Zamišljene skupnosti
Nemara ne da bi se tega dovolj zavedali se pred nami dogaja ključna transformacija zgodovine marksizma in marksističnih gibanj. Njeni najočitnejši kazalci so nedavne vojne med Vietnamom, Kambodžo in Kitajsko.
Eric Hobshaw ima čisto prav. Marksistična gibanje in države so si prizadevali postati nacionalni ne le po obliki, ampak tudi po vsebini, kar pomeni nacionalistični.
Konec dobe nacionalizma, ki ga že tako dolgo napovedujejo, še zdaleč ni na vidiku. Zavest narodnosti je v resnici najbolj univerzalno veljavna vrednota političnega življenja danes.
Tom Nairn pravi, da je teorija nacionalizma velik zgodovinski neuspeh marksizma.
Avtorjevo izhodišče je, da je nacionalnost ali – kot bi se reklo v luči večpomenskosti te besede – zavest narodnosti prav tako kot nacionalizem kulturni artefakt posebne vrste.
- Teoretiki nacionalizma so bili pogosto negotovi ob naslednjih treh paradoksih:
- Objektivna sodobnost narodov v očeh zgodovinarjev proti subjektivni starodavnosti teh narodov v očeh nacionalistov. Formalna univerzalnost narodnosti kot družbene in kulturne predstave proti neozdravljivi partikularnosti njenih konkretnih manifestacij.
- Politična moč nacionalizmov proti njihovi filozofski plehkosti in celo nekoherentnosti. Nacionalizem nikoli ni vzpostavil svojih velikih mislecev.
Avtor predlaga naslednjo definicijo Naroda (v antropološkem duhu): narod je zamišljena politična skupnost – zamišljen je hkrati kot notranje omejen in kot suveren.
Nacionalizem izumlja narode, kjer jih ni, pravi Gellner. V resnici so zamišljene vse skupnosti, ki so večje od prvotnih vaških skupnosti in preraščajo neposredni človeški stik. Skupnosti moramo razlikovati ne po tem, ali so pristne ali lažne, ampak po načinu, kako so zamišljene.
Renan pravi, da je bistvo nekega naroda, da imajo vsi posamezniki veliko skupnega, pa tudi, da so vsi pozabili kar veliko reči.
Kulturne korenine
18. stoletje v Evropi pomeni ne le svit nacionalizma, temveč tudi zaton religioznega načina mišljenja. Treba je bilo torej poiskati posvetni način za transformiranje usodnosti v kontinuiteto in slučaja v smisel. Malo reči je bilo, ki bi temu ustrezale bolj kot ideja naroda.
Nacionalizem moramo razumeti v zvezi z velikimi kulturnimi sistemi iz časa pred njim. Za naš namen sta relevantna kulturna sistema religijska skupnost in dinastično kraljestvo.
Krščanstvo, islam, pa tudi Srednje cesarstvo (kitajsko cesarstvo) si je mogoče predstavljati zgolj s pomočjo svetega jezika in pisane besede. Vse velike klasične skupnosti so si predstavljale sebe kot središče vesolja, ki ga z nadzemeljskim redom povezuje sveti jezik.
Termin vernakular, ki ga uporablja avtor, je povzet po izvirniku venacular, v navezavi z etimologijo besede verna (hišni suženj). Uveljavil se je kot označba za jezike, ki so jih v 15. in 16. stoletju začeli uporabljati kot knjižne jezike v javni in uradni rabi namesto latinščine. Gre torej za vmesno raven uporabe jezika v javni komunikaciji med »visoko« latinščino in neštetimi »nizkimi« živimi govori, izmed katerih so le izbrani in močno filtrirani postali temelj sodobnih književnih jezikov.
Sveti jeziki so naredili zamisljive skupnosti pri klasičnih kulturnih sistemih, toda niso bili dovolj. Osnovne predstave so »družbene skupine« videle postavljene centripetalno in hierarhično, ne pa k mejam usmerjeno in horizontalno.
Odkrivanje zunajevropskega sveta je zmanjševalo vpliv velikih regijskih zamišljenih skupnost. Drugi vpliv je bilo postopno umikanje svetega jezika samega.
Po letu 1640, ko je bilo vse manj knjig tiskanih v latinščini, vse več pa v domačih jezikih, je založništvo prenehalo biti mednarodno podjetništvo.
