Možgani niso namenjeni razmišljanju
Zakaj so se nam razvili takšni možgani? Naprej pomislimo na razmišljanje. Čeprav se to sliši logično, pa vendarle ne drži.
Možgani so bili v veliko pomoč ljudem, ko je prišlo do evolucijskega razvoja in je človek začel loviti. Tako plenilci kot plen so začeli resneje zaznavati okolje. Razvila so se jim zmogljivejša čutila.
V novem svetu lova so tako plenilci kot njihove potencialne žrtve razvili zmogljivejše motorične sisteme, da so se lahko hitreje in natančneje gibali. Ko so živali začele zaznavati na daljavo in so razvile boljše gibalne sposobnosti, je evolucija dajala prednost tistim, ki so izvajale učinkoviteje. Učinkovita raba energije je bila ključna za preživetje.
Pri proračunu telesa se izkaže, da je predvidevanje boljše od reakcije. Strokovno takšnemu uravnovešanju telesnega proračuna rečemo alostaza, pomeni pa vnaprejšnje predvidevanje telesnih potreb in pripravo nanje, preden se dejansko pojavijo.
Kako lahko žival predvidi prihodnje potrebe? Najzanesljivejši vir informacije izhaja iz preteklosti. Premik mora biti vreden vloženega napora, če se izrazimo ekonomsko. Vrednost vsakega gibanja je neločljivo povezana z uravnovešenjem telesnega proračuna z alostazo.
Najpomembnejša vloga naših možganov ni ne razum, ne čustva, ne domišljija, ne ustvarjalnost, ne empatija, temveč nadziranje telesa – upravljanje alsotaze – s predvidevanjem energijske porabe, preden se pojavi, tako da se lahko učinkovito premaknemo in preživimo. Osrednja naloga možganov je, da nas obdržijo pri življenju in v dobre stanju, tako da upravljajo proračun našega telesa.
Imamo ene možgane, ne treh
Platon je govoril o tem, da naj bi človeški um živel v notranjem boju med tremi notranjimi sili. Eno silo sestavljajo temeljni nagoni za preživetje. Druga sila so čustva. Tretja sila pa razum, ki naj bi usmerjal obe sili. Ta model naj bi se odražal v tezi o tro-edinih možganih (neokorteks – razumski možgani, limbični sistem – čustveni možgani, plazilski možgani – nagonski del). Možgani naj bi se razvili po plasteh, tako da z razumom zdaj lahko obvladujemo živalske vzgibe in čustva.
Zamisel o tro-edinih možganih je ena najuspešnejših in najbolj razširjenih znanstvenih zmot vseh časov. Tezo o treh plasteh možganske zgradbe je dokončno oblikoval zdravnik Paul MacLean sredi dvajsetega stoletja.
Možgani preuredijo, ko prek evolucijski obdobij rastejo. V naših možganih so štirje skupki nevronov, možganskih predelov, ki nam omogočajo, da zaznavamo telesne gibe in da razvijemo občutek tipa. Te možganske predele skupno imenujemo primarni somatosenzorični korteks.
Najverjetneje se je en sam predel razširil in se razdelil na več delov, da je porazdelil odgovornosti, ko so se našim prednikom razvili večji možgani in telo.
Znanstveniki so nedavno ugotovili, da so možgani vseh sesalcev zgrajeni po enem samem načrtu. Razlika ni v zgradbi, temveč v obdobju razvoja. Tudi možganska skorja ni nenavadno velika pri ljudeh, temveč je primerna, ker so človeški možgani razmeroma velika glede na njihovo telesno velikost.
Druge živali nam niso manj vredne. Edinstveno in učinkovito so prilagojene na svoje okolje. Naši možgani niso bolj razviti od možganov podgane ali kuščarja, so le drugače razviti.
Razumno vedenje pomeni dobro upravljanje telesnega proračuna z ustreznim vložkom v dani situaciji.
Imamo ene možgane, ne treh. Če pa se želimo otresti Platonove starodavne bitke, bomo morali krepko na novo razmisliti, kaj pomeni razum, kaj pomeni odgovornost za dejanja in morda tudi, kaj pomeni, biti človek.
Možgani so omrežje
Aristotel je menil, da so možgani hladilna votlina za srce. Filozofi v srednjem veku so trdili, da v določenih možganskih votlinah domuje duša. Frenologija govori o tem, da so možgani nekakšna sestavljanka, vsak del pa naj bi bil odgovoren za drugo človeško lastnost.
Možgani so omrežje 128 milijard nevronov, povezanih v eno samo veliko in prilagodljivo strukturo.
Nevron je videti kot drobno drevesce s košatimi vejami na vrhu, dolgim deblom in koreninami na dnu. Košate vejice, ki jim pravimo dendriti, prejemajo signale iz drugih nevronov, deblo in nevrit (tudi akson) pa skozi korenine signale pošilja drugim nevronom.
