Gospodarstvo s poslanstvom
Vloga državnih uslužbencev ni le v popravljanju tržnih napak in nedoslednosti, temveč v soustvarjanju in oblikovanju vrednosti.
Če želimo preoblikovati kapitalizem, potrebujemo na novo definirano razmerje med javnim in zasebnim in na novo premisliti kakšno vlogo bo država igrala v gospodarstvu.
Prizemljeno poslanstvo – kaj vam stoji na poti, ko stremimo k zvezdam
Poslanstvo in cilj
Za reševanje kompleksnih problemov današnjega časa ne zadostujejo le tehnološke inovacije, potrebujemo tudi nove družbene, organizacijske in politične pristope.
Danes nujno potrebujemo pristop s poslanstvom (ali »ciljno naravnani« pristop) – partnerstvo med javnim in zasebnim sektorjem pri reševanju glavnih družbenih problemov.
Javni interes mora tičati v jedru kolektivnega ustvarjanja bogastva, da dosežemo večje ujemanje med tvorjenjem vrednosti in njeno porazdelitvijo.
Bolje delujočo obliko kapitalizma je mogoče doseči le z občutnejšo delitvijo dobička med vse zainteresirane udeležence, vključno z delavci in skupnostjo – ključne deležnike.
Moderno javno-zasebno partnerstvo enakomerno razdeli tveganja in dobičke.
Gre za to, da se vprašamo, kakšne trge si želimo, ne pa, katere težave trga je treba popraviti.
Kriza kapitalizma
Kapitalizem se ni razvil tako, da bi zagotovil dolgoročno stabilno rast. Poslovni svet je v veliki meri zabredel v nevarno kombinacijo skromnega vlaganja, upravljanja s kratkoročnimi cilji ter visokimi izplačili za delničarje in vodstveni kader.
Katere sile so vplivale na krizo kapitalizma:
- Kratkoročna naravnanost finančnega sektorja.
- Financializacija poslovanja.
- Podnebna kriza.
- Počasne ali odsotne državne uprave.
Finančni sektor pretežno financira samega sebe. Večina financ se vrne v finance, zavarovalništvo in nepremičnine, ne pa v produktivno rabo.
Današnja ideologija predpostavlja, da kapitalizem deluje s »tržnim mehanizmom«, ki ga poganja naravna težnja posameznikov, da skušajo uresničiti lastne želje, pri tem pa vsak maksimira svojo objektivno funkcijo: potrošniki maksimirajo svojo korist, delavci svoje preference glede prostega časa in dela, podjetja pa dobiček.
Delovanje države je mogoče strukturirati tako, da nagrajuje podjetniško dejavnost, ki nas pomika proti doseganju ciljev trajnostnega bivanja.
Le država je zmožna voditi preoblikovanje na zadostni ravni in na novo določiti način upravljanja gospodarskih organizacij, strukturo njihovih razmerij ter vrste povezav med gospodarskimi dejavniki in civilno družbo. A država bo morala sama sebe preoblikovati v ustvarjalno organizacijo s sposobnostmi in zmožnostmi, da spodbudi gospodarstvo v delovanje za konkretne družbene interese.
Slaba teorija, slaba praksa: pet zmotnih prepričanj, ki ovirajo napredek
- Zmotno prepričanje 1: podjetja ustvarjajo vrednost in pri tem tvegajo; država le zmanjšuje tveganje in lajša poslovanje.
- Zmotno prepričanje 2: država naj popravlja, ko se na trgu kaj zalomi.
- Zmotno prepričanje 3: država mora delovati kot podjetje.
- Zmotno prepričanje 4: z zunanjim izvajanjem privarčujemo davkoplačevalski denar in zmanjšamo tveganje.
- Zmotno prepričanje 5: država naj bi ne stavila na zmagovalce.
Teorija o neustreznem delovanju trga (market failure theory), je pogled, da je mogoče z gospodarsko politiko v najboljšem primeru le popraviti napake trga. Nato se je razvila še nova teorija, po katerih je vprašljivo kakršnokoli popravljanje trga s strani države. To je bila teorija javne izbire.
V poslovnih šolah predvsem v ZDA, je teorija javne izbire vplivala na razvoj »novega javnega upravljanja« (New Public Management). Z novim javnim upravljanjem naj bi država imela manjši vpliv pri javnih financah, ki naj bi jih namesto tega upravljali konvencionalno, pri nekaterih različicah teorije tudi z uravnoteženim proračunom.
Toda država lahko vedno dobi boljše pogoje financiranja kot zasebni sektor. Zakaj tega ne bi izkoristila za prave investicije.
