Zemljin vzhod
Književnost ni samo za knjigoljubce. Vse od svojega nastanka pred štirimi tisočletji je književnost oblikovala življenje večine ljudi na našem planetu.
Čeprav človeška posadka na Apollu 8 morda ni prispevala k znanosti, je doprinesla marsikaj h književnosti. Brali so sveto pismo in izražali svoje občutke skozi književne opise.
Najpomembnejši nauk Apolla 8 je bila silna vplivnost temeljnih besedil, ko je Biblija, ki so sčasoma pridobila tolikšno moč in pomen, da so postala izvorni kod za celotne kulture in narekovala ljudem, od kod so prišli in kako naj živijo.
Čedalje večja moč temeljnih besedil je postavila književnost v središče številnih sporov, med drugim tudi verskih vojn.
Če so Američani brali sveto pismo, pa so imeli Sovjeti za svoje temeljno besedilo Marxov in Engelsov Komunistični manifest. Morda si lahko tako razlagamo Gagarinove besede: »Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga.«HHh
Književnost se je porajala šele, ko se je pripovedovanje zgodb srečalo s pisanjem. Avtor je preučeval tako pripovedovanje zgodb kot evolucijo kreativnih tehnologij, kot so abeceda, papir, knjiga in tisk.
Samo pisanje so izumili dvakrat, prvič v Mezopotamiji in nato v Amerikah.
Književnost se je razvijala v štirih etapah:
- V prvi so vladale majhne skupine pisarjev, ki so edini obvladali začetne, težavne sisteme pisav. Ep o Gilgamešu, hebrejska Biblija ter Homerjevi Iliada in Odiseja.
- V drugi so prisotni karizmatični voditelji kot so bili Buda, Sokrat in Jezus. Zdaj ta nazorna besedila vidimo kot književnost učiteljev.
- V tretji etapi književnosti so vzniknili posamezni avtorji, ki so si pomagali z inovacijami za lažje pisanje. Drznejši kot dvorna dama Murasaki na Japonskem in Cervantes v Španiji, so kmalu ustvarili nove vrste književnosti, zlasti romane.
- V četrti etapi je splošna uporaba papirja in tiska odprla vrata množični proizvodnji in množični pismenosti s časopisi in plakati.
Skupaj so te štiri etape ter zgodbe in izumi, ki so jih omogočile, ustvarili svet, ki ga je izoblikovala književnost.
Revolucije v tehnologijah pisanja:
Abecedna revolucija, ki se je zgodila na Srednjem vzhodu in v Grčiji, je olajšala veščino pisanja in pomagala dvigniti pismenost prebivalstva.
Papirna revolucija, ki se je začela na Kitajskem in nadaljevala na Srednjem vzhodu, je znižala stroške književnosti in tako spremenila njeno naravo. Obenem pa je pripravila teren za naslednjo revolucijo.
Tiskarska revolucija, ki je prvič pojavila v vzhodni Aziji in nato, več kot sto let pozneje, v severni Evropi.
Današnja tehnološka revolucija nas, kakor lahko opazi sleherni med nami, vsak leto obmetava z novimi oblikami pisanja, od elektronske pošte in elektronskih bralnikov do blogov in twitterja.
Knjiga pod Aleksandrovim vzglavnikom
Trije predmeti, ki jih je Aleksander nosil s seboj na vseh svojih vojaških pohodih. Prvi je bil bodalo, drugi skrinjica in tretji knjiga. Knjiga je bila Iliada.
Homerjev ep je rod za rodom veljal za temeljno besedilo grškega ljudstva.
Čeprav Troja ni imel neposrednega strateškega pomena, je razkrila skrivne nagibe Aleksandrovega pohoda: Aleksander je prišel v Azijo, da bi ponovno udejanjil zgodbe trojanske vojne. Homer je usmeril njegov pogled na svet, ki ga je zdaj udejanjal s svojimi pohodi.
Perzijska in njegova vojska sta se končno srečali 333 pr. n. št. pri Isu v bližini meje, ki ločuje današnjo Turčijo od Sirije. Prav v tej bitki si je Aleksander prilastil Darejevo skrinjico, v katero je položil svojo Iliado kot opomin, da še ni porazil sovražnika po homersko, kakor bi se spodobilo. Aleksander je še naprej igral Ahila.
Iliada ni vzklila v književnosti, pač pa v izročilu ustnega pripovedovanja zgodb.
Minojska civilizacija na grškem otoku Kreta je razvila sistem zapisovanja jezika, podoben egipčanskim hieroglifom, ki ga še danes nismo razvozlali. V Mikenah je nastal soroden sistem pisave imenovan linearna pisava B.
Feničani so iskali pisavo, ki bi se ločila od zapisovanja pomenov. Želeli so zapisati jezik, v bistvu zvoke. Vendar niso izpeljali tega do konca, ostali so samo soglasniki. Grki so potem dopolnili feničanski sistem še s samoglasniki. Nova fonetična abeceda je bila kot naročena za zapisovanje zgodb o trojanski vojni.
Iliada in grška abeceda, ki temelji na čistem zvoku, sta bili močna kombinacija. Združeni sta prinesli daljnosežne učinke.
Kljub temu, da je bilo v Aleksandrovemu imperiju na ducate jezikov in kultur, Grki niso hoteli uporabljati ali se učiti drugih jezikov. Tujce so klicali barbari. Aleksandrovi grški vojaki so govorili posebno vrsto grščine imenovano koine.
Ko je grščina postala svetovni jezik, so se ljudje, ki so jo govorili, začeli počutiti kot svetovljani.
Aleksander je šel s svojo Iliado, svojimi kovanci, jezikom in abecedo globlje in globlje na vzhod. Književnost je spremenila Aleksandra v svetovljanskega kralja vzhoda, kar je vedno hotel postati.
Obstajala je tudi kultura pisanja, še starejša od egipčanske: sumerski klinopis.
