Home > Razvoj družbe > Katie Mack: Konec vsega (Gledano astrofizikalno)

Katie Mack: Konec vsega (Gledano astrofizikalno)

Eshatolgija je izraz za proučevanje poslednjih reči oziroma konca vsega. Večinoma ga najdemo v religijah, ker jim omogoča, da svoj nauk postavijo v širši okvir.

Morebitne prihodnosti našega kozmosa so zarisane, izračunane in statistično razvrščene po verjetnosti na podlagi najboljših razpoložljivih podatkov.

Pravijo, da se astronavti iz vesolja vrnejo s spremenjenim pogledom na svet. Temu pravijo »pregledni učinek« – ker so zemljo videli iz vesolja lahko docela dojamejo kako majhna je naša oaza.

Kozmologija kot veja fizike je usmerjena v iskanje temeljnih resnic in ne iskanje smisla kot takega. Morda se nagibamo k temu, da napredek v fiziki povezujemo s poskusi v laboratorijih, toda marsikaj od tega, kar vemo o temeljnih zakonih, ki urejajo naravni svet, ne izvira iz samih poskusov, ampak iz razumevanja njihovega odnosa do opazovanja neba.

Kozmologija kot splošni znanstveni izraz pomeni proučevanje vesolja kot celote, od začetka do konca, vključno z vsem, kar ga sestavlja, s potekom njegovega razvoja skozi čas in s temeljno fiziko, ki ga ureja. V astrofiziki je kozmolog oseba, ki proučuje res oddaljene reči. V fiziki pa lahko kozmologija zavije v bolj teoretsko smer. Nekateri kozmologi na fizikalnih oddelkih proučujejo alternativne formulacije fizike delcev, ki bi se jih morda dalo uporabiti za prvo milijardinko milijardinke sekunde obstoja vesolja.

Avtorica deluje na področju fizike imenovanim fenomenologija – ki se nahaja nekje vmes med razvijanjem novih teorij in njihovim dejanskim preizkušanjem.

Knjiga govori o petih scenarijih konca vesolja, ki se pojavljajo v razpravah med kozmologi.

Od velikega poka do zdaj

Linearni čas se zdi tako omejujoč, celo zapravljiv – zakaj bi moral biti ves ta čas, vse te možnosti za nas za vedno izgubljene, samo zato ker so se urini kazalci pomaknili za nekaj stopinj naprej? Za kozmologa preteklost ni neko nedosegljivo kraljestvo. Je dejanski kraj, opazljivo območje kozmosa. Vse je povezano z dejstvom, da svetloba potrebuje čas, da prepotuje določeno razdaljo. V resnici je vedno, kadar kaj gledamo, podoba, ki jo vidimo – to pa je samo svetloba z nje, ki doseže naše oko – že malce zastarela, ko pride do nas. Gledanje v kozmos je pravzaprav gledanje v našo preteklost.

Tehnično nikakor ne moremo gledati svoje preteklosti. Časovni zamik pomeni, da čim bolj oddaljeno je nekaj, tem dlje v preteklosti je, in to razmerje je strogo: ne samo, da ne moremo videti svoje preteklosti, tudi tistih oddaljenih galaksij, ne moremo videti v sedanjosti.

Kozmološko načelo je ideja, da je s praktičnega stališča vesolje v osnovi vsepovsod enako. To se lahko navezuje tudi na Kopernikovo načelo, da ljudje ne zasedamo neke posebnega položaja, da smo samo na nekem generičnem koncu, kjer smo se znašli po naključju.

Kozmologija v resnici nima nekega dobro opredeljenega koncepta, kaj je zdaj. Oziroma, natančneje zdaj, ki ga doživljate vi, je izrecno odvisen od vas ter od tega, kje ste in kaj počnete.

Veliki pok ni eksplozija v vesolju, ampak širjenje vesolja samega. In ni se zgodil v eni sami točki, temveč v vseh točkah.

Zgodba o tem kako smo prišli od tega da razmišljamo o velikem poku, do tega da gledamo je zgodba o naključnem odkritju. Jim Peebels, Robert Dick in David Wilkinson so razmišljali o gradnji instrumenta, ki bi moral zaznati sevanje od velikega poka. V Bellovem laboratoriju pa sta Arno Penzias in Robert Wilson zaznala nek šum v njunih instrumentih. Po določenih naključjih je informacija o delu prvih treh prišla na ušesa Penziasa in tako sta odkrila, da sta pravzaprav postala prva človeka, ki sta videla dejanski veliki pok. Penzias in Wilson sta leta 1978 dobila Nobelovo nagrado za to opažanje in pojav, ki je postal znan kot kozmično mikrovalovno ozadje ali CMB (cosmic microwave background).

