Skupna spoznanja sodobne znanosti o učenju nam ponujajo veliko več kot le recept, kako se učinkoviteje učiti. Oklepanje učnih rutin nas upočasni. Raziskave kažejo, da možgani učinkoviteje dojemajo vzorce, kadar jim ponudimo vrečko z mešanimi, medsebojno povezanimi nalogami, namesto, da jih na silo pitamo samo z eno.
Ne obstajata pravi ali napačni pristop k učenju, pač pa obstajajo različne taktike, od katerih je vsaka po svoje primerna za učenje določenih vrst podatkov.
Zgodbar – biologija spomina
Veda o učenju je v bistvu proučevanje umske mišice, ki opravlja to delo – živih možganov. Povprečni človeški možgani vsebujejo sto milijard nevronov, celic, iz katerih je sestavljena njihova siva snov.
Določena področja možganov imajo določeno vlogo. Entorinalni korteks, ki deluje kakor nekakšen filter za vstopajoče podatke; hipokampus, imenovan tudi Amonov rog, v katerem se začne oblikovati spomin in neokorteks, v katerem so shranjeni zavestni spomini, potem ko so označeni za hrambo.
V možganih obstaja spomin kot mreža med seboj povezanih celic. Te celice se aktivirajo – ali prižgejo – skupaj. Naša nevronska omrežja tvorijo vzorce, ki jih možgani razbirajo kot podobe, misli in občutja. Nevron je v bistvu biološko stikalo. Nevronsko omrežje, ki tvori določen spomin, ni naključna zbirka. Povezave med celicami, imenovane sinapse, se ob ponavljajoči rabi odebelijo, s čimer omogočijo hitrejši prenos signalov.
Časovno potovanje po spominu imenujejo epizode ali avtobiografski spomin. Deloma vsebuje isto čutno teksturo kot izvorno doživetje in isto pripovedno strukturo. Ko se ne spomnimo natančno kako smo si kaj zapomnili, se opiramo na tako imenovane semantične spomine, ki niso zasidrani v pripovedne prizore, temveč v mrežo asociacij.
Brenda Milner je s svojim delom pokazala, da v možganih obstajata vsaj dva sistema, ki imata opraviti s spominom, eden zavedni in drug nezavedni. Spomin ni enakovredno razporejen. Možgani imajo specifične predele, ki uravnavajo različne tipe spominskih oblik. Če hipokampus ne deluje, ljudje ne morejo tvoriti novih, zavestnih spominov. Ti spomini, potem ko se izoblikujejo, imajo sedež nekje drugje, zunaj hipokampusa. V neokorteksu. Neokorteks je zunanja plast možganske skorje in je sedež človeške zavesti.
Leva polobla je razumnik, besedotvorec in jo je mogoče oddeliti od desne brez opazne izgube inteligenčnega kvocienta. Desna stran je umetnik, strokovnjak za prostorske reči. Če imamo ločena sistema, zakaj imajo možgani občutek poenotenosti?
Možgani ne shranjujejo podatkov, zamisli in doživetij, kakor jih shranjuje računalnik, ko nam datoteka, ki jo odpremo, vedno pokaže enako sliko. Pač pa jih vstavijo v omrežja zaznav, podatkov in misli, od katerih vsakič privre na površje neka rahlo drugačna kombinacija. Znanstveniki zatrjujejo: naši spomini se spreminjajo, medtem ko jih uporabljamo.
Moč pozabljanja
Z dovolj vaje in predanosti je vsakdo zmožen na videz čudodelnih spominskih dosežkov. Včasih imamo težavo s splošnim prepričanjem, da je pozabljanje slabo in da pomeni propad. Toda resnica je skoraj nasprotna. Pozabljanje ima tudi velike prednosti. Med drugim predstavlja najbolj prefinjen filter, s katerim narava preceja navlako. Prav to namreč dopušča možganom, da se osredinijo, saj omogoča da se iskani podatki prebijejo na površje. Pogosteje se zgodi, da je pozaba prijateljica učenja.