Kralj vsemirja: Gilgameš in Ašurbanipal
Henry Layard je bil Anglež, ki je odrasel v Italiji in Švici, in je leta 1839 potoval čez Srednji vzhod vse do Cejlona. Leta 1845 je izkopal jarek v gomilo v Mosulu. Glineno mesto in njegovi vklesani napisi so Layardu obetali zgodbo.
Poznavanje klinopisa je izumrlo pred skoraj dva tisoč leti, po Aleksandrovem zavojevalnem pohodu, in odtlej ga ni znal brati nihče več.
Mesto Ninive – ki ga je odkril Layard – je končno lahko opozorilo nase. Razkrilo je nepoznano mojstrovino: Ep o Gilgamešu.
Prvi zapis zgodbe je pomemben dogodek. Prvič v zgodovini se je pripovedovanje zgodb, ki so ga ustno opravljali bardi, srečalo s pisanjem, ki je bilo v domeni diplomatov in knjigovodij.
Ep o Gilgamešu je dobil svojo standardno obliko približno 1200 let pr. n. št., njegovi začetki pa so se zgodili več stoletij prej.
Uruk, kjer so morebiti izumili pisavo, je bilo eno prvih mest na svetu.
Ko so asirologi razvozlali glineno tablico, na kateri je bila zapisana zgodba o katastrofalni povodnji, je to povzročilo pravo senzacijo: viktorijanska Anglija je morala priznati, da je bila biblijska zgodba o vesoljnem potopu izposojena iz starejšega Epa o Gilgamešu.
Ep o Gilgamešu se je ohranil po zaslugi kralja Ašurbanipala. Poskrbel je, da so prinesli v Ninve, naredil kopijo in ga shranil v njegovi veliki knjižnici.
Ašurbanipal je združil meč in trstiko ter v polni meri izkoristil svojo vojaško in pisarsko izurjenost, medtem ko se je njegov oče mudil na vojaških pohodih. Ugotovil je, da pisanje ni samo uporabno za vojskovanje in upravljanje države ne daljavo ali za ekonomske transakcije. Ker so bile tablice s klinopisom umetni podaljšek človeškega uma, si je z njimi nakopičil več znanja kot katerikoli človek pred njim.
Kot se je izkazalo, je bila pisava orodje za postavitev imperija tudi zaradi književnosti in ne samo zaradi njenih učinkov na vodenje kraljestva in ekonomske posle. Pisanje, centralizirano urbano življenje, teritorialni imperij in napisane zgodbe so bili tesno povezani, in tako je ostalo naslednjih nekaj tisočletij.
Stari predmeti in zgradbe nam dajejo vpogled v zunanje navade naših prednikov, njihove zgodbe, ohranjene v pisni obliki, pa so okno v notranji svet njihovega življenja.
Ezra in nastanek svetega pisma
Temeljna besedila, kot so Ep o Gilgamešu ali homerski epi, so preživela, ker so mogočne kralje navdihnila h gradnji ustanov, ki so tem besedilom podaljšale življenje.
Ko je babilonski vladar Nebukadnezar II. (Ašurbanipalov naslednjk) zravnal Jeruzalem z zemljo in izgnal njegov vladajoči razred, ki je štel približno štiri tisoč duš, so se Judejci lahko naselili v Nipurju južno od Babilona. Med njimi je živel tudi pisar Ezra.
Ezra in judejski pisarji so s seboj prinesli svoje zgodbe, napisane v času, ko je bil Jeruzalem, prestolnica kraljestva, ki mu je vladala Davidova hiša.
Hebrejski zapisi so se pomembno razlikovali od Epa o Gilgamešu ali homerskih epov. Niso bili enotno, povezano besedilo, pač pa skupek besedil, sestavljen iz pestre množice virov.
Pisarji so ustvarili tudi največji in najbolje poznani del biblije: mit o stvarjenju.
Besedila so imela poseben vpliv na izgnano ljudstvo, v njem so spodbujala hrepenenje po vrnitvi v deželo prednikov.
Ezra je prevzel pobudo. Leta 458 pr. n. št. je pozval izgnane rojake, naj pustijo za seboj življenje, ki so ga poznali, in se preselijo v deželo svojih pradedov.
Jeruzalem, mesto zgodb in sanj, o katerem so Ezra in njegovi sledilci slišali toliko lepega, je bil ena sama velika ruševina. Čeprav so bili obzdije in vrata v razvalinah, je obstal tempelj, ki ga je obnovila skupina povratnikov pred njimi.
Ezra je bral svoje zgodbe. Vendar jih je moral prečistiti in prevest, kajti biblijska hebrejščina je bila skrivnostna, večina poslušalcev pa je znala samo aramejsko. V Ezrovih roka, se je porajala še ena posebnost: temeljno besedilo je bilo razglašeno za sveto in kot tako postalo predmet čaščenja. Ezrovo branje je sprožilo vojno med pisarji in duhovniki – duhovniki, ki so imeli po izročilu ekskluzivno pravico do opravljanja obredov.
Ezrovo branje je ustvarilo judovstvo kakršnega poznamo. Ljudstvo zvitka.
Prehod hebrejske Biblije iz temeljnega besedila v sveti spis ter iz besedila, zakoreninjenega v ozemlju, v besedilo, ki deluje v izgnanstvu, je omogočilo njeno preživetje, medtem ko je bil Ep o Gilgamešu pokopan.
Zamisel o svetih besedilih ni postala osrednjega pomena samo v judovstvu, temveč tudi v krščanstvu in islamu. Zdaj ta verstva imenujemo verstva »knjige«.
Sveti spisi so podskupina temeljnih besedil, ki vsa po vrsti ustvarjajo kulturno kohezijo, pripovedujejo zgodbe o izvoru in usodi ter povezujejo kulture z daljno preteklostjo.
Tudi ustava ZDA, ki je sodobno temeljno besedilo s prizvokom svetega, ima svoje fundamentalistične interprete. Enako velja za drugo moderno temeljno besedilo, komunistični manifest.
Tekstualni fundamentalizem sloni na dveh kontradiktornih domnevah. Prva je, da so besedila nespremenljiva in fiksna. Druga pa pravi, da je besedila treba interpretirati, vendar omejuje pristojnost interpretiranja na ekskluzivno skupino.
