Globalni minotaver je svetovni ekonomski sistem, v katerem so odločilno in, paradoksalno, vodilno vlogo igrali dvojni ameriški primanjkljaj, Wall Street in nenehno padajoča realna vrednost ameriških plač.
Nič ne naredi iz nas ljudi bolj kot aporija – tisto stanje zbeganosti, v katerem se znajdemo, kadar vsa naša gotovost razpade na koščke. Septembra 2008 je bil tak trenutek. Vse krize pred letom 2008 so bile v nekem smislu lokalizirane. Leta 2008 smo vstopili v stanje otipljive, skupne aporije.
Obstaja šest razlag, zakaj se je to zgodilo:
- Neuspeh kolektivne imaginacije številnih pametnih ljudi, da bi razumeli tveganje za sistem kot celoto. Kot je vprašala angleška kraljica svoje znanstvenike. Zakaj ni tega nihče predvidel? V celoti vzeto je skupni dolg ZDA leta 2008 presegal 350 odstotkov BDP. Tako gospodarstvo, kot finančni sektor, kot gospodinjstva. Naš finančni svet je misleč, da je uspešno razpršil tveganje, ustvaril toliko tveganja, da ga je to na koncu požrlo.
- Regulatorji v primežu finančnega kapitala. CDO-ji so bili dejansko instrumenti za izkrivljanje pravil, ki naj bi varovala bančni sistem pred njim samim. Ko je jeseni 2008 bančni avtomat nehal delovati, se je svet zasvojen s sintetizirano kašo, s tresenjem in škrtanjem zaustavil.
- Nezadržen pohlep. Ljudje so pohlepna bitja, ki le hlinijo vljudnost. Po letu 1932 je bil konsenz o tem, da država mora regulirati splošno sprejet. Glass-Steagallow zakon iz leta 1933 je bil dober primer. Toda v sedemdesetih letih se je ta okvir regulacije začel krhati. Greenspan je verjel v moč trga. Na koncu je priznal, da se je zmotil in da je narobe razumel naravo kapitalizma.
- Kulturni izvori. Dejansko v velikem delu Azije zlom leta 2008 in njegove posledice imenujejo »severno-atlantska kriza«.
- Toksična teorija. Leta 1997 sta Nobelovo nagrado dobila Robert Merton in Myron Scholes za njuno metodo vrednotenja delniških opcij. Ekonomisti so opremili nevednost z novo etiketo in jo uspešno tržili kot obliko provizoričnega znanja. Ekonomske teorije so bile tako zgolj rahlo prikrite oblike intelektualne prevare. Tri toksične teorije so EMH (Efficient Market Hypothesis) – nihče ne more premagati trga, ker naj bi trenutno veljavne cene odsevale vse znane informacije; REH (Rational Expectations Hypothesis) – nobena teorija ne bo dolgoročno omogočala natančne napovedi, če ta teorija predpostavlja, da jo ljudje sistematično razumejo narobe ali ignorirajo; RBCT (Real Business Cycle Theory) – ekonomija naj bi bila kot Gaja, če jo pustimo na miru je harmonična.
- Sistemska polomija – naša volja je močno podrejena kapitalu.
Zlom leta 2008 se je zgodil, ker je bila zver, ki jo avtor imenuje globalni minotaver, hudo ranjena. Prav tako verjame, da dokler ne najdemo poti, kako živeti brez zveri, bomo podvrženi radikalni negotovosti, dolgotrajni stagnaciji in večji stopnji nevarnosti.
Leta 1971 so se Američani odločili, da namesto, da bi zmanjšali oba primanjkljaja, da bodo pustili, da račun za njiju plača preostanek sveta. Vodilna svetovna gospodarstva s presežkom (Japonska, Nemčija in nato Kitajska) so še vedno veselo štancala dobrine, ki so jih Američani hlastno goltali. Skoraj 70 % zaslužka teh držav, pa je prišlo nazaj v ZDA v obliki kapitalskih tokov prek Wall Streeta.
