Sprehod po Memphisu
Na začetku 21. stoletja smo vsi doživljali lomljenje in rušenje naše zbranosti. Dejavnosti, za katere se je treba osredotočati dlje – na primer branje knjige – že dolgo strmo upadajo.
Roy Baumeister je avtor knjige Willpower in področje volje pozna bolje od kogarkoli drugega. Spraševal sem se, kdo se sploh še lahko reši, če to ne uspeva niti njemu?
Gloria Mark je raziskovala koliko časa povprečen odrasel človek pri delu v pisarni ostaja pri eni nalogi. Odgovor je: tri minute.
James Baldwin pravi: »Ne moremo spremeniti vsega, s čimer se soočamo, vendar ne moremo spremeniti ničesar, če se s tem ne soočimo.
Pri drastičnem digitalnem razstrupljanju sem se marsičesa naučil – tudi tega, da ima takšen ukrep svoje omejitve.
Prvi vzrok: čedalje več pospeševanja, preklapljanja in filtriranja
Povprečen Američan prebije pred zaslonom tri ure in petnajst minut na dan. Svojih telefonov se vsakih štiriindvajset ur dotaknemo 2617-krat.
Jose Ortega y Gasset: »Življenja se ne moremo odlagati na čas, ko bomo na nanj pripravljeni … Življenje nas brezbrižno potegne vase.«
Sociologi so me že davno poučili, da je pri odpravljanju kakršnihkoli razvad zelo učinkovita tako imenovana »vnaprejšnja zaveza«.
Odločil sem se preživeti tri mesece v okolju, kjer sem odklopil motilce. Vse se je upočasnilo. Vsako jutro sem kupil tri časopise in jih nato v miru prebral, zatem pa do naslednjega dne nisem več vedel, kaj se dogaja na svetu.
Tisti prvi teden sem čutil, da se dogaja nekaj, kar postopoma odpira moje receptorje za boljšo pozornost, za večjo povezanost. A kaj je to bilo?
Sune Lehmann in kolegi so naredili raziskavo o tem, koliko časa ostane določena tema popularna. Ugotovili so, da je bila leta 2013 tema še med prvimi petdesetimi na Twitterju 17,5 ure, medtem ko je bila leta 2016 le 11,9 ure. Tema hitreje doseže priljubljenost, vendar jo tudi hitreje izgubi. Razlog za to je, da smo prepojeni z informacijami.
Poglobljenost zahteva čas. In razmislek, če moramo vse spremljati in ves čas pošiljati elektronsko pošto, za globino ni časa. Tudi za globino pri delu in v odnosih je potreben čas. Energija. Dolga časovna obdobja. Zaveza. Pozornost.
Prvič v življenju sem živel v mejah svojih zmogljivosti osredotočenja. Sprejel sem toliko podatkov, kot sem jih dejansko lahko predelal in o njih razmislil – in nič več.
V splošnem izbiramo lažje poti, v resnici pa nas osrečujejo stvari, ki so nekoliko zahtevnejše.
Večja hitrost pomeni manjše razumevanje. Očitno imamo ljudje zgornjo mejo, kako hitro lahko vsrkavamo informacije, in če poskušamo to mejo porušiti, kvečjemu porušimo svojo zmožnost razumevanja.
Britanski pisec Robert Colvile pravi, da živimo v času »velikega pospeševanja«. Ljudje govorijo veliko hitreje kot v petdesetih letih in v dveh desetletjih so ljudje v mestih začeli hoditi deset odstotkov hitreje. Kako upočasniti v svetu, ki pospešuje?
Earl Miller, ljudje razmišljamo zelo enotračno. Ko mislimo, da razmišljamo o več stvareh, pravzaprav le preklapljamo. Preklapljanje osiromaši zbranost na tri načine:
Prvi je cena preklapljanja. Čas, v katerem ne razmišljamo zares, temveč ga potrošimo za preklapljanje, je zapravljanje procesorske moči možganov.«
Drugi je učinek napak. Ko preklapljamo med nalogami, se na prikradejo napake, ki se sicer ne bi zgodile, kajti »možgani so dovzetni za napake«.