Nauki Bude, Konfucija, Sokrata in Jezusa
Besedila o učiteljih in učencih, se dotaknejo izkustva, ki ga poznamo skoraj vsi. Vsi smo bili nekoč učenci, in ta spomin bomo nosili v sebi vse življenje.
Nekaj kar je bilo tem učiteljem skupno je to, da niso zapisovali svojih naukov. Raje so zbrali ob sebi učence in jih učili z dialogom, s pogovorom v dvoje.
Besede učiteljev so postala besedila, ki jih zdaj lahko beremo in ki nas potegnejo v krog učencev, ki se je nekdaj sklenil okoli učiteljev. To je bilo rojstvo nove oblike književnosti – književnosti učiteljev.
Eden prvih učiteljev je bil princ, ki je živel na severovzhodu Indije. Skozi razsvetljenje je postal Buda. Njegov nauk so poimenovali Diamant popolne modrosti, ker kot diamant zareže skozi napačne ideje. Če je bilo tako pomembno, da bi si pravilno zapomnili Budove besede, zakaj ni nihče pomislil, da bi jih zapisali? Vse pripovedi o Budi, ki jih imamo danes, temeljijo na besedilih, napisanih več sto let po njegovi smrti, besedilih, ki so si nazadnje pridobila status svetega pisma.
Tudi indijski ep Ramajana je nastal ustno in je bil zapisan šele pozneje, podobno kot homerski epi.
Okoli leta petsto pr. n. št. se je na vzhodu, na območju, kjer se gora Tai smelo pne nad severnim nižavjem Kitajske, širila vest o nenavadnem učitelju. Učitelj Kong je postal Konfucij. Ko ga je nekdo vprašal kaj je znanje, je dejal, da je znanje, ko kaj veš, pa tega ne obešaš na veliki gong, kadar pa česa ne veš, pa priznaš, da je tako. Cenil je red pri vseh stvareh.
Kmalu po njegovi smrti so učenci začeli zapisovati njegove besede ter prikazali dvogovore in njegove nauke, vprašanja in odgovore, iz katerih je vzniknilo to, čemur danes pravimo konfucijanstvo.
Ker so očitno zapiske delali učenci, bi lahko to književnost imenovali tudi književnost učencev.
Sokrat je vedno imel razloge – in je učence korak za korakom vodil od premis do sklepa, ki ga niso pričakovali niti mu niso mogli ugovarjati. Proces je imenoval filozofiranje.
V Grčiji je bilo po zaslugi abecede veliko več posameznikov, ki so se naučili pisave in so znali brati in pisati.
Sokratov argument proti pisanju ni bilo le pritoževanje nad Homerjevo avtoriteto in poznavalstvom. Pisanje je zgolj nema senca govora, tehnika, ki ujame besede, toda brez njihovega zvoka, njihove sape, njihove duše. Zmagoslavni vzpon pisanja je sprožil odpor, ki so mu načelovali karizmatični učitelji, kot je bil Sokrat.
Eden njegovih učence Platon, pa je namislil svojo spletko. Kljub temu da je učitelj nasprotoval pisanju, je bil Platon sredi procesa, s katerim bi obvaroval učiteljevo zapuščino v pisani besedi. Spoštoval je učiteljevo metodo vprašanj in odgovorov in je vse zapisal v obliki dvogovorov. Platon je ustvaril dramo idej. Pravzaprav smo vse, kar vemo o Sokratu izvedeli iz Platonovih dialogov.
Štiristo let po Sokratu se je pojavil še neki učitelj, tokrat na Srednjem vzhodu. Jezus je prav tako napadal pisarje. Glavni cilj so bili varuhi Svetega pisma, ki jih je obtožil interpretiranja temeljnega besedila njihove kulture.
Napisane zgodbe o Jezusu so se porajale manj kot stoletje po njegovi smrti, opirale pa so se na ustno izročilo njegovih učencev. Pozneje imenovane evangeliji so ohranjale zgodbo o Jezusovem koncu in dejanjih, kot bi o njej pripovedovali očividci.
Pergamon v današnji Turčiji je bil dom Pergamonske knjižnice, ki je bila ena največjih institucij antičnega sveta in so jo, kot Aleksandrijsko knjižnico, ustvarili Aleksandrovi nasledniki. Pergamon je bil kraj, kjer se je književna kultura, ki je temeljila na grški, srečala z Jezusovimi privrženci.
Asimilacijo hebrejske Biblije v novi kanon Jezusove književnosti je olajšalo dejstvo, da je bila hebrejska Biblija že prevedena v grščino. Tranzicija je potekala v Aleksandriji.
Če so knjižničarji v Pergamonu hoteli postati neodvisni od Egipta in Aleksandrije, so morali najti drug material za pisanje, kot so bili zvitki iz papirusa (iz rastline iz Egipta). Alternativa je bila tehnika z uporabo ovčje kože. Razvil se je pergament.
Kristjani so uporabljali pergament in ga združili z rimsko iznajdbo, ki se je ujemala z novo pisalno podlogo. Šlo je za nov sistem zlaganja listov, ki so bil na eni strani zvezani in vtaknjeni med platnici. Rimljani so mu rekli kodeks, mi pa ga poznamo kot knjigo. Pavel je bil eden prvih, ki je privzel novi format. Konec koncev je kodeks postal dominantni format.
Privrženci Bude in Konfucija pa so se razveselili še bolj vznemirljivega razvoja v tehnologiji pisanja. Papir. Ko so Diamantne sutre, eno glavnih besedil Budizma prenesli iz Indije na Kitajsko in jih iz palmovih listov prenesli na papir.
Papir so izdelovali iz rastlinskih vlaken, večinoma iz dreves murv. Domnevni izumitelj naj bi bil Cai Lun, ki je živel v dinastiji Han (206 pr. n. št. do 220 n. št.).
Ena od kopij Diamantnih sutr iz sistema jam, ki jih je odkril duhovnik Wang Yuanlu, je bila natisnjena. To naj bi bil prvi natisnjen zapis na svetu, najstarejše ohranjeno tiskano besedilo. Uporabljali so lesene plošče za tiskanje.