Laboratorij prihodnosti
Človeštvo dolguje svoje prvi veliki skok naprej krizi. Kriza pomankanja hrane je vodila v revolucijo v obdelovanju hrane. Presežki, ki so nastali so postali temelj »civilizacije« kot jo poznamo danes. Razvila se je birokracija in pisana beseda. Izpopolnilo se je oblikovanje kovinskega orodja. Pojavi se biološko orožje in razvoj različnih stopenj imunosti.
Drugi veliki skok naprej je bila industrializacija. Dobrine so postale tržno blago in globalna valuta. Zemlja in delovna sila sta postali tržno blago. Zlitje trgovskega bogastva, potencialnega delavskega razreda, zalog premoga, je privedlo do iznajdbe prizorišča proizvodnje – tovarne.
Če je kriza laboratorij zgodovine, potem je njena gonilna sila sporazum. Vse dinamične družbe se imajo za svoj uspeh zahvaliti dvema proizvodnima procesoma, ki sta potekala vzporedno: ustvarjanje presežka in ustvarjanje konsenza (o njegovi porazdelitvi).
V fevdalizmu sta bili proizvodnja presežka in njegova distribucija dokaj pregledni. Distribucija se je zgodila po proizvodnji. Ob nastanku trgovske družbe, pa se je distribucija velikokrat zgodila že pred proizvodnjo.
Ibn Haldun govori o krožni dinamiki plena in plenilcev. Govori o asabiji, ki je oblika solidarnosti, ki se pojavi znotraj malih skupin in je nujna za njihovo preživetje. Toda ko ena vladajoča skupina zraste in vladarji izgubijo stik s podložniki, zbledi asabija. In potem pride do zamenjave oblasti in nova skupina spet uveljavi asabijo. In tako gre cikel naprej.
Richard Goodwin govori o dveh vzporednih dinamikah, ki obvladujeta kapitalizem:
- Dinamika deleža plač
- Dinamika, ki določa rast zaposlovanja
Krize prinašajo tako maščevanje kot odrešitev.
Globalne korporacije lahko vplivajo na pravila trga. Vloga cene se znatno zmanjša. Namesto, da bi odgovorili z znižanjem cene na zmanjšano povpraševanje trga, se odločijo za zmanjšanje proizvodnje.
Zlom leta 1929 nas je naučil pomembno lekcijo, ki smo jo po vsem sodeč pozabili; v kapitalističnem mehanizmu sta se zaredila dva škrata: denar in delo. Povpraševanje po denarju in delovni sili jezdi na valu korporativnih investicij. Toda kam bodo korporacije investirale ni podložno resni analizi, temveč optimizmu. Regressum ad infinitum – situacija, ko je racionalno nemogoče ugotoviti, kaj storiti.
Vir vrednosti je velikokrat človek. Če temu ni tako, velikokrat govori le o funkciji. Toda, ker poskušajo podjetja nadomestiti vir vrednosti (človeka) z bolj stabilnimi sredstvi proizvodnje, to lahko vodi le v svet, kjer se niža vrednost, ki jo naša družba proizvaja.
Pogodba o delu je brezupno nepopolni dogovor med delom in kapitalom, ki deluje obenem kot vir nestabilnosti in vrelec vrednosti.
Druga svetovna vojna je osvobodila ameriške finance vseh političnih omejitev. Ko je bilo vojne konec so se finančniki odločili, da kreirajo najdaljnosežnejši družbenoekonomski inženiring v zgodovini človeštva. Avtor ga imenuje globalni načrt.
Globalni načrt
ZDA so po drugi svetovni vojni postale glavna država posojilodajalka. Vojna jim je dala tako vojaško kot ekonomsko moč.
Leta 1944 so se v mestu Bretton Woods zbrali odposlanci, ki so se lotili dveh vprašanj. Zasnove povojnega monetarnega sistema in obnova od vojne razdejanega gospodarstva v Evropi in na Japonskem. Toda glavno vprašanje zasedanja je bilo kako zgraditi institucionalni okvir, ki bi zajezil novo veliko depresijo in kdo ga bo nadziral. Dve instituciji, ki so ju tam zasnovali sta bili Mednarodni denarni sklad (MDS) in Mednarodna banka za obnovo in razvoj, ki je danes znana kot Svetovna banka. MDS naj bi bil gasilska služba globalnega kapitalističnega sistema. Svetovna banka pa naj bi imela vlogo mednarodne investicijske banke. Ti dve instituciji sta živi še danes. Toda režim menjalnega tečaja, ki je postal znan kot »brettonwoodski sitem« – sistem fiksnih menjalnih tečajev, središče katerega je bil dolar, ni preživel. Ugasnil je leta 1971.
