Navzočnost knjig
Sociolog Edwards Schils je zapisal: »Povsem mogoče je, da živimo v dobi, ko knjigarna predstavlja ustanovo, ki lebdi med ‘umirajočo staro družbo’ in ‘družbo’, ki se trudi, da bi se rodila’.«[1]
Schils je napisal esej Knjigarna v Ameriki leta 1963, v katerem je tožil nad stanjem knjigotrštva v tistem času.
Leta 1994 je bilo v Združenih državah Amerike približno 7000 neodvisnih knjigarn. Leta 2019 jih je bilo 2500. Malo je takih, ki prodajajo samo knjige.
Obstajajo knjige za ta trenutek in knjige za vse večne čase.
Christopher Morely je pisal, da knjigarnar mora povezovati naloge točilnice in vinoteke.
Poslovna stran knjigotrštva za večino knjigarnarjev drugotnega pomena, zato znajo najti ustvarjalne rešitve, kako skovati dobiček drugje, da bi lahko še vedno prodajali knjige, ki jih želijo.
Pravoverni Judje imajo navado, da poljubijo knjižne platnice, ko knjigo zaprejo.
Nisem mogel dojeti pojmovanja, da si človek prizadeva postati izobražen namesto učen ali pa gre študirat, da bi se preživljal s tem, namesto da se pač nenehno posveča učenju, trudu, ki je bistven, da živiš bolj smiselno.
Francis Bacon o ugodju: »Pri vseh drugih užitkih ugotovimo, da se jih zasitimo, njihova zelena bujnost pa usahne, ko jih porabimo, kar kaže, da so utvara užitkov in ne užitki; kaže, da je bil všečna novost in ne kakovost. In tako vidimo, kako se polteni možje spreobrnejo v menihe, stremuški principi v melanholike. Znanja pa se ne zasitiš, ugodje in želja po njem se nenehno izmenjavata.«[2]
Jean-Luc Nancy knjigarnarko pojmuje kot “transcedentno bralko: svojim strankam namreč preskrbi pogoje, ki jim omogočajo branje.”
Nič več ne potrebujemo knjigarn, da bi kupovali knjige, celo tiste resne. Čas je da se nehamo opravičevati za neučinkovitosti, ki jih vsebuje kakovostno knjigotrštvo. Zakaj potem potrebujemo knjigarne?
Dobra knjigarna je nujen del bivalnega okolja živahnega, bistrega duha, ki je v stiku s svetom.
Prostor
Morda je knjigarna kakor enciklopedija. Ali pa kot Huainanzi. Morda je antologija, izvleček idej, pripovedk, prilik. Mogoče pa je podoba eseja. Ali pa je kakor zuihitsu – zvrst, ki jo prevedemo po sledi čopiča.
Dobra knjigarna prodaja knjige, toda njena prvenstvena naloga je pravzaprav izkušnja brskanja med knjigami. Ena od velikih prednosti brskanja je razmišljanje, h kateremu spodbuja. Obstaja več oblik brskanja:
- Postopač, ki blodi med knjigami.
- Taščica, ki vidi svet v zrnu peska.
- Glasnik, ki najavlja sveže novice.
- Tuhtavec, ki prežvekuje svojo krmo.
- Romarka, ki išče modrost, pa ne ve ne kakšno ne kje.
- Pobožnež, ki vedno moli.
- Spokornica, ki išče odrešitve.
- Palimpsest, ki bere znova in znova.
- Glavni kuhar, ki zaupa svojim čutom, da najdejo pravo kombinacijo.
- Novinka, ki ne pozna lokalnih šeg.
- Zvezdogled, ki s pozornostjo zaobjame ves svod.
- General, ki vidi reč, potrebno zavojevanja.
- Brezdelnež, ki želi le tratiti urice med knjigami.