Štiri izume, ki so preobrazili svet, pripisujemo Kitajski: kompas, smodnik, papir in tisk.
Prvi kitajski cesar Čin Ši Huangdiju je sežgal knjige, da bi zatrl kaos predhodnih besedil. Toda sto let po sežigu so konfucijanske klasike povzdignili na raven uradnih besedil, s katerimi je upravljala država. Uradniški izpit je postal glavno sito pri izboru državnih uradnikov. Od učencev je zahteval poznavanje teh klasih in drugih besedil.
Murasaki ter princ in dvorne gospe: prvi veliki roman v zgodovini
Prvi veliki roman v svetovni književnosti je napisala dama na japonskem dvoru okoli leta 1000 našega štetja. Pravega imena avtorice ne poznamo, poznana je pod imenom Murasaki, anonimna dvorna dama.
Učenje kitajščine in zgodovinskih spisov je bilo tvegano početje. Čeprav se je Murasaki Šikibu trudila, da svojega znanja ni razkazovala, ji je včasih nenamerno kaj ušlo z jezika. Učenje kitajskih črk in japonske zgodovine se za žensko preprosto ni spodobilo.
Ko je Murasaki orisovala življenje na japonskem dvoru, je vedela, da počne nekaj drznega. Previdno je postavila zgodbo sto let v preteklost, da bi prizanesla čustvom močnega klana Fudživara, ki mu je pripadala tudi sama.
Delo Princ in dvorne gospe je postala zgodba o izobraževanju v književnosti.
Papirna kultura hejanskega dvora je izvirala na Kitajskem. Japonska je stoletja privzemala kitajsko civilizacijo in znanost. Ker kitajske pismenke niso fonetične, so jih Japonci lahko prilagodili in izgovarjali v japonščini. Pismenost v kitajščini je bila izključno za moške. Ženske so morale uporabljati drugačno pisavo, imenovano kana. V tej pisavi je napisan tudi roman Murasaki. Prvotno so pisavo kana izumili zaradi budizma.
Princ in dvorne gospe je vseboval veliko pesni, da se je lahko uveljavil kot proza v kulturi, ki je slonela na pesniških zbirkah.
Sprva je bila knjiga napisana na papir in je bila dostopna le bogatim. Šele več stoletij pozneje so nastale tudi tiskane verzije, ki so zadovoljile nov trg.
Murasaki pa ni bila edina dama na dvoru, ki je pisala dnevnik.
Tisoč in ena noč s Šeherezado
Najstarejši vir o Tisoč in eni noči je majhen fragment iz devetega stoletja. Na eni strani fragmenta je osnutek pogodbe, ki ga je napisal advokat, na drugi hudo oguljeni strani pa je napisan naslov Tisoč in ena noč.
Raziskovanje me je pripeljalo do bagdadskega knjigarnarja Ibn Išaka Al Nadima. Ta je ustvarjal katalog arabske književnosti. Domneval je, da so zgodbe prišle iz perzijske zbirke, imenovane Tisoč zgodb – po perzijsko Hazar afsan. Najbrž se je arabska zbirka začela kot prevod Tisoč zgodb v arabščino pod naslovom Alf Laila, kar pomeni tisoč noči. Al Nadim pravi, da je zgodbe sestavil Aleksander, toda ta teorija je malo verjetna.
Ključ do Tisoč in ene noči ni tičal v izvoru te ali one zgodbe, marveč v tistem, kar je zgodbe držalo skupaj, torej v njihovi nepozabni pripovedovalki.
Vzgib za pripovedovanje zgodb, za nizanje dogodkov v pripovedno zaporedje, za snovanje zapletov in razpletov zgodb je tako temeljen, kakor da bi biološko koreninil v naši vrsti. Po naravi nas žene k ustvarjanju povezav.
Ko sem še enkrat prebral okvirno pripoved o Šeherezadi in kralju, sem spoznal, da je bila zgodba o domiselni pripovedovalki pravzaprav zgodba o navdušeni bralki. Da bi prišel do izvora Tisoč in ene noči, sem moral ugotoviti, kdo si je izmislil Šeherezado. Pisarji, ki so si namislili Šeherezado kot svojo privlačnejšo različico in nam zapustili Tisoč in eno noč, so naleteli na močno orodje, ki ga danes imenujemo okvirna pripoved.
Znamenita okvirna pripoved prihaja iz indijske pripovedne zbirke Jataka.
Umetnost izdelovanja papirja, ki so jo izumili na Kitajskem, je bila več stoletij varovana skrivnost. Obstaja zgodba, kako se je skrivnost na koncu razkrila. Prenos znanja se je zgodil, ko se je kitajska rastoča kulturna sfera srečala s predniki Haruna Al Rašida. Sili sta trčili julija 751 v bitki ob reki Talas v današnjem Kazahstanu. Zmagali so Arabci in se dokopali tudi do tehnologije izdelave papirja. To tehnologijo so še izpopolnili. Namesto murv, ki jih niso imeli, so našli nadomestek, stare krpe.
Al Rašid je postavil prvo javno knjižnico v arabskem svetu. Hiše modrosti so arabskemu svetu prinesle prevlado, ko je enkrat padel Rim.
Širitev arabskega imperija je končno pripeljala papir in Tisoč in eno noč v Evropo, ko so muslimanski zavojevalci zavzeli veli del Španije.
Enega prvih obratov za izdelovanje papirja severno od Alp so postavili v Nurnbergu leta 1390.
Antoni Galland je prevedl Tisoč in eno noč v francoščino. Ker pa je prevajal zgodbo po zgodbo in so ljudje želeli še več, mu je zmanjkalo zgodb in je tako najel mladega Sirca, da mu je dal nove zgodbe. Ena od teh je bila Aladin, druga Ali Baba.
Orhan Pamuk ima zaradi teh dodatkov nevtralen pogled na zgodbe. Na koncu so bile te zgodbe nek hibrid vzhoda in zahoda.