Če naj država deluje kot primarni vlagatelj in usmerja gospodarstvo proti ciljem kakršna sta digitalna revolucija ali zeleni prehod, vsekakor mora staviti na določene akterje in izbirati zmagovalce. Vendar bi morala izbrati smer, v tej smeri pa potem določiti širši nabor.
Alternativna teorija mora temeljiti na oblikovanju in soustvarjanju trga.
V stvarnosti vrednost izhaja iz interakcije med javnim in zasebnim sektorjem ter civilno družbo.
Novo javno upravljanje spodbuja državne uprave naj bodo čim manj opazne. Tako si zadnja desetletja države skoraj nič več ne drznejo.
Misija mogoče – kaj potrebujemo, da bi uresničili najdrznejše cilje
Nauki programa Apollo: velikopotezni vodič sprememb
Na programu Apollo (1960-72) je skupno delalo čez 300.000 ljudi. Leta 1963 je zavzet elektroinženir George Mueller iz Bell Labs prišel v Naso in prevzel vodenje urada za vesoljske polete s posadko. Preoblikoval je celotni upravni sistem. Vpeljal je tudi sistem »matričnega upravljanja« kjer so vodje petih centrov poročali neposredno njemu, ekipe v centrih pa so poročale tako njemu kot svojim neposredno nadrejenim. Prav tako so uvedli dinamično odzivanje na situacijo, vendar jasne cilje in odgovornosti. Centralizirana kontrola in decentralizirana izvedba projektov.
Pri vodenju inovativnih sistemov s konkretno zadanimi cilji mora vodstvo spodbujati določeno tveganje in prilagajanje ter pritegniti najbolj nadarjene delavce. Službe, ki izvajajo cilje, morajo imeti zadostno mero samostojnosti za tvegane poteze, ne da bi jih pri vsakem koraku nadzorovali.
Zamislimo si takšno transformacijo iz birokratske uprave, ki deluje od zgoraj navzdol, v spodbujevalko novih zamisli od spodaj navzgor, usmerjeno k ciljem. Zamislimo si povsem preoblikovano delovanje države, od izvedbe naročil do financiranja raziskovalnih programov in do strukturiranja javnih posojil ter razumevanja stroškov in proračunov – vse z namenom uresničevanja javnega interesa.
Poslanstva na delo – katerih velikih izzivov naj se lotimo danes
Visoki cilji: uresničevanje poslanstev na Zemlji
Družbeni problemi so težavni zaradi zapletenega preseka med družbenimi, političnimi, tehnološkimi in vedenjskimi dejavniki. V tem pogledu je lažje poleteti na Luno. Sama vizija ne zadostuje, ključno je, da zanjo pridobimo državljane.
Pri načrtu poslanstva se najprej vprašamo, kateri problem želimo rešiti. Načrt poslanstva je sestavljen tako, da imamo na vrhu zapisan velik izziv, nato poslanstvo, nato sektorje in na zadnjem nivoju projekte poslanstva. Izzivi so politični programi in udejstvovanje civilne družbe, ki kreirajo javno zastavljena poslanstva, ti vodijo do inovacij, ki segajo prek sektorjev in izvedbeno vodijo do nabora projektov in eksperimentiranja od spodaj navzgor.
Podcilji morajo spodbujati kolikor je mogoče veliko medsektorskih inovacij in naložb, zato je pomembno, da so nastavljeni na široko in navdihujejo k dejavnosti.
Ni lahko uresničevati poslanstva v sodobni družbi, saj je treba spremeniti toliko ustaljenega delovanja države, ki ga imamo za samoumevnega. Za začetek bi država morala vzpostaviti boljše sodelovanje med svojimi različnimi deli.
Poslanstvo mora biti predvsem drzno in navdihujoče, hkrati pa mora imeti širok pomen za družbo. Poslanstvo mora postaviti ambiciozne, vendar stvarne cilje za naložbe in inovacije. Poslanstvo mora spodbujati številne rešitve in se ne sme osredotočiti na eno samo razvojno pot.
Če želimo rešiti konkretne probleme, ki podžgejo inovacije in sodelovanje med mnogimi različnimi ljudmi in organizacijami, potrebujemo instrumente državne politike, ki se osredotočijo na izide in podpirajo eksperimentiranje. Poslanstvo poleg novih instrumentov državne politike potrebuje tudi nov pristop k upravljanju. Med nove vrste upravljanja štejemo drugačno financiranje, tako da so javne finance videti kot investitor prve izbire, ne le posojilodajalec v sili. Izvajanje poslanstva mora vplivati na način skupnega delovanja javnega in zasebnega sektorja. Partnerstvo ni toliko socialna podpora, jamstvo ali pomoč, temveč bolj sovlaganje ter delitev tveganja in dobička.
