Prava narava olimpijskih iger: Berlin (1936), Moskva (1980); Svetovno nogometno prvenstvo v Argentini (1978)
Že Vladimir Jankelevitch je svaril, da moramo biti pri nacistični Nemčiji zadržani do mita o mladosti, kadar se povezuje s poveličevanjem moči. Vse obdobje Hitlerjeve diktature je bil šport eden poglavitnih nosilcev širjenja nacistične ideologije. MOK je mižal na obe očesi že pred olimpijskimi igrami v znamenju kljukastega križa, nato pa še med njimi in po njih.
Leta 1982 so olimpijske igre v Moskvi pomagale prikriti obstoj delovnih taborišč in psihiatričnih bolnic po vsej SZ.
Leta 1978 je svetovno nogometno prvenstvo v Argentini pripomoglo k utrditvi nasilnega režima generala Videla.
Peking 2008: Igre sramote
Od leta 2006 se je Kitajska v okviru reformne politike z reorganiziranjem na diplomatski in politični ravni poskušala odpirati navzven. Pri tem je vseskozi stavila na tri teme: trajni mir, blaginjo za vse in harmoničen svet.
Ko se je MOK julija 2001 odločil, da dodeli igre vodilnemu mestu prebujajoče se Kitajske, se je Peking kot politična prestolnica še okrepil, MOK je Peking s to odločitvijo in zaupanjem, ki mu ga je izkazal, podprl kot politično prestolnico in jo vsemu svetu postavil za zgled razvijajočega se mesta.
Zgodovina se ponavlja in grozljiva je misel, da je usodo nove urbane podobe Pekinga krojil sin Hitlerjevega arhitekta in poznejšega ministra za oborožitev in vojaško proizvodnjo – Albert Speer mlajši.
Olimpijska listina
»Še vedno mislim, da je sijajno, da ustanovitev MOK temelji na načelu ‘obrnjenega pooblastila’, da tako rečem, da se mandat opira na Idejo, ki si pridobi pristaše, ne pa na množico nesoglasnih privržencev, ki naj bi Idejo šele ustvarili.«
Na olimpijsko listino se vsi sklicujejo, vsi z njo mahajo ali se celo šopirijo, češ da gre za dediščino, ki pripada vsemu človeštvu.
Olimpijska listina je idealizirana predstava statusa, ki naj bi ga imel večni človek, po svojem bistvu športnik. Biti hoče tudi pravi civilizacijski projekt. Cilj Olimpijske listine je »olimpizirati« svet. Mit ima neskončno moč …
Olimpijska listina je življenjska filozofija, ki v harmonično celoto povezuje vrednote telesa, volje in duha.
Športnik je srečen zaradi svoje nesreče in nesrečen zaradi svoje sreče. Sreča, da si lahko okrog vratu obesi medaljo, je zanj gotovo neprecenljiva. Ceno in to visoko, bo plačalo telo.
V nasprotju s športom je prava kultura edina, ki je povezana z intelektualno emancipacijo, nenehno obnavljajočim se domišljijskim poletom, odnosom do sveta, ki ne zbuja pozornosti z nastopom ali rekordom, ki ga je treba podreti.
Skrajna specializacija športov, na katero so obsojeni atleti, ne prispeva k telesni raznolikosti, temveč nasprotno, k industrializaciji telesa.
Tekmovalni šport, globalizirani spektakelski šport, nacionalni šport
Športno tekmovanje je vseprisotno in nepretrgano.
Šport je postal način in vzorec današnje globalizacije, je več kot le odsev in več kot referenca, je njen pravi projekt.
Šport je postal najmogočnejši medij na svetu.
Pravo ozemlje športa je potemtakem Narod, spet najdeni Narod, legitimni Narod, utelešeni Narod. Predstavljanje Naroda ni več vezano na ljudstvo, poslej ga predstavlja ekipa.
Globalizirana športna tekmovalnost ne pripomore več k brzdanju nasilja ali k njegovemu preusmerjanju, kot menijo nekateri akademiki, denimo Norbert Elias ali Eric Dunning. Nasprotno, športna tekmovalnost nasilje celo poraja, ga ohranja in širi še povsod drugam.