Ko se nevron sproži, se po njegovem deblu požene električni signal do korenin. Zaradi signala korenine v stične točke med nevroni, tako imenovane sinapse, sprostijo kemične snovi. Te snovi prečijo sinapso in vstopijo v krošnjo drugega nevrona, ta pa se zato potem prav tako sproži.
Komunikacijo znotraj možganov je določena z nekakšnim kompromisom med hitrostjo in stroški. Vsak nevron neposredno posreduje informacijo le nekaj tisoč drugim nevronom ter jo prejema prav tako od nekaj tisoč drugih.
Nevroni so povezani v skupke. Nekateri skupki pa imajo tudi vlogo vozlišč za komunikacijo. Večina nevronov lahko tako sodeluje globalno, čeprav obratujejo pretežno lokalno. Vozlišča tvorijo hrbtenico komunikacij v možganih.
Možgansko omrežje ni statično, nenehno se razvija. Nekatere spremembe so neznansko hitre. Možgansko ožičenje oblivajo kemične snovi, ki dopolnjujejo povezave med nevroni. Tem snovem, kot so glutamate, serotonin in dopamine, pravimo živčni prenašalci. Zaradi njih signali lažje ali težje prehajajo prek sinaps.
Druge spremembe omrežja so počasnejše. Nevroni odmirajo, v nekaterih predelih pa se na novo rojevajo. Te spremembe so zgled lastnosti, ki jo znanstveniki imenujejo plastičnost ali nevroplastičnost, dogajajo pa se skozi vse naše življenje.
Možgansko omrežje pa je dinamično še drugače. Ko nevroni menjajo partnerje pri izmenjavi sporočil, lahko privzemajo različne vloge. Noben nevron nima le ene psihološke funkcije, je pa bolj verjetno, da prispeva k nekaterim bolj kot drugim. Različne skupine nevronov lahko tudi pridejo do istega rezultata. Ta pojav imenujemo supramodalnost.
Ureditev možgane v obliki mreže omogoča tudi kompleksnost. Ta omogoča, da delujejo prilagodljivo. Omogoča nam abstraktno mišljenje, bogat govorjeni jezik, zamišljanje prihodnosti, ki se močno razlikuje od sedanjosti, ter ustvarjalnost in inovativnost. Zaradi kompleksnosti lahko možgani ustvarijo neznansko veliko različnih vzorcev, tako da sestavijo koščke starih vzorcev, ki so jih ustvarili že prej.
Majčkeni možgani se povežejo s svetom
Ste že opazili, kako so pravkar rojeni mladiči številnih živali sposobnejši od novorojenčkov pri ljudeh? Zakaj smo se evolucijsko tako razvili, da je ob rojstvu naše nevronsko ožičenje le delno končano?
Navodila za ožičenje dojenčkovih možganov ne prihajajo le iz fizičnega, temveč tudi iz družbenega okolja.
Spremembe v otroških možganih na podlagi informacij iz zunanjega sveta se dogajajo z dvema procesoma: uglaševanje in obrezovanje. Uglaševanje je krepitev povezav med nevroni. Nevroni, ki se skupaj prožijo, se radi tudi skupaj ožičijo. Obrezovanje pa je oslabitev in odmrtje manj uporabljenih povezav. To je ključno pri otroku, saj se ta rodi z veliko več povezavami, kot jih bo pozneje uporabljal. Z obrezovanjem se sprosti več prostora za učenje.
Telesni proračun otroka morajo upravljati skrbniki, dokler tega ni sposoben opravljati sam – jesti, se obleči, …
Drugi primer uglaševanja je povezan s pozornostjo. Otroci je nimajo, medtem ko se odrasli zlahka posvetijo le enemu početju. Tudi tu je ključna vloga skrbnikov.
Tretji primer uglaševanja pa je razvoj čutil. Otroci sprva doživljajo vse zvoke okoli sebe, šele kasneje se fokusirajo na tiste, ki jih bolj pogosto slišijo.
Možgani nam vse zaznave združijo v skladno celoto, ki jo znanstveniki imenujejo čutna integracija. Tudi ta se uglašuje skozi odraščanje. Čutna integracija pričara prvi občutek zaupanja. In je lahko temelj za navezanost.
Nedorasli možgani vzpostavijo ožičenje glede na svet, v katerem smo se znašli. Naša dolžnost je, da ta svet zapolnimo z vsemi navodili za ožičenje in omogočimo možganom, da se zdravo in popolno razvijejo.
Možgani predvidijo (skoraj) vse, kar storimo
Sveta ne vidimo kot preproste fotografije.
Možgani v glavi združijo informacijo od zunaj in znotraj ter proizvedejo vse, kar vidimo, slišimo, vohamo, okušamo in občutimo.
