Notranji razvoj afriške družbe
Izvor afriške družbe
Najzgodnejša pričevanja o obstoju človeka temeljijo na izkopavanjih dr. Louisa Leakeyja v soteski Olduvai v severni Tanzaniji. Kasnejša najdišča ob jezeru Turkana v Keniji in pri reki Olmo v Etiopiji so zgodbo o razvoju človeka popeljal še dlje v preteklost. Nekje pred približno milijon in pol ali dva milijona let naj bil čas razvoja človeka v Afriki.
Moderni človek, naj bi primat prevzel nekje pred 35.000 do 8.000 leti pred našim štetjem.
Afriško prebivalstvo, ki ni črnsko, ki pa tudi ni vedno zelo svetlopolto, včasih imenujemo libijsko-berbersko. Libijci ker so jih tako imenovali Grki, za Berbere pa so jih imeli muslimani.
Dandanašnji sta severna in severovzhodna Afrika skoraj v celoti poseljena s kavkazoidi. Kojsani so praktično omejeni na sušne predele na skrajnem jugozahodu. Kojsane pogosto imenujejo Bušmani ali Hotentoti.
Sahara je začela postajati puščava okoli 10.000 let pr. n. š. in se dokončno preobrazila v puščavo okoli leta 2.000 pr. n. š.. Dogajanje v današnji Sahari in v predelih med Saharo in severno mejo tropskega gozda, ki se danes imenuje Sudan, je ključno vplivalo na razporeditev človeških ras skoraj po vsej celini.
Severnoafričani se v islam niso spreobrnili pred 8. stoletjem, nekateri zahodnoafriški črnci pa so ga očitno sprejeli že vsaj v 10. stoletju.
Danes zahodna meja Suda sovpada s pomembno kulturno in jezikovno razmejitvijo: zahodno od nje živijo poljedelska ljudstva, ki govorijo jezik nigrsko-kongovske družine, vzhodno pa so ljudstva, govoreča nilsko-saharske jezike.
Kongovska kotlina je najpomembnejše porečje v osrednji Afriki.
Bantujci so postali prevladujoči tip prebivalstva v vsej južni polovici Afrike, razen na skrajnem jugozahodu, v puščavi Kalahari. Bantu je jezikovna klasifikacija.
V poznih štiridesetih letih 20. stoletja je jezikoslovec Joseph H. Greenberg definiral štiri ločene in različne jezikovne družine v Afriki. Afriško-azijska, kojsanska, nilsko-saharska in kongovsko-kordofanska. Nilsko-saharske so govorila ljudstva v vzhodni Sahari. Kongovsko-kordofansko pa naj bi govorila ljudstva v Kordofanu v Republiki Sudan, poljedelska ljudstva v zahodni Afriki med Senegalom in vzhodno Nigerijo, ter bantujska ljudstva osrednje, vzhodne in južne Afrike.
Bantujci so se prebijali na jug skozi gozdove Kongovske kotline. Sprva v majhnih skupinah.
Afrika in stare civilizacije Bližnjega vzhoda in Sredozemlja
Faraonska civilizacija je bila prva velikih civilizacij, ki se je razširila v Afriki. Toda Egipt je bil drugačen od drugih delov Afrike.
Na področju Nubije se je razvilo kraljestvo Kuš v 11. stoletju pr. n. š.. Njegova prestolnica je bila domnevno Napata. To naj bi se končalo okoli leta 350 pr. n. š.. Premagalo naj bi ga semitsko kraljestvo Aksum.
Grki so pomenili konec Egiptovske moči. Njihovi najmočnejši tekmeci so bili Feničani. Fenicija je bila grško ime za obalne predele Sirije in Libanona.
Na treh območjih so se iz feničanskih pomorskih postojank razvila pomembna mesta. Kartagina je bila ena od tunizijskih kolonij. Drugi pomembni področji sta bili današnja Tripolitanija, kjer so se razvila tri mesta, Leptis, Oja in Sabrata, ter severnoatlanstka obala Maroka, kjer je bilo glavno mesto Liksus (današnji Larache). Ti dve področji sta ležali na začetku trgovskih poti, ki so vodile preko Sahare v Sudan.