Kraljevanje je organizacija vsega življenja okrog enega visokega centra. Kraljeva legitimacija prihaja od boga, ne od ljudstva, ki je sestavljeno iz podložnikov in ne iz državljanov. Dinastična poroka je združila dve različni populaciji v nov vrh. V 17. stoletju je začela avtomatska legitimacija svete monarhije v Evropi počasi izgubljati. Po letu 1789, pa je bilo to načelo že potrebne močne obrambe. Še leta 1914 so dinastične države predstavljale večino članstva svetovnega političnega sistema, vendar so se številni vladarji že nekaj časa zatekali k »nacionalnim obeležjem«, saj je staro načelo legitimnosti potihem izginjalo.
Krščanski um ni zmogel sedanjosti videti ločeno od preteklosti. Naše razumevanje hkratnosti je nastajalo dolgo in njegovo izoblikovanje je zagotovo povezano z razvojem posvetnih znanosti. Srednjeveško načelo hkratnosti je sčasoma nadomestila ideja – Benjaminovega »homogenega, praznega časa«, v katerem je hkratnost transverzalna, preči čas in je označena ne s prefiguracijo in izpolnitvijo, temveč s časovnim ujemanjem; merjena je z uro in koledarjem.
Predstava družbenega organizma, ki se koledarsko pomika skozi homogeni, prazni čas, je ravno analogna s predstavo naroda kot trdne skupnosti, ki se enakomerno giblje skozi zgodovino.
Zamišljena zveza izvira iz dveh posredno povezanih virov. Prvi je preprosto koledarsko naključje. Drugi vir pa je odnos med časopisom kot obliko knjige in trgom. Knjiga je poseben, določen predmet z lastno vsebino, natančno reproduciran v velikem obsegu, vsaka knjiga pa ima lastno puščavniško samozadostnost. V tej luči je časopis samo »skrajna oblika« knjige, je knjiga, ki se prodaja v ogromnih količinah, katere popularnost pa je enodnevna.
Ta lastnost časopisa, njegova enodnevnost kreira zanimiv ritual. Pomen tega množičnega obreda pa je paradoksen, saj se dogaja v tihi zasebnosti, v brlogu bralčeve glave. Obenem pa se vsak od udeležencev te komunikacije dobro zaveda, da se istega obreda hkrati z njim udeležujejo tisoči (in milijoni) ljudi, za katere ve, da obstajajo, a jih še zdaleč ne pozna.
Narode si je bilo mogoče zamišljati šele tedaj, ko so tri temeljne in zelo stare kulturne koncepcije izgubile svojo aksiomatsko oblast nad človekovim duhom. Prva je trdila, da določeni pisani jezik omogoča privilegiran dostop do ontološke resnice. Tako je vzpostavila velike religije. Druga je bila vera, da je družba naravno organizirana okoli oblasti in pod oblastjo visokih centrov. Tretja je bila ideja časovnosti, ki pravi, da sta kozmologija in zgodovina neločljivi, izvira sveta in človeka pa sta v bistvu identična. Nič ni izginjanja moči teh idej pospešilo bolj kot tiskarski kapitalizem.
Izvori nacionalne zavesti
Razvoj tiska kot blaga široke potrošnje je omogočil razvoj novega pogleda na hkratnost.
Luther je bil prvi avtor, čigar ime je prodajalo knjige. Zveza med protestantizmom in tiskarskih kapitalizmom je kmalu kreirala novo bralno javnost. Zatresla se ni samo cerkev, težave sta imeli tudi Nizozemska republika in puritanski Commonwealth.
Univerzalna raba latinščine v srednjeveški Zahodni Evropi nikoli ni imela za sabo tudi univerzalnega političnega sistema. Oblikovanje domačih jezikov v upravne namene je prehitelo tako tisk kot tudi verske prevrate 16. stoletja.
Dejavnik, ki je v pozitivnem smislu omogočil zamišljanje novih skupnosti, je bila delno nehotena, a eksplozivna interakcija med produkcijskih sistemom in produkcijskimi razmerji (kapitalizmom), tehnologijo komunikacij (tiskom) in usojeno raznoličnostjo človeških jezikov.
Tiskani jeziki so postavljali temelje nacionalne zavest na tri različne načine. Najprej in predvsem so ustvarili unificirana polja izmenjave in komunikacije – niže od latinščine, a više od domačih jezikov. Drugič, tiskarski kapitalizem je jeziku dodelil novo trdnost, kar je sčasoma pripomoglo k nastanku tiste podobne starodavnosti, ki je ključni del subjektivne predstave o narodu. In tretjič, tiskarski kapitalizem je oblikoval jezike oblasti, ki so bili drugačni od nekdanjih upravnih domačih jezikov.