Tretji učinek je srednje in kratkoročen in se imenuje »pešanje ustvarjalnosti«. Če umu ne damo časa, da ustvarja nove povezave, ko dobro predela določeno temo, s tem zmanjšamo našo ustvarjalno kapaciteto.
Večina delavcev v pisarnah ne dela brez prekinitve eno uro. Tipičen CEO Fortune 500 pa le 28 minut.
Možgani so kot mišica. Več ko jih uporabljamo, močnejše so povezave in bolje delujejo.
Naši možgani pa so obremenjeni še z nečim, ob preklapljanju. Adam Gazzaley pravi da morajo tudi filtrirati več informacij kot kadarkoli v preteklosti.
Drugi vzrok: uničena stanja zanosa
Simone de Beauvoir je dejala, da je svet utihnil, ko je postala ateistka.
Kamorkoli sem šel, so ljudje okoli mene objavljali, vendar nič sprejemali. Posvetilo se mi je, da je narcisizem pravzaprav okvara pozornosti – zazrti smo samo vase in v svoj ego.
Spoznal sem, da si že več kot dvajset let po cele dneve izmenjujem signale z velikim številom ljudi. Odsotnost teh nenehnih signalov se je prevedla v odsotnost smisla.
Pred seboj sem imel izbiro. Vedel sem, da sem ustvaril vakuum, ko sem pustil ta svet za seboj. Če se nisem hotel vrniti vanj, sem moral ta vakuum z nečim zapolniti.
Mihaly Csikszentmihalyi je v svoji želji za šolanjem na področju psihologije prišel do Amerike. V ameriški psihologiji je prevladovala samo ena velika ideja, ki jo je poosebljal slaven znanstvenik. B. F. Skinner je postal intelektualni zvezdnik. Skinner je verjel, da smo ljudje bitja spodbud, tako kot živali. In da je teorija o svobodnem odločanju mit. Csikszentmihalyi pa je uvedel »stanje zanosa«. Ta temelji na treh komponentah:
- Določiti moramo jasen cilj (in to samo en).
- Početi moramo nekaj kar nam veliko pomeni.
- Delovati moramo na robu svojih zmožnosti.
Danes prevladuje tehnologija, ki temelji na načelih Skinnerja.
Za dobro življenje ni dovolj, da iz njega odstranimo, kar ni dobro, najti moramo tudi nekaj kar je pozitivno.
Na začetku četrtega tedna sem počasi začenjal čutiti ta zanos. V tistem trenutku sem se zavedel, da izbiramo med dvema močnima silama – drobljenjem in zanosom. Drobljenje nas okrni, nas jezi in nam jemlje globino. Zanos nas okrepi, poglobi, umiri. Drobljenje nas skrči. Zanos nas razpre.
Tretji vzrok: čedalje več telesne in umske izčrpanosti
Charles Czeisler: »Ko so ljudje dlje časa budni, najprej izgine zmožnost osredotočenja.« Če smo nepretrgano budni devetnajst ur, postanemo tako kognitivno okrnjeni – nezmožni osredotočenja in jasnega razmišljanja – kot da bi se napili. Prepričan je, da imamo kot družba do spanca napačen odnos in da to uničuje našo zbranost.
Od leta 1942 se je povprečen čas, ki ga oseba prespi, skrajšal za uro na noč.
Ko smo utrujeni, se pozornost resnično prekinja. Stanje se imenuje »lokalno spanje«. Takrat je del možganov buden, del pa spi. V tem stanju smo prepričani, da smo budni in da naš um normalno deluje čeprav v resnici ni tako.
Ko spimo, um začne prepoznavati vzorce in vzpostavljati povezave med dogodki preteklega dne. To je eden ključnih pogojev za ustvarjalnost. Pomankanje spanca poškoduje tudi spomin.
Ves dan se v možganih nabira kemikalija, imenovana adenozin, ki signalizira, kdaj smo zaspani, kofein pa blokira receptorje, ki zaznavajo njegovo raven.