Zgodovina krščanstva v severni Afriki je pomembna. Ta religija je bila priljubljena že dokaj pred Konstantinovo spreobrnitvijo. V Egipt se je razvila domača cerkev, cerkev Koptov.
Po razpadu Rima so v severno Afriko vdrli Vandali.
Berberski jezdeci so osnovali lastno politično silo, ki jo arabski zgodovinopisci poznajo kot Zenato.
Že vsaj v 7. stoletju pr. n. š. so se jugozahodni Arabijci začeli širiti v bližnjo Afriko.
Aksum se je v 3. stoletju razširil tudi preko Rdečega morja v Jemen. Tam je bil Du Nuvas, zadnji himjaritski kralj, ki se je na začetku 6. stoletja pr. n. š., spreobrnil v judovstvo in začel preganjati kristjane. Aksumsko kraljestvo je vdrlo v Jemen. Aksum je bil popolnoma pokristjanjen. Država se je kasneje v svojem krščanstvu iz grško-semitskega aksumskega kraljestva preoblikovala v afriško kraljestvo Etiopijo.
Razvoj držav in trgovanja v Sudanu
Arabci, ki so se povzpeli na oblast v 7. stoletju vzhodno od Sahare, so poznali pomembna sudanska kraljestva. Eno je bilo severno od zgornjega toka Nila in Senegala – Gana (ne današnja). Drugo pa severno in severnovzhodno od Čadskega jezera – Saifava.
Puščavske karavane, ki so spodbudile razvoj večjih gospodarskih in političnih tvorb v Sudanu, so vedno vodila saharska plemena, potomci starih Garamantov in Faruzijcev, še zlasti Sanhadži in Tuaregi.
Med plemeni Sanhadžev je zavladala stroga puritanska oblika islama in jih je povezala v militantno zvezo, ki jo zgodovina pozna pod imenom Almoravidi.
Med južnejšimi mandejskimi skupinami se je razvnel boj za dediščino Gane. Sprva je prevladalo ljudstvo Susu. Nato pa je oblast prevzel kralj Sundžata, ki je utemeljil novi mandejski imperij Mali. Vladal naj bi med letoma 1230-1255.
Plovba po Nigru pa je bila v rokah nemandejskega ljudstva Songajev.
Vojaška moč Malija je slabela. Severno od njega sta nastali neodvisni kraljestvi Tukulorjev in Džarov.
Razvoj držav in trgovanja v Gvineji
Med spodnjim tokom Senegala in zahodno Liberijo je živela vrsta ljudstev, kot so bili Tukulorji, Volofi, Sereri, Džoli, Tendeji, Pepli, Bulomi, Temneji, Kisiji in Golaji. Ta ljudstva so bili črnci. Povsem drugačno ljudstvo, ki je prav tako govorilo zahodnoatlantski jezik pa so bili Fulani.
Določene skupine, ki so bežale pred mandejci, so bežale proti zahodu in jugu. Eno teh je bilo ljudstvo Susuji. Končni izid manejskih osvajanj je bil močno zapleten etični položaj na južni in jugovzhodni meji zahodnoatlantskih ozemelj.
Mandejski vpliv v deželah vzhodno od Liberije, v današnji Slonokoščeni obali in Gani, je bil usmerjen v trgovino. Dve dobrini, ki sta bili zanimivi sta bili zlato (v deželi Lobijev, v dolini Črne Volte) in kolini oreški. Specializiran sloj muslimanskih mandejskih trgovcev se je imenoval Džuli.
Najboljši trgovci z zlatom so bili Akanijci. Danes je o Akaniju in/ali Tvifu le malo znanega. Zaradi naraščajoče moči akanskih državnih tvorb je nastala nova mandejska država Gondža v zgodnjem 17. stoletju. Gondža se je širila na račun Bona in Dagombe.
Precej dokazov govori v prid domnevi, da so džukunska, nupejska in jorubska kraljestva ter Benin, verjetno pa tudi borgujska kraljestva, plod skupnega političnega procesa ali vrste procesov.