Kreolski pionirji
V Južni in Srednji Ameriki so bili nosilci gibanja za nacionalno osvobodite premožni zemljiški posestniki, povezani s precej manjšim številom trgovcev in predstavnikov drugih poklicev. Ti si niso prizadevali v svoj boj vključiti nižji sloj, pravzaprav jih je v odcepitev od Madrida preganjal ravno strah pred uporom sužnjev in nižjih slojev.
Prav te kreolska skupnosti so si že pred Evropo oblikovale predstave o nacionalni zavesti. Navadno odgovor najdemo v poostritvi madridskega nadzora in v širjenju svobodomiselnih razsvetljenskih idej druge polovice 18. stoletja.
Vsaka od južnoameriških držav je bila v času od 16. do 18. stoletja ločena upravna enota. Ogromna prostranost hispanoameriškega imperija, velika raznoličnost prsti in podnebja, predvsem pa izredno slabe prometne povezave v predindustrijski dobi so še prispevale k medsebojni ločenosti posameznih enot.
V času pred pojavom tiska je bila resničnost zamišljenih verskih skupnosti v glavnem odvisna od brezštevilnih nepretrganih potovanj. Absolutistični funkcionarji so se tako podajali na potovanja, ki so bila bistveno drugačna od potovanj fevdalnih plemičev. Plemiči so se po očetovi smrti povzpeli za eno stopnico. Pri novem funkcionarju pa je bila pot bolj zapletena. Pred seboj je videl vrh in ne središče.
Instrumentalna racionalnost absolutističnega aparata – in še posebej njegovega prizadevanja, da bi se uspeh in napredovanje ravnala po sposobnosti in ne po rojstvu – se je uveljavila le na vzhodni atlantski obali.
Kdor je rojen v Ameriki, ne more biti pravi Španec, ergo kdor je rojen v Španiji, torej polotočan, ne more biti pravi Američan.
Tisk v 18. stoletju v (severni) Ameriki ni zares razvil, dokler niso tiskarji odkrili novega vira dohodka časopisa. Sprva se je tiskarski žurnalizem pojavil le v severni Ameriki, nato pa tudi v Južni. Časopisi so se pojavili kot stranski dohodek. Kmalu pa so vanje vstopali tudi politični elementi. Provincialnost je bila vedno pomembna značilnost teh časopisov. Naslednja pomembna značilnost je pluralnost. Bralci so vedeli za obstoj časopisov po vseh mestih v južni Ameriki.
Ne ekonomski interesi ne liberalizem in ne razsvetljenstvo niso mogli sami po sebi ustvariti vrste ali oblike zamišljene skupnosti, ki jo je bilo treba ubraniti pred napadi režimov. Pri izpolnjevanju te naloge so imeli odločilno zgodovinsko vlogo kreolski romarski uradniki in provincijski tiskarji.
Stari jeziki, novi modeli
Od leta 1820 do 1920 so se razvijali tudi nacionalizmi v Starem svetu.
Nacija je tako postala nekaj, k čemur je mogoče zavestno stremeti, in ne nekaj, česar podoba se v vidnem polju postopoma izostri. Johan Gottfried von Herder je zapisal, da je vsako ljudstvo ljudstvo, ki ima svojo nacionalno omiko in svoj jezik.
Odkritja velikih civilizacij izven Evrope v 16 stoletju je omogočilo razmišljanje o Evropi kot o eni od mnogih civilizacij in ne nujno izbrani ali najboljši.
Ker so imeli sedaj vsi jeziki enak in skupen status, so bili načeloma vsi v enaki meri vredni poučevanja in občudovanja.
V svetovnozgodovinskem smislu je torej buržoazija prvi razred, ki je vzpostavil solidarnost na v bistvu zamišljenih temeljih.
Splošni razvoj pismenosti, trgovine, industrije, komunikacij in državnih mašinerij, ki označuje čas 19. stoletja, je ponudil močno spodbudo poenotenju domačih jezikov znotraj posamičnih dinastičnih enot.
Običajna je postala koalicija med nižjim plemstvom, akademiki, ljudmi s svobodnimi poklici in poslovneži, med katerimi so prvi zagotavljali »renome«, drugi in tretji so bili prisotni za legende, poezijo, časopisje in ideološke formulacije, zadnji pa so skrbeli za denarne in tržne zadeve.