Barva, ki jo vidimo ni vsa svetloba. Svetloba se porazdeli po različnih frekvencah in barva, ki jo vidi oko, je samo tista barva, kjer je svetloba najmočnejša.

Gravitacijska zrušitev je močna reč. Če imate malo materije, ki je gostejša od materije okrog nje, jo bo potegnila vase več iz tistih manj gostih delov, zaradi česar se kontrast poveča, pritegne še več materije in tako naprej.

Veliki pok se je zgodil. Vidimo ga, izračunali smo ga, fizika se izide.

V začetku je bila singularnost. Singularnost je tisto, kar ima večina ljudi v mislih, ko razmišljajo o velikem poku: neskončno gosta točka, iz katere je vse v vesolju eksplodiralo navzven. Singularnost je ena od hipotez, kaj je morda vse sprožilo, vendar ne moremo biti povsem prepričani, da drži.

Temeljna nezdružljivost naših teorij o zelo masivnem in zelo majhnem je ena od stvari, ki nakazuje smer, ki bi jo morali ubrati pri ustvarjanju novih, popolnejših teorij. Brez celovite teorije o kvantnih gravitaciji (to je nekaj, kar poskuša spraviti skupaj fiziko delcev in gravitacijo) obstaja meja, kako daleč nazaj lahko ekstrapoliramo vesolje na način, ki se še zdi razumen. Neizogibno pridemo do trenutka, pred katerim nič več ne drži vode. Takrat so gostote tako visoke, da lahko pričakujemo, da se skrajni učinki gravitacije kosajo z značilno nejasnostjo kvante mehanike, ob takem scenariju pa preprosto ne vemo, kaj bi naredili.

Ker moramo opredeliti kako zmedeni smo in v katerem trenutku nastopi ta zmedenost, pravimo temu Planckov čas in obsega čas od nič do približno 10-34 sekunde.

V standardni teoriji velikega poka po Planckovem času nastop doba GUT. Kratica GUT označuje teorijo velikega poenotenja (Grand Unified Theory) in je fizikalno-utopični ideal poenotene teorije, ki opisuje vse sile fizike delcev na delu v skrajnih razmerah vesolja na tej zgodni stopnji. Pri dovolj visoki energiji se začnejo sile stapljati in povezovati, s tem pa se prerazporedi struktura interakcij delcev in z njo sami fizikalni zakoni. Gravitacija ni vključena v to teorijo. Za to bi potrebovali TOE (Theory of everything).

Naslednja stopnja je vesolje doživelo mater vseh izbruhov rasti – proces napihovanja, ki mu pravimo kozmična inflacija.

Kvantna mehanike vsako interakcijo pospremi z neizbežno negotovostjo. Morda ste že slišali za Heisenbergovo načelo nedoločnosti: ideja, da pri vsaki meritvi obstaja prag točnosti, ker bo nedoločnost vgrajena v kvantno mehaniko, vedno tako ali drugače popačila vsak rezultat. Če zelo natančno izmerite položaj delca, ne boste mogli določiti njegove hitrosti in obratno.

Dejstvo, da lahko vzorec razporejenosti največjih struktur v vesolju natančno določimo glede na drobna migotanja kvantnega polja je vznemirljivo.

Ko se je inflacija končala, je bilo super razširjeno mlado vesolje veliko hladnejše in bolj prazno kot na začetku. Proces, imenovan ponovno segrevanje, ga je pripeljal spet nazaj na višjo temperaturo. Kozmosu pred inflacijo je verjetno vladala teorija velikega poenotenja, po inflacijski kozmos pa se je bolj približeval zakonom fizike, ki jih poznamo danes.

V primerjavi z dobo GUT vemo o dobi kvarkov in o kvark-gluonski plazmi razmeroma veliko. V bistvu lahko celo poustvarjamo določene situacije, recimo v trkalnikih. Po fazi kvark-gluonske plazme se je začelo vesolje dovolj ohlajati, da so se oblikovali nekateri bolj znani delci. Ta proces, imenovan prvinska nukleosinteza, je trajal približno pol ure, dokler se ni vesolje dovolj ohladilo in razširilo, da so se delci lahko ločili, namesto da bi se zlivali.