Države in trgovanje v severovzhodni in bantujski Afriki
Na večjem delu območja kamor so prodirali Bantujci, so bili poprejšnji prebivalci verjetno govorci kojsanskih jezikov, kot so bili Kojkoji ali Sani. Danes preostanki teh ljudstev živijo na obrobju puščave Namib ali Kalaharija.
Skozi večji del prvega tisočletja so se Bantujci pomikali proti severu.
Čeprav je bila krščanska Etiopija glede trgovanja popolnoma odvisna od muslimanov, se jim je politično lahko postavila po robu. Proti koncu 13. stoletja je krščanska Etiopija doživela razcvet pod tako imenovano obnovljeno salomonsko dinastijo. V času kralja Amde Sijona (1314-44) se je začela vrsta vojn proti Ifatu (muslimanski sultanat) in ostalim muslimanskim državam v notranjosti.
Sidami so bili kušitsko govoreča poljedelska ljudstva v južnem delu Eitopskega višavja.
Nekoliko pred 16. stoletjem so se začeli preseljevati Niloti. Najprej Luoji. Skupina Luojev, znana kot Bitoji, je osnovala dinastije, ki so vladale bantujskim kraljestvom Bunjoro, Toro in Buganda.
Tutsiji so ohranili položaj vladajočega plemstva v kraljestvih Ankole, Ruande in Burundija. Hutuji so bili poljedeljci.
Splošni rezultat arabskega naseljevanja v trgovske naselbine na obalah Indijskega oceana je bil, da se je vzdolž vse obale oblikovala enotna islamska kultura Svahilijcev (Sahel – obala, Svahili – ljudje z obale). Danes je Svahili uradni jezik Tanzanije.
Zlato je prihajalo iz Zimbabve-ja. Poleg Velikega Zimbabveja so se pojavile še druge kraljevine. Monomotapa, tako so jo imenovali Portugalci v 16. stoletju. Druge dinastije so bile še Čangamire in Torva. V 17. stoletju se pojavi maravijska država.
V Kongu so Portugalci prisotni že od leta 1482.
Videti je, da so bila nekatera bantujska kraljestva uspešnejša od drugih. Med njimi je severna skupina držav v Jezerskem višavju, v osrednji Afriki pa kongovska in zimbabvejska skupina ter kraljestvi Lozi in Kazembe ob reku Luapula, ki sta se ohranili še v 19. stoletje.
Vpliv Islama
Vzpon islama in arabskega imperija v severni Afriki
Islam, tako civilizacija kot religija, je bil prvi bistveni zunanji dejavnik, ki je vplival na potek afriške zgodovine. Začel se je z zavzetjem Egipta leta 639.
Krščanstvo je bilo vedno v manjšini. Le v petih državah mu je privržena več kot tretjina: JAR, Zambiji, Malaviju, DR Kongo in Ugandi.
Islam je prišel v Afriko z vdorom rivalskih skupin Arabcev iz Sirije in Arabije v dežele severno od Sahare. Amru ibn Al Asu je uspelo osvojiti Egipt z manj kot 12.000 vojščaki. Babilon se je predal leta 641. Z Nubijci so sklenili dogovor. Nato so nadaljevali prito Kirenajki in Tripoliju. Magreb pa so osvojili šele, ko so vzpostavili mornarico, ki je lahko premagal Bizantince na morju.
Do leta 711 so si podredili vso severno-zahodno Afriko in se odpravili na drugo strani Gibraltarske ožine.
Omajade so leta 750 strmoglavili Abasidi. Ti so vladali iz Damaska.
Muslimanske države in imperij severne Afrike
Abasidske avtoritete niso nikoli priznavali na zahodu. Ibn Tulun je leta 872 naredil svojo vojsko in naredil kraljestvo iz Egipta. Močna egiptovska oblast je iztrgala kalifatu tudi Sirijo in si lastila Kirenajki. Podobno samostojni so bili tudi beduini. Recimo Aglabidi v Ifrikiji.
Ibaditi so bili misijonarji zmerne haridžitske vere. Ti trgovci so vpeljali islam v zahodno Afriko.