Nairnova formulacija je: »Nova nacionalistična inteligenca srednjega razreda je morala ljudske množice povabiti, naj stopijo v zgodovino: in vabilo je moralo biti napisano v jeziku, ki so ga množice razumele.
Uradni nacionalizem in imperializem
Leksikografska revolucija je v Evropi povzročila in postopoma širila prepričanje, da je, če se tako izrazimo, jezik osebna lastnina nekaterih povsem določenih skupin: njegovih vsakdanjih govorcev in bralcev. In naprej, da imajo te skupine, zamišljene kot skupnosti, avtonomno mesto znotraj bratstva enakih.
»Uradne nacionalizme« je najbolje razumeti kot orodje naturalizacije in hkrati ohranjanja dinastične oblasti, zlasti na širnih večjezikovnih ozemljih, ki so nastala že v srednjem veku. Ključ za razumevanje »uradnega nacionalizma« – hotenega zlitja nacije in dinastičnega imperija – je v zavedanju, da se je razvil pozneje in kot odgovor na ljudska nacionalna gibanja, ki so vihrala v Evropi od dvajsetih let 19. stoletja.
Po Napoleonovi invaziji je leta 1832 grof Sergej Uvarov v uradnem poročilu zapisal, da bi carstvo moralo temeljiti na treh načelih: samodrštvu, pravoslavju in nacionalnosti. Šele v času Aleksandra III. (1881-1894) je rusifikacija postala uradna dinastična politika.
Victoria von Sachsen-Coburg-Gotha, kraljica Anglije in na starost cesarica Indije. Tudi njena vladavina označuje nastanek »uradnega nacionalizma« londonskega tipa, ki je v mnogočem blizu sanktpeterburški rusifikaciji.
Pred uporom iz leta 1857 je »Indiji« vladalo trgovinsko podjetje in ne država, še zlasti ne nacionalna. Spremembe so bile blizu. Leta 1823 je bil v Bengaliji ustanovljen Komite za javno šolstvo, katerega predsednik je leta 1834 postal Thomas Babington Macaulay. V izobraževanje je bil vpeljan popolnoma angleški sistem, ki naj bi po Macaulayjevih neponovljivih besedah ustvaril »razred ljudi, ki bodo indijski po krvi in barvi, toda angleški po okusu, drži, nravi in umu«.
Tudi na Japonskem, so uporniki iz vrst samurajev, ko so premagali obstoječe vladarje leta 1868, ugotovili, da potrebujejo model legitimnosti. Obdobje, ki ga poznamo pod imenom Meiji je bilo tako zaznamovano z uradnim nacionalizmom, ki je temeljil na cesarstvu. Njihova dolgoletna izolacija in moč uradnonacionalizma je sta bili krivi za agresivnost tega nacionalizma.
Lep primer značaja uradnega nacionalizma je strategija, ki jo vnaprej sprejemajo dominantne skupine, ki jim grozi marginalizacija ali izključitev iz nastajajoče nacionalno zamišljene skupnosti.
Sredi 19. stoletja se je v Evropi začelo razvijati tisto, kar je Seton-Watson imenoval »uradni nacionalizem«. Ti nacionalizmi zgodovinsko vzeto niso bili mogoči, dokler se niso pojavili ljudski jezikovnih nacionalizmi, saj so bili po svojem bistvu odgovor vladajočih skupin na grožnjo marginalizacije in izobčenja iz ljudskih zamišljenih skupnosti. Uradni nacionalizmi so bili konservativne ali kar reakcionarne politike, prirejene po modelih v glavnem spontanih ljudskih nacionalizmov pred njimi.
Poslednji val
Prva svetovna vojna je končala čas visokega dinasticizma. Habsburžanov, Hohenzollernov, Romanovih in Otomanov do leta 1922 ni bilo več na prestolih. Odtlej je bila nacionalna država legitimna internacionalna norma.
Zmes ljudskega in uradnega nacionalizma je bila produkt anomalij, ki jih je vzpostavil evropski imperializem.
Novi kolonialni nacionalizmi so bili podobni kolonialnim nacionalizmom prejšnjih časov.