ZDA so poskušale ta sistem vzdrževati pri razmerju dolar – unča zlata – 35 dolarjev. Od tega so odstopile leta 1971. Keynes je sicer že na konferenci poskušal z drugačnim pristopom, predlagal je Mednarodno klirinško unijo, enotno valuto (bancor) za ves kapitalistični svet, lastna mednarodna centralna banka in ustrezne ustanove.
Ker se to ni zgodilo je moral mehanizem za porazdelitev presežkov delovati sam, na način, da so investicije iz držav s presežkom potovale v države s primanjkljajem. Recikliranje presežkov je integralen sestavni del vsake družbe, ki organizira proizvodnjo preko trga.
V ZDA sistem recikliranja presežkov temelji na transferni uniji, ki jo je vpeljal New Deal in zapletenem vojaškoindustrijskem kompleksu. Prvi deluje na transferju davkov iz držav s presežki v države s primanjkljajem. Drugi na političnem dogovoru o tem, da tista podjetja, ki pridobijo državne pogodbe, svojo proizvodnjo postavljajo v državah, ki imajo primanjkljaj.
Keynes je na primer predlagal, da bi vsaki državi, katere presežek bi prebil določeno mejo zaračunali obresti in bi jo tako prisilili v dvig lastne valute.
Tvorci novega globalnega načrta so bili:
- James Forrestal – obrambni minister
- James Byrnes – zunanji minister
- George Kennan – prerok politike zajezitve vpliva SZ
- Dean Acheson – avtoriteta vseh velikih povojnih načrtov (brettonwoodskega sporazuma, Marshallovega načrta, hladne vojne)
Za stebre novega globalnega načrta so izbrali tako Nemčijo kot Japonsko. Obe državi sta bili odvisni od ZDA, obe sta imeli močno industrijsko bazo, izobraženo delovno silo.
Marshallov načrt je bil objavljen leta 1947 in do leta 1951, ko se je iztekel je v Evropo priteklo 12,5 miljarde USD pomoči. Ena od najmanj opevanih, toda najbolj trajnih zapuščin načrta je bila vključitev poražene Nemčije v institucije evropske integracije.
Ko je leta 1951 Marshallovemu načrtu začelo zmanjkovati sape, je stekla druga faza ameriškega načrta za Evropo, povezovanje njenih trgov in njene težke industrije. Ta druga faza je postala znana kot Evropska skupnost za premog in jeklo, ki je predhodnica današnje Evropske unije.
Ponovna vzpostavitev Japonske kot politične sile se je za snovalce New Deala izkazala za manj problematično kot primer Nemčije. Japonska industrija je sicer ostala med vojno skoraj nedotaknjena, toda izziv je bil kako zagotoviti povpraševanje. Še posebej, ko je Maova zmaga prekrižala načrte, da bi Kitajska odigrala to vlogo. Tako pa je denar, ki bi sicer moral potovati v Evropo po Marshallovem načrtu, ki naj bi prvotno trajal do leta 1953, začel potovati v Južno Korejo, kjer so ga potrebovale Ameriške enote in kamor je Japonska začela pošiljati svoje proizvode.
Obenem so ZDA prevzele tudi nalogo, da odredijo periferiji in tretjemu svetu vlogo dobavitelja surovin za Japonsko in Zahodno Evropo.
Interno pa so Američani poskrbeli za vir povpraševanja: s programom medcelinskih raketnih izdelkov, korejsko in vietnamsko vojno, ter projektoma New Frontier in Great Society.
Globalni načrt je trajal približno od leta 1950 do 1971. najimpersivnejša poteza globalnega načrt je bila njegova prilagodljivost. Vsaka ameriška vlada ga je sprejela in ga popravila vsakič, ko se je kakšen delček zataknil.
