Nejc Zaplotnik pravi, da ni važen cilj, temveč pot, kajti, tisti, ki bo dosegel cilj, bo po njem ostal prazen, če ne bo užival v poti. Nekako v stilu tistega angleškega stavka: “Now you reach your final goal and now what?”
Šport mi je vedno pomenil vlaganje v sebe, v moje boljše počutje, v iskanje tistega občutka, ko se počutiš močno, ko imaš energijo, da se lotevaš izzivov, ki mi nekaj pomenijo in predvsem, da lahko iščem meje svojega telesa v zunanjem okolju, v naravi, ki ponuja svoje čudeže.
In ta pot me je pripeljala do nekaterih izzivov, ki so ponudili pravo točko motivacije v določenem delu mojega življenja:
- V življenju sem pretekel okoli 15 maratonov, od tega le pet na maratonskih tekmah…nekaj jih je bilo na treningu, nekaj na večurnih tekih, nekaj na ironmanih. Prvi je bil v Beogradu, kar nekaj let nazaj, ko so me kot zadnjega spustili v drugi krog…kjer sem bil tako pozen, da so pobrali vse okrepčevalne postaje…sem pa tekmo vseeno končal z blatnimi rokami, od high-five-anja z otroci iz Zemuna.
- Naredil sem štiri ironmane (3.800 m plavanja, 180 km kolesa in 42,2 km teka) – prvega na madžarskem in nato tri v Celovcu, nekatere z več, nekatere z manj treninga, vmes še nekaj polovičk in celo manjše duatlone in triatlone. Ironman mi je všeč zaradi njegove filozofije: “You can quit and they don’t care, but you will now forever.” Rad imam ta boj samega s seboj. Nekdo je rekel da: “There is no better sense of accomplishment in life than finishing an Ironman.” Toda realnost je, da je pot do tja (treningi, razmišljanje, priprava, druženja) tista, ki prinese na koncu ta občutek zadovoljstva.
- Vmes so me zamikali gorski teki in sem se lotil tudi tega…pretekel sem večino klancev po Sloveniji, od Krvavca, Vršiča in vseh klancev okoli Kranja in Celja, obenem pa še kakšnega v tujini in tudi nekaj tekem, za Tek na Grintavec ne vem če lahko temu rečem tek, sem pa trpel, v pravem pomenu te besede, saj je bil moj povprečni utrip v 2 urah in 15 minutah – 191 utripov na minuto.
- Kolesarjenje je bilo vedno dejavnost, ki potrebuje čas in je prišlo na vrsto, ko je bila možnost. Vedno me je vleko v hribe, vendar sem se preizkusil tudi v kronometru in moje najdaljše dnevno kolesarjenje je bilo 300 km. Prevozil sem večino klancev po Sloveniji, niso pa mi ostali tuji tudi Dolomiti, avstrijski klanci, zavite cestice Mallorce in francoske Alpe. Najbolj pa mi je ostal v spominu vzpon na Alto des Letras, eden najdaljših klancev na svetu, s svojih več kot 80 km dolžine, več kot 3.700 metri vzpona in dobrih sedmih urah na kolesu in to samo za vzpon. Tudi ostali klančki Antioquie so bili vredni obiska.
- Plavanje je bilo vedno bolj element, ki ga je bilo potrebno osvojiti zaradi triatlona, toda vseeno me je pripeljalo do tega, da sem preplaval Bohinjsko in Blejsko (tja in nazaj) jezero ter odplaval 4.000 metrov v kosu v bazenu in to 25 meterskem…kar je kar nekaj odrivov od stene.
Skratka trening vodi do možnosti, da se lahko kdaj pa kdaj lotiš tudi česa težjega. Tekme so vmesne točke motivacije, toda občutki, ko iščeš meje, uživaš v lepoti narave, predvsem hribov in zelenja okoli nas, so tisti, ki povrnejo vse. Vredno je vlagati tudi v ta del ravnovesja, seveda v skladu s časom, ki ga imamo in pravilno postavljenimi prioritetami.
Naj-po športih:
Nadaljši tek – 56 km
Najdaljše kolesarjenje – 300 km
Najdaljše plavanje – 4.000 m
Največ vzpona na teku – 2.000 metrov
Največ vzpona pri hoji – 4.200 metrov
Največ vzpona na kolesu – 3.700 metrov
Toda kot sem dejal šteje pot, ki je pripeljala do vsega.