Dr. Sandra Kooij: »Pozornost zahodne družbe je nekoliko motena, ker smo vsi neprespani …«[1]
Vsako noč možgansko-hrbtenjačna tekočina med spanjem zalije možgane in odplakne strupene beljakovine v jetra, ki se jih nato znebijo. To pozitivno pranje možganov poteka samo med spanjem.
Kot družba vse manj sanjamo.
Do 19. stoletja sta življenje ljudi predvsem usmerjala sončni vzhod in zahod. Naši naravni ritmi so se razvili tako, da se ujemajo z njima – ko se zdani, začutimo val energije, zvečer pa smo zaspani. Danes svetlobo nadziramo sami. Z izumom električne žarnice smo pridobili nadzor nad svetlobo, s tem pa se je nato zamajal naš notranji sistem.
Živimo v neskladju med tem, kar bi morali početi, in med tem, kar zmoremo.
Četrti razlog: vse manj poglobljenega branja
Delež Američanov, ki berejo knjige iz užitka, je danes na najnižji ravni, odkar vodimo statistiko. Približno 57 % Američanov v celem letu ne prebere niti ene knjige. Leta 2019 smo prišli do točke, ko je povprečen Američan na dan porabil sedemnajst minut za knjigo in 5.4 ure za telefon.
Anne Mangen govori o tem, da se ob knjigah navadimo določenega načina branja: beremo linearno, dlje časa osredotočeni na eno stvar. Ugotovila je, da so ljudje razumeli in pomnili manj, če so brali z zaslona.
Izgubljamo zmožnosti branja daljših besedil, pa tudi kognitivne potrpežljivosti in vzdržljivosti ter zmožnost dojemanja kognitivno zahtevnih besedil.
Mediji vplivajo na sporočilo, Marshal McLuhan pravi, da je sporočilo medij sam. Vsakokrat, ko se pojavi nov medij – naj bo to tiskana knjiga, televizija ali Twitter – je tako, kot bi si nadeli drugačna očala z določenimi barvami in lečami. Z vsakimi očali, ki si jih nadenemo, svet vidimo drugače.
Twitter vpliv je:
- Na nobeno stvar se ne smemo predolgo osredotočati. Svet lahko razumemo, in ga moramo razumeti, na podlagi kratkih, enostavnih izjavi, dolgih največ 280 znakov.
- Svet moramo tolmačiti in nedvoumno razumeti zelo hitro.
- Najpomembneje je, da se ljudje strinjajo z našimi kratkimi, preprostimi in hitrimi objavami.
Facebook vpliv:
- Namen našega življenja je na ogled drugim ljudem.
- Najpomembneje je, da ljudje te skrbno izbrane, prirejene vrhunce, ki jih tako skrbno oblikujemo, takoj všečkajo.
- Prijatelj je nekdo, čigar skrbno izbrane in prikrojene vrhunce življenja si redno ogledujemo, on si pa ogleduje naše – to je smisel prijateljstva.
Instagram vpliv:
- Pomemben je videz.
- Pomemben je videz.
- Pomembno je, da je drugim naš videz všeč.
Vpliv tiskane knjige:
- Življenje je kompleksno in če ga želimo razumeti, si moramo vzeti čas, da se poglobimo vanj. Upočasniti moramo.
- Nekaj dragocenega je v tem, da za seboj pustimo vse skrbi in usmerimo pozornost na eno stvar, stavek za stavkom, stran za stranjo.
- Globok razmislek o tem, kako živijo drugi ljudje in kako deluje njihov um, je koristen.
Knjige pomagajo pri zamišljanju, da smo nekdo drug. Empatija je ena najbolj kompleksnih oblik pozornosti, ki smo jih zmožnosti.
Peti vzrok: prekinjena zasanjanost
Navadno pozornost opredelimo kot zmožnost, da se selektivno posvetimo nečemu v okolju.
Ko sem ugasnil žaromet, se mi je zmožnost razmišljanja in osredotočanja pravzaprav izboljšala, čeprav nisem znal izraziti, kako.
V osemdesetih letih so znanstveniki razvili povsem nov način vpogleda v človekove možgane – pozitronsko emisijsko tomografijo (PET).