Gutenberg, Luther in novo občinstvo tiska
Gutenberg je hotel svoje kovinarsko znanje uporabiti za izdelovanje romarskih zrcal. Z njimi je dobro zaslužil. Obenem pa je to znanje želel uporabiti tudi pri postopku izdelovanja knjig. Ko se je vrnil v Mainz je iskal denar za svoje početje. Združil se je z Johanom Fustom.
Gutenberg ni bil prvi, ki se je domislil premičnih črk in njihovega kombiniranja v besedilo, ki ga lahko natisnemo. Tovrstna tehnika tiskanja z lesenimi ploščami je pripotovala z Daljnega vzhoda po svilni poti, ki je povezovala Kitajsko z Mongolijo in Ujguri, ti pa so ohranjali trgovino z oddaljenim Konstantinoplom in posredno s preostalo Evropo.
Za masovno proizvodnjo knjig je bilo potrebno ponovno premisliti celotne postopek. Za razliko od Kitajcev, ki so imeli več tisoč znakov, je moral Gutenberg oblikovati zgolj abecedo. Vsaj teoretično. Potreboval je skoraj tristo razločljivih črk in znakov in vse je bilo potrebno natančno uliti. Da je dobil eno stran besedila, je moral sestaviti več tisoč črk. Če so hoteli sestaviti več strani hkrati, so se potrebe po posameznih črkah še povečale.
Prav tako je potreboval boljše črnilo, saj so bila običajna preveč tekoča. Ker sta bila evropski papir in pergament debela, niso mogli zgolj položiti strani na črke, ampak jih pritisniti. Uporabili so koncept stiskalnice za grozdje.
Leta 1453 so Turki zavzeli Konstantinopel, vzhodni branik krščanstva. Cerkev je pozivala na boj proti nevernikom. Tisti, ki se boja niso mogli udeležiti so lahko Cerkvi dali denar in si tako prislužili odpuščanje svojih grehov. Rodili so se odpustki. Gutenberg je prepoznal poslovno priložnost in je lobiral in dobil naročilo za tisk odpustkov. Gutenberg je večinoma tiskal za Cerkev.
V vzhodni Aziji so združili tisk in papir, da so naredili bankovce. Marco Polo je občudoval ta magični izum.
Znova je temeljno in sveto besedilo postalo eden prvih koristnikov novih tehnologij pisanja. Za Gutenberga je bilo tiskanje biblije cilj povsem novega formata. Gutenberg je sprva želel posnemati standard napisane knjige, vendar je na koncu ustvaril nov standard, ki je temeljil na tiskani obliki. Stroj je zmagal nad človeško roko.
Mehanska proizvodnja knjig je močno navijala za papir.
Latinski prevod biblije, ki ga splošno imenujemo vulgata, je postal biblija evropskega krščanstva. Tisk je bil dobrodošel za Cerkev in Biblijo, saj je zmanjšal število napak, ki so jih vnašali prepisovalci. To je močno motilo Nikolaja Kuzanskega. Tisk je omogočil Cerkvi, da je ohranjala nadzor nad svojim svetim spisom.
Zavezništvo med tiskom in Cerkvijo ni trajalo. Zgodil se je Luther. Ta je napisal mainškemu nadškofu pismo, kjer je zapisal nekaj tez o odpustkih. Toda ta je imel dolg do bankirske družine Fugger, ker je z njihovim denarjem kupil nadškofijo. To posojilo je bilo zavarovano z nadzorom nad prodajo odpustkov. Ker mu nadškof ni odgovoril, je Luther teze obesil na cerkvena vrata, kar je bil običajen način oznanjanja razprav v tistem času. Luthrovi prijatelji pa so njegove teze nesli k tiskarjem in kmalu so bile prevedene (originalne Luthrove so bile v latinščini) na voljo širšim množicam.
V novem svetu, ki ga je ustvaril tisk, ni bilo pomembno, ali si bil voditelj najmočnejše organizacije na svetu ali si trdil, da govoriš v imenu boga. Pomembno je bilo, kako dobro si znal spisati besedilo; to je bilo edino, kar ti je dalo moč.
Luther je v svojem prostovoljnem hišnem priporu prevedel sveto besedilo v preprost ljudski jezik. Njegova Biblija je postala prototip za druge prevode Svetega pisma.
Izumi so pogosto rezultat neodvisnih dogodkov, ki se nenadoma združijo, ljudje, ki jim pravimo izumitelji, pa so tisti, ki prvi opazijo združitev. Zgodba o Gutenbergu in Luthru tudi kaže, da so imele spremembe v načinu nastajanja in prenašanja besedil, pa tudi spremembe pri tem, kdo jih je bral in s kakšnim namenom, izjemen vpliv na družbe, ki so temeljile na svetih spisih.
Popol Vuh in majevska kultura: druga neodvisna književna tradicija
Pizzaro ni znal napisati svojega imena. Bil je, tako kot njegov inkovski nasprotnik, nepismen.
Jeronimo de Aquilar je bil frančiškanski duhovnik, ki je preživel brodolom. Ko je Hernan Cortes odplul s Kube, da bi raziskal celino leta 1519, je ob srečanju z domorodci naletel tudi na duhovnika.
Pisavo in z njo književnost bi lahko označili kot eno samo naključje. Od vseh vzorcev v zgodbi književnosti se mi zdi to najbolj osupljivo: pisave, nemara najpomembnejše od vseh iznajdb, so se ljudje domislili kar dvakrat.
Po zaslugi Majev (in drugih ljudstev v obeh Amerikah, ki so izumili manj poznane sisteme pisave) lahko primerjamo zgodbo književnosti, ki sem jo pripovedoval do zdaj, z drugo, povsem neodvisno tradicijo.
Majevsko pisavo smo razvozlali šele v zadnjih petdesetih letih. Zapleten sistem skoraj šesto znakov, od katerih nekaterih predstavljajo ideje, drugi pa kombinacije glasov.
Pionir preučevanja majevskih glifov je bil Diego de Landa, ki se je rodil leta 1524 v Španiji. Spoprijateljil se je z Majem – Nachijem Cocomom, ki je bil del stare dinastije. Ta mu je pokazal majevske knjige.
