Ukrajina
Zakaj je Ukrajina postala tako pomembna v svetovni politiki?
Ko so decembra 1991 ukrajinski državljani množično odšli na volišča in glasovali za svojo neodvisnost, so s tem mogočno Sovjetsko zvezo poslali na smetišče zgodovine.
Svet je Ukrajino na televizijskih zaslonih naslednjič videl novembra 2004, ko so zanosne oranžno oblečene množice napolnile trge in ulice Kijeva ter zahtevale poštene volitve, kar so tudi dosegle.
Ustanovitelj sodobnega ukrajinskega zgodovinopisja je Mihajlo Hruševski (1866-1934).
Ukrajina, ki leži na zahodnem robu evrazijske stepe, že stoletja omogoča dostop v Evropo.
Skozi stoletja je bila Ukrajina tudi stičišče (in bojišče) različnih cesarstev, od rimskega do otomanskega, od habsburškega do romanovskega. V 18. stoletju so Ukrajini vladali iz Sankt Peterburga in Dunaja, Varšave in Istanbula.
Ukrajinska kultura je vedno obstajala v prostoru, ki si ga je Delila z drugimi kulturami, in je že zgodaj morala krmariti med temi “drugimi”.
Sodobna Ukrajina, gledano z vidika dolgotrajnih kulturnih usmeritev, je plod vzajemnega delovanja dveh premikajočih se meja, od katerih eno določa meja med evrazijskimi stepami in vzhodnoevropskimi travišči in gozdovi, drugo pa meja med vzhodnim in zahodnim krščanstvom.
Ko so se državne in imperialne meje premikale po ozemlju, ki so ga opredeljevale ukrajinske etične meje, so ustvarile različne kulturne prostore, ki so služili kot temelj ukrajinskih regij – nekdanje Zakarpatje pod madžarsko oblastjo, zgodovinsko avstrijsko Galicijo, Podolje in Volinijo pod poljsko oblastjo, kozaški levi breg Dnepra s spodnjim tokom reke, Slobodsko Ukrajino in nazadnje obale Črnega morja in Doneški bazen, poseljene v ruskih carskih časih.
Ukrajinci so imel različna poimenovanja glede na obdobje in regije, v katerih so živeli: Rusini na Poljskem, Rutenci v habsburškem cesarstvu in Malorusi v Ruskem imperiju. Ime Ukrajina je srednjeveškega izvora in je v zgodnjem novem veku označevalo kozaško državo v Dneprski Ukrajini.
Rob sveta
O zgodovini Ukrajine je prvi pisal Herodot. Za ozemlje današnje Ukrajine je veljalo, da je meja, kjer se je grška civilizacija srečala s svojim barbarskim alter egom.
Leta 512 pred našim štetjem je Darej Veliki vdrl v to regijo, da bi se maščeval Skitom, ki so ga ukanili. Zaradi podrobnega opisa Skitov in dežel ter ljudstev, ki so jim vladali, je postal Herodot, ne le prvi zgodovinar, temveč tudi prvi geograf in etnograf Ukrajine.
Grki so za dežele in ljudstva severno od Črnega Morja prvič slišali od naroda bojevnikov, imenovanega Kimerijci, ki so se pojavili v Anatoliji, potem ko so jih Skiti v osmem stoletju pred našim štetjem pregnali iz pontskih step. Konan barbar naj bi bil Kimerijc.
Herodotu so se dežele ob Dnepru zdele med najbolj rodovitnimi na svetu. Črna prst, črnica ali černozjom, v porečju Dnepra še vedno velja za eno najbogatejših na svetu in je sodobni Ukrajini prislužila vzdevek “žitnica Evrope”.
Herodotova delitev na obalo, stepo in gozd je postala ena glavnih delitev v ukrajinski zgodovini – in je trajala stoletja, če ne celo tisočletja.
Sarmati, nov val nomadov z vzhoda, so premagali, izrinili in sčasoma nadomestili skitske jezdece. Sarmati so pontskim stepam vladali pol tisočletja, do 4. stoletja našega štetja. Sarmati so Skite pregnali na Krim.
Na začetku prvega tisočletja našega štetja, ko so Rimljani prišli v pontske kolonije, so se ukrajinska ozemlja ponovno znašla na samem robu tega, kar bo postalo zahodna civilizacija. Severna meja helenističnega sveta je zdaj postala vzhodna meja Evrope. Tako je ostalo skoraj dva tisoč let.
Prihod Slovanov
Ukrajina je v drami preseljevanja ljudstev odigrala pomembno vlogo. Na njenem ozemlju so živeli ali šli čezenj nekateri ključni akterji v vpadih, ki so privedli do propada Rimskega cesarstva. Med njimi so bili Goti in Huni.
Slovani, konglomerat plemen, ki so jih opredeljevale jezikovne in kulturne značilnosti, so prišli v Evrope iz vzhoda nekje med sedmim in tretjim tisočletjem pred našim štetjem. Za svoj dom so razglasili gozdnata območja severno od pontskih step.
Dve njihovi glavni skupini so bili Anti in Sklaveni. Jordan Alan je Sklavene umestil med Donavo in Dnester, Antom pa je namenil ozemlje med Dnestrom in Dneprom.
Obdobje, ko so Slovani v regiji igrali samostojno vlogo, se je končalo v zgodnjem 7. stoletju, ko je vdor Avarov, konglomerata turško govorečih plene iz severnih kaspijskih step, uničil družbeno ureditev Antov.
Avari so kot vladarji pontskih step odstopili mesto Bolgarom in nato še Hazarom, ki so zaključili obdobje selitev in ob koncu 7. stoletja v regiji vzpostavili sorazmeren mir.
Arheologija nam pove, da je Kijev, ki je postal najzahodnejša postojanka Hazarov na ukrajinskem gozdnem območju, nastal nekje pred prelomom v 6. stoletju.
O Slovanih, ki so naseljevali ukrajinsko ozemlje pred 10. in 11. stoletjem, vemo zelo malo. Valovi slovanske kolonizacije so bili počasni in večinoma mirni, njihove posledice pa so se izkazale za dolgotrajne.
Vikingi na Dnepru
V Ukrajini, tako kot skoraj povsod v Evropi, se je obdobje preseljevanja ljudstev ali barbarskih vpadov umaknilo dobi Vikingov, ki je trajala od konca 8. stoletja do druge polovice 11. stoletja. Vikingi, ki so bili v zahodni Evropi znani tudi kot Normani ali Nordijci, v vzhodni Evropi pa kot Varjagi.
