Daniel H. Pink: Moč obžalovanja

Povrnjeno obžalovanje

Brez obžalovanj – nesmisel, ki nam krati življenje

Štiriindvajsetega oktobra 1960 je skladatelj Charles Dumont prišel v razkošno pariško stanovanje Edith Piaf s strahom v srcu in s pesmimi v aktovki. Zaigral je pesem Non, je ne regrette rien. Nekaj tednov pozneje je Piafova to dve minuti in devetnajst sekund dolgo pesem zapela na francoski televiziji. Tri leta zatem je bila Piafova mrtva.

Dobro življenje ima eno samo usmerjenost (naprej) in samo eno valenco oziroma psihološko vrednost (pozitivno). Obžalovanje moti oboje. Usmerjeno je nazaj in je neprijetno.

Filozofija proti obžalovanju je vseprisotna in ta pogled na svet je intuitivno smiseln. Zdi se pravilen. Zdi se prepričljiv. Vendar ima eno nezanemarljivo pomanjkljivost. Popolnoma zgrešen je. Obžalovanje ni nevarno ali nenormalno, je le odklon od ravne poti do sreče. Obžalovanje je zdravo in univerzalno.

V zgodnjih petdesetih letih prejšnjega stoletja je Harry Markowitz razvil in zanjo prejel Nobelovo nagrado. Markowitzova velika zamisel je postala znana kot “sodobna teorija portfelja”. Čeprav je njegovo spoznanje tako močno, pogosto zanemarimo moč uporabe njegove logike na drugih področjih našega življenja. Ljudje imamo na primer tudi nekaj, kar bi lahko poimenovali portfelj čustev.

Pristop do čustev, ki temelji na odmetavanju negativnih in kopičenju pozitivnih, je enako zgrešen kot pristop k investiranju, ki je prevladoval pred sodobno teorijo portfelja. Preveč negativnih čustev je seveda izčrpavajoče. Toda tudi premalo je škodljivo.

Zaradi obžalovanja smo ljudje. Zaradi obžalovanja smo boljši.

Skoraj vsa obžalovanja spadajo v štiri glavne kategorije – temeljna obžalovanja, obžalovanja pomanjkanja poguma, moralna obžalovanja in obžalovanja zvez.

Zakaj nas obžalovanje dela človeške

Zakaj je obžalovanje tako težko opredeliti. Obžalovanje je bolje razumeti kot proces, ne kot nekaj enkratnega.

V mislih lahko obiščemo preteklost in prihodnost. Kombinacija potovanja skozi čas in pravljičnost je človekova supermoč.

Večina otrok začne razumeti obžalovanje šele pri šestih letih. Toda do osmega leta razvijejo celo sposobnost predvidevanja obžalovanja.

Ljudje brez obžalovanja niso vzor psihološkega zdravja. Pogosto so to ljudje, ki so resno bolni. Naša dvojna sposobnost potovanja skozi čas in pisanja dogodkov na novo poganja proces obžalovanja.

Čustvo postane obžalovanje šele, ko ta oseba opravi delo vkrcanja na časovni stroj, zanikanja preteklosti in primerjanja svoje mračne dejanske sedanjosti s tem, kar bi lahko bilo. Primerjava je srž obžalovanja.

Nizozemska znanstvenika Marcel Zeelenberg in Rik Pieters: “Kognitivni mehanizem ljudi je vnaprej programiran za obžalovanje.”

Edino čustvo, ki se omenja večkrat kot obžalovanje je ljubezen.

Ampak vsaj in Ko bi le

Človeška sposobnost, da v mislih potujemo skozi čas in si predstavljamo dogodke in izide, ki se nikoli niso zgodili, omogoča nekaj, čemur logiki pravijo kontrafaktično ali protidejstveno razmišljanje.

Ko so delali analizo posnetkov sprejemanja medalj na olimpijskih igrah je pokazala, da so športniki, ki so zasedli tretjo mesto, bili videti bistveno bolj zadovoljni, kot tisti, ki so zasedli drugo. Raziskovalci so ugotovili, da je bil vzrok protidejstveno razmišljanje.

Protidejstveno razmišljanje lahko poteka navzgor in navzdol. Pri navzdol usmerjenjem razmišljamo o tem, kako bi bila lahko druga možnost slabša. Tovrstno protidejstveno razmišljanje imenujemo Ampak vsaj. Druga vrsta razmišljanja je znana kot navzgor usmerjeno protidejstveno razmišljanje. Pri tem si predstavljamo, kako bi se stvari lahko odvijale bolje. To način imenujemo Ko bi le.