Krivulja pozabljanja je diagram, kako se spomin zlagoma izgublja. To je obrnjena krivulja učenja. Po 20 minutah smo na 58 %, po eni uri na 44 %, po 24 urah na 34 %, po 31 dneh na 21 %. Krivulja je bila prvič objavljena v poznih osemdesetih letih devetnajstega stoletja. Njen snovalec je bil Hermann Ebbinghaus.
Ebbinghaus je našel knjigo Prvine psihofizike avtorja Gustava Fechnerja. Na podlagi tega dela se je lotil Spominske enačbe, vprašanja ali obstaja in ali se jo da zapisati. Vaje je izvajal z nesmiselnimi zvoki – med soglasnika je vstavil samoglasnik. Našel je svoje splošne spominske enote. Ustvaril jih je 2300.
Leta 1885 je objavil svoje ugotovitve v knjigi Spomin: prispevek k eksperimentalni psihologiji.
Boswood Ballard je bil angleški učitelj in je dajal svojim učencem naloge, da si zapomnijo neke stihe. Potem pa jih je testiral po določenem času. Opazil je, da pozabljanje ni absolutno, temveč, da so se po določenem obdobju rezultati celo izboljšali. Leta 1913 je poročal o svojih odkritjih. Zapisal je, da se spomin ne nagiba samo v eno smer, temveč v dve. Druga, Ballard jo je poimenoval »spominjanje«, je nekakšna rast, ko privrejo na površje podatki ali besede, za katere se ne spomnimo, da smo se jih sploh kdaj naučili.
Možgani si torej nesmiselnih zlogov ne zapomnijo za daljši čas prav zato, ker so nesmisel. Krivulja pozabljanja je bila zavajajoča in v najboljšem primeru pomanjkljiva. Morda bi jo veljalo celo povsem nadomestiti.
Mathew Erdelyi je bil eden tistih, ki so največ prispevali k razjasnjevanju spominjanja. Dejal je da je spomin heterogen, pisan sistem, ki se sčasoma izboljšuje pa tudi peša. Toda zakaj se spomin na podobe izboljšuje, spomin na spiske besed pa ne?
Robert Bjork in Elizabeth Bjork sta razvila novo teorijo nerabe. Vsak spomin ima dve moči – shranjevalno in priklicno. Shranjevalna moč označuje, kako dobro smo se nečesa naučili. Z učenjem se nenehno nadgrajuje, z rabo pa se ostri. Po teoriji Bjorkovih se shranjevalna moč lahko veča, nikoli pa se ne zmanjša. Možgani obdržijo samo tisto, kar je smotrno, koristno ali zanimivo. Tisto, kar smo si namenoma vtisnili v spomin.
Noben spomin ni nikoli izgubljen. Bolj gre za to, da trenutno ni dosegljiv. Njegova priklicna moč je nizka ali blizu ničle. Priklicna moč označuje, s kolikšno lahkoto se domislimo nekega podatkovnega drobca. Priklicna moč je v primerjavi s shranjevalno klavrna. Lahko se naglo vzpostavi, a tudi naglo upade. Pasivna stran pozabljanja je postopno pešanje priklicne moči. Teorija pravi, da ta padec olajša poglobljeno učenje, potem ko neki podatek ali spomin odkrijemo znova.
Več ko vložimo truda, da bi priklicali neki spomin, večji je poznejši dvig priklicne in shranjevalne moči (učenja). Bjorkova temu načelu pravita želena težavnost.
Ta kombinacija muhavega priklica in stanovitne hranitve – zajca in želve – ni nič manj pomembna tudi za preživetje v novejši dobi.
Uporaba spomina spreminja spomin – in sicer ga izboljšuje. Pozaba omogoča in poglablja učenje, s tem da filtrira moteče podatke in dopušča nekaj izgub, ki pa pri ponovni rabi zaženejo shranjevalno in priklicno moč na višjo stopnjo od tiste, na kateri sta prvotno. To so temeljna načela, ki izvirajo iz biologije možganov in kognitivne vede.