Vikingi so prišli vse do Bizanca in se z njim srečali leta 838.
Večina proučevalcev danes meni, da ima beseda Rus skandinavske korenine. Bizantinski avtorji, ki so pisali v grščini, so si jo najverjetneje izposodili od Slovanov, ti pa od Fincev, ki so z izrazom Ruotsi označevali Švede – v švedščini je beseda pomenila »možje, ki veslajo«.
Boj za mesto Kijev leta 882 je potekal med dvema skupinama Vikingov. Askolda in Dira je ubil Helgi, ki ga je kronist poznal pod imenom Oleg. Mesto naj bi zavzel v imenu rodbine Rorik, ki je že vladala Novgorodu.
Kijevskoruski Vikingi so si zagotovili trgovske privilegije v Konstantinoplu s sklenitvijo pogodb z Bizancem, najprej leta 911 in nato leta 914.
Ingvarja, ki je bil Helgijev naslednik so ubili drevljanski uporniki. Njihov vodja knez Mal, je ponudil poroko Ingvarjevi vdovi Helgi (Olgi) poroko. Toda Olga jih je prevarala. Njen sin Svjatoslav je bil prvi kijevski vladar, o katerem imamo fizični opis.
Svjatoslavova vladavina je trajala od 960 do 972 in je bila polna vojaških uspehov.
Tekme med Hazari in Vikingi za zvestobo slovanskih plemen je bilo skoraj konec. Zdaj so vsi priznavali prevlado Kijeva. Svjatoslav se je na Balkanu bojeval v imenu Bizantincev, ki so mu plačali, da je napadel njihove sovražnike, balkanske Bolgare.
Zgodovinarji so Svjatoslava imenovali »poslednji Viking«. Ubili so ga pečeni v bližini Dneprovih brzic. Svjatoslava smrt je zaznamovala konec vikinške dobe v Ukrajini.
Bizanc severa
V času vladavine Svjatoslavovega sina Vladimirja in njegovega sina Jaroslava, ki sta vladal več kot pol stoletja, je Kijevsko kraljestvo postalo prava srednjeveška država.
V 10. in 11. stoletju sta izraza »Rus« in »Slovan« postala zamenljiva.
Vladimir se je poročil s sestro bizantinskega cesarja Ano. V zameno je moral sprejeti krščansko vero. Z njegovim krstom se je začel proces pokristjanjevanja Kijevske Rusije. Bizantinska politična in cerkvena elita je poslala Vladimirju Cirila in Metoda iz Soluna.
Jaroslav je veljal za »Modrega«. Lahko bi ga imenovali tudi »Zakonodajalec« ali »Graditelj«. Najodmevnejši Jaroslavov gradbeni projekt je bila katedrala svete Sofije, ki je stala zunaj mestnega obzidja. Prav tako njegovo obdobje zaznamuje začetek pismenosti v Kijevski Rusiji, ki je prevzela cerkveno slovanščino, napisano v pisavi, ki sta jo posebej za Slovane ustvarila svet Ciril in Metod. Jaroslav je ustvaril tudi zakonik, Ruska Pravda, ki je kodificiral kazensko pravo.
Jaroslav se je poročil s hčerko švedskega kralja Olafa Erikssona, kar kaže na vikinški izvor dinastije. Njegova hči Jelisaveta (Elizabeta) je bila soproga norveškega kralja Haralda Hardrada.
Ključi Kijeva
Ime »Kijevska Rusija« so si zamislili zgodovinarji v 19. stoletju. Danes ta izraz označuje državno tvorbo s središčem v Kijevu, ki je obstajala od 10. stoletja do sredine 13. stoletja, ko je razpadla pod navalom Mongolov.
Kdo je zakoniti dedič zapuščine Kijevske Rusije in kdo ima pregovorno ključe Kijeva? Tako Ukrajinci kot Rusi imajo Jaroslava Modrega za enega svojih uglednih srednjeveških vladarjev.
Jaroslav je imel pet preživelih sinov. Le trije so okusili oblast. Kijevski prestol je pripadal najstarejšemu Izjaslavu. Oblast si je delil z bratoma, ki sta vladala v Černigovu in Perejaslavu, mestih v neposredni bližini Kijeva. Skupaj so tvorili neformalni triumvirat.
V trenutku, ko je ruskim knezom uspelo omejiti Pečenge (Jaroslav jih je premagal leta 1036), so se na mejah kijevskega kraljestva pojavila nova, agresivnejša plemena. To so bili Polovci ali Kumani.
Med letoma 1132 in 1169 se je zamenjalo 18 vladarjev. Leta 1169 se je vzorec prekinil. Takrat je oblast prevzel Andrej Bogoljubski, močan ruski knez iz Vladimiro-Suzdalske kneževine z območja današnje Rusije. Novo prestolnico je izbral v mestu Vladimir ob reki Kljazmi. Jurij Dolganski, sin Andreja je ustanovil Moskvo leta 1147.
Avtorji Primarne kronike so morali v svoji pripovedi uskladiti tri različne zgodovinske identitete: rusko identiteto skandinavskih vladarjev Kijeva, slovansko identiteto izobraženih elit in krajevno plemensko identiteto.
Čim bolj krščanska je postajala Kijevska Rusija, tem bolj slovanska je bila.
Standardizirana struktura se je pojavila v obliki: na vrhu so bili knezi iz dinastije Rurikidov. Pod njimi so bili člani knežjega spremstva. Sprva Vikingi, nato pa vedno bolj Slovani, ki so se združili s krajevnimi plemenskimi elitami v aristokratski sloj, imenovan bojarji. Ti so bili glavni razred zemljiških posestnikov in so imeli, odvisno od kneževine, večji ali manjši vpliv na ravnanje kneza. Kmetje so se delili na svobodne in polsvobodne tlačane.
Zgodovinarji iščejo izvor sodobnih vzhodnoslovanskih narodov v identitetah, ki se temeljile na teh kneževinah. Vladimiro-Suzdalska naj bi bila predhodnica zgodnje sodobne Velike moskovske kneževine in predhodnica zgodnje Rusije. Polack naj bi bila predhodnica Belorusije. Ukrajinci se ozirajo na kneževino Galicija-Volinija.