Tavajoči um nam postopoma osmišlja svet. Um mora malce zatavati, da se stvari lahko razumemo. Kadar sanjarimo, um ustvarja nove povezave, kar pogosto prinese rešitve najrazličnejših problemov. Mnogi preboji v znanosti so se zgodili v obdobjih tavanja uma.
Ne spopadamo se torej zgolj z izgubljanjem usmerjene pozornosti, temveč tudi z izgubljanjem prostega lebdenja uma. Kakovost našega razmišljanja zaradi tega močno upada.
V situacijah, v katerih doživljamo le malo stresa in anksioznosti, je tavanje uma darilo, užitek, ustvarjalna sila. V situacijah večjega stresa ali nevarnosti pa je muka.
Šesti vzrok: vzpon tehnologije za sledenje in manipuliranje (prvi del)
James William iz Googla mi je dejal, da digitalno razstrupljanje ni rešitev. Spoznal je, da naša tehnologija deluje tako, da škoduje našim zmožnostim osredotočenja na šest načinov in da te vzroke vzdržuje še ena, globlja sila v ozadju.
Čarovnija se ukvarja z manipuliranjem naše pozornosti. V bistvu je čarovnija preučevanje omejitev človeškega uma.
Na Stanfordu je J. B. Fogg predaval strokovnjak za vedenjsko ekonomijo v Laboratoriju za tehnologije prepričevanja. V resnici obstajajo nevidna pravila, ki vladajo človeškemu ravnanju.
Tristan Harris Googlov inženir govori o vplivu novih tehnologij. Tristanova predstavitev o vplivu tehnologij je povzročila toliko hrupa, da so mu ponudili novoustanovljeno delovno mesto prvega Googlovega programskega etika. Toda njegove ideje nikoli niso bile uporabljene.
Silicijeva dolina v resnici prodaja zmožnost ugrabljanja pozornosti.
Šesti vzrok: vzpon tehnologije za sledenje in manipuliranje (drugi del)
Način delovanja današnje tehnologije, ki izpodkopava našo pozornost, je bil in ostaja izbira; tako se je odločila Silicijeva dolina, pa tudi širša družba, ki to dovoljuje.
Resnična vprašanja se glasijo: kakšno tehnologijo hočemo, zasnovano za kakšne namene, v čigavem interesu?
Algoritem je vedno utežen tako, da ugotovi kaj nas na zaslonih zadržuje, in nam nalaga vse več tako vsebine, zato da ne bi odložili telefona.
Če se dovolj ljudi dovolj časa jezi, se začne kultura spreminjati. Sovraštvo se spremeni v navado.
Šest kategorij glede na načine, kako tehnologija uničuje našo pozornost:
- Strani in aplikacije so zasnovane tako, da naš um zdresirajo v željo po nenehnem nagrajevanju.
- Strani nas silijo, da preklapljamo med nalogami pogosteje, kot bi sicer.
- Programi se naučijo kako na nas izvajati nekakšno »hidravlično lomljenje«. Zelo dobro nas poznajo in prepoznajo naše osebne sprožilce.
- Algoritmi delujejo tako, da nas ponujena vsebina pogosto razjezi.
- Poleg tega, da nas jezijo, aplikacije ustvarjati tudi občutek, da je jezna naša okolica, kar sproži drugačen psihični odziv.
- Aplikacije povzročajo požar. Gre za najkompleksnejšo obliko uničevanja naše pozornosti, ki poteka v več fazah.
V književnosti je obilo zgodb, v katerih ljudje v navalu optimizma nekaj ustvarijo, nato pa nad svojo stvaritvijo izgubijo nadzor. Vzpostavili smo tehnologijo, katere delovanja ne razumemo povsem.
Sedmi vzrok: vzpon krutega optimizma (ali zakaj so spremembe pri posameznikih dober začetek, ki pa ne zadostuje)
NIr Eyal je oblikoval posebno metodo za spopadanje s to krizo, ki jo želim podrobneje predstaviti. Tehnologija ne bo šla nikamor. Navade lahko spremenimo, le razumeti moramo svoje notranje sprožilce in poskrbeti, da prekinemo vez med vzgibom, da bi se temu vedenju vdali, ter vedenjem samim.