Idris ibn Abd Alah je začel graditi kraljestvo s prestolnico v Fezu.
Fatimidi so bili uspešni tako v Egiptu kot Magrebu. Leta 969 je bil kalif Al Muiz končno dovolj močan za napad na Egipt.
Kasneje se pojavijo Seldžuki. Do leta 1076 sta bila v njihovih rokah tako Sirija kot Hedžas.
Saladin je ustanovil dedni ajubidski sultant v Egiptu, ki je ostal na oblasti do leta 1250. Ko so oblast prevzeli vojaki – mameluki. Ti so v Egiptu vladali do 1516-17, dokler ga niso zavojevali Osmani.
Magreb je bil bolj ali manj prepuščen samemu sebi. Ko so Fatimidi leta 973 zapustili Ifrikijo, so za svoje namestnike imenovali Ziride. Ti so se borili z Berberi.
Almoravidi so bili združba Sanhadžev iz zahodne Sahare. Leta 1082 je bil ves Maroko in del zahodne Alžirije pod poveljstvom Ibn Tašfina. Almoravidi so si podredili tudi španske muslimane.
V tem času se je razvil tudi sufizem. Ibn Tumart je bil masmudski teolog z južnega Atlasa.
Naslednji so bili na tem področju Almohadi. Ti so bili vrhunec berberske moči. Združili so Magreb in muslimansko Španijo. Po njihovem razpadu se je Magreb razdelil na tri dele, med Hafside, Abd al-Vadide in Marinide. In ta vzorec je ostal.
Ekspanzija islama v zahodni Afriki
Nekateri so mnenje, da je bila maroška invazija na zahodni Sudan katastrofa, zaradi katere sta najpomembnejša vpliva v sudanski zgodovini – razvoj organizirane trgovine in napredovanje islama – za več stoletij obstala na mrtvi točki.
Leta 1630 je songajska država v Dendiju razpadla na vrsto majhnih poglavarstev.
Zahodni puščavski Berberi so postali popolnoma arabizirani v jeziku in kulturi.
V 18. in 19. stoletju so bili pomemba etična skupina Fulani, ki so pograbili idejo džihada. Osvojitev Bonduja sredi 17. stoletja je bila tak primer džihada. Leta 1804 pa je prišlo do slavnega primera džihada na ozemlju današnje severne Nigerije. Usuman dan Fodio (1754-1817). Drugi pomemben posameznik džihada pa je bil Hadži Umar (1795-1864).
Afrika v dobi evropske ekspanzije
Začetki evropskega delovanja v Afriki
Leta 1415 so Portugalci zavzeli maroško utrjeno mesto Ceuto. Sin prvega aviškega kralja Janeza I, princ Henrik (1394-1460) je sodeloval pri zavzetju. Postal je njen prvi portugalski guverner.
Islam je na vzhodu segal do Kitajske, na jugu pa do Sudana.
V Zahodni Evropi ni nikoli povsem zamrla misel, da sta v Etiopiji krščanski kralj in država, s katero bi bilo koristno navezati stike. V 14. stoletju je Etiopijo preko Nubije dosegla dominikanska misija.
V 14. stoletju so kartografi, večinoma judovskega rodu, ki so sprva delovali v italijanskih mestih Genovi, Benetkah in Pisi, nato pa na Majorki, izdelali zemljevide sredozemskih in črnomorskih obal, imenovane portolani, ki so predniki vseh sodobnih pomorskih kart.
Portugalci so bili najbolj dejavni v raziskovanju. Tu jih je spodbujal Henrik.
Maderia je bila kolonizirana leta 1419 in Azori 1439. 1444 so odkrili Zelerni rt. Črnce tam so imenovali Guineus (berberska beseda za črnce). Po letu 1460 so odkrivanja nadaljevali zasebni podjetniki. 1471 so prišli do Zlate obale, današnje Gane. Leta 1488 je Bartolomeu Dias obplul skrajni jug Afrike.
Pero de Covilha je leta 1490 obiskal Etiopijo.
Ob odkrivanju so Portugalci spotoma odkrili še Brazilijo pod Pedrom Cabralom (1499-1501).