Sčasoma je širjenje vesolja vsemu temu sevanju in materiji omogočilo prostor za razpršitev. Prehod iz temnega, plinastega vesolja v vesolje, ki se lesketa od svetlobe zvezd in galaksij, je večinoma gnala snov, ki je tako eksotična, da je niti v najmočnejših trkalnikih delcev ne zmoremo poustvariti. V mešanici sevanja, vodikovega plina in ščepca drugih prvinskih elementov je bilo nekaj, čemur danes pravimo temna materija ali temna snov.

Ta temna snov ne reagira z ničemer, niti s svetlobo.

Kozmos, kot ga vidimo danes je ogromna, čudovita mreža galaksij, ki sijejo v temi.

Veliki stisk

Čez štiristo miljarde let bosta Andromeda in naša galaksija Rimska cesta trčili in ustvarili bleščečo svetlobno predstavo.

Veliko vprašanje na dolgi rok je: se bo to širjenje nadaljevalo v nedogled ali pa se bo nazadnje ustavilo, se obrnilo in povzročilo, da bo vse treščilo skupaj?

Dopplerjev pojav je to, da zaznamo zviševanje zvoka, ko se predmet približuje in zniževanje zvoka, ko se oddaljuje. Izkaže se, da je s svetlobo dogaja nekaj podobnega. Pri svetlobi se to pozna po barvi. Modri premik je ko se zvezda približuje in rdeči premik je ko se zvezda oddaljuje.

Fizika širjenja vesolja sledi določenim načelom. Imamo začetni potisk (veliki pok), ki je sprožil širjenje, in od te točke naprej gravitacija vse krame v vesolju (galaksij, zvezd, črnih lukenj in tako naprej) deluje proti širjenju, poskuša ga upočasniti in spet vse potegniti skupaj. Gravitacija je zelo šibka sila, vendar je po dosega tudi neskončna in vedno privlačna.

Vesolju z veliko preveč materije in ne dovolj širjenja je usojeno, da se stisne, zato se zdi pametno preveriti, kje smo glede tega ravnotežja.

Vodilna ideja je, da je temna materija neka vrsta še neodkritega osnovnega delca, ki ima mas (in zatorej gravitacijo), nima pa ničesar, kar bi bilo kakorkoli povezano z elektromagnetizmom ali močno jedrsko silo.

Eno od Einsteinovih velikih spoznanj (med mnogimi) je bilo, da se gravitacije ne da najbolje razumeti kot silo med objekti, ampak bolj kot ukrivljanje prostora okoli vsega, kar ima maso. Toda ukrivljanje prostora ne vpliva samo na poti masivnih objektov – tudi svetloba se odziva na obliko prostora, skozi katerega potuje.

Toplotna smrt

Leta 1995 je izšel članek, ki je namigoval, da je vesolje mlajše kot nekatere zvezde v njem. Najstarejše zvezde naj bi bile stare okoli 15 milijard let. Da bi naredili vesolje starejše bi morali zavreči teorijo o kozmični inflaciji. Znanstveniki so v poznih devetdesetih letih odkrili rešitev za krizo kozmične starosti. Da izmerite upočasnjevanje širjenja vesolja, morate najti način merjenja, kako hitro se je vesolje širilo v preteklosti in rezultat primerjati s tem, kako hitro se širi zdaj. Če je v vesolju veliko snovi in gravitacije je to zaprto vesolje. Če pa je v njem veliko več širjenja kot gravitacije, potem je odprto.

Širjenje vesolja se pospešuje. To so bili časi obupa in terjali so ukrepe iz obupa. V resnici tako obupne, da so astronomi priklicali v obstoj velikansko kozmično energijsko polje, ki bi lahko povzročilo, da ima vakuum praznega prostora neko sposobnost, da potiska navzven v vse smeri – prej nezaznavno lastnost prostor-časa, zaradi katere bi se  vesolje širilo  za vedno, samo od sebe, iz vedno navzočega vira energije, ki se nikoli ne izčrpa. To je kozmološka konstanta.