Možgani sestavljajo spomine iz koščkov in delčkov preteklih doživetij, ki lahko sežejo dlje od vidnih podatkov pred nami in iz njih izluščijo nek pomen. Možgani nenehno tvorijo naše doživljanje. To, kar vidimo, je kombinacija tega, kar je zunaj v svetu in tega, kar oblikujejo možgani.
Možgani predvidevajo. Predvidevajo na podlagi preteklih podatkov. Pravzaprav podajajo napovedi in potem primerjajo napovedi s podatki iz zunanjega in notranjega sveta.
Možgani niso ožičeni za natančnost, temveč zato, da bi nas obdržali pri življenju. Možgani so ožičeni tako, da sprožijo naša dejanja, preden se jih zavedamo.
Včasih smo za kaj odgovorni zato, ker smo pač edini, ki lahko glede tega kaj spremenimo, ne zato, ker smo to zakrivili.
Naši možgani na skrivajo sodelujejo z drugimi
Ljudje smo družbena bitja. Naša sposobnost sodelovanja je bila velikanska evolucijska prednost.
Izkaže se, da kot družbena bitja tudi drug drugemu uravnavamo telesni proračun.
Ob interakciji z drugimi ljudmi se možgani korak za korakom postopno uglasijo in obrežejo.
Presenetljivo je, da skupno upravljanje telesnega proračuna vpliva na empatijo. Čim bolj so nam drugi ljudje domači, tem učinkoviteje naši možgani predvidijo njihov notranji boj.
Besede so orodje za uravnavanje človeškega telesa. Dolgotrajen stres ni dober, kratkotrajen pa nas lahko okrepi.
Cena osebne svobode je osebna odgovornost za naš vpliv na druge. To nam zagotavlja ožičenje vseh naših možganov. Če resno jemljemo soodvisnost med ljudmi, to še ne pomeni, da omejujemo pravice. Pomeni lahko preprosto le to, da razumemo, kako vplivamo drug na drugega. Če nam je prav ali ne, z dejanji in besedami, vplivamo na možgane in telesa ljudi okoli sebe, oni pa na nas.
Možgani proizvedejo več kot eno vrsto uma
Človeški možgani proizvedejo veliko različnih vrst uma. Govorim o razlikah pri osnovnih značilnostih. Tudi znotraj iste kulture srečamo različne vrste uma.
Um je nekaj, kar se porodi iz transakcije med možgani in telesom, medtem ko jih obdajajo drugi možgani v telesih, potopljenih v fizične svetu, znotraj katerega ustvarjajo družbeni svet.
Človeški um nima nobene splošne skupne značilnosti. Obstajajo pa nekatere, ki so zelo razširjene. Takšna je na primer sposobnost vzpostavljanja medsebojnih razmerij.
Posebej koristna značilnost uma, ki je tudi bolj ali manj najbližje naši splošni duševni značilnosti, je razpoloženje – splošen občutek, ki izhaja iz telesa. Strokovno temu rečemo tudi afekt. Afekt ni čustvo. Afekt je vir vsega našega veselja in žalosti. Afekt je kot nekakšen barometer, ki kaže, kako nam gre.
Predstavljajte si, da se znajdete v okolju, v katerem ne poznate niti najosnovnejših značilnosti družbe. Um se mora privaditi novi kulturi. To imenujemo akulturacija. Akulturacija je lahko zelo zahtevna.
Možgani oblikujejo stvarnost
Naše življenje se odvija pretežno v umetno ustvarjenem svetu. Vsi živimo v svetu družbene stvarnosti, ki obstaja le znotraj naših človeških možganov. Družbena stvarnost je povsem človeška sposobnost. Slutimo, da je razvoj te zmogljivosti nekako povezan s petimi K-ji: kreativnost, komunikacija, kopiranje, kooperacija in krčenje.
Če bi vsak posameznik moral vse odkriti sam, ne da bi kopiral od drugih, bi naša vrsta že izumrla.
Veliki nevroni dobijo signale od veliko manjših, nato naredijo povzetek, tako da jih skrčijo in nato po krčenju ta povzetek posreduje drugim nevronom. Zaradi krčenja zmorejo možgani razmišljati abstraktno.
Abstrakcija nam daje moč, da prepoznamo stvari, ki jih še nikoli nismo videli.
Krčenje je mogoče zaradi ožičenja v možganski skorji. Krčenje omogoča čutno integracijo. Čutna integracija omogoča abstrakcijo. Abstrakcija omogoča nadvse kompleksnim možganom, da ustvarjajo prilagodljive napovedi, ki temeljijo na funkcijah stvari, ne na njihovi fizični obliki.
Družbeno stvarnost vzdržujemo z vsakodnevnim ravnanjem. Družbeno stvarnost pa vseeno lahko omejuje fizična stvarnost.