Osrednje protislovje v športu je povezano s konfliktnim razmerjem med narodom in globalizacijo.
Šport: star kakor svet? Novi športni red
Šport seveda ni »star kakor svet«, rodil se je v Angliji. Tekmovalni šport se ima za svoj hitri razvoj zahvaliti skrajšanju delovnega časa, močni urbanizaciji, organizaciji prometa in – od ne tako davnega – zagonu orjaške medijske infrastrukture.
Antične igre si niso prizadevale za rekord, temveč za zmago nad nasprotnikom. To sta glavni razliki med antičnim in sodobnim športom.
Šport je pravzaprav novi opij ljudstva (bolj odtujoč kot religija), saj privablja obljubo družbenega napredovanja posameznikov in z obetom vzporedne hierarhije.
Izvor in razvoj kritičnih tez o športu, progresivna globalizacija preko športa
Kritične teze o športu, ki so se pojavile v obdobju po maju 1968, niso izgubile prav nič svoje notranje teoretske moči.
Čeprav kritična teorija športa, iz katere izvira »Dvajset tez o športu«, ni bila vključena v splošno gibanje protestniških idej in je, omejena na revijo Quel corps?, ostala sorazmerno osamljena, je vsaj pripomogla k razumevanju, kaj je dejansko preželo zavest množic in kaj jih z vsem nam znano strah zbujajočo učinkovitostjo mobilizira.
Šport je v nekaj letih dejansko postal tisto, kar je svojčas napovedala Quel corps?, največji svetovni množični fenomen 20. stoletja in brez dvoma tudi nova in prava religija 21. stoletja.
V zadnjih letih opazujemo rojstvo svetovne množice, ki ima svoje posvečene prostore (stadione), lastno edinstveno časovnost – časovnost tekem, ki se predvajajo dan in noč (televizijo) – in lastno dejanje (nenehno tekmovanje). Športni spektakel, je torej totalitaren v smislu, da sam po sebi udejanja vselej manjkajočo enotnost časa, prostora in dejanja v višjo enotnost časa, prostora in dejanja, katerih medij je šport.
Šport, kultura in mladina
Hiter in učinkovit vzpon športa je povezan s tem, da je mladino preprosto novačiti. Mladina kot takšna se je v zadnjih letih našla prav v osrčju zabave, razvedrila in po novem tudi športa in se globoko preobrazila.
Športni prvaki, podoba športnika na dopingu, odvisnost in droga
Rojstvo sodobnega tekmovalnega športa konec 19. stoletja pod okriljem Pierra de Coubertina in začetek njegovega širjenja po planetu sta potisnila v ospredje nov tip človeka: športnega prvaka.
Zdajšnji status dopinga, ki se zunaj športne institucije v en glas obsoja, znotraj nje pa soglasno podpira in včasih spodbuja, je ustvaril novo družbeno podobo prvaka.
Celotna športna institucija zaradi dopinga ni več zgolj prizadeta, temveč je z dopingom dobesedno preplavljena, in še huje, od njega živi. Doping ni le fenomen zunaj športa, temveč poslej temelj športa. Prav v športu in zaradi družbenega povzdigovanja prvakov se je doping lahko razcvetel in se razširil s profesionalne ravni čez vse vmesne stopnje do malih klubov. Doping torej ni eksces. Športa brez dopinga ne bi več bilo.
Doping v športu je trenutno eden glavnih fenomenov, zaradi katerih je lahko vzniknila ideja, da je mogoče rekorde stopnjevati v neskončnost.
Tekmovalni šport njegova notranja logika nenehno spodbuja k dopingu.
Izdelati telo, ki bo drugačno, dati športu na voljo novo, obnavljajoče se telo; to so nedvomno sanje mnogih človeških vajencev. Bomo imeli kmalu pred očmi gensko spremenjene atlete (GSA).