Pax mongolica
Kijevska Rusija ima točno določen datum smrti. To se je zgodilo 7. decembra 1240, ko so mesto Kijev osvojili Mongoli. Mongoli so bili prisotni do konca 15. stoletja. Obdobje, ki je bilo poznano kot »tatarski jarem«.
Mongoli so priznali dve glavni središči na območju Kijevske Rusije, Vladimiro-Suzdalsko in Galicijo-Volinijo. Vladimir je padel v začetku februarja 1238.
Ko je Kijev padel pod Mongole, ni več vladal drugim, ampak so njemu vladali tujci. Danilo Hališki je prisegel zvestobo Mongolom, vendar je ni dolgo držal. Danilo je preselil prestolnico v Holm. Ustanovil je tudi Lvov. Danilo je veliko delal na obnovi odnosov z zahodnimi sosedi. Ker se je Danilo trudil tudi za zavezništvo s papežem, je to vplivalo na njegov odnos s pravoslavno vero. Sedež metropolije se je iz Kijeva preselil v Vladimir. Moskva je obdržala ime Metropolije vse dežele Rus. Galicija je sicer ustanovila svojo metropolijo v Haliču. Metropolija se je imenovala Mala Rus. Tako se je rodil izraz Mala Rusija. Ta izraz je postal jabolko spora v bitkah za ukrajinsko nacionalno identiteto.
Zgodovinarji pogosto menijo, da je bila kneževina Galicija-Volonija zadnja neodvisna država na območju ukrajinskih dežel do vzpona Kozaškega hetmanata sredi 17. stoletja.
V drugi polovici 14. stoletja je bila nekdanja mogočna kneževina razdeljena na dva dela. Galicija in zahodno Podolje sta pripadla Poljski, Volinija pa Veliki litovski kneževini.
Oblikovanje Ukrajine
V Lublinski uniji ustanovljeni leta 1569, sta bili vključeni Poljska in Litva. Imenovana je bila Republika obeh narodov. To je pomenilo ločitev Ukrajine in Belorusije.
Leta 1470 je veliki vojvoda in poljski kralj Kazimir IV. ukinil še zadnji ostanek knežje dobe: samo kneževino Kijev.
Na vzhodu se je pojavljala nova grožnja. Vzpenjajoča se Velika moskovska kneževina. Leta 1476 se je veliki knez Ivan III., prvi moskovski vladar, razglasil za carja in se osvobodil od Zlate horde.
Leta 1558 je Ivan Grozni začel livonsko vojno z Livonijo (današnja Estonija in Latvija). V vojno so bile vključene še Švedska, Danska, Litva in nazadnje Poljska.
Ostroški so bili najbogatejši med ukrajinskimi knezi. Druga zelo vplivna knežja rodbina v Voliniji so bili Višnjevecki.
Ukrajinsko žito se je na tujih trgih pojavilo prvič po Herodotovih časih.
Migracija na vzhod je odprla nove gospodarske in kulturne priložnosti za ukrajinske Jude. Judje so se znašli med užaljenimi pravoslavnimi tlačani in denarja željnimi katoliškimi gospodarji. To je bila tempirana bomba.
Ukrajina, izraz, ki se je v regiji prvič pojavil v tem času preporoda knežje oblasti v 16. stoletju. Pojavila se je na zemljevidu, ki ga je izdelal Tomasz Makowski.
Kozaki
Nasledniki Zlate Horde so v 15. stoletju postali Krimski, Kazanski in Astrahanski kanat. Krim je postal neodvisen od Zlate horde leta 1449 pod vodstvom Džingiskanovega potomca Hadžija Devleta Geraja. Leta 1478 je kanat postal vazalna država Osmanskega cesarstva.
Ukrajinci so postali glavne tarče in žrtve od sužnjev odvisnega gospodarstva Osmanskega cesarstva. Tatarski napadi in trgovina s sužnji so v ukrajinskem spominu pustili globoke brazgotine.
Proti Tatarom so se borili kozaki. Z gotovostjo vemo, da so bili prvi kozaki nomadi. Sama beseda je turškega izvora in se glede na kontekst lahko nanaša na stražarja, svobodnjaka ali morskega razbojnika.
Litovski obmejni uradniki so z eno roko skušali ustaviti kozaške napade, z drugo pa so kozake uporabljali za obrambo meje pred Tatari.
Prvotni kozaki so bili prebivalci mest ob rekah Pripjat in Dneper, vendar so do konca 16. stoletja njihove vrste povečali krajevni kmetje. Absolutna večina kozakov so bili Ukrajinci, ki so prihajali z velikih posestev.
Ostroški je sprožil prva prizadevanja za novačenje kozakov v vojaško službo. Začel se je uporabljati izraz »registriran kozak«. Ti so bili vpisani v vojaški register in oproščeni plačevanja davkov. Prejemali so tudi plačo.
Leta 1591 je Ukrajino zajel prvi kozaški upor. Uprli so se volinjskim knezom.
Ukrajinski kozaki, ki so svojo mednarodno kariero začeli sredi 15. stoletja s služenjem moskovskemu carju Ivanu Groznemu, so v prvem desetletju 17. stoletja nenajavljeno obiskali Moskvo. Dinastična kriza v Rusiji se je končala leta 1613, ko je bil na moskovski prestol izvoljen prvi car Romanov.
Kozaki so se upirali še leta 1625, 1630, 1637 in 1638. Kozaški odlok iz leta 1638 je šel zelo na roko kozaškim častniški eliti. Kozake je priznaval kot ločen stan z lastnimi pravicami in privilegiji, ki niso bili omejeni na obdobja vojaške službe, vključno s pravico do prenosa takšnega statusa in zemljiške lastnine na potomce.
Vzhodne reformacije
Obstoj hibridne cerkve, ki združuje prvine vzhodnega in zahodnega krščanstva, še dodatno zaplete ukrajinske razmere. Ta cerkev se je prvotno imenovala uniatska, kar odraža njen namen združevanja teh prvin. Danes je znana kot ukrajinska Grškokatoliška cerkev.
Kijevska metropolija je bila zdaj razdeljena, saj je en del izjavil zvestobo Rimu. Razkol v metropoliji je imel jasno geografsko razsežnost. Galicija z Lvovom in Peremišlom je ostala pravoslavna, Volinija in beloruske eparhije pa so podpirale Uniatsko cerkev.