Dobitniki bronaste medalje so razmišljali v slogu … Ampak vsaj … nisem bil četrti. Zato so bili srečnejši od srebrnih, ki so razmišljali v slogi … Ko bi le … zmagal.

Misli o preteklosti, ob katerih se počutimo bolje, so razmeroma redke, medtem ko so misli, zaradi katerih se počutimo slabše, izjemno pogoste. Obžalovanje je značilno navzgor usmerjeno protidejstveno razmišljanje – je sama srž ko bi le.

Zakaj nas obžalovanje naredi boljše

Slabe odločitve pogosto še povečamo, ker še naprej vlagamo čas, denar in trud v izgubljene zadeve, namesto da bi ustavili izgube in spremenili taktiko. Ta vzorec vedenja je v psihologiji znan kot “stopnjevanje zavezanosti neuspešnemu ravnanju”.

Je pa nekaj, kar lahko obžalovanje popravi. Gillian Ku prav, da če ljudi pripravimo, da razmislijo o prejšnjem stopnjevanju zavezanosti in nato to obžalujejo, se verjetnost, da bodo ponovno storili enako napako, zmanjša. Pojav neprijetnega občutka ko bi le izboljša njihovo vedenje v prihodnosti.

Tri prednosti obžalovanja so:

Obžalovanje lahko izboljša odločitev.
Obžalovanje lahko poveča učinkovitost.
Obžalovanje lahko poglobi občutek smisla.

Opiranje na obžalovanje izboljša naš proces odločanja – ker nas negativni občutek upočasni. Zberemo več informacij. Upoštevamo širši razpon možnosti. Za sprejetje sklepa si vzamemo več časa.

Obžalovanje lahko okrepi vztrajnost, ta pa skoraj vedno poveča učinkovitost. Celo razmišljanje o obžalovanju drugih ljudi lahko poveča učinkovitost.

Posredni poti ko bi le in ampak vsaj sta ponujali hitrejšo pot do smisla kot neposredna pot razmišljanja o samem smislu.

Ob pravilnem ravnanju nas lahko obžalovanje izboljša.

William James, eden od začetnikov psihologije pravi, da je mišljenje namenjeno delovanju. Delujemo, da preživimo. Mislimo, da delujemo. Občutki pa so bolj zapleteni. Kakšen je namen čustev. En pogled pravi: občutja je potrebno ignorirati. Drugi pogled pravi: občutja je treba čutiti. Po tem stališču so čustva bistvo naše biti. Ta pogled je nevaren. Prežvekovanje preteklih napak ne pojasnjuje in poučuje. Zamegljuje in odvrača pozornost. Obstaja pa tudi tretja možnost. Občutja so namenjena razmišljanju.

Če mislimo, da je stres trajen in izčrpavajoč, nas to vleče v eno smer. Če o njem razmišljamo kot o začasnem in spodbujajočem, nas to vodi v drugo smer. Ključno je, da z obžalovanjem sprožimo verižno reakcijo: srce sporoča glavi, glava sproži delovanje. Produktivna obžalovanja nas vznemirijo, nato pa poženejo v akcijo.

Razkrito obžalovanje

Obžalovanje na površju

Kaj ljudje obžalujejo?

Neal Roese in Amy Summerville sta v svoji raziskavi ugotovila, da je izobraževanje na prvem mestu med obžalovanji deloma zato, ker je v sodobni družbi skoraj vsem posameznikom na voljo takšno ali drugačno izobraževanje in izpopolnjevanje. Te študije so sicer rahlo pristranske. Izpeljane so bile na primer v univerzitetnih naseljih. Zato se je Roese lotil nove študije, skupaj z Mike Morissonom. Rezultati so bili, da so bila na prvem mestu obžalovanja v povezavi z romantiko, nato so sledila obžalovanja povezana z družino, na tretje mesto pa so se uvrstila obžalovanja povezana z izobraževanjem in kariero.

Raziskovalci so ponovno ugotovili, da je obžalovanje odvisno od priložnosti.

Kaj ljudje obžalujejo? Veliko stvari. Kaj je vzrok teh obžalovanj? Nekaj, povezano s priložnostjo. Rezultat je zanimiv, vendar nezadovoljiv.