Od dopinga v športu torej prehajamo k športu kot drogi. Šport se je dejansko spremeni v družbeno zasvojenost, v pravcato drogo, saj se mu z velikim zadovoljstvom redno posveča veliko število posameznikov.
Globalizacija športa z dopingom
Padec berlinskega zidu je pospešil globalizacijo. Hitra implozija socialističnih režimov, pa je dokončno sprostila vse potrošniške nagone.
Gonilo športne globalizacije je bila globalizacija športa. Globalizirale pa so se tudi vzhodnoevropske prakse sistemskega dopinga.
Športna globalizacija in športni produkcijski način
Čeprav je narod še vedno okvir in izraz športne organizacije par excellence, se šport danes zares razvija le tako, da se globalizira. Eden poglavitnih nosilcev te globalizacije je bil nogomet.
Šport tako predstavlja reduciran model kapitalizma, ali bolje, redukcijo kapitalističnega modela na njegov najmočnejši nosilec.
Športna globalizacija se je začela hkrati z globalizacijo, ki jo je poganjal turizem, še ena oblika razvedrila za mobilne množice.
Šport kot trajen magnet združuje, kombinira in nato spaja skupek produkcijskih sektorjev in se sam spreminja v vsemogočni novi produkcijski način, ki je zadnja, najnaprednejša različica izvirnega sistema.
Spektakelski stadion
Stadion je sam po sebi edinstvena, samonikla arhitektura, zlasti pa je impozantna vizualna struktura, ki vsiljuje svoje videnje sveta kot strukture.
Aktualna realnost športa vse bolj postaja realnost podob športa in potemtakem temelji na prelomu, ločitvi med realnostjo in reprezentacijo, ki jo te podobe vzpostavljajo.
Oblikovanje množic na stadionu, glas množice
Stadion kanalizira, enoti, kristalizira skupek individualnih vedenj in kolektivnih ravnanj. Glavne posledice tega lahko strnemo v sedem točk, ki bi jih rad podrobneje opisal:
- Na stadionu in med tekmami, ki na njem potekajo, se dogaja kibernetizacija čutilnih receptorjev.
- Prilagoditev posameznika kot celote športnemu spektaklu.
- Množično izvajanje osnovnega karakterološkega označevanja posameznika. Gledati pomeni tudi biti v stalnem stanju šoka, ne da bi se tega sploh zavedali.
- Pomanjkanje vsakršne kritike.
- V letih 1980-1990 se je razvila pravcata »športna vojna« z lastnimi udarci, nesrečami, zločini in dramami.
- Zanikanje metodičnega dvoma o videnem v prid »afirmativni kulturi«.
- Splošna odsotnost kritične refleksije in samorefleksije pri tako rekoč vseh visokih funkcionarjih.
Stadion ni le prostor, temveč tudi element v spektaklu.
Glas množice množici omogoča, da postane glas. Glas stadionske množice podpira in razvija zvočni prostor.
Od rojstva športa iz podobe k podobi športa na stadionu
Stadion je postal sam zase polnopraven medij, ki v povezavi s športom in nujno vizualizacijo športa ustvarja radikalno nov prostor-čas.
V zelo splošnem smislu lahko trdimo, da šport temelji na globalni sinhronizaciji časa, globalizaciji družbenopolitičnih ritmov v skladu z lastnim tempom in kadenco. Neposredno je povezan z medijskim produkcijskih načinom, katerega matrica je podobna.
Moč podob, mediatizacija športa in pošportenje medijev
Nacistični sistem leta 1936 ni izrabil radia in televizije, oba sta se razvila skupaj s športom.
Standarizirana estetika
Trend je, da bi umetnost in igro nadomestil šport.
Šport je nadomestil kulturo. Umetnost, ki je igra, domišljijska sila, polet v sanje, svobodni instinkt, je preobrazil v racionalno, funkcionalno tehniko dosežkarstva.
Seksualnost, homoseksualnost in šport
Ena vidnejših značilnosti tekmovalnega športa, zlasti v nogometu in ragbiju, je razvoj latentnega homoseksualnega vedenja med igralci.