Kljub močnemu nasprotovanju Brestovski uniji je kralj pri njej vztrajal. Priznal je le en zbor v Brestu – tistega, ki je razglasil unijo – in od takrat naprej je priznaval Uniatsko cerkev kot edino legitimno vzhodnokrščansko cerkev v svoji državi.
Kozaki so k preporodu Kijeva prispevali na dva glavna načina. Prvič, njihova prisotnost je zmanjšala tartarsko grožnjo. Drugič, ko so se kijevski menihi znašli pod vse večjim pritiskom poljske vlade v Varšavi, so kozaki pravoslavnim beguncem iz Galicije zagotovili zaščito, ki so jo potrebovali.
Pravoslavna cerkev je s kozaki zdaj dobila svojo vojsko, kozaki pa so pridobili pravoslavne ideologe in tisk za podpiranje svojih družbenih in političnih ciljev.
Veliki upor
Veliki kozaški upor se je začel spomladi leta 1648. ta upor je bil prevelik, da bi ga Poljsko-litovska država zatrla. Spočel je kozaško državo, ki jo mnogi štejejo za temelj sodobne Ukrajine. Vodil ga je Bogdan Hmelnicki. Povezali so se s Tatari. Največja žrtev so bili ukrajinski Judi.
Kozaki so prisili poljske uradnike, da so podpisali sporazum o nastanku avtonomne države, v okviru Republike dveh narodov. Kozaki so dobili pravico do prebivanja – dejansko vladanja – v treh vzhodnih palatinatih skupne države. To so bili Kijev, Bratslav in Černigov, ki so sestavljali ozemlje nove kozaške države, v zgodovini znane kot Kozaški hetmanat.
Tatari so kmalu prekinili zavezništvo, Hmelnicki je iskal novega zaveznika, tega je našel v moskovskemu carju Alekseju Romanovu. Začela se je dolga in zapletena zgodovina rusko-ukrajinskih odnosov. Sporazum so podpisali leta 1954 – zvestobo Romanovu – v mestu Perejaslav. Car je kozake dojemal kot nove podložnike, do katerih ne bo imel nobenih obveznosti, potem ko jim bo dodelil določene pravice in privilegije.
Toda novi zavezniki so podpisali leta 1656 sporazum v Vilni s Poljaki in tako so kozaki spet ostali sami v boju s Poljaki.
Hmelnicki je umrl 1657.
Delitve
Vstaja Hmelnickega je sprožila dolgo obdobje vojn, zaradi katerih so mnogi zgodovinarji desetletja po velikem uporu poimenovali ruina ali obdobje razvalin.
V Ukrajini so se v tem času kosale tri velike sile. Moskovčani, Poljaki in Osmani.
Vihovski, ki je nasledil Hmelnickega, je podpisal sporazum s Poljaki o vrnitvi kozakov pod poljsko pristojnost. Hadjaška unija je bila podpisana 1658. To je vodilo do spopada z Moskvo. V bitki pri Konotopu, v katerih je Vihovski zmagal.
Vihovskemu ni uspelo ohraniti enotnosti kozaške države. Jurij Hmelnicki, Bogdanov sin, je prevzel vodenje kozaške države. Toda tudi on ni mogel narediti nič proti razpadu hetamanata. Ta je razpadel. Na desnem bregu so izvolili hetamana, ki je bil podrejen Poljski. Na levem bregu pa takega, ki je bil podrejen Moskvi.
Za enotnost se je boril Polkovnik Petro Dorošenko. Ta je v državo pripeljal Osmane, s katerimi se je povezal. Bili so uspešni proti Poljski. Toda, ko je Dorošenko umrl, je Podolje ponovno prešlo pod poljski nadzor. Osmani so odšli. Poljsko-moskovska meja na Dnjepru, proti kateri se je Dorošenko leta 1666 uprl, pa je bila zdaj v celoti obnovljena.
Razsodba v Poltavi
Bitka v Poltavi leta 1709 je temeljito spremenila usodo Kozaškega hetmanata in celotne Ukrajine.
Kozaška očetnjava je bila več kot Zaporoška vojska – sicer veliko bolj tradicionalen predmet kozaške zvestobe. Vključevala je ne le kozaško vojsko, temveč tudi ozemlje in prebivalce hetmanata. To očetnjavo so imenovali Ukrajina. Po letu 1667 so začeli kozaki z imenom Ukrajina označevati deželo na obeh straneh Dnepra.
Zadnji kozaški hetman, ki je poskušal pod svojo oblastjo združiti levi in desni breg, je bil Ivan Mazepa (1639-1709).
Zavezništvo med carjem Petrom I. in Mazepo se je končalo leta 1708, na vrhuncu velike severne vojne (1700-1721), ki sta jo ob pomoči svojih zaveznikov na Baltiku bojevala Rusko carstvo in Švedska. Ker car ni poslal pomoči Mazepi, je ta zamenjal stran. Nato je car poslal vojake pod vodstvom Aleksandra Menšikova, ki so zavzeli mesto Baturin in poklali njegovo prebivalstvo.
Pri Poltavi so moskovske sile julija 1709 premagale tako Karla XII. kot Mazepa. Oba sta zbežala v osmansko Moldavijo.
Leta 1727 so kozaški častniki dosegli svoj cilj, ko so za ponovno vzpostavljenega hetmana izvolili enega od prvih Petrovih nasprotnikov, polkovnika Danila Apostola.
Maloruska identiteta je v svojem jedru ohranjala spomin na staro Kijevsko Rusijo in Kozaško Ukrajino.
Nove meje
V zadnji četrtini 18. stoletja se je dvignila moč Ruskega imperija. Hetmanat je izginil iz zemljevida.
Razsvetljeni vladarji tega obdobja: ruska carica Katarina II., pruski kralj Friderik II. in avstrijski cesar Jožef II, sodelovali pri delitvah Poljske (1772-1795).
Katarina II. je z odpravo notranjih meja ponovno vključila ozemlje hetmanata popolnoma v Rusijo. Prvi je hetmanat ukinil že Peter I. To je storil po smrti Ivana Skoropadskega leta 1722. Katarina ga je popolnoma ukinila 1764.
V tem obdobju so Rusi prišli na Krim. Vzpostavili so svoje postojanke na Azovskem in Črnem morju. Pregnali so Osmane. Uradna priključitev Krima k Ruskem imperiju se je zgodila leta 1783. Po novi zmagi nad Osmani in z mirovno pogodbo iz leta 1792, je Ruski imperij razširil svoj nadzor na celotno južno Ukrajino.