Zapomnitev – prelamljanje z dobrimi navadami
D. R. Godden in A. D. Baddeley sta želela preizkusiti hipotezo, da si ljudje prikličejo v spomin večje količine naučenega gradiva kot sicer, če se vrnejo v enako študijsko okolje. To sta imenovala ponovna vzpostavitev.
Tudi Steven M. Smith je raziskoval vpliv konteksta na spomin in ugotovil, da le ta vpliva.
Če naj bi bila teorija psihologov o ponovni vzpostavitvi vidnega in slišnega pravilna, bi morali dokazati, da velja tudi za notranja duševna stanja – zavist, bojazen, čemernost, zaupljivost – pisano mešanico občutkov, ki se nam podijo po glavah.
Pri večini ljudi se razpoloženja pojavijo in minejo ter našo izkušnjo kvečjemu obarvajo, ne pa opredelijo.
Podoben test je bil dan tudi testirancem, ki so testiral neodvisen spomin, pri katerem bi zapisali čim več besed, ki so si jih zapomnili. Eni z oporo, drugi brez.
Nevropsiholog Aleksander Luria je spoznal časnikarskega poročevalca Solomona Šereševskega. Šereševski je bil čudežno sposoben in njegove metode so večini nedosegljive. Ne zmoremo niti približno tako podrobno oživiti svojega učnega okolja. Vsaki stvari, ki si jo je zapomnil je pridal neobičajno število opor. Imel je lastnost imenovano sintezija, po kateri se zaznave zlivajo in so neobičajno žive. Zvoki imajo oblike in barve, črke imajo svoj okus, vonj.
Uvajanje predaha
Najstarejša učna tehnika iz vede o spominu je tudi ena najučinkovitejših, najzanesljivejših in jo je preprosto uporabljati. Ta tehnika se imenuje razporejeno učenje ali učinek predaha. Razporejeno učenje lahko v nekaterih okoliščinah podvoji količino, ki nam ostane v spominu pozneje. Učinek predaha je zlasti koristen pri zapomnjenju nove snovi.
Adolf Jost je spisal zakon, ki pravi, da če sta dve asociaciji enako močni, a različne starosti, se bo starejša pozabljala veliko počasneje. Jost je v bistvu ponovil enega od Ebbinghausovih eksperimentov.
Leta 1982 se je Piotr Wozniak lotil izračuna kako hitro se lahko nauči tujega jezika. Začel je graditi podatkovno bazo približno 3000 besed in 1400 znanstvenih podatkov v angleščini s svojega učnega seznama. Začel je odkrivati vzorce, kako dolgi morajo biti presledki, če želi, da mu učenje ostane v spominu. Nato je leta 1987 metodo spremenil v računalniški program imenovan SuperMemo. Če želimo oblikovati in ohraniti tuji besedni zaklad, znanstvene definicije ali druge stvarne podatke, je najbolje da snov obnovimo dva ali tri dni po prvotnem učenju, nato čez en teden, nato spet približno čez en mesec. Poznejši intervali so daljši.
Če je Wozniak pomagal dognati minimalne razmike, so Bahrickovi omogočili vpogled v maksimalne intervale za doživljenjsko zapomnjeno snov. Po petih letih so člani družine dosegli najvišje rezultate s seznama.
Učenje s premori – v številnih okoliščinah, doda tudi kontekstne opore.
Ko so delali raziskave o idealnem razmerju med časom do testa in razmikom učenja so prišli do ugotovitev: 1 teden (1-2 dni), 1 mesec (1 teden), 3 meseci (2 tedna), 6 mesecev (3 tedni), 1 leto (1 mesec).
Kampanjsko učenje je tako zelo revno z asociacijami.
Skrita vrednost neznanja
Mnogi grešijo ker zaupajo trdnosti svojega znanja. Psihologi temu pravijo »poznanost«. To je prepričanje, da se bom podatkov ali formul ali trditev, ki se jih zlahka spomnim ta hip, enako dobro spominjal tudi jutri ali pojutrišnjem. Lažje kot prikličete neki podatek, manjši je učni prirastek. Samoizpraševanje skriva v sebi več, kot se zavedate. Preizkus ni samo merilni pripomoček, temveč zapomnjeno snov preureja in spreminja nadaljnje organiziranje znanja v našem umu.