Maji so uporabljali lubje namočeno v apneno raztopino, kot podlago za pisanje.
Majevske knjige so bile tesno povezane z majevsko znanostjo preračunavanja let, mesecev in dni.
Landa je leta 1562 z dejanjem avtodafe (dejanje vere) uničil z zažigom knjige Majev. Ni pa bil zažig edini način boja proti uporabi Majevskih knjig. Že leta 1539 so prinesli tiskarski stroj v novi svet.
Majevski pisarji so morali rešiti svojo kulturo pred špansko gonjo, toda kako? Uporabili so španski papir in knjige ter rimsko abecedo. Svoje veliko delo so poimenovali Popol Vuh, Knjiga skupnosti. Ta knjiga je ohranila kulturo Majev, ki bi bila že izgubljena, če ne bi bila zapisana. Okoli leta 1701 je izvod našel dominikanski redovnik, ki ga je prevedel v španščino.
Popol Vuh je imel tudi moderno uporabo. Uporniki imenovani Zapatistična vojska narodne osvoboditve EZLN je bila v boju z državo. Vodil jo je neznani pisec iz Lakandonskega pragozda. Imenoval se je El Sub ali komandant Marcos. Ta je uporabil za svoj nagovor začetne besede Popol Vuha.
Znova je napisana zgodba služila kot orožje, ki je stoletja ostajalo skrito in se je pojavilo šele v daljni prihodnosti.
Don Kihot in pirati
Z Miguel de Cervantesom Saavedrijem so se značilnosti sodobnega pisateljstva, od tiskarskega stroja in knjižnega trga do lastniških pravic, plagiatorstva in književnega piratstva, združile kot nikoli prej. On je bil prvi sodobni pisatelj.
Cervantes je dolgo želel biti le vojak. Bil je v bitki pri Lepantu leta 1571. Tam je Sveta liga porazila Turke, Cervantes pa je konča s pohabljeno roko.
Cervantes je živel v zlati dobi gledališča v Španiji.
Poleg gledaliških iger je bil pri ljudeh priljubljen še en tip pripovedi; to so bile povesti o vitezih, ki so se klatili po srednjeveškem krščanskem prostoru in klali pošasti, oboževali gospodične in se ravnali po strogem častnem kodeksu.
Cervantes je v bitki proti viteškim romanom izumil orodje, lik obubožanega aristokratskega don Kihota, ki je bil tako navdušen nad temi romani, da jih je imel polno knjižnico. Cervantes ni pisal zgolj romana drugačen vrste, novi tip romana je potreboval tudi novo ime. Najprimernejše ime je bilo kar novost: novela.
Ko je Don Kihot postal uspešnica, Cervantesu ni bilo treba več skrbeti zaradi morskih piratov (ti so ga ugrabili na poti nazaj iz Lepanta), so mu pa zdaj delali sive lase književni pirati. Že v nekaj mesecih so se v Lizboni in Valenciji pojavile prve piratske izdaje romana. Leta 1614 je avtor, ki se je skril za psevdonimom Alonso Fernandez de Avellaneda iz Tordesillasa, objavil nadaljevanje Don Kihota. Trdil je, da lik in zgodba nista bila Cervantesova ekskluzivna lastnina.
V novem svetu strojev so avtorji očitno potegnili kratko.
Delitev dela med tistimi, ki ustvarjajo zgodbe (avtorji), tistimi, ki imajo stroje za proizvodnjo tiskanih knjig (tiskarji in založniki), in tistimi, ki te knjige prodajajo (distributerji in knjigarnarji), je šla vsekakor na roke avtorjem, saj so tako lahko dosegli več bralcev kot kdaj prej. Obenem pa je omejila njihov nadzor na lastnimi deli. Z likom don Kihota je Cervantes ocenil veličastnosti in dileme modernega avtorstva.
Skrb do romanov je izginila šele nedavno. Ko so nas začele bolj skrbeti igrice.
Benjamin Franklin: medijski podjetnik v književni republiki
Timothy Matlack je z gosjim peresom napisal celotno deklaracijo o neodvisnosti na list pergamenta, spodnjo petino lista pa je pustil prazno za podpise.
V dobi tiska in papirja je bil pergament rezerviran za posebne dokumente.
Takoj, ko je deklaracija stopila v veljavo četrtega julija, so jo poslali tiskarju, ki je napravil več kot dvesto kopij v obliki plakatov. Te kopije so potem raznesli po drugih kolonijah. Obenem pa so jo objavili časopisi. S tiskanimi časniki in plakati so ZDA prvič oznanile svojo neodvisnost od Anglije.
Nova Anglija, v katero se je rodil Franklin, se je ponašala s pismenostjo, vendar se je ta vrtela okoli ene same knjige – Biblije. Puritanci so prinesli ženevsko biblijo, to je angleško, ki je bila prevedena v Ženevi, na ladji Mayflower. Prvi tiskani stroj so postavili v angleških kolonijah leta 1638.
To je bila najbolj pismena družba na Zemlji v tistem času. Leta 1790 naj bi bila pismenost 90-odstotna.
Franklin ni tiskal veliko. Res je rad prodajal knjige, vendar je bilo ceneje, če jih je uvozil iz Anglije. V svoji ljubezni do knjig, je ugotovil, da je kombinacija pismenosti in tiskarske tehnologije ustvarila pogoje za nove oblike tiskovni, zlasti časnike.
Ob časnikih so bili pomembni tudi plakati.
V bistvu je Franklin ustvarja vertikalno integrirano industrijo, v kateri je nadzoroval ves postopek – od starih krp, ki so jih predelali v papir, do tiska in distribucije svojih časnikov in plakatov. Poleg vertikalne pa je delal tudi na horizontalni. Pomagal je pri postavljanju tiskarn od Nove Anglije do Karibov. Ob tiskanju, kjer mu je veliko prinesel vladni posel tiskanja denarja, je bil njegov glavni projekt urejanje poštnih poti. Začel je lobirati za svoj položaj poštnega upravnika. 1753 je postal poštni minister za vse kolonije. Prav tako je izumil strelovod.