Avtor je sodeloval v Ameriškem projektu obžalovanja, kjer so anketirali 4.489 odraslih. Družina je bila na prvem mestu. Partnerski odnos na drugem. Izobrazba na tretjem. Zdravje in prijatelji na četrtem.

Štiri glavne kategorije obžalovanj

Jezik ni pridobljena veščina, je dejal Chomsky. Jezik je prirojena sposobnost. Posamezni jeziki se razlikujejo, vendar le v svojih »površinskih strukturah«. Hindujščina, poljščina in svahili so posamezne različice ene same predloge. V ozadju vseh je ista globinska struktura.

Obžalovanje ima površinsko in globinsko strukturo. To, kar je vidno in je lahko opisati – področja življenja, kot so družina, izobraževanje in delo -, je veliko manj pomembno od skrite zgradbe človeške motivacije in stremljenj, ki ležijo spodaj.

Obstajajo štiri krovne kategorije obžalovanj:

Temeljna obžalovanja. Prva kategorija globoke strukture obžalovanj zajema skoraj vse kategorije površinske strukture. Naša obžalovanja na področju izobraževanja, financ in zdravja so pogosto samo različni zunanji izrazi istega temeljnega obžalovanja: da nismo bili odgovorni, vestni in preudarni.
Obžalovanja pomanjkanja poguma. Sčasoma veliko bolj obžalujejo priložnosti, ki jih nismo izkoristili, kot tiste, ki smo jih.
Moralna obžalovanja. Skoraj vsi želimo biti dobri ljudje. Če se slabo vedemo ali zamajemo svoje prepričanje, da smo dobra oseba, se obžalovanje lahko stopnjuje in nato vztraja.
Obžalovanje zvez. Naša dejanja dajejo našemu življenju smer. Drugi ljudje pa mu dajejo smisel. Veliko število človeških obžalovanj izhaja iz tega, da tega načela ne prepoznamo in ne spoštujemo.

Temeljna obžalovanja

Temeljna obžalovanja so posledica naše pomanjkljive preudarnosti in vestnosti. Kot vsa globokostrukturna obžalovanja se začnejo z izbiro. Temeljna obžalovanja zvenijo približno takole: ko bi le naredil, kar bi moral.

Obžalovanje se začne z neustavljivo vabo in konča z neizprosno logiko.

Če naše razmišljanje prevzame pristranskost, ki jo imenujemo časovno diskontiranje, ki precenjuje zdajšnje dogajanje in podcenjuje poznejšo prihodnost, pogosto sprejemamo obžalovanja vredne odločitve.

Če želite pri sebi ali drugih prepoznati temeljno obžalovanje, bodite pozorni na besedo »preveč«. Nato bodite pozorni, ali boste slišali besedo »premalo«.

Časovno diskontiranje je šele začetek, saj ta kategorija globoke strukture vključuje še drugo vprašanje, ki je povezano s časom. Temeljna obžalovanja ne pridejo s truščem in silovitostjo avtomobilskega trčenja. Potekajo v drugačnem tempu. Postopoma in potem naenkrat.

Naši možgani se z nami dvojno poigravajo. Najprej nas zapeljejo, da preveč cenimo sedanjost in premalo poznejšo prihodnost. Nato nam preprečujejo, da bi razumeli nelinearne, sestavljene učinke naše izbire.

Temeljnim obžalovanjem se ni le težko izogniti. Težko jih je tudi odpraviti.

Najboljši čas, da posadiš drevo je pred dvajsetimi leti. Drugi najboljši čas je danes.

Ena od najbolj razširjenih kognitivnih pristranskosti – na neki način pristranska pristranskost – se imenuje »osnovna napaka pripisovanja«. Ko ljudje, zlasti zahodnjaki, poskušamo pojasniti vedenje nekoga drugega, ga prepogosto pripišemo njegovi osebnosti in nagnjenjem, namesto da bi ga pripisali razmeram in kontekstu.

Vsa obžalovanja v globoki strukturi razkrivajo neko potrebo in prinašajo poduk. Pri temeljnih obžalovanjih je človeška potreba, ki jo razkrivajo, stabilnost.

Obžalovanje pomanjkanja poguma

Pri obžalovanjih pomanjkanja poguma se odločimo igrati varno. To nam sprva lahko prinese olajšanje. Toda sčasoma nas začne mučiti možnost nasprotne odločitve, po kateri bi ravnali bolj drzno in bi bili posledično bolj izpolnjeni.