Herbert F. Spitzer je preučeval kdaj je najboljši čas za učenje. Dokazal je da je testiranje pomembna učna tehnika in da jo je najbolje uporabiti takoj. Henry Roediger III. in Jeffrey Karpick sta preverjala to domnevo. Dokazala sta, da testiranje zmanjšuje pozabljanje. Roediger trdi, da kadar uspešno prikličemo v spomin neki podatek, ga ponovno shranimo v spomin drugače, kot smo to storili prej. Napačno ugibanje potemtakem povzroča možnost, da bo oseba ustrezno odgovorila na to ali sorodno vprašanje pri poznejšem testu.
Reševanje težkih nalog – dobra stran motenj
Kaj sploh je vpogled. Aristotel nam je dodal logiko. Oskrbel nas je z besediščem za postopka, ki jima danes pravimo dedukcija (sklepanje od vrha navzdol, iz prvotnih načel) in indukcija (od spodaj proti vrhu, posploševanje, ki temelji na skrbnem opazovanju), kar je temelj znanstvene poizvedbe.
Graham Wallas je odkril vzorec v odkrivanju izjemnih stvari. Mislecem se je pri nekem težavnem vprašanju zataknilo in pokazali so hrbet reševanju. Niso videli poti do rešitve. Odločilni vpogled se je pojavil, ko so opustili delo in namerno niso premišljevali o njem. Vsako teh doživetij nenadnega uvida je pravzaprav vsebovalo niz umstvenih korakov, ki jih je Wallas poimenoval »stopnje nadzora«.
Prva je priprava. Druga je inkubacija, ki se začne, ko si problem odložil na drugo stran. Inkubacija je nezavedna. Prvine problema se sestavijo, razstavijo in sestavijo znova. Nekje vmes se priključijo prejšnje informacije, ki se jih na začetku nismo domislili. Tretja stopnja krmarjenja se imenuje razsvetlitev. To je učinek »aha«. Četrta in peta stopnja te paradigme je prevetritev, ki se prepričamo ali so dobljeni rezultati zares veljavni. Wallasov prispevek je njegova opredelitev inkubacije.
Max Wertheimer je eden od ustanoviteljev psihološke šole gestaltske terapije. Gestaltpsihologija trdi, da ljudje zaznamo predmete, ideje in vzorce v celoti, preden povzamemo njihove sestavne dele. Duncker je sumil, da gestaltovskim podobne pristranosti – te umske predstave – najbrž ljudem preprečujejo, da bi videli rešitve.
Maier in Duncker sta s skupnimi močmi odkrila dva umska postopka, ki pomagata pri inkubaciji – pobiranje opor iz okolja in prelamljanje z zakoreninjenimi domnevami.
Naslednje vprašanje, ki se je pojavilo je bilo kako? V kakšnih okoliščinah v resničnem življenju je najverjetneje, da bo inkubacija sprožila trenutek »aha«? Tega izziva sta se lotila Steven Smith in Steven Blankeship. Pojav, ki sta ga odkrila sta poimenovala »selektivno pozabljanje«.
Pozabljanje lahko pomaga pri učenju kot filter (aktivno) ali s tem, da omogoči poznejšemu študiju, da zasede spomin (pasivno). In kot smo zapisali pomaga tudi pri ustvarjalnem reševanju problemov.
Postopek pogleda od daleč imenujejo metaanaliza. Ut Na Sio in Thomas C. Ormerod sta ugotovila, da so krajši inkubacijski odmori boljši – pet minut namesto dvajset.
Odnehati, preden ste na koncu
Ustvarjalni preskoki se pogosto zgodijo v trenutkih sprostitve, ki sledijo obdobju zatopljenosti v neko zgodbo ali temo, in večinoma po koščkih, brez kakršnega koli posebnega reda ter v različnih odmerkih in različno pomembni.