Od sredine 19. stoletja, še zlasti pa v 20. stoletju na potovanja niso več odhajale peščice potovalcev, ampak velike in pisane skupine ljudi. Vzroki so bili trije: velik vzpon fizične mobilnosti, imperialna »rusifikacija« ima poleg ideološke tudi praktično plat (kolonialni državam in korporacijskemu kapitalu so bile potrebne vojske uradnikov, ki so morali biti dvojezični zaradi posredovanja med metropolo in koloniziranimi ljudstvi) in razvoj modernega izobraževanja (inteligenca je imela ključno vlogo pri razvoju nacionalizma v kolonijah).
Inteligenca teh kolonij, pa se je razlikovala od tistih v 19. stoletju po tem, da se je vedno imela za mlado in da je tej svoji mladosti pripisovala kompleksnost.
Indonezijski primer je eden od teh mladih modelov. Prav tako so primeri nacionalizmi Indokine.
Francozi se niso branili pokazati prepričanja, da so Vietnamci sicer nezanesljivi in grabežljivi, toda tudi precej bolj energični in inteligentni od »otročjih« Kmerov in Laožanov. Zato so v zahodni Indokini na veliko uporabljali vietnamske uradnike.
Leta 1947 kmersko govoreči izobraženci (vsaj tisti iz »Cambodge«) na šolanje niso več odhajali v Sajgon in Hanoi. Na sceno je prihajala nova generacija, ki ji je »Indochine« pomenila preteklost. »Vietnam« pa je bil zanjo stvarna in tuja dežela.
Narobe je, če jezike razumemo kot embleme zavedanja narodnosti, kar počno nekateri nacionalistični ideologi – kot zastave, narodne noše, plese idr. Najpomembnejše pri jeziku je njegova zmožnost generiranja zamišljenih skupnosti v tem, ko v bistvu oblikuje specifične solidarnosti.
Jezik ni inštrument izključevanja: načelno se lahko vsakdo nauči vsakega jezika. V svetu, v katerem je nacionalna država prevladujoča norma, vse to pomeni, da si je nacije poslej mogoče zamišljati brez podlage jezikovne skupnosti.
V različnih zvezah so se izkušnje kreolskega, vernakularnega in uradnega nacionalizma ponavljale, prilagajale in izboljševale. Končno je kapitalizem s povečano hitrostjo preoblikoval sredstva fizične in intelektualne komunikacije, inteligence pa so namesto tiska našle druge načine propagiranja zamišljenih skupnosti, tako med nepismenimi množicami kot tudi med pismenimi, ki so brale v različnih jezikih.
Patriotizem in rasizem
Vprašanje je, ali moreta družbena sprememba in transformirana zavest sami na sebi pojasniti privrženost, ki jo ljudstva/narodi čutijo do plodov svoje domišljije.
Narodi budijo ljubezen; pogosto zelo globoko in požrtvovalno ljubezen.
Kot historična določenost in kot skupnost, zamišljena v jeziku, je nacija hkrati odprta in zaprta.
Ovira na poti do drugih jezikov ni njihova nedostopnost, ampak naša smrtnost. Zato vsak jezik odlikuje nekakšna zasebnost.
V bistvu gre za to, da nacionalizem misli na način historičnih določenosti, rasizem pa sanja o večnih kontaminacijah, ki se prenašajo od nastanka sveta naprej skozi dolgo vrsto gnusnih paritev – zunaj zgodovine. Sanje rasizma pravzaprav izhajajo iz ideologije razreda, ne iz ideologije naroda. Oče modernega rasizma je bil Joseph-Arthur de Gobineau.
Angel zgodovine
Sodobni nacionalizem je dedič dveh stoletij zgodovinskih sprememb. Uradni nacionalizem je bil od začetka zavestna, samozaščitna politika, ki je bila v testni zvezi z ohranitvijo interesov imperija in dinastije.
Popis prebivalstva, zemljevid, muzej
Če si pod kolonialnimi ideologijami in politikami ogledamo gramatiko, znotraj katere so se od sredine 19. stoletja razvrščale, postane njihov rodovnik mnogo jasnejši. Le malokaj nam to gramatiko približa bolj kot tri institucije moči: popis prebivalstva, zemljevid in muzej.
Sociolog Charles Hirschman je raziskoval mentalites britanskih kolonialnih popisov prebivalstva. Prišel je do dveh pomembnih sklepov. Bolj ko se je kolonialno obdobje bližalo koncu, bolj so kategorije postajale vidno in izključno rasne. Po drugi strani je kot primarna popisan klasifikacija polagoma izginila religiozna identiteta.
Resnična novost, ki so jo v sedemdesetih letih 19. stoletja vpeljali popisovalci, tedaj ni bila konstrukcija etično-rasnih klasifikacij, pač pa njihova sistematična kvantifikacija.