V nespremenljivem vesolju ne moreš biti dovolj stran od nečesa, da ne bi čutil njegovega privlaka, na določeni ravni in ta privlak bi vaju moral sčasoma spraviti skupaj. Nič v prostoru ne more nasprotovati gravitaciji zvezd, toda mogoče bi ji lahko sam prostor. Če imate veliko prostora in ne prav veliko materije, lahko ta odbojna energija uravnovesi gravitacijo. Edina težava: vesolje ni statično.

Meritve supernov so zakomplicirale stvari in tako je spet prišla v igro kozmološka konstanta. In če to ni energija vakuuma, ki jo teoretiki kvantnega polja tako ljubijo in poznajo, kaj potemtakem je? V bistvu jo poznamo kot temno energijo.

S kozmološko konstantno spodbujena apokalipsa je počasna in mučna. Po svoje to strogo gledano ne konča vesolja, ampak konča vse v njem, vesolje pa postane izničeno in prazno.

Nič ne more potovati hitreje od svetlobe skozi prostor, ni pa pravila, ki bi omejevalo, kako hitro se lahko reči znajdejo dlje narazen, ker še vedno sedijo v prostoru, ki postaja med njimi večji.

In razlog zakaj se zdijo zvezde starejše je obrat, ki se dogaja izven Hubblovega polmera opazljivega vesolja, ko stvari ki so dlje stran izgledajo večje.

Trditev, da temna energija poganja vse ni pretirana. Vesolje, ki se čedalje hitreje širi, je, protislovno, vesolje, v katerem se vpliv reči v njem krči.

Daljna prihodnost vesolja, ki mu vlada temna energija v obliki kozmološke konstante, je temna, osamljena, prazna in propadajoča. Toda počasno hiranje je samo začetek dokončnega konca: toplotne smrti. V tem primeru toplota pomeni neurejeno gibanje delcev ali energije. In ni smrt toplote, ampak smrt zaradi toplote. Zlasti nered je tisti, ki nas ubija. Entropija je verjetno najbistvenejša, vsestranska in tragično obstranska tematika v znanosti. Entropijo se navadno razlago kot stanje neurejenosti. Čim bolj je neki sistem neurejen, tem višja je njegova entropija.

Pomembna stvar pri entropiji, s kozmičnega stališča, je, da sčasoma narašča. Drugi zakon termodinamike pravi, da se lahko v izoliranem sistemu entropija samo povečuje, ne more se zmanjševati. Toda entropija nekje vpliva na dogajanje v drugem delu, največkrat v obliki toplote. Tako je Hawking prišel do ugotovitve, da tudi črne luknje sevajo, saj imajo svojo entropijo. In edini kraj od koder lahko sevajo je na dogodkovnem horizontu. To je povezal z virtualnimi delci – pari pozitivnih in negativnih energijskih delcev, ki prehajajo iz neobstoja v obstoj in nazaj iz vakuuma samega prostora.

Ko zvezde zgorijo in delci razpadejo in vse črne luknje izhlapijo, je vesolje v resnici prazen prostor, v katerem je samo še kozmološka konstanta, ki se eksponentno širi. Temu pravimo de Sitterjev prostor. Ko vesolje pride do čistega de Sitterjevega prostora, je to vesolje maksimalne entropije. Entropije ne more več narasti in časovna puščica izgine.

Statistična mehanike – ali bi lahko po toplotni smrti spet nastalo vesolje? Poincarejeva ponovitev. Če imate na voljo neskončno dolgo časa se bo katerokoli stanje, v katerem je sistem, spet pojavilo, neskončnokrat, čas ponovne pojavitve pa je odvisen od tega, kako redka ali posebna je dana konfiguracija.

Če je veliki pok stanje, v katerem je bilo vesolje nekoč, in je vesolje po toplotni smrti večno (tako večno, da je izgubilo časovno puščica; preteklost in prihodnost sta brezpredmetni), ni razloga, da veliki pok ne bi mogel fluktuirati iz vakuuma in na novo začeti vesolja.

Veliki raztrg

Temno energijo je težko preučevati. Pri temni snovi pa je to lažje, saj se kopiči okrog malodane vsake galaksije in jate galaksij.

Zakaj čakati na počasno hiranje v toplotni smrti, če pa lahko temna energija povzroči nenadno in dramatično apokalipso, primerno poimenovano veliki raztrg.

Kozmološka konstanta ne more razbiti ničesar, kar je že, v kakršnemkoli pomenu, koherentna, povezana struktura. Kar je gravitacija združila, naj kozmološka konstanta ne ločuje. Kozmološka konstanta je bolj sila osamitve.