Bolečina obžalovanja pomanjkanja drznosti je bolečina vprašanja: »Kaj pa če?« »Obžalovanja vredne odločitve za neukrepanje … imajo daljšo razpolovno dobo kot obžalovanja zaradi storjenih dejanj,« sta zapisala Thomas Gilovich in Victoria Medvec.

Posledice dejanj so specifične, konkretne in omejene. Posledice neukrepanja so splošne, abstraktne in neomejene. Morda so prav zato obžalovanja pomanjkanja poguma razširjena na področju romantičnih odnosov.

Obžalovanja pomanjkanja poguma so pogosto povezana z raziskovanjem. Pristnost zahteva drznost. In če je pristnost onemogočena, je onemogočena tudi rast.

Včasih je najvišje dejanje drznosti tveganje, da uporabimo svoj glas na način, ki lahko druge vznemiri, vendar nam utira novo pot.

Moralna obžalovanja

Moralna obžalovanja sestavljajo najmanjšo od štirih kategorij v globoki strukturi obžalovanj, saj predstavljajo le približno 10 odstotkov vseh obžalovanj.

Vi, jaz in osem milijard soljudi nimamo enotne opredelitve, kaj pomeni biti »moralen«.

Moralno obžalovanje zveni nekako takole: Ko bi le storil pravo stvar.

Jonathan Haidt razpravlja o moralnosti v svoji knjigi Pravičniški um. Ob razmišljanju o tem, kaj je moralno, vzbudi takojšen, nagonski, čustveni odziv, kaj je prav ali narobe – in šele nato uporabimo razum, da to intuicijo opravičimo. Haidt pokaže, da je moralnost veliko širša in bolj raznolika, kot jo običajno razumejo številni sekularni, levo od sredine usmerjeni zahodnjaki.

Haidt je uvedel teorijo moralnih temeljev, ki pravi, da prepričanja o morali temeljijo na petih stebrih:

Skrb/škodovanje
Poštenost/varanje
Lojalnost/nelojalnost
Avtoriteta/prevratništvo
Čistost/nečistost

Ljudje večinoma navajajo pet obžalovanih grehov. Prevara, nezvestoba, kraja, izdaja in svetoskrunstvo.

V nasprotju z obžalovanji pomanjkanja poguma so moralna obžalovanja bolj verjetno povezana z dejanji kot z neukrepanjem.

Prizadejanje bolečine drugim je tako nedvoumno napačno, da se mnogi potrudijo, da obžalovanje preusmerijo v bolj spoštljivo vedenje v prihodnosti.

Prizadejanje in varanje drugih se prekrivata. Nezvestoba prizadene prevaranega zakonca.

Zvestoba skupini je temeljna moralna vrednota.

Najmanj moralnih obžalovanj je bilo v zvezi s temeljem avtoriteta/prevratništvo.

Obžalovanja zaradi kršenja svetosti so bila pogostejša kot obžalovanja zaradi spodkopavanja avtoritete. Če to, za kar verjamemo, da je sveto, opustimo zaradi nečesa, za kar verjamemo, da je profano, je posledica obžalovanje.

Moralna obžalovanja so svojevrstna kategorija. Po številu sicer najmanjša, po raznolikosti pa največja. Za posameznika so najbolj boleča. Lahko pa so tudi najbolj kolektivno spodbudna.

Obžalovanja zvez

Obžalovanja zvez sestavljajo največjo kategorijo v globoki strukturi človeškega obžalovanja. Pojavljajo se zaradi odnosov, ki so bili prekinjeni ali so ostali nepopolni.

Obžalovanje zvez se sliši takole: Ko bi le navezal stik.

Prelomi so dramatični. Toda odmiki so pogostejši. Prav tako je odmike včasih težje popraviti, prelomi povzročijo čustva, kot sta jeza in ljubosumje, ki so znana in jih je lažje prepoznati in razumeti. Pri odmikih pa gre za manj izrazita čustva, ki se lahko zdijo manj upravičena. In prvo med temi čustvi, ki jih je v povezavi z obžalovanje zveze opisalo na stotine ljudi, je nelagodje.

Pluralistična ignoranca je pojav, ko zmotno domnevamo, da se naša prepričanja močno razlikujejo od prepričanj vseh drugih – zlasti kadar se zdi, da so ta zasebna razmišljanja v nasprotju s širšim javnim vedenjem.