Ekonomski model knjigarn je pustil na cedilu nas, ne mi njega. Knjigarne sicer niso več najzmogljivejša in nemara cenovno najbolj učinkovita metoda nabave določenih knjig, vendar je bila prodaja knjig od nekdaj ena najmanj zanimivih storitev, ki jo omogočajo knjigarne. Njihova vrednost je bila v sobivanju s knjigami.
V vsakem bralcu, izgubljenem med knjigami, je kanček zlatosledca, podobno kot v bralcu, zatopljenem v knjigo.
Modreci svojo vrednost predajajo zadržano, pri čeme se do nje lahko dokoplješ samo v zameno za trudi, ki ga vložiš.
Obstajajo oblike brezdelja, ki te polnijo z energijo, prav tako kot obstajajo oblike produktivnosti, ki so potratne.
Knjigarnarjem lahko zaupamo, da bodo ustvarili zbirke, ki spodbujajo in navdihujejo brskanje, čeprav se nekatere kategorije na prvi pogled zdijo čudne.
Dobro knjigotrštvo zahteva nenehno prevrednotenje soseščin, ki jih ustvarijo načela katalogizacije.
Borges je dejal, da ni nič zgrajeno na skali, pač pa je vse na pesku, toda naša dolžnost je graditi, kakor da bi bil pesek skala.
Kelti govorijo o presevnih prostorih, tistih naravnih krajih, kjer se zdi, da se zemlja približna nebesom. Knjigarne so eden takih krajev.
Obilje
Leta 1931 je matematik S.R. Ranganathan skoval izraz bibliotekarstvo in je predlagal naslednjih pet zakonov bibliotekarstva:
- Knjige so namenjen uporabi.
- Za vsakega bralca/ko obstaja knjiga.
- Za vsako knjigo obstaja bralec/ka.
- Prihranite bralcu/ki čas.
- Knjižnica je razvijajoč se organizem.
V svoji idealni obliko knjižnice ne nadomestijo knjigarn, temveč jih predvsem odlično dopolnjujejo. Obstajajo prednosti tega, da imaš knjigo v svoji lasti, kot obstajajo tudi prednosti zbirk, čeprav so te odlike lahko precej različne.
Koliko knjig mora dozoreti na naših policah, preden smo pripravljeni nanje?
Knjižnice so seveda zaklad, in zamisel o javni knjižnici je revolucionarna.
Semeniška Co-op ima 100.000 knjig in od 28.000, ki jih je prodala v letu 2019, jih je bilo 17.000 posameznih izvodov. Vsako od teh knjig je iskal en sam bralec. Ta številka vidno ponazori Emersonovo »izjemno sorazmerno moč« knjig, da omamijo nas in nikogar drugega.
Knjigotrško delo, podobno kot knjižničarsko delo, najbolje opravljajo tisti, ki premorejo strast do katalogov, do presejevanja in izbiranja, do filtriranja, urejanja in upajmo združevanja podobnega s podobnim.
Vrednost
Richard de Bury je bil lastnik ene največjih zasebnih knjižničnih zbirk. Ko se sprašujemo o dobrem modelu za knjigarne, nam njegov zapis o tem, da naj bi vrednost knjig določala modrost, modrost pa je neizmerljiva, in če je vrednost knjig neizrekljiva, kako naj dokažemo veljavnost kupčije, razgrne dilemo, kako naj sploh postavimo ceno knjigi.
Vrednost se veča s pičlostjo nečesa. Toda ta redkost utegne biti tudi posledica našega podcenjevanja nečesa, kar ima veliko vrednost. Knjigarne so redke, ker jih podcenjujemo.
Kako je mogoče, da uporabljamo enako valuto za osnovne potrebe, za razkošje in za tisto, kar nam omogoča globoko izpolnitev.
Lewis Hyde v svoji vplivni knjigi Darilo govori o razliki med darilom in tržnim blagom, med ceno in vrednostjo. Stvari, ki jih cenimo najbolj od vsega, niso prenosljive. Zato je težko določiti njihovo menjalno vrednost. Torej ceno.
