Posameznik je dobesedno pomenil zgolj številko; na seznamu so bile namreč zapisane zgolj njihove zaporniške številke.
V povprečju so preživeli tisti, ki v boju za preživetje niso poznali zadržkov in se niso ustavili pred nasiljem. Najboljši niso preživeli.
Preživeli neradi govorijo o svoji izkušnji; tistemu, ki je bil sam v taborišču, ni potrebno ničesar razlagati; tistemu, ki bi bil, pa ne bodo nikoli dopovedali, kako so ga doživljali oni – in kako ga v sebi podoživljajo še danes.
Prva stopnja: sprejem v taborišče
Imamo tri stopnje:
- Stopnjo sprejema v taborišče
- Stopnjo dejanskega bivanja v taborišču
- Stopnjo po odpustu oziroma osvoboditvi
Prvo stopnjo zaznamuje občutek, ki bi ga lahko označili kot šok ob sprejemu.
Psihiatrija pozna bolezensko sliko tako imenovane utvare o pomilostitvi; na smrt obsojeni si začne v poslednjem hipu, tik pred usmrtitvijo, domišljati, da ga bodo ravno tedaj vendarle pomilostili.
Že pri prihodu v taborišče, so bili taboriščniki deležni prve odločitve o biti ali ne biti. Mali kretnji kazalca levo ali desno. Odločitvi o izločanju.
Vrhunec prve stopnje duševnega odziva je, da taboriščnik potegne črto pod vse svoje dotedanje življenje. Ko so prišli do tuširanja so taboriščniki razumeli, da ne premorejo ničesar več, da so goli, da jim je ostal samo goli obstoj.
Ko ugotavljajo, da ne obstaja nič več, se začne pojavljati obešenjaški humor in še nekaj drugega. Radovednost. Zvedavo so pričakovali, kaj vse se bo še zgodilo, in kakšne bodo posledice. Takrat se zavedo, da ima Dostojevski prav in da se človek navadi na vse. Človek se navadi na vse, toda ne sprašujte, kako…
V nenormalnih okoliščinah je nenormalen odziv pravzaprav normalno vedenje.
Druga stopnja: življenje v taborišču
Po prvi stopnji šoka zdrsne zapornik na drugo stopnjo, to pa je stopnja dokajšne apatije. Notranje začne postopoma umirati.
Trpeči, bolni umirajoči, mrtvi – vse to v nekaj tednih taboriščnega življenja postane tako običajen prizor, da te nič več ne gane.
Apatija poskrbi, da postanejo imuni tudi na udarce. Razumljivo je, da bi pri udarcih najbolj boli posmeh, ki jih pospremi.
Otopelost kot glavni simptom druge stopnje je nujno potreben duševni obrambni mehanizem. Resničnost se umakne v senco.
Nobene sanje, naj bodo še tako strašne, ne morejo biti hujše od resničnosti, ki jih je obdajala v taborišču.
Podhranjenost poskrbi, da je glavni nagon po hrani in da spolnost skoraj popolnoma zamre.
Taborišče je v glavnem pogreznjeno v kulturno zimsko spanje. Izjemi sta le politični interes in verski.
Ljubezen je tisto poslednje in najvišje, k čemur se je v svojem tukajšnjem obstoju sposoben povzpeti človek. Odrešitev s pomočjo ljubezni in v ljubezni. Človek, ki mu na tem svetu ne ostane nič več, lahko doživi blaženost, pa čeprav samo za nekaj trenutkov, kadar se najglobje v samem sebi preda podobi ljubljene osebe. Kakor malo pomeni za ljubezen telesni obstoj nekega človeka, toliko več pomeni zanjo duhovno bistvo ljubljene osebe.
Ta težnja po ponotranjenju, lahko sproži, če se ponudi priložnost najmočnejša doživetja.
Usodi so bili hvaležni za najmanjšo bojazen, ki jim je bila prihranjena. Sreča je bila večinoma v negativnem smislu po Schopenhauerju, namreč osvoboditev od trpljenja. Pozitivnega veselja, pa čeprav malenkostnega, so bili deležni le redkokdaj.
Človek v koncentracijskem taborišču, razen če se njegov čut za lastno vrednost temu v poslednjem razmahu ne upre, izgubi občutek, da je sploh še subjekt, kaj šele duhovno bitje z notranjo svobodo in osebno vrednostjo.
Živ ali mrtev – to ni več pomembno; ali je »številka« sploh »živa«, je zanemarljivo. Še manj pomembno je, kdo predstavlja »številko«, kaj zaobsega njegovo življenje: usodo – zgodbo – ime nekega človeka.
Apatija je tako duševni samoobrambi mehanizem kot fizična posledica predvsem lakote in pomankanja spanca.
Človeku lahko v koncentracijskem taborišču vzameš vse, le enega ne; poslednje človeške svobode da do danih okoliščin zavzame takšno ali pa drugačno držo. In res se je dogajalo »to in ono«.
Človeška duhovna svoboda omogoča, da le-ta do zadnjega diha najde priložnost, da da življenju smisel. Če ima življenje sploh kakršen koli smisel, tedaj ima nedvomno smisel tudi trpljenje. V načinu, na kakršnega človek sprejme svojo neizogibno usodo, in s to usodo vred trpljenje, ki mu je naloženo, se tudi v najtežjih razmerah in tudi do poslednje minute razkrije kopica možnosti, da to življenje osmisliš.