Ljudje, ki trdijo, da je stres samo stvar obvladovanja lastnih misli, so v »privilegiranem položaju«.
Morali se bomo družno spopasti s silami, ki nam kradejo pozornost, in jih prisiliti v spremembe. Alternativa krutemu optimizmu – poenostavljenim rešitvam, ki vodijo v neuspeh – nista pesimizem ali prepričanje, da ne moremo ničesar spremeniti. Alternativa je pristni optimizem, ko iskreno prepoznamo ovire, ki stojijo na poti našemu cilju, in izdelamo načrt, kako jih bomo skupaj korak za korakom odstranili.
Prvi obrisi ustreznejše rešitve
Katere spremembe teh invazivnih tehnologij naj uvedemo v praksi, da bi preprečili nadaljnje uničevanje zbranosti in pozornosti? Kako v te spremembe prisiliti ogromne korporacije?
Če bi želeli spremeniti kapitalizem nadzora, potem bi se morale kreirati druge oblike zaslužka. Alternativa oglaševanju bi bila naročnina. Ko se spremenijo finančne spodbude – prek naročnin, javne lastnine ali drugega modela – se spremeni tudi narava aplikacij, kar si danes že znamo predstavljati.
Danes do družabna omrežja zasnovana tako, da pograbijo našo pozornost in jo prodajo najboljšemu ponudniku, vendar bi jih lahko preoblikovali tako, da bi sledila našim nameram in nam jih pomagala uresničiti.
Poslovni model je mogoče spremeniti samo z regulacijami, ki jih podjetjem vsili država.
Sile, tako močne kot tehnološka podjetja, so bile v človeški zgodovini že večkrat premagane, in vedno na enak način: navadni ljudje so se združili v gibanje, zahtevali nekaj boljšega in niso odnehali, dokler cilja niso dosegli.
Osmi vzrok: naraščanje stresa, ki povzroča vigilnost
Ko so naredili raziskavo med ljudmi o tem, kaj naj bi bilo krivo za našo zmanjšano pozornost, so bili prvi odgovori stres in sprememba v življenjskih okoliščinah, šele nato telefoni.
Dr. Nadine Burke Harris je prepričana, da je odkrila ključno resnico o pozornosti: da bi se normalno osredotočali, se moramo počutiti varne.
Ko ljudje prejemajo temeljni dohodek, se njihova zmožnost osredotočanja bistveno izboljša. To so dokazali s poskusom na Finskem.
Družba pod večjim stresom se motnjam težje upre.
V zahodnem svetu z vsakim desetletjem delamo več.
Kako so ponekod ustavili plimo pospeševanja in izčrpanosti
Raziskava je pokazala, da se v VB povprečen zaposleni posveča svojemu delu manj kot tri ure na dan. Za dobro produktivnost potrebujemo počitek. Poskusi s štiri dnevnim delovnim tednom so poskusi v to smer.
Mnogi smo zgradili svojo identiteto na napornem in izčrpavajočem delu. Temu pravimo uspeh.
Deveti in deseti vzrok: vse slabša prehrana in čedalje večja onesnaženost
Dale Pinnock in drugi strokovnjaki so orisali tri načine, kako s prehrano škodujemo svoji pozornosti:
- Danes jemo hrano, ki povzroča nenehne dvige in padce energije.
- Prehrana na zbranost negativno vpliva tudi zato, ker se danes večina ljudi hrani z živili, ki nas osiromašijo hranil, ki jih možgani potrebujejo za razvoj in delovanje. Hrana je polna stabilizatorjev in konzervansov.
- Ne le da naši današnji prehrani manjkajo bistvena hranila, temveč vsebuje tudi kemikalije, ki na možgane učinkujejo skoraj kot droge.
Nekateri strokovnjaki dokazujejo, da svinec močno okrni zmožnost osredotočanja. Izpostavljeni naj bi mu bili zaradi onesnaženja.
Industrija, ki ima velikokrat korist od različnih kemikalij, sponzorira raziskave o njihovi škodljivosti.