V določenem pogledu tako vedenjska znanost kot tudi popularna kultura preveč pozornosti namenjata romantičnim odnosom in premalo drugim oblikam družinske povezanosti.

Vsa obžalovanja v globoki strukturi razkrivajo neko potrebo in prinašajo poduk. Pri obžalovanju zvez je človeška potreba ljubezen. Širša različica ljubezni vključuje navezanost, predanost in skupnost. Poduk zaprtih vrat je, da naj se naslednjič bolj potrudimo. Poduk odprtih vrat je, da naj nekaj naredimo zdaj.

Priložnost in obveznost

Trdni temelji. Malce drznosti. Osnovna moralnost. Smiselne povezave. Negativno čustvo obžalovanja razkriva pozitivno pot za življenje.

“Vsakič, ko se pogledate v ogledalo, vidite eno osebo. Toda če malo priprete oči, boste morda videli tri jaze.
To je ideja, na kateri temelji teorija motivacije, ki jo je leta 1987 predstavil Tory Higgins, socialni psiholog na Univerzi Columbia. Higgins je trdil, da ima vsak od nas svoj »dejanski jaz«, »idealni jaz« in »obvezujoči jaz«.
Naš dejanski jaz je skupek lastnosti, ki jih trenutno imamo. Naš idealni jaz je tisto, kar verjamemo, da bi lahko bili – naši upi, želje in sanje. Naš obvezujoči jaz pa je to, kar menimo, da bi morali biti – naše dolžnosti, obveznosti in odgovornosti.”

Neskladja med našim dejanskim jazom in idealnim jazom nas spravljajo v obup. Neskladja med dejanskim in obvezujočim jazom pa nas vznemirjajo.

Ljudje bolj obžalujejo neuspehe pri uresničevanju svojega obvezujočega jaza. Obžalovanje “lahko bi” je bilo približno trikrat večje od obžalovanja “moral bi”.

Če nam ne uspe postati idealni jaz, pomeni, da nismo izkoristili priložnosti. Če nam ne uspe postati to, kar bi morali biti, pomeni, da nismo izpolnili svoje obveznosti.

Priložnost in obveznost sta v središču obžalovanja, vendar priložnost bolj izstopa.

Starost je daleč najmočnejši napovednik obžalovanja neukrepanja. Ko se število priložnosti, ki jih imamo pred seboj, zmanjša, se zdi, da bolj obžalujemo tisto, česar nismo naredili.

Moški na področju spolnosti na splošno obžalujejo nedejavnost – ljudi, s katerimi niso spali. Pri ženskah pa so pogostejša obžalovanja dejanj – ljudi, s katerimi so spale.

Življenje polno obveznosti, a brez priložnosti je okrnjeno. Življenje, polno priložnosti, a brez obveznosti, je prazno. Življenje, ki združuje priložnosti in obveznosti, je resnično.

Predelano obžalovanje

Popravljanje napak in nove priložnosti

Razlike med obžalovanji dejanj in obžalovanji neukrepanja – med obžalovanji tega, kar smo storili, in obžalovanje tega, česar nismo storili. Obžalovanje dejanja so manj pogosta. Pri obžalovanju dejanj mora biti naš začetni cilj spremeniti svoje trenutne razmere na bolje.

Bolj smo pripravljeni popraviti nekaj, kar smo storili, kot tisto, česar nismo storili.

Drugi način, kako se lotiti sedanjosti, ni popravljanje naših preteklih dejanj, temveč preoblikovanje načina, kako o njih razmišljamo.

Razkritje, sočutje in distanca

Optimalen odziv na večino obžalovanj, tako zaradi dejanj kot neukrepanja – je, da obžalovanje uporabimo za izboljšanje prihodnosti. Če se v preteklost ozremo z izrecnim namenom, da gremo naprej, lahko obžalovanje spremenimo v goriva za napredovanje.

Prvi korak pri spopadanju z vsemi obžalovanji je samorazkritje. Z razkritjem obžalovanja zmanjšamo njegovo breme, to pa nam lahko omogoči, da ga osmislimo. Če o svojem obžalovanju pišemo ali ga razkrijemo nekomu drugemu, izkušnjo prestavimo s področja čustev na področje spoznavanja.