Toda kozmološka konstanta je le ena od možnosti za temno energijo. Temna energija naj bi imela negativni tlak. Toda kako naj bi bil tlak nekaj kar potiska navzven. Po Einsteinu naj bi bil samo še ena vrsta energije, kot masa ali sevanje in je gravitacijsko privlačen. Toda če je tlak lahko negativen, potem to pomeni, da lahko dejansko izniči maso snovi, vsaj glede njenega vpliva na ukrivljenost prostor-čas.

Ko govorimo o razmerju med gostoto neke snovi in njenim tlakom, navadno uporabljamo število, ki mu pravimo enačba stanja, zapisan kot w. Enak je tlaku, deljeno z gostoto energije, v enotah, pri katerih je primerjava smiselna. Temna energija naj bi imela kvocient -1. Če pa bi imeli temno fantomsko energijo, ki bi imela vrednosti z manj kot -1 (to je proučeval Robert Caldwell) pa bi se stvari zapletle. Caldwell in kolegi so s preprostim izračunom odkrili, da bo tudi v primeru, da je vrednost w samo infinitezimalno nižja od -1, temna energija raztrgala vse vesolje, in to v določenem, izračunljivem času.

Bele pritlikavke so zanimiv pojav v vesolju. Nekoč bo to postalo tudi naše sonce. Če ste zvezda je vaš obstoj odvisen od ohranjanja natančnega ravnovesja med tlakom, ki nastaja v vašem jedru in gravitacijo gradiva, iz katerega ste. Temu pravimo hidrostatično ravnovesje.

Bela pritlikavka je zvezda, ki sploh ne gori. V jedru zgorele, sesedajoče se zvezde je toliko atomov, ki se tako stiskajo skupaj, da njihovi elektroni postanejo razdražljivi. Pri tako visokem tlaku elektroni niso več vezani na določene atome. Ob tem nastane tlak posebne vrste, imenovan tlak elektronske degeneracije, ki je dovolj močan, da ustavi sesedanje zvezde in ustvari povsem nov objekt – belo pritlikavko. Leta 1930 je Subrahmanyan Chandrasekhar odkril prag mase vsake zvezde, ki jo drži pokonci tlak elektronske degeneracije. To prag približno 1.4 Sončeve mase, je postal znan kot Chandrasekharjeva meja. Vsaka bela pritlikavka, ki pridobi dovolj mase, da preseže to mejo, je takoj obsojena, da bo veličastno eksplodirala kot supernova.

Vsi scenariji, ki smo jih do sedaj obravnavali, pa imajo skupno, da do njih ne bo prišlo vsaj še nekaj časa.

Razpad vakuuma

Toda razpad vakuuma se lahko zgodi nenadoma. Trkalniki, ki smo jih ustvarili ljudje sprožajo tudi strahove. Mnenje, ki se ga bojijo skeptiki je, da bi dovolj močan trk lahko sprožil vseuničujoči kvantni dogodek, imenovan razpad vakuuma. Ideja o razpadu vakuuma počiva na domeni, da je v naše vesolje vgrajena neka usodna nestabilnost.

Higgsovo polje je vrsta polja, ki se nahaja po vsem vesolju in ima interakcijo z drugimi delci na način, da jim omogoča, da imajo maso. Higgsov bozon ima do Higgsovega polja enak odnos, kot ga ima foton, nosilec elektromagnetne sile (in svetlobe), do elektromagnetnega polja – je lokalizirana vzbujenost nečesa, kar preveva večji prostor.

Osnovna teorija je, da mora obstajati neka krovna matematična teorija, ki nam da načrt za interakcije delcev v vseh možnih razmerah, in ob povzročanju čedalje višjih energijskih interakcij, dobivamo čedalje jasnejšo predstavo, kakšen je videti ta širši okvir.

Izrazita značilnost vsakega delca, ki ima maso je, da ne more pospešiti brez dovajanje energije. In da nikoli ne more doseči svetlobne hitrosti. Nenadoma so delce, ki so se lahko skozi prostor gibali s svetlobno hitrostjo, upočasnile njihove interakcije s Higgsovim poljem. Pridobili so maso. Temu procesu pravimo zlom elektrošibke simetrije. Zlom simetrije je dogodek, ko se razmere naenkrat tako spremenijo, da teorija, s katero bi opisali interakcije med delci, dobi drugačno, manj simetrično strukturo.