Od 1950 – 1972 sta Japonska in Nemčija največ pridobili v deležu v svetovnem BDP-ju. Nemčija 19.3 %, Japonska pa kar 156,7 %. Govorimo o odstotku spremembe deleža.
Globalni minotaver
Globalni načrt se je izjalovil zaradi strukturne napake v prvotni zasnovi. Šlo je za pomankanje globalnega mehanizma za recikliranje presežkov, ki bi imel sistemska neravnovesja trgovinske bilance ves čas pod nadzorom.
Stroški vietnamske vojne in programa Great Society so vodili k rasti ameriškega dolga. Leta 1971 je bil ta že 70 milijard USD. Svetovne trge je preplavljala vedno večja količina dolarjev in povzročila je inflacijskih pritisk v državah, kot sta bili Francija in Velika Britanija.
Ko sta ti dve državi pritisnili na ZDA z zahtevo po zamenjavi USD za zlato (ZDA ga je imela le za 12 milijard) je Nixon 15. avgusta 1971 ukinil konvertibilnost z zlatom. To je bil konec globalnega načrta. Sporočilo je bilo jasno, valuta je naša, problem pa vaš.
V času, ko je Nixon sprejel svojo odločitev je bil sodček nafte 3 dolarje. Konec globalnega načrta je naznanil velikanski vzpon proizvodnih stroškov po vsem svetu. Redka kombinacija stagnacije z inflacijo, ki je postala znana kot stagflacija.
Ko je ZDA ugotovila, da globalni načrt ne bo zdržal, je postal glavni cilj, kako pripraviti preostanek sveta, da bo financiral oba ameriška primanjkljaja. Kapitalski tok je bil mogoč le, če so izboljšali konkurenčnost ameriških korporacij naspram Nemškim in Japonskim in nizke obrestne mere v ZDA.
Začelo se je novo obdobje:
- Ideologija ekonomike ponudbe
- Pravljični učinek teorije curljanja (trickle-down)
- Brezobzirne davčne olajšave
- Prevlada pohlepa kot oblike vrline
Rodil se je globalni minotaver.
Atencem je grozljivo plačilo davka kretskemu Minotavru vsilila vojaška moč kralja Minosa. V nasprotju s tem je kapitalski davek, ki je hranil globalnega minotavra, v ZDA pritekal prostovoljno. Razlog so štiri minotavrove karizme:
- Status rezervne valute. Še danes se kapital, ko kaže na krizo zateče k dolarju. Vsaka transakcija, v katero sta vključena nafta ali premog, dvigne povpraševanja za dolarjem.
- Naraščanje cen energentov.
- Pocenitev dela in povečanje njegove produktivnosti. Kaj se zgodi, ko realne plače padajo, stroški dela na enoto proizvoda ostajajo enaki, produktivnost pa raste? Dobički dosežejo vrtoglave višine.
- Geopolitična moč. Rast obrestnih mer, ki je bistveno pripomogla k uveljavitvi globalnega minotavra, se je tako izkazala za učinkovitejše sredstvo pri uničevanju sovražnikov ameriške zunanje politike po vsem svetu kot kakršnakoli vojaška operacija, ki bi se je ZDA kdaj lotile.
Pomagači zveri
Pomagači so bili Wall Street, ki je posrkal reke denarja; Walmart, ki je pokazal kako se pritiska na plače in male dobavitelje; ideologija in politika curljanja, ki jo je promoviral Washington, ki je verjela, da bo pomagala revnim, tako da se bo bogastvo pretakalo vse do revnih; četrti pomočnik pa je bila psevdoznanost, takoimenovane toksične ekonomske teorije, ki so govorile o ekonomiki ponudbe.
V zgodovini kapitalizma sta bila dva vrhunca združevanja, prvo desetletje 20. stoletja in pred letom 2008 in oba sta privedla do krize. Daimler-Benz je leta 1998 plačal za prevzem Chryslerja 36 milijard dolarjev. Leta 2007 je DaimlerChrysler razpadel, Chrysler je bil prodan za borih 500 milijonov.
Globalni minotaver je ustvarjal kapitalske tokove, ti pa so dobičke iz združitev in prevzemov, ki jih je v žep spravljal Wall Street in City, poganjali v astronomske višine.