Eden od postopkov dolgoročnega kumulativnega proces ustvarjanja se imenuje pronicanje. S pronicanjem ustvarjamo nekaj, kar prej ni obstajalo. Da bi potek tega dograjujočega se procesa razstavili na osnovne prvine, se bomo zatekli k eni od vej te vede, poimenovane socialna psihologija, ki se med drugimi osvetljuje dinamiko motivacije in oblikovanja ciljev.
Kurt Lewin je bil psiholog v Berlinu v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Kurt Lewin in Bluma Zeigarnik sta postavila hipotezo: mogoče pa se nedokončana opravila ali cilji v spominu zadržujejo dlje od končanih.
Želja, da bi dokončali opravilo, je bila nemara spočetka samo navidezna potreba, ampak pozneje, ko se človek opravilu preda, v njem vznikne pristna potreba. Učinek Zeigarnikove. Postal je temeljni prispevek o oblikovanju ciljev.
Cilj je vse, kar želimo pridobiti ali doseči, vendar še nismo, naj gre za nekaj kratkoročnega ali pa dolgoročnega. V naši glavi je nešteto ciljev in vsi tekmujejo za našo pozornost. Zeigarnikova govori o tem, da opravilo pridobi psihološko težo cilja zgolj s tem, da se ga lotimo in da je prekinitev, kadar ste zaposleni z neko nalogo, podaljša njeno trajanje v spominu in jo potisne na vrh seznama opravil v vaših misli. Prvi element pronicanja je torej prekinitev.
Louis Pasteur: »Sreča je naklonjena umu, ki je pripravljen.«[1]
Pronicanje je vprašanje budnosti, iskanja načinov, kako naravnati um, da zbira mešanico zunanjih zaznav in notranjega poudarka, ki sta pomembna za trenutni projekt.
Kaj to pomeni za strategijo učenja? Spodbuja nas, naj se pri obsežnih projektih čim prej lotimo dela, ko obtičimo, pa naredimo odmor, zaupajoč, da dela ne opuščamo, temveč uvajamo proces pronicanja. Tri razvojne stopnje pronicanja so: ostati buden, priložnostno zbiranje podatkov in prisluškovanje prihajajočim se koščkom.
Vaje z mešano snovjo
Vera v ponavljanje je del naše kulturne dediščine. Raznovrstna vadba je učinkovitejša od usmerjene, ker nas prisili, da ponotranjimo splošna pravila motorične prilagoditve.
Možgani imajo bržkone vsaj dva biološka sistema za vzdrževanje spomina. Tisti za deklarativni spomin je odvisen od delujočega hipokampusa. Drugi, posvečen motoričnim spominom, ima svoj sedež v drugih predelih možganov; zanje ni potreben hipokampus.
Prekinjanje učnega časa je oblika vmešavanja in poglablja učenje, ne da bi učenec v celoti vložil več časa ali truda. Drugi primer je sprememba konteksta. Bjorkova sta vsako tehniko, ki sproži pozabljanje, poimenovala želena težavnost, saj prisili možgane k večjemu trudu. Tretja tehnika pa je učenje v blokih. Prepletanje. Mešanje sorodnega, vendar opredeljenega gradiva pri učenju.
Mešanje posameznosti, veščin ali pojmov med vajo nam dolgoročno po vsem sodeč ne pomaga le prepoznati razlik med njimi, temveč tudi jasneje razumeti vsako posebej.
Prepletanje je izrazito odvisno od posameznika ter veliko učinkovitejše pri nekaterih predmetih ali veščinah kot pri drugih.
Trkanje na nezavedno – učenje brez razmišljanja
Strokovnost je stvar učenja – kopičenja znanja, študija, pozornega razmišljanja, ustvarjanja. Ni prirojena, temveč dograjena.
Razlikovanje med talenti in ne-talenti v športu sta raziskovala William A. Chase in Hebert A. Simon. Pri igralcih baseballa sta ugotovila, da večja učinkovitost močnejših igralcev izhaja iz njihove sposobnosti, da kodirajo pozicijo v večje zaznavne grupe, od katerih vsaka sestavlja že znan razpored figur.