Nova Rusija, katere središče so bile nekdanje dežele zaporoških kozakov, je postala glavni cilj domačih in tujih migracij v zadnjih desetletjih 18. stoletja.
Druga delitev Poljske je pomenila, da je dolgoletna meja na Dnepru padla. Nova meja je bila vzpostavljena v Voliniji in Podolju. S tem so Habsburžani in Romanovi postali sosedje.
Knjige geneze
Ukrajinska himna se začne z besedami »Ukrajina še ni umrla«. Kar ni ravno vzpodbudno. Tudi Poljska se začne s podobnim stavkom.
Napoleon je s svojo vojsko prinesel idejo naroda v preostalo Evropo. Dunajski kongres (1814-15) je na zemljevid vrnil Poljsko. S tem so nekdanje elite iz hetmanata izgubile določene privilegije.
Ideje o nacionalnih identitetah so se pojavljale v vseh narodih.
Kostomarov, Ševčenko in drugi člani Bratovščine svetih Cirila in Metoda so s svojimi spisi in dejavnostmi sprožili nekaj, kar bi danes imenovali ukrajinski nacionalni projekt.
Prepustna meja
Leta 1848 so Ukrajinci v Lvovu v habsburškem cesarstvu ustanovili svojo prvo politično organizacijo. Vrhovni rutenski svet.
V Galiciji so imeli največ koristi od revolucije Ukrajinci – nedvomno najbolj zvesti cesarstvu in sprva najbolj zadržani udeleženci revolucionarnih dogodkov.
Kmalu je postalo jasno, da novi narod, ki se je oblikoval v Galiciji, ne bo uporabljal druge pisave kot cirilico. Ali bo ta narod samostojna entiteta ali del večjega ruskega ali ukrajinskega naroda, pa je ostalo odprto. Vojna za galicijsko pisavo leta 1859 je imela močan odmev na drugi strani cesarske meje.
Do prepovedi malodane vseh ukrajinskih publikacij v Ruskem imperiju je prišlo poleti 1863. Ta sprva začasen ukrep, je maja 1876 postal trajen.
Ukrajinska književnost se je sicer še borila, toda večina bralcev je prihajala iz druge strani meje iz Avstrije.
Medtem, ko so ruske carske oblasti preganjale tiste, ki so dvomili, da so Ukrajinci del velikoruskega naroda, so Avstrijci preganjali tiste, ki so to idejo spodbujali.
V obeh taborih ni bilo dvoma, da so habsburški Rutenci in romanovski Malorusi del istega naroda. Vprašanje je bilo, katerega – vseruskega ali vseukrajinskega?
Selitev
Leta 1870 je valižanski podjetnik John James Hughes odplul s svojimi ladjami in opremo za popoln metalurški obrat. To so bili začetki Juzivke, današnjega Donecka.
Pariška mirovna pogodba, ki je končala Krimske vojne med Rusi in Britanci in Francozi leta 1855, je onemogočila Rusom vojaške postojanke v Črnem morju.
Rusi so pregnali Tatare iz Krima nazaj v Osmansko cesarstvo.
Če je Rusija želela obdržati Krim, je potrebovala železniško povezavo s polotokom in njegovim pomorskim oporiščem. Proga naj bi potekala od Moskve do Sevastopola prek Kurska in Harkova. Gradnja proge je bila preložena na sedemdeseta leta 19. stoletja. Zgradili so jo leta 1875.
Železnice so spodbujale gospodarski razvoj, povečevale mobilnost ter odpravljale stare politične, gospodarske in kulturne meje. Stepe, ki so si jih prej lastili nomadi, so prešle pod nadzor plemstva in pridobile sloves žitnice Evrope. Železnice so povezale območja pridelave žita na severu s črnomorskimi pristanišči na jugu in tako povezale ukrajinsko zaledje s Sredozemskim morjem in bogatimi evropskimi trgi. Trgovske poti ob Dnepru, Dnestru in Donu, ki so jih večino ukrajinske zgodovine ogrožali nomadski napadi, so bile zdaj varne in so prispevale h gospodarski oživitvi regije.
Hruščov in Brežnjev (oče) sta bila udeležena v veliki selitvi ruskih kmetov v južno Ukrajino, ki je prispevala k premajhni zastopanosti etičnih Ukrajincev v mestih. Leta 1897 je bilo v mestih več Rusev kot Ukrajincev.
Ruski, poljski in judovski podjetniki so bili veliko številčnejši od ukrajinskih.
Pred letom 1914 se je od Avstro-Ogrske poslovilo približno 600.000 Ukrajincev. Potovali so v Pensilvanijo in New Yersey v ZDA, ter v province Manitoba, Saskatchewan in Alberta v Kanadi. Prav tako je v ZDA odšlo približno 350.000 Judov.
Nova gospodarska in kulturna meja je nadomestila staro, ki je delila kmetijski sever in središče Ukrajine od njenega nomadskega juga. Jug je zdaj postal industrijska in kmetijska moč dežele.
Nedokončana revolucija
Industrijska revolucija je proizvedla nov družbeni pojav, delavski razred, ki je od carja zahteval priznanje svojih osnovnih pravic.
1905 so se v Sankt Peterburgu začeli prvi spori. V Ukrajino je revolucija prešla tri dni po dogodkih na krvavo nedeljo v Sankt Peterburgu. 12. januarja, so začeli stavkat delavci Južnoruske strojne tovarne v Kijevu.
Car Nikolaj II. je poskušal umiliti nezadovoljstvo z obljubo določenih koncesij delavcem. Absolutna monarhija naj bi prešla v ustavno. Toda v Ukrajini je prišlo do pogromov Judov, ker so jih povezovali z revolucijo. Prvi pogromi v Ukrajini so se pojavili že leta 1881, ko so Jude obsodili za atentat na Aleksandra II. Pogrom v Kišinjevu v današnji Moldaviji leta 1903 je bil eden večjih.
V revoluciji leta 1905 si je večina ukrajinskih politikov prizadevala za avtonomijo v osvobojeni demokratični in federativni Rusiji, ne pa za popolno neodvisnost.
Ukrajinsko politično prizorišče je bilo razdeljeno na tri dele: socialiste in socialne demokrate, liberalno ukrajinofilsko inteligenco in monarhistične organizacije, ki so izhajale iz maloruske tradicije.