Walmart je naredil nekaj, kar ni prišlo na misel še nikomur pred njim: novo ideologijo čim cenejšega je lansiral kot blagovno znamko, ki naj bi bila zanimiva za finančno najbolj obremenjen ameriški delavski in nižji srednji razred.
V neki študiji iz leta 2006 so ugotovili, da je leta 1980 od vsakih 100 dolarjev gospodarske rasti najrevnejših 20 odstotkov dobilo le 2,2 dolarja. Leta 2001 je bila ta številka le še 60 centov. Vsepovsod, kamor se je razširil Walmart, se je zvišala stopnja revščine.
Rast nezavarovanega dolga v Ameriki je neverjetna. V zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja je rast dosegala več desetkratnike na leto. Rastoči vpliv globalnega minotavra je bil morda najobčutljivejši pri cenah nepremičnin.
Banke se tradicionalno ravnajo po načelu, da denarja nikoli ne posojajo tistim, ki ga potrebujejo.
CDO-ji so omogočali bankam, da so ustvarjale in razširjale svoj posel. Denar so posojale in posojila nemudoma prodajale naprej. Trik je bil v kombiniranju posojil. Tradicionalnim podjetjem – tistim, ki so proizvajala realno blago – so se vsi posmehovali kot staromodnim. Finančni oddelek je postal najdonosnejši oddelek v celem podjetju.
V Ameriki je Reagan na stežaj odprl vrata minotavru. Njegovo geslo je bilo, da prepusti posamezniku moč ustvarjanja lastnega uspeha. Dajanje prednosti »ponudbeni strani« gospodarstva je bilo zgolj drugo ime za odstranjevanje vseh omejitev za akumulacijo denarja.
Neoliberalna politika Thacherjeve in Reagana je prišla minotavru zelo prav. Toda potreboval je več. Potreboval je novo različico ekonomske teorije, ki bi dejanski politiki dala vsaj videz znanstvene utemeljenosti. Tak je bil formalistični model.
V ekonomske formule niso več vključevali možnost krize. Trg je vedno v ravnovesju.
ZDA skupaj s sateliti so v času minotavrove vladavine grmadile zunanji državni dolg, anglo-ameriške družine so kopičile zasebne dolgove, Wall Street pa je ustvarjal in kopičil toksični zasebni denar. Hkrati pa so države proizvajalke nafte, Nemčija, Japonska, JV Azija in tudi Kitajska, ustvarjale velikanske devizne rezerve, ki so jih plasirale na Wall Street in v City. S temi kapitalskimi tokovi sta se v neprekinjenem krogu financirala oba ameriška primanjkljaja.
Zlom
Trg CDS (credit default swaps) dopušča, da pridobite zavarovalno polico na avto, ki pripada nekomu drugemu. CDS je stava, da se bo zgodilo nekaj slabega.
Ko se je skupina G20 aprila 2009 sestala v Londonu in sklenila dati MDS na voljo 1100 milijard dolarjev, so udeleženci vrha kot deklariran namen tega ukrepa navedli pomoč svetovnemu gospodarstvu pri spopadanju z zlomom. Denar bo uporabljen izključno za pomoč svetovnemu finančnemu sektorju.
To ni več finančna kriza. Še celo gospodarska ne. Postala je politična.
Bankrotokracija pomeni vladavino bankrotiranih bank.
Pomagači udarijo nazaj
Če so krize laboratoriji prihodnosti, potem tisti, ki v njih preizkušajo različne »metode«, odločilno vplivajo tudi na izid.
Geithner-Summersov načrt iz leta 2009, je bil reševalni sveženj predsednika Obame, vreden 1000 milijard dolarjev. Namenjen je bil bankam, ki so se utapljale v ničvrednih CDO-jih.
Nič ni tako neomajno kot vztrajnost, s katero se obnavlja privilegij. Ko kapitalizem postane dovolj kompleksen, se neuspeh splača. Vsaka kriza še okrepi moč tistih, ki so na položajih, saj so v očeh javnosti edini, ki so sposobni počistiti nesnago.