Knjigotržčevo delo ni izključno oziroma prvotno prodaja na drobno.
V knjižni panogi ne obstaja dobre poslovni model za knjige, ki niso podvržene medijski pozornosti in nagli prodaji.
Dobra knjigarna po Teicherjevih in Raffalijevih modelih knjigarne, mora izpolniti naslednje kriterije, če naj bo rentabilna:
- Približno 20 odstotkov knjigotrškega materiala morajo biti izdelki, ki niso knjige.
- Knjige, ki so na zalogi, je treba večinoma kupiti od glavnih založb, ki ponujajo večje rabate od majhnih, neodvisnih in akademskih založb.
- Knjigarne knjig ne smejo imeti na svojih policah več kot štiri mesece.
- Knjigarne morajo knjigarnarjem dajati plačo na ravni trgovca na drobno – začetnika.
Kako merimo neizmerljivo. Izziv, s katerim se je soočal tudi Jeremy Bentham, v njegovem iskanju sreče.
Naša politična ekonomija mora vzpostaviti razliko med vrednostjo in vrednoto, med izobraženim in učenim ter med etiko in moralo.
Skupnost
Kalven pravi, da knjigarne hočeš nočeš delujejo v dveh ekonomijah in sicer v darilni ekonomiji strasti in duševne lakote ter v tržni ekonomiji, kjer so knjige potrošno blago.
Knjige in knjigarne so darila, ki lahko delujejo na način tržnega blaga za tiste, ki jim je ljubše tako. Navsezadnje včasih potrebujemo zgolj knjigo.
Nujno je, da smo knjigarnarji zmožni ohranjati tišino, ki bo po vsem sodeč ustrezala tako knjigam kot njihovim skrbnim bralcem, potem ko smo jih ustrezno predstavili druge drugim.
Knjigarna kot povezovalka in graditeljica skupnosti.
Poslanstvo knjigarne je odkrivanje, izboljševanje in širjenje znanja. Področje njenega poizvedovanja in preiskovanja vključuje vse družbene vidike in njene vrednote.
Čas
Ne boš umrl naenkrat, pravi Seneka, saj umiraš sleherni dan. Modro izkoristi svoj čas, kaj nič nam ne pripada, razen časa.
Človek bi si mislil, da bi lahko dodatni čas, ki nam ga omogoča učinkovitost, postal skupno darilo, ki bi nam pomagalo, da se upočasnimo, razmišljamo in poskušamo razumeti okoliški svet, drug drugega in sami sebe.
Milan Kundera v svojem romanu Počasnost razkrije vez med demonom naglice in pozabljanjem ter med počasnostjo in spominom. Stopnja počasnosti je neposredno sorazmerna z intenzivnostjo spomina, stopnja hitrosti je neposredno sorazmerna z intenzivnostjo pozabljanja.
Borges je menil, da se človeku vse pripeti točno zdaj. Minevajo stoletja, toda stvari se godijo samo v sedanjosti.
Tok časa se ublaži, medtem ko brskamo med knjigami. Najpametneje bo, da knjigarnarjevo nalogo prikažemo v luči tega pojava.
Dobra knjigarna
Adam Gornik: »Kadar se zapre neka knjigarna, se konča debata.«[3]
Knjigarne oživljajo njeni stalni obiskovalci; smisel knjigarne izpolnjujejo srečevanja.
Judje so ljudje, ki so vzgojeni, da postavljajo vprašanja svojemu bogu – ga celo zaslišujejo. Brez domovine, si je judovsko ljudstvo ustvarilo svojo domovino v knjigi.
Dober model knjigarne ne sme biti podvržen načelom trgovine na drobno. Tu izdelek ni knjiga sama, temveč celotna izkušnja knjigarne – paberkovanje po njej ter misli, pogovori in odkritja, ki jih izzove tamkajšnji knjižni nabor.
[1] V knjigi na strani 13
[2] V knjigi na strani 27
[3] V knjigi na strani 185