1905 je bila odpravljena uradna omejitev za ukrajinske publikacije.
Čeprav je bila revolucija leta 1905 v več pogledih nedokončana, je postala prelomnica v zgodovini ukrajinskega narodnostnega gibanja v Ruskem imperiju. V Ukrajini pod avstrijsko oblastjo so ukrajinofili premagali zagovornike vseruske ideje, vendar jim ni uspelo prekiniti vpliva poljskih strank na galicijsko politiko.
Rojstvo naroda
Vojna, ki jo je sprožil nacionalistični aktivist, je imperijem povzročila resno škodo. Med zmagovalci so bila številna nacionalna gibanja. Čeprav Ukrajina nikakor ni bila zmagovalka, je bila med narodi, ki jim je vojna dala priložnost za oblikovanje lastne države.
Ukrajinski politiki v Avstro-Ogrski so imeli dvojni politični cilj: doseči razdelitev Galicije in avtonomijo za njen ukrajinski del, iz Ukrajine pod rusko oblastjo pa oblikovati neodvisno ukrajinsko državo.
Dmitro Doncov je bil oče radikalnega ukrajinskega nacionalizma.
V februarski revoluciji so Hruševski in njegovi podporniki kreiral vlado avtonomne Ukrajine, ki jo je vodil Volodimir Viničenko. Lastila si je pristojnost na velikim delom današnje Ukrajine, vključno s carskimi gubernijami Kijev, Podolje, Volinija, Černigov in Poltava. Julija jo je začasna vlada v Petrogradu priznala kot regionalno vlado Ukrajine. V tem času je Georgij Narbut postal glavni oblikovalec ukrajinskega grba ter prvih ukrajinskih bankovcev in poštnih znamk.
Toda kmalu se je začelo merjenje moči med ukrajinsko vlado v Kijevu in boljševiško vlado v Petrogradu. Centralna rada je januarja 1918 izdala dekret, ki je postal zakon in je razglasil neodvisno in suvereno republiko Ukrajino. To je bil prvi odkrit prelom Ukrajine z Rusijo po času Ivana Mazepe.
V boju z boljševiki so se Ukrajinci oprli na nemške in avstrijske vojake. Boljševike so pregnali iz Ukrajine. Ti so potem na jugu ustanavljali samostojne republike. Odeški ljudski republiki in Republiki Donec-Krivi rog in Tavridska republika. Nemci so na oblast postavili Pavla Skoropadskega. To je omogočilo izgradnjo institucij nove samostojne republike, toda socialist pod Viničenkom so se vrnili in spet vzpostavili Ukrajinsko ljudsko republiko.
V Galiciji na drugi strani fronte je bila ustanovljena druga ukrajinska republika Zahodnoukrajinska republika. Ukrajinci in Poljaki so se spopadli za nadzor nad Galicijo. To je bil uvod v dolgotrajno in krvavo ukrajinsko-poljsko vojno.
Razbite sanje
22. januarja 1919 so voditelji Centralne rade razglasili združitev ruskih in avstrijskih delov države v eno neodvisno državo.
Simon Petljura je postal edini vodja samostojne republike. Toda boljševiki so po objavi združitve napadli in voditelji so bili pregnani iz Kijeva.
Republiko so morali braniti tako proti Poljakom kot Rusom. Leto 1919, ki se je začelo z velikimi upi za obe ukrajinski državi, se je končalo s katastrofo. Konec leta ukrajinske oborožene sile nivo več obstajale, z njimi pa je bilo tudi konec državnosti.
Ko je ukrajinska vojska zapustila bojišče, so se v boju za nadzor nad Ukrajino spopadle tri glavne sile. Poljska vojska, bela armada in boljševiki.
Boljševiki so bili uspešnejši na začetku, leta 1920, pa so poljske sile uspele zaustaviti njeno napredovanje v bitki, ki je bila poimenovana čudež na Visli. Do oktobra, ko sta obe strani podpisali premirje, je bila poljsko-ruska meja potisnjena nazaj globoko v Belorusijo na severu in Ukrajino na jugu.
Ostanki bele armade pod vodstvom Petra Wrangla, so Krim spremenili v svojo zadnjo trdnjavo. Wranglova vlada je bila osma krimska vlada v manj kot treh letih. Toda tudi Wrangla, ki je zbežal v Istanbul, so boljševiki premagali.
Marca 1921 so predstavniki sovjetske Rusije, sovjetske Ukrajine in Poljske v Rigi podpisali mirovno pogodbo. Ukrajina je bila razdeljena med štiri države. Zakarpatje je prešlo pod novoustanovljeno češkoslovaško državo. Bukovina je ostala Ogrski. Ostalo je ostalo pod Rusijo in Poljsko.
Komunizem in nacionalizem
V ukrajinskem primeru, si nacionalizem in komunizem nista le nasprotovala, temveč sta se tudi poskušala uskladiti v hibridni obliki nacionalnega komunizma.
Decembra 1922 je Ukrajinska socialistična sovjetska republika s sovjetsko Rusijo ter z Belorusijo in Zakavkaško republiko podpisala uradni sporazum o ustanovitvi Zveze sovjetskih socialističnih republik.
Stalin je bil še posebej kritičen do pozivov k distanciranju ukrajinske kulture od ruske. Odločil se je, da bo ukrajinskim nacionalkomunistom vzel veter iz jader in je svojemu človeku, Kaganoviču, naročil naj vodi ukrajinizacijo in odpravi pomisleke Šumskega zaradi počasnega poteka ukrajinizacije.
Leta 1929 so se začeli montirani procesi proti ukrajinski inteligenci.
Tudi Poljaki so v svojem delu poskusili povečati poljski vpliv.
Organizacija ukrajinskih nacionalistov je imela izrazite galicijske korenine, vendar se je po letu 1930 razširila na ukrajinska ozemlja zunaj Galicije, zlasti v nekdanjo rusko pokrajino Volinijo.
Južna Besarabija je bila bolj odprta za komunistične ideje, medtem ko je bila severna Bukovina bolj primerna za nacionalistične ideje.
Češkoslovaška vlada, ki je bila sprva nevtralna glede vprašanja identitete, je sčasoma podprla razvoj politično nevtralne rutenske identitete.