V tem času so v Evropi nastajale takoimenovane Filozofske in znanstvene družbe, mreže znanja. Tako je nastal tudi projekt Encyclopedie, ki sta ga vodila Denis Diderot in Jean Le Rond d’Alembert. Med letoma 1751 in 1772 so objavili sedemnajst zvezkov.
Časniki so bili dobri za ustvarjanje živahnega, vendar kaotičnega ozračja nasprotujočih si idej. Enciklopedije so bile dobre za urejanje znanja.
Prvi davek kolonialistov, ki je povzročil vsesplošno zamero, ni bil davek na čaj, pač pa na papir in tiskovine. Stamp Act ali kolkovina.
Skupaj z ameriško ustavo je deklaracija o neodvisnosti ustvarila lastno obliko tekstualnega fundamentalizma – vztrajali so, da morajo ZDA odslej spoštovati prvotni, dobesedni pomen tega besedila.
Franklin ni bil zgolj republikanski tiskar, kot si je sam rad rekel, bil je tiskar književne republike.
Svetovna književnost: Goethe na Siciliji
Svetovna književnost. Goethe je spoznal, da se je književnost širila, da je književnost iz različnih obdobij in krajev postajala dostopna več ljudem kot kadarkoli prej. Ta uvid in izraz »svetovna književnost« smo dobili po zaslugi Johanna Petra Eckermanna, ki je preučeval Goetheja. Ker je bil tako vztrajen, da je dva tedna pešačil do Weimarja, ker je hotel biti Goethejev sogovornik.
V Weimarju se je Goethe, kljub svoji rastoči slavi znašel na repu kulturnega uvoza v inozemstvo. Kulturno središče tistega časa je bil Pariz. London pa je bil daleč na drugem mestu. Parižani so izvažali svojo nacionalno kulturo. Tako so Evropejci brali francoske romane, recitirali francoske pesmi in gledali francoske gledališke igre.
Goetheja pa je začela zanimati književnost malih in oddaljenih krajev. Na zahodu je bilo na voljo tako malo kitajskih romanov, da je Goethe prebral vse, kar je lahko našel pri knjigarnarjih, v knjižnicah in akademskih krogih.
Pri zbiranju književnih del je Goetheju ob Gutenbergovem tiskarskem stroju pomagal tudi evropski kolonialni imperij.
V mnogih pogledih je Odiseja zgodnji primer potopisne književnosti. Ko je Odiseja postajala vse bolj pomembna, se je veliko krajev javilo, da se pri njih dogajajo reči, ki so v Odiseji zapisane in pripadajo sferi domišljije. Eden takih je bila Sicilija.
Marx, Engels, Lenin, Mao: bralci komunističnega manifesta, združite se
Marx in Engels sta se srečala v Cafe de la Regence v Parizu. Engels je prišel iz Manchesterja in je bil star 23 let. Marx je prišel iz Berlina.
V Berlinu so se filozofi ukvarjali z razmišljanjem v zgodovinskem okvirju. Človek, ki je učil o tem zgodovinskem nauku, je bil Georg Wilhelm Friderich Hegel. Marxu ni bilo všeč Heglovo pojmovanje zgodovine, ki je favoriziralo prusko državo in status quo, pritegnila pa ga je nova pripovedovalna moč filozofije.
Sodelovanje Marxa in Engelsa je porodilo enega najvplivnejših besedil moderne dobe, Komunistični manifest.
Druga vplivna besedila v zgodovini književnosti so svojo moč okrepila polagoma, včasih je trajalo več sto ali celo tisoče let. Uspeh Komunističnega manifesta je bil bistveno hitrejši; njegov največji vpliv se je pokazal komaj sedemdeset let po njegovi izdaji.
Marx in Engels sta dokument napisala po tem, ko sta stopila v stik z organizacijo Liga pravičnih. Ta je iskala nov cilj, preimenovala se je v Komunistično ligo in Marx in Engels sta pripravila dokument pred srečanjem v Londonu novembra 1847.
V Heglovi različici so bile zamisli in domišljija gonilna sila svetovne zgodovine. V Marxovi različici pa so svet preoblikovali ljudje s svojim delom. To je pomenilo, da nova ključna disciplina ni bila filozofija, temveč ekonomija. Tako je Marx s pomočjo Engelsa napisal osupljivo ekonomsko pripoved.
Zgodba v Manifestu je bila mednarodna in tako je tudi Manifest hotel pridobiti mednarodno bralstvo. Hotel je postati svetovna književnost. Industrializacija je namreč vplivala ne le na materialne dobrine, temveč tudi na ideje.
Toda kljub revolucionarnemu času okoli 1848, pa Manifest ni takoj zaživel. Počakati je moral na rusko revolucijo.
Eden od zagretih bralcev Komunističnega manifesta je bila Vladimir Uljanov, ruski revolucionar, ki je med veliko svetovno vojno živel v Zurichu. Lenin je bil idealni voditelj, ki ga je Manifest potreboval, da bi lahko vplival na konkretne spremembe v toku zgodovine.
Rusija pa ni bila edina država, ki jo je spremenil Manifest. Tudi Mao Cetung se je spominjal, kako je prvič prebral besedilo. Manifest je bil na Kitajskem prvič omenjen leta 1903, prevod pa je bil objavljen 1908. Celotni prevod pa šele 1920, ko ga je prebral tudi Mao. Napisal pa je tudi svojo Malo rdečo knjižico.
Ho Ši Minh je prebral Manifest v francoščini. Ho je napisal tako svoj manifest, kot po model ameriške deklaracije, tudi deklaracijo o neodvisnosti Vietnama.
Castro je Manifest prebral leta 1952.
Kot odgovor na prodor komunizma pa so se pojavili tudi reakcionarji. Najokrutnejši je bil Adolf Hitler. Ta je objavil svoj Moj boj. Ta knjiga je doživela 1031 izdaj in je imela 12,4 milijona izvodov.
