Home > Športno svetovanje > Posamezniki > Športni programi > Ocena stanja > Pot do boljšega sebe – cilji rekreativnega treninga

Ponavadi, ko se posameznik odloči, da bo nekaj naredil za sebe in se odloči, da bo bolj aktivno delal na svoji kondiciji in izboljšal svoje počutje, nima ravno jasnih ciljev kaj si želi, rad pa bi nekaj spremenil…definicije kot so hočem shujšat, hočem preteči ljubljanski maraton (samo za jasnost izrazoslovja…maraton je pretečenih 42,2 km in ne 21 ali celo 10…tudi ironman je 3,8km plavanja, 180km kolesa in 42,2 km teka, ne polovička, ali kakšne druge izpeljave), hočem izgledati kot tisti v revijah, ali se samo dobro počutiti…niso pravi cilji ukvarjanja s športom ali bolje izboljšanja svojega telesnega potenciala.

Športno udejstovanje lahko v grobem delimo na tri elemente:

  • izboljšanje srčno-dihalnih sposobnosti v povezavi z boljšimi športnimi sposobnostmi v športih aktivnostih kot so tek, kolesarjenje, plavanje, tek na smučeh, turno smučanje, hoja v hribe,…
  • izboljšanje mišičnih perfomansov, pridobitev moč mišično-skeletnega sistema
  • izboljšanje flekisibilno-funkcionalne dinamike telesa…pridobitev/izboljšava ritmično, kordinacijskih sposobnosti

Če temu dodamo še najpomembnejši element ureditve prehranskih navad, ki se usmerijo v proces hranjenja kot proces pridobivanja vhodnih materialov za gradnjo in delovanje telesa in ne v uporabo hrane v namene nadomestnih učinkov delovanja določenih hormonov povezanih s srečo in zadovoljstvom, imamo celoten nabor.

Iz tega nabora bi si morali postavljati cilje. Ciljno delovanje omogoča učinkovitost. Cilji omogočajo preverjanje napredka. Cilji delujejo motivacijsko.

Toda cilji morajo biti realni. Kako naj bodo cilji realni? Tako, da upoštevajo potenciale posameznika in dinamiko področja, kjer si postavimo cilj. Splošni cilji v smislu, rad bi bil močan, hiter, skočen ponavadi ne nosijo pravih rezultatov, ker smo kot Angleži lepo rečejo “Jack of all trades, master of none.” Ali kot je rekel znani jugoslovanski komentator po neuspešni podaji na nogometni tekmi: “…jako i nikome…”

Ko torej postavljamo cilj moramo upoštevati začetno stanje posameznika. Nekdo, ki ni 20 let pogledal s kavča ne more imeti cilj, da bo tekel 10 km v 35 minutah (razen, če je bil v mladih letih atlet in je njegov potencial 28 minut) v dveh mesecih ali da bo naredil 200 skledc v 14 dneh ali da bo naredil “špago” v enem mesecu (razen če je gimnastičarka, ki jo tudi po dvajsetih letih naredi :)).

Skratka, ko se lotimo športnega udejstvovanja, izberimo področje na katerem, bi radi napredovali, tudi, če jih kombiniramo, moramo izbrati primarnega in sta ostala dva le podporna. Ocenimo trenutno stanje, teoretično bi morali poznati svoj potencial, če ga ne poskusimo najti strokovnjake, ki nam ga bodo pomagali najti, postavimo dolgoročne cilje in kratkoročna preverjanja z vmesnimi cilji in planirajmo aktivnosti v skladu s postavljenimi cilji.

In ne pozabimo, kot bi rekel ena moja prijateljica, dokler se ne lotimo resno prehrane, se samo dobro hecamo.

In glavni cilj cele zgodbe je lahko samo en, skozi doseganje ciljev, graditi boljšo verzijo sebe, vsak dan posebej. In če vmes pride korak nazaj, je to samo razlog, da se naslednji dan potrudimo za dva naprej…

You only live it once, but if you do it right, once is enough…

Leave a Reply