Mercatorjev zemljevid, ki so ga s seboj prinesli evropski kolonizatorji, je s pomočjo tiska začel preoblikovati zamišljenost jugovzhodnih Azijcev. Spoznali so meje. Drug moment je logotip. Označevanje ozemlji z barvami.
Spomin in pozabljanje
Ko so se znatno velike skupine znašle v položaju, v katerem so svoja življenja razumele kot paralelna življenja ostalih znatno velikih skupin ljudi, s katerimi se nemara niso nikdar srečale, je bil to moment, ko so nastajale nacionalne skupine. Takšno obliko zamišljanja so omogočile tehnične novosti na področjih ladjedelništva, navigacije, horologije in kartografije, posredovana s pomočjo tiskarskega kapitalizma.
Ni šlo za to, da bi Novi London vrgel z oblasti ali uničil Stari London, pač pa za jamstvo njunega nadaljnjega paralelizma.
Niti v Severni niti v Južni Ameriki se kreolom ni bilo treba bati, da bodo fizično iztrebljeni ali zasužnjeni.
Eksplozijam v Novem svetu se je kmalu zatem, leta 1789, pridružila paralelna eksplozija v Starem z vulkanskim izbruhom francoske revolucije.
Večinoma je vsak poskus, da bi nacionalnosti s pomočjo lingvističnih sredstev dali zgodovinsko globina, naletel na nepremostljive ovire. Skoraj vsi kreoli so bili zavezani evropskim in ne domorodnim ameriškim jezikom.
Micheletova »druga generacija« nacionalistov je v svojih formulacijah izrazito pozornost vedno posvečala ekshumaciji ljudi in dogodkov, ki jim je grozila nevarnost pozabe.
Vse globoke spremembe zavesti so po svoji naravi za seboj potegnile značilne amnezije. V specifičnih zgodovinskih okoliščinah so se prav iz teh pozab porodile pripovedi.
Z narodi pa je tako kot z modernimi osebnostmi. Zavest o umeščenosti v sekularni, serijski čas, z vsemi implikacijami kontinuitete, in vendar s »pozabo« samega izkustva te kontinuitete, ki je produkt prelomov poznega 18. stoletja, poraja potrebo po »identitetni« pripovedi. Pripovedi osebnosti in naroda pa se vendarle ključno razlikujeta v načinih njune rabe. Posvetna zgodba »osebe« ima svoj začetek in svoj konec. Narodi pa nimajo jasno ugotovljenih rojstev in njihove smrti, če sploh kdaj umrejo, nikoli niso naravne.
Potovanje in promet: o geobiografiji zamišljenih skupnosti
V šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja so se prav v Združenem kraljestvu z naravo in izvori nacionalizma v splošnem smislu na visoki ravni, a vsak po svoji poti, začeli ukvarjati štirje vplivni židovski intelektualci: konservativni zgodovinar Elie Kedourie, razsvetljensko-liberalni filozof in sociolog Ernest Gellner, tedaj marksistični zgodovinar Eric Hobshaw in tradicionalistični zgodovinar Anthony Smith.
Knjiga je poskušala določeno vrsto historičnega materializma povezati s tistim, kar je pozneje postalo znano kot analiza diskurza – poroka marksističnega modernizma in postmodernizma avant la lettre.
Pregovor pravi, da pisec svojo knjigo izgubi v trenutku, ko je objavljena in vstop v sfero javnosti. A občutek melanholične moči reka ni nikdar večji kot tedaj, ko se avtor sooči s prevodom svoje knjige v jezik, ki ga ne razume.
Spremna beseda zamišljenih skupnosti
Anderson vzpostavi narod kot zamišljeno skupnost s postopkom v treh prestavah: najprej skupnostim, katerih obstoj je članom nemara razviden neposredno, postavi nasproti skupnost kot plod zamišljanja. Potem oriše način zamišljanja skupnosti, za katerega meni, da je v svetu prevladoval, ko so se začele zamišljati nacije. Naposled skozi kontrast s prejšnjim načinom zamišljanja, kot njegovo preobrazbo, vpelje nacijo – zgodovinsko sodobnejši, na tiskovnem kapitalizmu in državnem uradništvu temelječi način zamišljanja skupnosti.
Odkar ljudje govorijo, so v govorici sposobni transcendirati časovne meje lastnih življenj in prostorske meje lastne fizične navzočnosti.