Tudi EFSF (Evropski mehanizem za stabilnost) ni bil namenjen reševanju Irske, Portugalske,… temveč reševanju evropskih bank. Vreden je bil 440 milijard evrov. Zavarovan je bil s toksičnimi obveznicami, ki so bile sestavljene podobno kot CDO-ji in kmalu so začeli skladi in banke staviti proti evru.
Če je Wall Street pred letom 2008 ustvarjal sintetične finančne produkte sam, pa po zlomu leta 2008 to počne z nemajhno pomočjo (ameriške in evropskih vlad).
Z zlomom leta 2008 so se spremenile tri stvari. Prvič, minotaver je ranjen obležal v svojem labirintu in ni mogel več sproti požirati tolikšne presežne proizvodnje Evrope, Japonske, Kitajske in JV Azije, da ta gospodarstva ne bi zastala. Drugič, sesuli so se finančni trgi, zasebni denar, ki so ga v preteklosti ustvarjali, pa se je spremenil v prah, s katerim so pometli siloviti viharji Krize. Tretjič, politiki so postali pogumnejši in so nekoliko obrzdali minotavrove pomagače. Od vseh treh posledic, ki jih je imelo leto 2008, danes občutimo samo še prvo.
Minotavrova svetovna zapuščina: zastrto sonce, ranjeni tigri, muhast Evropa in zaskrbljeni zmaj
Plače so se na Japonskem višale, vendar počasneje kot produktivnost. Ta presežek se je usmerjal v gradnjo infrastrukture za zasebni sektor. Te investicije so se v večini realizirale znotraj koncentiranih oligopolnih struktur imenovanih keiretsu.
Leta 1985 so podpisali sporazume v Plazi med ZDA, Japonsko, Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo, ki je omogočal devalvacijo dolarja in s tem manjšanje trgovinskega primanjkljaja ZDA.
Japonsko gospodarstvo se je zaradi rasti jena po letu 1985 močno upočasnilo. Obenem so nizke obrestne mere na Japonskem spodbujale bega kapitala iz Tokia v New York.
Financializacija je v povezavi z novimi in novimi poskusi vezave domače valute na ameriški dolar privedla do dolge verige finančnih kriz. JV Azija, Latinska Amerika. Vse te krize so se začele z velikim dotokom poceni tujega kapitala, ki je nato povzročil balon na nepremičninskih trgih.
Japonska si je svoj prostor za izvoz ustvarjala v JV Aziji – Južna Koreja in Tajvan. Po zlomu leta 2008 je jen spet močno zrastel, kar je bil nov udarec za Japonsko izvozno gospodarstvo.
Ko je Nemčija po letu 1971 poskušala najti odgovor na devalvacijo dolarja, se je oprla na to česar Japonska ni imela, lasten življenjski prostor. Tega je našla v Evropi. Za Nemčijo je bilo pomembno, da si je utrdila v Evropi položaj neto izvoznice blaga tako potrošnega kot investicijskega. Da bi bila pri tem uspešna, je morala stopnjo rasti ohranjati pod stopnjo rasti v preostali Evropi, hkrati pa je morala investirati veliko več od svojih sosed.
Ključ projekta evra je imela v rokah Francija. Francoska elita je imela tri razloge za podpiranje povezave med frankom in marko. Prvič, taka povezava bi okrepila pogajalsko pozicijo francoske politične elite v odnosu do močnih francoskih sindikatov. Skupna valuta bi okrepila že tako pomemben bančni sektor. Tretjič, politični eliti bi dala priložnost, da si v Evropi ustvari prevladujoč položaj, pri oblikovanju transnacionalnih političnih institucij.
Posledica uvedbe evra je bila trdovratna stagnacija v državah s primanjkljajem in Franciji, medtem ko so Nemčija in države evrskega območja s presežkom še naprej krepko povečevale svoje presežke.
Maastrichtsko pogodbo so prodali kot smiseln ukrep, ki naj bi zavaroval evro pred zastonjkarstvom. Delež javnega dolga pod 60 %, proračunski primanjkljaj pod 3 % BDP, denarna politika kot jo določa ECB (neodvisna in protiinflacijska). Ko je zlom leta 2008 ranil minotavra, je počil tudi evro.