Eleanor Gibson je bila raziskovala, ki je želela nadgraditi raziskovanja, ki so temeljila na behaviorizmu, ki je deloval na osnovi dražljaja in odziva (S-R (stimulus-response) doba). Želela je vedeti kako se možgani naučijo zaznavati drobcene razlike v videnem, slišanem ali otipanem?
Ko začnemo grupirati, ko obvladamo razumevati kaj spada skupaj, pozabimo, kako težko je bilo spočetka naučiti se vseh črk.
Morda pa vsa vednost prihaja skozi čute še celo preprosteje, kot si je znal predstavljati Locke – prek različic, niansiranj in pretanjenosti energije. Gibson je dokazala, da možgani zaznavajo tudi zato, da bi se učili. Leta 1969 je objavila Načela perceptivnega učenja in je z njo osnovala novo vejo psihologije – perceptivno ali zaznavno učenje. Perceptivno učenje ni pasivno vpijanje, temveč dejaven proces v smislu, da je dejavno raziskovanje zaznave same in težnja po njej. Odkrivanje značilnih potez in strukture sveta je temeljno pri doseganju cilja.
Zaspiš, pridobiš
Ko spiš se v teh nezavednih, s sanjami napolnjenih urah godi nekakšna alkimija, mešanje dejstev, domišljije in občutka, ki lahko naše dnevne bitke zasuka tako, da nove veščine prekujemo v nekaj najdragocenejšega – v razumevanje.
Zgodovina znanstvenih odkritij je posuta z namigi, da spanec pripomore h globokoumnim miselnim preskokom.
Aserinsky in Kleitman sta z raziskovanje možganov v spanju leta 1952 ugotovila, da mirno valovanje prekinjajo izbruhi silovite dejavnosti.
Ljudje značilno doživljamo štiri do pet izbruhov REM-a v eni noči. Trajajo dvajset do trideset minut. Spanje ima štiri stopnje trdnosti, ki REM, ki se pojavlja med njimi. To znanstveniki imenujejo arhitektura spanja. Do četrte stopnje pridemo le v prvih nekaj urah, do tretje nekje v štirih urah po začetku, potem pa samo še do druge, vse skupaj z vmesnimi REM fazami.
Obstajajo dokazi, da je REM ustvarjalno področje spomina, kadar sestavljaš različne povezave, kombiniraš reči na drugačne načine ni tako naprej.
Znanstveniki so raziskovali ali ima vsaka stopnja spanja vlogo pri kreiranju spomina za določeno vrsto znanja. To so bili Antonio Giuditto, Robert Stickhold in Carlyle Smith. Avtor pravi tej teoriji, teorija nočne izmene. Avtor pravi, da ima REM vlogo pri pronicanju, 2. faza naj bi imela vlogo pri motoričnem spominu, 3. in 4. pa naj bi bili področji osnovnega ohranjanja spominov.
Giulio Tononi je prepričan, da je temeljna naloga spanja, da se znebi nepomembnih povezav, vzpostavljenih prek dneva, in pomaga utrditi dragocene sklepe, ki so bili narejeni. Možgani ločujejo signale od trušča, tako da, biološko povedano, utišajo hrup.
Tuhtajoči možgani
Možgani so v razvoju postali nabiralci – informacij, strategij, bistroumnih metod.
Človeška vrsta se prilega »kognitivni niši« v evolucijski zgodovini, kot sta to poimenovala antropologa John Tooby in Irven DeVore. Vrste uspevajo na račun drugih.
Učenje je nemirna vaja in ta nemir ne velja samo za časovni razpored učnih ur, marveč tudi za vsebine, za dragocenost mešanja starega in novega gradiva v enem učnem terminu.
Sprostite se in opazujte, kako lahko domnevni sovražniki učenja – nevednost, motnje, prekinitve, nemir in celo opuščanje – delujejo v vaš prid.
[1] V knjigi na strani 182