Prva portugalska podkralja Indije sta bila med letoma 1505-1515. Francisco de Almeida in Alfonso de Albuquerque. V Goi so postavili stalen sedež.
Leta 1494 je tordesilska pogodba določila razmerja med Španijo in Portugalsko glede osvajanj in kolonij.
Portugalska je dobila tekmece v Afriki šele konec 16. stoletja. Prvi so bili Nizozemci. Portugalci so dobili od Afrike zlato in sužnje. Niso pa želeli prevzemati teritorialne in upravne funkcije.
Sprva je Portugalcem glavni zahodnoafriški vir tkanin, korald in sužnjev za trgovanje z Zlato obalo predstavljal Benin.
Otoke v Gvinejskem zalivu so začeli naseljevati okrog leta 1485. Na te otoke so prenesli tudi gojenje sladkornega trsa, ki so ga gojili že na Maderi.
Na Portugalce je kongovsko kraljestvo, na katero so prvič naleteli leta 1482, napravilo velik vtis s svojo velikostjo, organiziranostjo in trgovinskim sistemom. Kraljestvo Bakongov je imelo določene prednosti za Portugalce.
Južneje ležeče kraljestvo Ndongo, katerega vladar je bil ngola – od tod Angola, je bilo uradno vazal Konga.
Pravzaprav so bili Portugalci bolj glasniki sprememb, kot da bi spremembe prinesli, saj so bile afriške družbe precej močne v tem času.
Prva faza vpliva svetovne trgovine na tropsko Afriko: izvozna trgovina s sužnji
Med letoma 1637 in 1642 se je Nizozemska vzhodnoindijska družba polastila portugalskih posesti na zahodni obali Afrike.
Nizozemci, ki so imeli boljše ladje in so poznali boljše tehnike jadranja in navigacije, in jim zato ni bilo potrebno uporabljati monsune.
Ker so potrebovali postojanko na njihovi poti v Indonezijo so zgradili današnji Cape Town (Kaapstad).
Nizozemci so v tridesetih letih 17. stoletja Portugalcem uspeli iztrgati del Brazilije. Prav tako Portugalci niso mogli več braniti svojih vzhodnoafriških obalnih postojank. Omanci pa so jih pregnali tudi iz Maskata in Zanzibarja, ter Mombase.
V drugi polovici 17. stoletja so se za trgovino na zahodnoafriških obalah tekmovale številne evropske trgovske družbe. Francozi so se nastanili leta 1639 na otoku blizu ustja reke Senegal. Postali so vodilna trgovska sila na obali med Senegalom in Gambijo.
Danci so bili okoli Akre.
V Ameriko je bilo prepeljano približno 15 milijonov Afričanov. Druga ocena Philip D. Curtina govori o cca 9,5 milijonov.
Zahodna Afrika v času trgovanja s sužnji
Sužnje so bolj kot prodajno dobrino cenili kot kapital.
Pojavil se je nov sloj ljudi, ki jih največkrat imenujejo trgovski velikaši. John Kabes iz Komende, John Konny iz Ahante, ter Edward Barter iz Cape Coasta.
Boj za nadzor nad ozemlji in trgovino na Zlati obali, je potekal med Denkiro in Akvamujem. Kmalu pa je nastala tudi nova sila Asanti, ki je obvladoval ozemlje današnje Gane in so ga premagali šele Britanci v 19. stoletju.
Na vedno večji nered na Suženjski obali sta se odzvali dve državi, ki sta ležali v notranjosti, Dahomej in Ojo. Ojo je pustošil po Dahomeju v letih 1726-30.
Bantujska Afrika med okrog 1600 in 1870
Portugalski posegi v kraljestvih Kongo in Monomotapa so povzročili propad teh dveh velikih zgodnjih bantujskih politično-gospodarskih projektov. Portugalci so izgubili vodilno vlogo, ki jo je na jugu prevzel Čangamire, na severu pa Omanci in drugi arabski ter svahilijski trgovci z obale.
Omanci so bili močno pod sajedom Said bin Sultanom. Na koncu se je umaknil na Zanzibar, njegove interese pa je v Maskatu branil regent.