Samorazkritje je notranje koristno in zunanje dragoceno. Lahko olajša naše breme, naredi abstraktna negativna čustva konkretnejša in gradi občutek pripadnosti.

Ker je samospoštovanje primerjalno, moram za ugodno oceno sebe pogosto očrniti druge. Najmočnejšo in najbolj obetavno alternativo – in drugi korak v procesu odprave obžalovanja – je pred skoraj dvajsetimi leti uvedla psihologinja Kristin Neff. Imenuje se »samosočutje«.

Samosočutje se začne z zamenjavo strogega obsojanja z osnovno prijaznostjo. Ne ignorira naših napak ali zanemarja naših slabosti. Preprost priznava, da so »nepopolnost, napake in življenjske težave del skupne človeške izkušnje.« S tem ko negativne izkušnje normaliziram, jih nevtraliziramo.

Ileizem je govorjenje o sebi v tretji osebi in je ena od različic pristopa, ki mu socialni psihologi pravijo »samodistanciranje«. Od obžalovanja se lahko samodistanciramo na tri načine.

Prvič, lahko se oddaljimo v prostoru. Klasičen pristop je znan kot »tehnika muhe na steni«.
Drugi način je samodistanciranje v času. Miselni obisk prihodnosti – in nato retrospektivno preverjanje obžalovanja – aktivira podobno vrsto odmaknjenega, širokega pogleda kot tehnika »muhe na steni«.
Tretji način samodistanciranja, kot nas učita Julij Cezar in Elmo, je jezikovni.

Predvidevanje obžalovanja

Obžalovanje je retrospektivno čustvo. Pojavi se, ko se oziramo v preteklost. Lahko pa ga uporabimo tudi prosprektivno, to je vnaprej, in proaktivno – da se zazremo v prihodnost, predvidimo, kaj bomo obžalovali, in na podlagi te napovedi spremenimo svoje vedenje.

Bolečina ob izgubi nečesa je večja od užitka ob pridobitvi enakovredne stvari. Izgube so videt večje od koristi.

Jeff Bezos je znan po konceptu, ki ga imenuje »okvir za minimiziranje obžalovanj«.

Slabi smo pri predvidevanju obžalovanj. Pogosto precenimo, kako negativno se bomo počutili, in podcenimo svojo zmožnost, da bi se s pristopom ampak vsaj spoprijeli s svojimi čustvi in jih ublažili. Precenjevanje obžalovanja ima še eno posledico: lahko nam zamegli odločitve.

Predvidevanje obžalovanja nas lahko včasih odvrne od najboljše odločitve in nas usmeri k odločitvi, ki nas najbolj varuje pred obžalovanjem.

Uveljavljena modrost je jasna: držite se svojega prvega občutka in ne spreminjate odgovora. Uveljavljena modrost je tudi zmotna. Kruger, Wirtz in Miller temu pravijo »zmota prvega instinkta« in nastane zaradi pričakovanega obžalovanja, ki se izjalovi. »Napačno reševanje problema, ker smo se odločili v nasprotju s prvim instinktom, se nam bolj vtisne v spomin kot napačno reševanje problema, ker smo se odločili, da ne bomo ravnali v nasprotju s prvim instinktom.«

Predvideno obžalovanje lahko povzroči paralizo odločanja, nenaklonjenost tveganju, zmote prvega instinkta in slabše rezultate pri testih.

Naš cilj ne bi smel biti vedno čim manjše obžalovanje. Naš cilj bi moral biti, da ga optimiziramo. Miselni model bi se lahko imenoval okvir za optimizacijo obžalovanj. Štiri načela tega okvira bi bila: predvidevanje obžalovanj lahko vodi k bolj zdravem vedenju, vendar moramo biti pazljivi na precenjevanje pri predvidenem obžalovanju, če maksimiramo zmanjševanje obžalovanj lahko samo poslabšamo položaj in vedno določimo v katero od glavnih štirih kategorij obžalovanja se uvrsti naše.

Kaj storiti z obžalovanji?

Za obžalovanje dejanja:
- Popravite ga
- Ampak vsaj
Za vsa obžalovanja (dejanja ali neukrepanja)
- Samorazkritje
- Samosočutje
- Samodistanciranje
Uporaba predvidenih obžalovanj pri sprejemanju odločitev:
- Pri večini odločitev se zadovoljite z dovolj dobrim
- Pri najbolj ključnih odločitvah maksimirajte