Ahmatova in Solženicin: pisanje proti Sovjetski državi
Šele v dvajsetem stoletju se je nadzora nad tiskom lahko polastila država, vsaj ponekod. Primera sta bila Sovjetska zveza in nacistična Nemčija.
Ana Ahmatova je vedno vedela, da ji grozi aretacija.
Stalin je bral tako Ahmatovo kot Walta Whitmana.
Med razmišljanjem o svojem nenavadnem položaju z vidika pismenosti je spoznala, da se književna zgodovina ni razvijala premočrtno naprej, od ustnih recitacij do klinopisa in nato tiska; lahko je skrenila levo ali desno, vmes obtičala ali celo nazadovala, odvisno pač od tega, v čigavih rokah so bila sredstva književne produkcije. Če so bile v rokah sovražne, totalitarne države, je bil pisatelj lahko prisiljen živeti v času pred Gutenbergom ali celo v svetu pred pisavo, kakor da tista meniha ne bi nikoli prinesla grške abecede.
V mesecih po vojni je Ahmatova spet recitirala svoj Rekviem. Tokrat ne svojim prijateljicam, pač pa obisku iz tujine, prvem po zelo dolgem času. Ime mu je bilo Isaiah Berlin.
Leta 1962 je Ahmatova recitirala svoj rekviem še enemu obiskovalcu. To je bil Aleksander Solženicin.
Medtem ko je bila v Stalinovem režimu najvarnejša metoda zlaganja prepovedanih pesmi memoriranje, se je po Stalinovi smrti kot alternativni način pojavilo podtalno samo-založništvo. Samizdat ali samo-založništvo se je začel po Stalinovi smrti s poezijo Ane Ahmatove in nekaj drugih avtorjev. Tudi Solženicin pa je svoj roman En dan Ivana Denisoviča, ki je bralca popeljal v samo jedro gulaga, uveljavil skozi samizdat.
Rekviem so prvič izdali v tujini (tamizdat) leta 1963.
Sundžata in zahodnoafriški mojstri besed
Ep Sundžata se dogaja v zahodni Afriki, tam, kjer sta danes Mali in Gvineja, ter pripoveduje o tem, kako je v poznem srednjem veku nastal mandinški imperij.
Pri Sundžati je nenavadno to, da je preživel kot ustna književnost vse do današnjega časa. Ne obstaja niti ena napisana različica, obstajajo pa številne lokalne različice, ki jih izurjeni pripovedovalci pripovedujejo v žive pred občinstvom.
Ko je Djanka Tassey Conde pripovedoval svojo različico, je bil v občinstvu ameriški učenjak David Conrad, ki je želel zapisati Ep Sundžata. Uporabil je magnetofon.
Podobno kot druge nove tehnologije, so tudi kasete spremenile kulturo pripovednih predstav.
Bardi kot je bil Conde, niso samo sprejeli zgodb iz svetih spisov v svojo ustno pripovedko, temveč so tudi povezali Sundžatov rodovnik z rodoslovjem islama.
Najboljši pričevalec prvega stika med ljudstvom Mande in arabskim svetom je Abu Abdulah Muhamad Ibn Batuta. Po njegovi zasluhi vemo, da je dinamični odnos med islamskim pisanjem in mandinškim ustnim izročilom, ki smo ga leta 1994 videli v Condejevi različici, trajal že vsaj od štirinajstega stoletja.
Ustne in pisne kulture lahko soobivajo, vendar se enkrat srečajo. Toda afriške ustne kulture so srečevale tudi evropske pisne kulture, ne le afriške. Mandinško osrčje je pripadalo Franciji.
Zgodba o tem, kako je Sundžata postala književno delo, priča o načinih, kako ustne kulture preživijo s prilagajanjem realnosti pisane besede.
Postkoloniala književnost: karibski poet Derek Walcott
Novi narodi potrebujejo zgodbe, ki jim povedo, kdo so.
Neodvisnost je lahko priložnost za razvoj književnost. Obenem so se novi narodi znašli pod pritiskom kolonialnih sil, ki so meje črtale po svoje in jim včasih ni bilo mar za kulturno kohezivnost.
Eden takih primerov je mali karibski otok Sveta Lucija in tam živeči pisatelj Derek Walcott, avtor epskega dela Omeros, napisanega v Homerjevem slogu.
Sveti Luciji včasih pravijo tudi »zahodnoindijska Helena« saj je bila čudovita nagrada, za katero so se pulile tekmovalne kolonialne sile.
Med številnimi poskusi ustvarjanja temeljnih besedil v dvanajstem stoletju je Walcottov Omeros najbolj drzen.
Walcott je avtorju povedal, da ne razmišlja v kreolščini, da pa piše v francoski kreolščini.
Kraji in zgodbe, ki jih opisuje Walcott, niso taki v resnici, kot so v zgodbi.
Od Bradavičarke do Indije
Dvorana Annenberg na Harvardu je služila kot model za Veliko dvorano na Bradavičarki.
Osebni računalniki in računalniške mreže so spremenili vse – od tega, kako književnost zapisujemo, do tega, kako jo distribuiramo in beremo. To je tako, kakor bi se papir, knjiga in tisk pojavili hkrati.
Pojavili so se projekti kot Internet Archive – digitalna knjižnica, Projekt Gutenberg in Wikipedija.
Sedaj vsak lahko postane pisatelj in najde svojo bralstvo preko družbenih medijev.
V kolikšni meri se doba Cervantesa, to se pravi doba modernega tiskanega avtorstva, umika in odpira pot kuratorju, slavni osebi in ponudniku potrošniških storitev, ki upa, da ne bo potonil v morju vsebin, ki jih ustvarjajo uporabniki?
Najosupljivejša značilnost književnosti je bila vselej njena sposobnost prenosa govorjene besede globoko v prostor in čas. Internet je prekosil prvo, saj zdaj lahko v nekaj sekundah pošljemo besedilo kamorkoli na Zemlji.
Trajnost elektronskih medijev, pa se je že izkazala za problematično, ker računalniški programi in formati hitro zastarajo.