Naš Higgsov vakuum – popolnoma uravnotežen niz zakonov, ki urejajo stvarni svet – ni stabilen. Zdi se, da ves naš čudoviti kozmos živi na sposojenem času. Da bi razumeli razpad vakuuma, moramo razumeti koncept potenciala, matematični konstrukt, ki predstavlja kako se lahko vrednost polja spremeni in kje bi najraje bila.

Leta 2012 so Ruth Gregory, Ian Moss in Benjamin Withers ugotovili, da je spontani razpad vakuuma sicer dolgočasno počasen, toda navzočnost črne luknje bi lahko proces znatno pospešila. K sreči za vesolje je majcene črne luknje težko narediti, vsaj glede na naše poznavanje gravitacijske fizike.

Če sklenemo, da je naš vakuum res metastabilen, je to morda nezdružljivo s teorijo o kozmični inflaciji. Iz česar lahko sklepamo, da ne razumemo dogajanja v zgodnjem vesolju ali pa razpad vakuuma nikoli ni bil možen. Temna materija, temna energija ter nezdružljivost kvantne mehanike in splošne relativnosti, vse to kaže, da vesolje presega naša sedanja spoznanja. Možnost dodatnih dimenzij prostora – tistih, ki mučijo fizike, ko se trudijo v trkalnikih delcev narediti miniaturne črne luknje – širi vesolje na področja neznanega.

Odboj

14.9.2015 ob 9:50:45 ste bili za najkrajši hip, malenkost višji. Zadel nas je namreč gravitacijski val, ki je bil posledica trka dveh črnih lukenj.

V primeru z drugimi silami je gravitacija pravi ekscentrik. Ne samo, da je z matematičnega stališča videti povsem drugačna, tudi zdaleč prešibka je.

Težava naše teorije gravitacije je ali da moramo spremeniti splošno teorijo relativnosti ali najti način, da jo kvantiziramo, izrazimo v okviru delcev in polj namesto sil in prostorske ukrivljenosti. Teorija strun in teorija kvantne zanke sta najboljša primera kvantne teorije gravitacije do sedaj.

Mogoče je kaj narobe z vesoljem, zaradi česar se gravitacija zdi šibkejša, kot je v resnici. Mogoče gravitacija pušča. Pušča v neko drugo dimenzijo. V fiziki delcev vse naravne sile – elektromagnetizem in obe jedrski delujejo na nivoju 3-d brane, zanje večja, višje dimenzionalna glavnina ne obstaja. Toda gravitacija ni tako omejena.

Neil Turok se je loteval ekpirotničnega scenarija izvora in usode kozmosa. Da je interakcija med različnimi branami ustvarila naše vesolje. Ekpirotični scenarij je cikličen, stvarjenje in uničenje kozmosa se ponavljata znova in znova. Brane-svet ekpirotičnega vesolja je večen, kataklizmični kozmični aplavz.

Roger Penrose ima svoj predlog za ciklični kozmos, po katerem se veliki pok rodi iz toplotne smrti v prejšnjem ciklu.

Pojavlja se vprašanje je bil veliki pok edinstven ali samo skrajno silovita točka prehoda?

Prihodnost prihodnosti

Z razmišljanjem o koncu vesolja, tako kot o njegovem začetku, lahko izostriš svoje razmišljanje o tem, kaj misliš, da se dogaja zdaj in kako to ekstrapolirati.

Kozmologija in fizika delcev sta žrtvi svojega uspeha. Obe imata model, ki dobro opiše stvari, nobena pa ne ve zakaj tako delujejo. Težava z modelom konkordance je v tem, da so njegove najpomembnejše prvine – temna materija, kozmološka konstanta in inflacija – popolna skrivnost.

Ko so leta 1998 odkrili pospešeno širjenje vesolja, nas je nova paradigma postavila trdno na pot prihodnosti pod prevlado temne energije.

Na splošno lahko merimo dvoje: zgodovino širjenja vesolja in zgodovino oblikovanja struktur (galaksije in jate galaksij).

Tudi če sprejmemo kozmološko konstanto in prihodnost s toplotno smrtjo, bomo po besedah Arkani-Hameda še vedno morali narediti velik teoretski premik, da bomo lahko govorili, kako nanju vplivajo kvantne fluktuacije, s stališča Boltzmanovih možganov in Poincarejevih ponovitev.

Leave a Reply