Šport kot stopnjevalna različica moške seksualne napetosti udejanja to kolektivno regresijo proti infantilnim, arhaičnim in narcisističnim fazam.
K civilizacije športne delovne etike, religija športa
Kakšen je v tej srečni športni globalizaciji, ki proizvaja olepšano – namreč športno – podobo sveta, športnikov družbeni položaj? Ga imamo lahko za svobodnega delavca, posameznika, ki razpolaga samo s svojo delovno silo, torej s svojim telesom kot edinim prodajnim blagom?
Šport je popolnoma zasedel vsakdanje življenje in ga strukturira iz temeljev, kot ga je nekoč delo, vendar z lastno organizacijo in v svoji specifični obliki.
Vzpon športa kot akademske discipline
Kritična teorija športa je imela v nasprotju s kritiko drugih institucij zelo malo konkretnega vpliva na refleksijo številnih intelektualcev in akademikov, še manj pa na prihodnost sveta.
Kaj je bila kritika športa, kaj kritika športa ni več
Prvi objektivni element, ki je spodkopal kritična stališča o športu, tiči prav v tej neustavljivi moči množičnega fenomena. Drugi bistveni element je neločljivo povezan s prvim, vse, na kar je opozarjala kritika športa, je realnost že davno presegla.
Šport je zavzel prvo mesto kot afirmativni fenomen, mogočno pritrjevanje, manifestacija očitnega, torej kot prostor kristalizacije nekritike.
Prihodnost kritike športa
Kritika je svojevrstna drža: postavlja se po robu predmetu, a sredi velikanskega meteža, ki vse protagoniste razvršča na novo. Če je kritika športa tudi jedro spraševanja o projektu določene družbe, je tako zato, ker je vprašanje jedra sodobne družbe danes prav vprašanja športa.
Sam menim, da je osrednje protislovje v športu protislovje med neustavljivim napredovanjem njegove globalizacije, ki jo zrcali in katere projekt je, in starimi strukturami, vezanimi na njegovo nacionalno zgodovino in nacionalno zasidranost. Vse v športu stremi h globalizaciji, četudi se še naprej vse organizira na nacionalnih ozemljih.
Kritično teorijo je kot tako formuliral Max Horkheimer. Kritična teorija športa ni niti ena od mnogih socioloških smeri niti mišljenjska šola s svojimi učitelji in učenci, še manj ločina, ki bi paralizirala na svojih »kritičnih« dognanjih. Je spremenljiv dispozitiv delovanja proti športni instituciji.
»Vsaka teorija se lahko, tudi če je v skladu z resničnostjo, izrodi in spremeni v blodnjo, brž ko izgubi spontano zvezo s predmetom.« Tako je opozarjal Adorno.
Kritika športa, ki je postala rutinska, samodejna in skoraj mehanična, ni opazila, da je spektakelski šport danes ponotranjil najprej denar, nato pa še doping in nasilje, ki so poslej del njegove strukture.
Dvajset tez o športu
Rojstvo modernega kapitalističnega športa:
- Čeprav drži, da je človeštvo od nekdaj poznalo fizično vadbo pri igri in za tekmovalne, utilitarne in vojaške namene je napak predpostavljati, da je šport star kakor svet ali da je dediščina človeštva.
- Šport kot institucija je produkt zgodovinskega preloma. Pojavil se je v Angliji, na klasičnem prizorišču kapitalističnega produkcijskega načina, na pragu moderne industrijske dobe.
- Anglija je izvažala tudi osrednje oblike športnih dejavnosti. Svetovni šport se je vzpostavljal vzporedno z utrjevanjem imperializma.
- Šport je posledica določene stopnje razvoja kapitalističnih produkcijskih sil. Je produkt skrajšanja delovnega časa, urbanizacije in modernizacije prevoznih sredstev.
- V tem smislu je sodobni šport monopolen državni šport.
- Institucija športa je vpeta v kolesje kapitalističnega sistema.
- Tekmovalni športnik je nov tip delavca, ki delodajalcu prodaja svojo delovno silo.