Enajsti vzrok: razmah ADHD in naš odziv nanj
ADHD ni diagnoza, je le opis nekaterih vedenj, ki se včasih pojavijo skupaj. Otrok, ki odrašča v stresnem okolju, ima večje možnosti za razvoja ADHD.
Dvanajsti vzrok: fizično in psihično omejevanje otrok
Ko si bil otrok, si se potepal po soseski, se družil z drugimi otroki in si izmišljal igre. Ideje, da se otroci zaradi nevarnosti ne smejo igrati zunaj, v človeški zgodovini še ni bilo.
Če smo telesno aktivni se nam zmožnost osredotočanja izboljša. Če otrokom preprečimo delovanje v skladu z njihovo naravno željo po gibanju, trpita pozornost in splošno zdravje njihovih možganov.
Otrokova prikrajšanost za igro je prav tako težava. Otroci uporabljajo domišljijo, da kreirajo nove igre. Obenem pa se naučijo brati druge ljudi skozi igro. Otroci si tako skozi igro razvijejo domišljijo, družabnost in živost. Svobodna igra je danes nadzorovana igra in je zato – kot predelana hrana – osiromašena večine svoje vrednosti.
Primarna tehnologija učenja je igra.
Kako naj razvijemo pozornost, če pa jo nenehno upravljajo drugi?
V večini zahodnega sveta so politiki korenito predrugačili šolski sistem tako, da ima največjo prednost preizkušanje znanja. Skoraj vse drugo so postopoma iztisnili – igro, glasbo, odmore.
Otroci imajo svoje potrebe, naloga nas odraslih pa je, da ustvarimo okolje, v katerem jih bodo lahko zadovoljili. V tej kulturi tega pogosto nismo storili. Ne dovolimo jim svobode igre.
Boj za pozornost
James Williamsom je prišel do sklepa, da ima pozornost tri različne oblike in da nam danes pešajo vse.
- Prva raven pozornosti je žaromet. Vključi se, ko se osredotočamo na »dogodke pred seboj«.
- Druga raven je zvezdna luč. To je pozornost, ki jo usmerimo v »dolgoročnejše cilje in projekte, ki potekajo dlje časa«.
- Tretja raven je dnevna svetloba. Ta oblika nam omogoča, da svoje dolgoročne cilje sploh prepoznamo.
Danes izgubljamo svojo svetlobo.
Avtor dodaja še četrto obliko pozornosti, stadionske luči. Predstavljala naj bi našo zmožnost, da vidimo in slišimo drug drugega, da stopimo skupaj in se podamo v boj za naše kolektivne cilje.
Šest sprememb, ki jih je naredil avtor:
- Vnaprej sem se zavezal, da ne bom tako pogosto preklapljal med nalogami.
- Kadar se nečemu pustim premotiti, se odzovem drugače kot prej. Vprašam se, kaj bi v tem trenutku lahko storil, da bi priklical zanos in prebudil zmožnost uma, da se globoko osredotoči.
- Ker vem, da so družbena omrežja zasnovana tako, da nam kradejo pozornost, šest mesecev na leto preživim brez njih.
- Udejanjil sem svoja dognanja o tem, kako pomembno je pustiti umu, da prosto tava.
- Nekoč je bilo spanje zame razkošje. Zdaj spim osem ur na dan.
- Sam nisem starš, vendar se veliko ukvarjam s svojimi krščenci in mlajšimi sorodniki. Z njimi se igram.
Avtorjeva ideja gibanja, s katerim bi si znova pridobili pozornost. Imel bi tri drzne cilje: prepoved kapitalizma nadzora, štiridnevni delovnik in svobodna igra v otroštvu.
Nekdo, ki zagovarja družbene spremembe, velja za »naivneža«. Tistega, za kar se ne boriš, ne dobiš.
Živimo v gospodarskem stroju, ki zahteva vse večje hitrosti, da se ohranja – in sčasoma neizogibno okvari našo pozornost. Težave s pozornostjo so le stranski učinek – zgolj cena ekonomije.
Mašinerija rasti je naše možgane potisnila čez njihove meje, obenem pa je tudi svet potisnila čez ekološki rob.
[1] V knjigi na strani 67