Od vseh režimov, ki so v medvojnem obdobju nadzorovali dele ukrajinskega ozemlja, so samo komunistične oblasti v Moskvi ukrajinskemu nacionalnemu projektu dopuščale določeno obliko državnosti in nudile podporo razvoju ukrajinske kulture.
Izbruh stalinističnega vulkana je velike upe, ki so jih ukrajinski narodni buditelji nekoč gojili v zvezi z revolucionarnim režimom v Moskvi, spremenil v pepel.
Stalinova trdnjava
Kremelj je Ukrajino videl obenem kot vir sredstev za industrializacijo – zaradi njene kmetijske proizvodnje in potenciala – in kot območje za naložbe – glede na že obstoječi industrijski potencial na vzhodu in jugu republike.
Ukrajini je v prvem petletnem načrtu od 1928 do 1933 šlo razmeroma dobro. V drugem so potem večino denarja usmerili na Ural in Sibirijo.
Daleč največji gradbeni projekt v Ukrajini v prvi petletki je bil Dniprohes, jez na Dnepru in hidroelektrarna, zgrajena takoj za Dneprskimi brzicami. Nekdanje majhno, zaspano mesto Zaporožje je postalo pomembno industrijsko središče z metalurškimi kompleksi, ki so raslo okoli elektrarne, glavnega dobavitelja energije za industrializirani regiji Donbas in Krivi Rog.
Leta 1930 so Sovjeti iz Ukrajine v oddaljene dele Kazahstana in Sibirije deportirali do 75.000 domnevnih kurkulskih (kulaki) družin.
Oblasti so razglasile, da kmetje skrivajo pšenico in zahtevale večje kvote pridelkov. To je v letu 1932 vodilo do lakote in množičnega stradanja. Skupno je v Ukrajini zaradi lakote umrlo skoraj štiri milijone ljudi. Stalin je veliko lakoto izkoristil za to, da je Ukrajino spremenil v vzorno sovjetsko republiko.
Leta 1938 je Stalin v Ukrajino poslal svojega novega pribočnika Nikito Hruščova, da bi izvedel še zadnje represiven ukrepe in pripravil republiko na vojno, za katero je menil, da prihaja.
Hitlerjev lebensraum
Ukrajina je bila središče Hitlerjeve vizije Lebensrauma.
Ukrajina je med letom 1939 in 1945 izgubila skoraj sedem milijonov državljanov. Od tega skoraj milijon Judov.
V začetku oktobra 1939 je poljska vojska prenehala obstajati, saj so jo uničili napadi dveh močnih sosed.
Nemci so Kijev zavzeli 19. septembra 1941.
Ukrajina pod nemško okupacijo je postala primer koncentracijskega taborišča na veliki ravni. Holokavst je bil najbolj grozljiva epizoda nacistične okupacije Ukrajine, v kateri sicer ni manjkalo grozot. Daleč najbolj znan pokol Judov se je zgodil v Babinem Jaru na obrobju Kijeva.
Holokavst v Ukrajini se je od holokavsta v srednji in zahodni Evropi tudi po tem, da tistih, ki so poskušali rešiti Jude, niso le zapirali, ampak tudi usmrčevali.
Od januarja 1942 naprej so nacisti Ukrajino izkoriščali ne le kot vir kmetijskih proizvodov, ampak tudi prisilnega dela. Skupaj so v letih 1942 in 1943 prijeli in poslali v Nemčijo skoraj 2,2 milijona Ukrajincev.
Zmagovalci
Sovjetske enote so 6. novembra 1943 od umikajočih se Nemcev ponovno prevzele Kijev. Poveljnik enot, ki so vstopile v mesto je bil Nikita Hruščov.
»Ko smo Nemce potiskali proti zahodu, smo naleteli na starega sovražnika, ukrajinske nacionaliste,« se je spominjal Hruščov.
Nacionaliste naj bi vodil Stepan Bandera, ki so ga Nemci zaprli in ki je kot emigrant po vojni živel v Zahodni Nemčiji.
V drugi svetovni vojni so se Ukrajinci znašli na več straneh spopada.
Ko so Sovjeti zavzeli Lvov, je bilo to povečini poljsko mesto, obdano z ukrajinskim podeželjem. To je postalo jabolko spora med Stalinom in poljsko vlado v izgnanstvu. Toda Stalin se je dogovoril s člani Poljskega komiteja za narodno osvoboditev, da so postavili mejo na podlagi dogovora Molotov-Ribbentrop in tako je Lvov ostal na ukrajinskem delu. Obenem je bila v ozadju sporazuma tudi ideja, da se etično zmešano prebivalstvo uredi, da Poljaki odidejo zahodno od te črte in Ukrajinci vzhodno.
Dogovor so potrdili tudi »veliki trije« v Jalti.
Dolga leta so ukrajinski nacionalizem povezovali z nemškim fašizmom, tako, da so ukrajinske upornike nenehno imenovali nemško-ukrajinski nacionalisti. Sovjeti so v ukrajinska ozemlja vključili tudi ozemlja na področju prejšnjih poljskih, češkoslovaških in romunskih ozemelj Ukrajine.
Zahodna Ukrajina, zlasti Galicija, je bila središče ukrajinske nacionalne kulture in političnega aktivizma vse do konca sovjetske dobe.
Druga sovjetska republika
Leonid Brežnjev je bil šef Zaporoške regije, v času po drugi svetovni vojni in si je prizadeval za obnovo jezu in hidroelektrarne.
Lakota se je vrnila leta 1946 in 1947. Hruščov je za lakoto krivil Stalina. Hruščov je sicer ostal na čelu ukrajinske vlade, toda na čelu partije v Ukrajini ga je zamenjal Lazar Kaganovič. Ko je Stalin umrl, je Hruščov zmagal v boju četverice za oblast (ob njem še Berija, Kaganovič in Molotov). Zmagal je tudi s pomočjo svojih varovancev v Ukrajini. Z njegovim vzponom se je izboljšal tudi položaj Ukrajine znotraj sovjetskih republik.
V petdesetih in šestdesetih letih so na reki Dneper zgradili tri nove hidroelektrarne, ki so preusmerile naravni tok reke, ustvarile velikanska umetna jezera, poplavile kmetijske površine in bližnje rudnike ter za vedno spremenile ekologijo regije.
Ko so odstranili Hruščova, se je spet dvignila ideja nacionalnega komunizma, ki jo je v Ukrajini predstavljal Peter Šelest. Brežnjev je Šelesta zamenjal s sebi zvestim Volodimirjem Ščerbickim.