Naslednje poslanstvo – nov pogled na gospodarstvo in na prihodnost
Dobra teorija, dobra praksa: sedem načel za novo politično ekonomijo
Država lahko gradi katedrale inovacij s poslanstvom v enaindvajsetem stoletju, če se tega loti s pogumom, dinamično sposobnostjo, vodenjem, odpornostjo in ustvarjalnostjo.
Menim, da boljša politična ekonomija, ki lahko usmerja pristop s poslanstvi, stoji na sedmih ključnih stebrih:
- Vrednost in kolektivni proces njenega ustvarjanja. Podjetja, država in civilna družba morajo vrednost ustvarjati skupaj.
- Trgi in njihovo oblikovanje. Ne gre za popravljanje napak, temveč za njihovo dejavno ustvarjanje s strani države.
- Organizacije in njihovo predrugačenje. Če želimo delati za skupne interese, potrebujemo sodelovanje, ne tekmovanje.
- Finance in dolgoročno financiranje. Če želimo, da gospodarstvo dela za družbene cilje, ne pa, da družba dela za gospodarstvo, moramo pogled na proračunska sredstva postaviti na glavo.
- Porazdelitev in vključujoča gospodarska rast. S kolektivnim ustvarjanjem vrednosti in oblikovanjem trgov, zagotovimo boljšo porazdelitev vrednosti, ki ni le naknadna temveč tudi vnaprejšnja.
- Partnerstvo in vrednost za zainteresirane udeležence. Kolektivna vrednost zahteva novo oblikovanje partnerstev med podjetji in državo.
- Participacija in soustvarjanje. Moramo obuditi širšo debato. Izzivi enaindvajsetega stoletja bodo zahtevali veliko večje medsebojno sodelovanje z državljani in skupnostmi, dejansko morajo ti tudi voditi.
Pri vlaganju v reševanje problemov potrebujemo nova orodja: oživljen pojem javne vrednosti in javnega interesa in ogrodje za ustvarjanje trgov.
Le s preusmeritvijo gospodarstva – s pojmi skupnega dobrega in javne vrednosti v osrednji vlogi pri proizvodnji, porazdelitvi in potrošnji – lahko oblikujemo in soustvarimo gospodarstvo, ki bo vzdrževalo bolj vključujočo in trajnostno družbo.
Teorija inovativnosti mora biti ugnezdena v teorijo učenja, eksperimentiranja in prilagajanja na negotovost.
Država mora za vlogo pri soustvarjanju trga imeti zmogljivost vodenja in povezovanje. Zmogljivost povezovanja s širokim razponom družbenih dejavnikov in izkazovanja vodenja z drzno vizijo. Prav tako mora država modernizirati svoje kapacitete na področju koordinacije, uprave, tveganja in eksperimentiranja in dinamičnega ocenjevanja. Potrebujemo tudi nove kazalnike, da bi ocenili koristi novih pristopov v celotnem gospodarstvu, vključno z dinamičnim prelivanjem (koristi, ki se pokažejo na drugem področju, kot je bilo mišljeno) in dodatnostmi (kaj se zgodi zaradi uredbe, kar se ne bi zgodilo brez nje).
Poslanstva potrebujejo dolgoročno razmišljanje in potrpežljivo financiranje.
Jezuiti so ravnali modro, ko so se dogovorili, da je mogoče škatlo z denarjem odpreti le z dvema ključema – enega je imel v rok rettore (vizionar), drugega procuratore (računovodja). Vizija in sprostitev sredstev morata iti z roko v roki.
Tudi Keynes je bil prepričan, da je treba nujno povezati ustvarjanje vrednosti in njeno porazdelitev s podružabljanjem naložbe.
Če gledamo s stališča zainteresiranih udeležencev – torej delavcev, skupnosti in okolja -, bi morali vsi ti prejeti korist, ne le delničarji.
Tehnološka podjetja svojo moč vedno bolj izkoriščajo za pridobivanje nečesa, kar imenujemo »algoritemska najemnina« v sodobnem kapitalističnem sistemu, ki je videti bolj kot »digitalni fevdalizem«.
Hannah Arendt je pojma skupnega dobrega in javne vrednosti razvila v dejano participativen pojem vite active.
Veda o kompleksnih sistemih preučuje, kako interakcija zastopnikov (strokovna beseda za ljudi) v sistemu določa makrostrukturo (okolje), kar povratno vpliva na mikro (posamezno) interakcijo.
Arundhati Roy: »Pandemije so človeka vedno prisilile, da se je odpovedal preteklosti in si svet zamislil na novo.«[1]
[1] V knjigi na strani 253