- Športni sistem je tako vključen v kapitalistični produkcijski način in predstavlja specifično področje znotraj kapitalistične delitve dela.
- Množični športni spektakel je obsežno kapitalistično podjetje znotraj industrije zabave, torej del terciarnega sektorja.
- Številni ponavljajoči se škandali pretresajo športni sistem in so specifičen odraz krize državnega monopolnega kapitalizma in njegovega razkroja z inflacijo, brezposelnostjo, …
- Mednarodno gospodarsko tekmovanje med imperialističnimi in birokratskimi državami je osredotočeno na boj za pripravo velikih mednarodnih športnih prireditev.
Ideološke funkcije športa:
- Šport ima funkcijo utrjevanja legitimnosti ustaljenega reda.
- Šport ima funkcijo učvrščevanja obstoječega sistema.
- Šport je praktični prenos ideologije »miroljubnega sožitja« med »državami z različnimi družbenimi sistemi«.
- Šport je način pripravljanja delovne sile na kapitalistično industrijsko delo.
- Šport je močan dejavnik spolne represije.
- Šport je sredstvo rekrutiranja in militarizacije mladine.
- Športni spektakel krepi blagovni spektakel, s tem kot v spektaklu prikazuje človeka kot potrošno blago.
- Znotraj celote buržoaznih nadstruktur šport zavzema posebno mesto na križišču treh specifičnih instanc: vsakdanje institucionalizacije telesa, šolskega sistema in športnega spektakla in množičnih medijev.
- Patriarhalne strukture kapitalistične družbe so žensko zasužnjile. Šport spodbuja žensko k sprejemanju podrejene vloge.
Kakšno telo? Kakšen šport? – Lev Kreft
Demokracija pokvari šport – to je bilo sporočilo olimpijskega mita o grškem amaterskem športu, in ta mit je nastal v drugi polovici 19. stoletja.
Politična utemeljitev telovadbe, za katero je poskrbel Rousseau, opredeljuje prvi izvor športa v modernosti, ki se kaže v osvoboditvi od fevdalne vezanosti na zemljo in gospodarja.
Telesna vadba naj bi proizvajala ljudstvo kot politično telo.
Da bi šport postal šport, torej več kot zgolj določena vrsta iger, za katere je težko najti specifično skupno potezo, so morale nastati institucije, ki so z združeno močjo zagotovile dolgoročno usklajenost in enotnost redno ponavljajočih se skupnih tekmovanj, predvsem pa obče veljavna pravila, ki so načeloma veljala za ves svet.
Institucionalna struktura, ki omogoča moderni šport, pa ima za svojo vrednostno in siceršnjo vsebino tekmovalnost, kakršni se je vzgojna telovadba izogibala.
Šport je hierarhična tvorba, ki jo v celoto povezuje etika maksimuma.
Pri popularnosti športa ima to, da se enačimo z uspešnimi tekmovalci in tekmovalkami, pomembno vlogo.
Radikalna teorija športa se je pojavila takrat, ko je šport postal globalni fenomen izjemnih razsežnosti, to pa se je zgodilo v šestdesetih letih 20. stoletja. Za to preobrazbo so štirje bistveni razlogi: etični prevrat, medijska eksplozija, vdor kapitala in akademizacija poučevanja in raziskovanja.
Evrocentrični univerzalizem in rasistično zahodnjaštvo vsekakor nista le posebni ideološki lastnosti olimpizma, ampak temeljni izhodišči modernega humanizma, naj to zveni še tako protislovno.
Družbene in humanistične športne vede so sprva nastale predvsem v anglosaškem svetu, kritika športa pa v nemški in francoski akademski kulturi, oboje pa se je dogajalo v šestdesetih letih 20. stoletja. Frankfurtska šola in njen najvidnejši zgodnji protagonist Bero Rigauer. Za tarčo kritike si je Rigauer vzel Carla Diema, ki sodi med začetnik nemškega olimpijskega športa.
Šport je podaljšanje logike delovnega časa v prosti čas.