Zbogom Lenin
Partnerstvo med rusko in ukrajinsko elito, ki ga je vzpostavil Hruščov in utrdil Brežnjev, je skoraj izginilo. Gorbačov ni bil povezan z ukrajinskim partijskim aparatom. Bil je sicer sin ukrajinske matere, vendar je odraščal na severnem Kavkazu.
Spor se je še posebej pokazal po nesreči v jedrski elektrarni v Černobilu leta 1986.
Spomladi leta 1988 so ustanovili Ukrajinsko helsinško zvezo, prvo odkrito politično organizacijo v Ukrajini v času perestrojke. Vodil jo je Levko Lukjanenko. Ukrajinci so poskušali obnoviti svojo nacionalno preteklost, to kar jim je sovjetsko zgodovinopisje in uradna politika preprečevala do sedaj.
Leta 1990 so bile izvedene prve na pol svobodne volitve. Legalizirana je bila tudi ukrajinska Katoliške cerkev. Do konca leta 1990 je kot najmočnejši voditelj v Ukrajini izšel Leonid Kravčuk.
Toda že oktobra 1990 so se pojavili prvi protesti na Majdanu. To so bili študentje. Dogodek je znan kot prvi Majdan (po trgu), drugi se je zgodil leta 2004 in tretji v letih 2013 in 2014.
Ko je Jelcin prevzel vodenje Sovjetske zveze je to pomenilo, da je Rusija prevzela glavno vlogo. Ukrajina je na to odvrnila za glasovanjem za neodvisnost. Parlament jo je tudi izglasoval. Prvega decembra 1991 so Ukrajinci vseh narodnosti odšli na volišča, da bi odločili o svoji usodi. 90 procentov jih je bilo za, ob 84 procentni udeležbi.
Trg neodvisnosti
Jelcin, Kravčuk in Stanislav Šuškevič so ustanovili novo mednarodno telo. Skupnost neodvisnih držav. Tej so pristopile še srednjeazijske republike.
Seveda so se takoj pojavila trenja. Še posebej med Rusijo in Ukrajino. Ukrajinsko vodstvo se je odločilo, da bo oblikovalo lastno vojsko. To naj bi storil general Morozov.
Januarja 1994 so ZDA, Rusija in Velik Britanija v Budimpeštanskem memorandumu, zagotovile varnostna jamstva Ukrajini, ki se je kot nejedrska država pridružila Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja.
Glavni izziv za demokratičnost ukrajinskega političnega procesa je bil katastrofalen gospodarski upad, ki je sledil razglasitvi neodvisnosti.
Medtem, ko se je celotno ukrajinsko prebivalstvo med letoma 1989 in 2001 zmanjšalo za približno pet odstotkov, se je judovsko prebivalstvo zmanjšalo za neverjetnih 78 odstotkov.
Ukrajina se je za oživitev gospodarstva oprla na oligarhe. Med novimi »jeklenimi možmi« je bil tudi vodja doneške skupine Rinat Ahmetov. V Dnepro-petrovski regiji sta si velika metalurška sredstva razdelila dva lokalna poslovneža: Viktor Pinčuk, ki se je poročil v družino predsednika Kučme, in Igor Kolomojski, ki je ustanovil eno prvih večjih zasebnih bank v Ukrajini. Večina privatizacije je bila izpeljana v času Leonida Kučme med letoma 1994 in 2004.
Viktor Juščenko je vodil začetek gospodarskega okrevanja. Delal je skupaj s svojo namestnico Julijo Timoščenko. Skupaj sta odpravila določene luknje v zakonu, ki so jih izkoriščali oligarhi. Nasprotoval jim je Viktor Janukovič. Volitve leta 2004 naj bi dobil Janukovič. Juščenkovi privrženci so bili ogorčeni in so odšli na trg. Drugi Majdan. Oranžna revolucija je omogočila ponovitev volitev in zmago Juščenka.
Juščenko je zmagal, toda ni uspel prenoviti Ukrajine. Deloma tudi zaradi sporov s predsednico vlade Timoščenko.
Ukrajina se bo ponovno znašla v krizi.
Cena svobode
Leta 2013 se je ponovno zgodila ulica. Ta je zahtevala reforme, konec vladne korupcije in tesnejše vezi z EU.
Ukrajina je po zmagi Janukoviča na volitvah leta 2010 začela pogajanja z Evropsko unijo o pridružitvenem sporazumu. Pred samim podpisom sporazuma z EU pa je vlada spremenila smer. Januarja 2014 je vlada odgovorila na proteste z uporabo sile. Janukovič je moral pobegniti iz države.
Situacijo so izkoristili Rusi, ki so notranjo krizo Ukrajine izkoristili za priključitev Krima in destabilizacijo vzhodne in južne Ukrajine. Ponovno se je pojavila ideja o Novi rusiji. Ozemlju na območju Ukrajine in Moldavije, ki bi bil pod rusko oblastjo.
Na predsedniških volitvah 2014 je zmagali Peter Porošenko, poslovnež in aktivni udeleženec protestov na Majdanu. V Minsku je podpisal sporazum s Putinom, na prigovarjanje Merklove in Hollanda. Toda januarja 2015 sta bili strani spet v vojni in nov protokol, ki so ga podpisali se je imenoval Minsk II.
Nova zora
Pridružitveni sporazum k EU so Ukrajinci podpisali marca 2014, kmalu po koncu protestov in priključitvi Krima k Rusiji.
Ukrajina je začela z vojaško reformo, ki so jo podpirale ZDA in nekatere države Nata.
Reforme pa so se dogajale tudi na finančnem in gospodarskem območju. Delež premoženja najbogatejših se je med 2013 in 2018 zmanjšal iz 52 procentov na 20.
Maja 2019 je Ukrajina pozdravila novega predsednika Volodimirja Zelenskega. Bil je prvi judovski predsednik države.
Ukrajina mora za svoj obstoj obdržati zavezništvo z EU in ZDA.
Pomen zgodovine
Nov model ruske identitete predstavlja temeljni izziv za ukrajinski projekt izgradnje naroda.
Ne glede na izid sedanje ukrajinske krize bo od njene rešitve odvisna ne le prihodnost Ukrajine, temveč tudi prihodnost odnosov med evropskim vzhodom in zahodom. Med Rusijo in EU. In s tem prihodnost Evrope kot celote.