Bivanje zapornikov v koncentracijskih taboriščih je mogoče opredeliti kot »začasnost brez določenega roka trajanja«. Latinska beseda »finis« ima dva pomena: konec in cilj. Človek, ki ne more videti konca (začasne) oblike svojega življenja, tudi ne more živeti za nek cilj.
V taborišču traja en dan dlje kot en teden. Medtem ko časovno občutiš neomejenost trajanja zaporen kazni, prostorsko občutiš neomejenost trajanja zaporne kazni, prostorsko občutiš, da si zaprt.
Spinoza v svoji Etiki: »Čustveni vzgib, ki je trpljenje, neha biti trpljenje, takoj ko si o njem ustvarimo jasno in razločno predstavo.«[1]
Kdor ne verjame več v prihodnost, komur ne uspe več verjeti v lastno prihodnost, ta je v taborišču izgubljen. Če nima več prihodnosti, izgubi duševno trdnost, se notranje vda in propade tako telesno kot tudi duševno.
Avtor pravi, da je njim šlo za smisel življenja, ki zajema tudi smrt, in tako ne zaobsega samo smisla »življenja«, temveč tudi smisel trpljenja in smrti; za takšen smisel smo se borili mi!
Človek, ki se zave svoje odgovornosti do dela, ki je še pred njim, ali do ljubečega človeka, ki ga pričakuje, ne bo nikoli mogel zavreči svojega življenja. Pozna namreč tisti »zakaj« svojega bivanja – in bo zato zmogel prenesti skoraj vsakršen »kako«.
Na svetu obstajata dve človeški rasi, in res samo ti dve: »rasa« spodobnih ljudi in »rasa« nespodobnih. Kaj je torej človek? Bitje, ki se vedno odloči, kaj pravzaprav je.
Tretja stopnja: po osvoboditvi iz taborišča
Dobesedno smo se odvadili veselja in se ga bomo morali spet naučiti.
Vsi v taborišču so se zavedali nečesa, kar so drug drugemu tudi večkrat rekli: na svetu ni sreče, ki bi mogla povrniti, kar so prestajali.
Pri človeku, ki se je vrnil domov, je vsa doživetja okronal čudovit občutek, da se mu po vsem, kar je pretrpel, na tem svetu ni bati ničesar več – razen Boga.
Temeljna načela logoterapije
Pacient se mora v logoterapiji dejansko soočiti s smislom svojega življenja in se spet usmeriti k njemu. Avtor govori o volji do smisla v nasprotju z načelom užitka, ki je v središču Freudove psihoanalize, kakor tudi v nasprotju z voljo do moči, ki jo poudarja Adlerjeva psihologija.
Volja do smisla je pri večini ljudi dejstvo, in ne vera.
Po Jean-Paulu Sartru človek iznajde sam sebe, oblikuje lastno »esenco«; to se pravi, kar v bistvu je, vštevši tisto, kar bi moral postati. Vendar mislim, da smisla svojega bivanja sami ne iznajdemo, ampak ga bolj odkrivamo.
Človeka nikoli ne žene v moralno vedenje; vselej se odloči, da se bo vedel moralno.
Človekova zaskrbljenost, celo njegov obup zaradi vprašanj, ali je vredno živeti, je duhovna stiska, nikakor pa ni duševna bolezen.
Bivanjska praznina (eksistencialni vakuum) je močno razširjen pojav v dvajsetem stoletju. Ta bivanjska praznina se v glavnem kaže v zdolgočasenosti.
Življenje vprašuje vsakega človeka; ta pa lahko odgovori življenju samo tako, da odgovarja za lastno življenje.
Smisel življenja se vselej spreminja, vendar nikoli ne neha obstajati.
Ljubezen je edini način, da dojamejo drugo človeško bitje v najglobljem jedru njegove osebnosti. Po duhovnem ljubezenskem dejanju mu je omogočeno, da vidi bistvene poteze in značilnosti ljubljene osebe; še več, vidi tudi tisto, kar je v njem možno; kar se še ni uresničilo, vendar bi se moralo.
Trpljenje nekako neha biti trpljenje v tistem trenutku, ko dobi nek smisel, na primer smisel v žrtvovanju. Življenje, katerega smisel je odvisen od takšnega srečnega naključja – da kdo uide ali ne -, konec koncev sploh ne bi bilo vredno živeti.
Edini resnično prehodni vidiki življenja so možnosti; toda kakor hitro se uresničijo, že v istem hipu postanejo resničnosti.
Želja je mati misli, strah je oče dogodka.
Vsako obdobje ima svojo kolektivno nevrozo in vsako obdobje potrebuje lastno psihoterapijo, da ji je kos.
Človeško bitje ni samo stvar med stvarmi; stvari določajo druga drugo, človek pa konec koncev določa sam sebe. Kar postane, v mejah nadarjenosti in okolja, je sam naredil iz sebe. Avtorjeva generacija je realistična, ker smo spoznali človeka, kakršen je v resnici.
[1] V knjigi na strani 100