Nemčija je na silovit porast stroškov, ki jih je prinesla ponovna združitev, odgovorila s konkurenčno deflacijo plač. Kapital v Nemčiji je imel več koristi od vrzeli med produktivnostjo in rastjo plač kot v drugih evropskih državah.
Evro se ne more primerjati z dolarjem. Delež dolarja v svetovnih rezervah je konec leta 2009 znašal 62 odstotkov. Drug problem je arhitektura evrskega območja.
ECB in evropska komisija sta v letih 2008 in 2009 podružbili izgube bank in jih spremenili v javni dolg. In hedge skladi in banke so z denarjem, ki so ga dobili od države, začeli staviti, da bo ena od držav evrskega območja popustila. Začeli so staviti proti Grčiji, ki je bila najšibkejši člen.
Grška vlada je najprej neformalno zaprosila za pomoč območje evra in nemška kanclerka Merkel je izrekla znameniti nein na tretjo potenco: nein reševanju Grčije, nein znižanju obrestnih mer in nein bankrotu grške države. 2. maja 2010 so evrsko območje, ECB in MDS Grčiji odobrili posojilo v vrednosti 110 milijard evrov. Toda draga nova posojila ne rešujejo držav s primanjkljajem pred drsenjem v bankrot.
Krizo bi lahko reševali drugače. Z odpisi dolga, s prevzemanjem javnega dolga držav članic do maastrichtske meje 60 % BDP, z bolj aktivno EIB. Toda potem bi Nemčija izgubila veliko pogajalsko moč proti Franciji in državam s primanjkljajem. Države s presežki so trenutno z eno nogo v območju evra, z drugo pa zunaj njega.
Kitajski zmaj je poletel na račun minotavra. Deng Šjaoping temelji načrt za kitajsko rast na dvojnem gospodarstvu s posebnimi gospodarskimi conami kot sta Singapur in Hongkong. Kitajska je trenutno bankir Amerike. Obenem imamo zanimivo dilemo, ko ameriška vlada pritiska na dvig RMB, medtem pa ameriške korporacije na Kitajskem grozijo, da bodo odšle če se RMB dvigne preveč. Medtem pa Latinska Amerika postaja glavni financer minotavra, saj na Kitajsko izvažajo hrano in surovine. To vse sili Latinsko Ameriko v ponovno deindustrializacijo in prevzemanje vloge proizvajalca primarnih surovi.
Od vseh središč gospodarske moči zunaj ZDA je le Kitajska dovolj močna, da bi se lahko zavihtela na minotavrov prestol. Toda Kitajska ve, da še ni čas zato, ker še vedno ni sposobna, da bi si sama zagotovila dovolj povpraševanja po lastnih proizvodih.
Svet brez minotavra
Amerika ni več sposobna reciklirati neto izvoza drugih držav. ZDA so leta 2011 ustvarile za 23,7 % manj povpraševanja kot bi ga če ne bi bilo krize. ZDA so imele leta 2011 trgovinski primanjkljaj 738 milijard dolarjev. Proračunski primanjkljaj pa je bil 1.228 milijard dolarjev. Prav tako pa je izgubila moč privabljanja tujega kapitala v ZDA.
Tako so uvedli edino stvar, ki so jo še videli kot mogočo. Kvanitativno sproščanje. Le-to ni isto kot tiskanje denarja. Tako, da naj ne bi povzročalo inflacije. Kvantitativno sproščanje spodbuja bankirje, da posojajo v tujino. Ker ne nagovorijo pravih problem, zniževanja dolgov ljudi in nizke ravni plač, pravih uspehov ne bo.
Evropa razpada, ker njena struktura ni bila dovolj močna, da bi kljubovala pretresom, ki jih je povzročil minotaver v smrtnem boju.
Zmanjševanje porabe udarja tako Kitajsko kot države s presežki.
Svetovnega kapitalizma ni mogoče stabilizirati z okrepljenimi investicijami, boljšimi tehnološkimi pripomočki, hitrejšimi železnicami in pametnejšimi inovacijami.
Države v vzponu kot so Kitajska, Brazilija, Indija, Južna Afrika in druge, bodo pri gradnji lepše prihodnosti sicer moral prispevati pomembne gradnike, vodilno vlogo pa bo morala vseeno prevzeti Amerika.