Pomemben izvozni artikel je bila v 18. stoletju tudi slonova kost.
Zanzibarsko kraljestvo je razvijalo in nadzorovalo trgovino na dolge razdalje vse od Udžižija na jezeru Tanganjika in do Karagveja zahodno od Viktorijinega jezera. Pomembni kraljestvi tega časa sta tudi Bunjoro in Buganda. Zanzibar pa je trgoval s slonovo kostjo tudi z Azijo.
Severno od ustja Konga je bilo moč najti mala kraljestva Loango, Kakongo in Ngojo.
Portugalci niso imeli moči, da bi vplivali na trgovsko politiko držav, ki so ležale dlje kot 300 kilometrov proč od obale.
Začetek mfekane ali difakane, časa drobljenja in prisilnega razseljevanja, je bil čas težav severnih Ngunijev. To sta izkoristila dva kralja bojevnika. Dingisvajo (1800-1818) in Šaka (1818-28). Šaka je pripadal Zulujem.
Severno od zulujske dežele sta kraljestvo zgradila dva ngunijska poglavarja, Sobhuza in Msvazi. Svazi je združilo nekaj Sotovo, večinoma pa so bili Nguji.
Okoliščine v bantujski Afriki niso bile tako ugodne za razvoj velikih stabilnih družb kot v zahodni Afriki.
Ekspanzija evropske politične moči v 19. stoletju v zahodni Afriki
Severna Afrika je bila že dolgo del sredozemskega trgovskega sistem. Južna pa je postala zanimiva zaradi rudnega bogastva, ki so ga odkrili. Tropska Afrika pa ni bila posebej zanimiva za evropske trgovce in vlagatelje.
Evropejci so imeli dve ključni območji v Afriki. Egipt po odprtju Sueškega prekopa leta 1869 in Južna Afrika po odkritju njenega rudnega bogastva: diamantov (1867) in zlata (1886).
Belgijski kralj Leopold II je svoje kolonialne ambicije usmeril v Kongo. Leta 1867 je bil njegov namen že očiten.
Berlinska konferenca 1884-5 je govoril o kolonialni razdelitvi.
Danci (1850) in Nizozemci (1872) so se umaknili iz utrdb na Zlati obali, kjer so bili prisotni od 17. stoletja.
Francozi so se vrnili v Senegal po mirovnem sporazumu po Napoleonskih vojnah leta 1817. Novi guverner je bil Louis Faidherbe. Sestavil je vojsko iz afriških nabornikov. In do leta 1864 je bila francoska oblast v zahodnem Sudanu že prisotna globoko v notranjosti.
V Freetownu na polotoku Sierra Leone je nastala naselbina osvobojenih sužnjev. Leta 1814 je guverner Sierra Leone postal Charles Macarthy. Leta 1824 je bil poražen v bitki z Asanti.
Nov produkt trgovanja je postalo palmovo olje.
Britanci so leta 1851 s silo izgnali kralja Lagosa in ga anketirali. Leta 1873 se je Britanski kolonialni urad odločil, da ne more več dovoliti, da bi njegova ozemlja na Zlati obali ogrožali asantski vpadi. Toda afriški odpor ni bila majhen. Prav tako so Britance izrivali Nemci in Francozi.
Nastajal pa je tudi nov afriški imperij, ki ga je ustanovil Samori. Ta džulski trgovec je bil rojen okoli leta 1830. Francozi so ga premagali šele leta 1898.
Ekspanzije evropske politične moči v 19. stoletju: južna, vzhodna in severna Afrika
Rt dobrega upanja je bil strateška točka in od leta 1795 do 1806 sta si ga menjali Britanija in Nizozemska.
Evropski kmetje, ki so se naselili okoli Kaapstada (Boerre ali v ednini Boer) so bili v 18. stoletju že uspešni. Ker pa so bile razmere zahtevne so se selili vedno bolj proti severu in se borili za zemljo s Kojkoji. V času prihoda Britancev je bilo v južni Afriki okoli 20.000 belcev.
Buti so ustanovili dve republiki Transvaal in Oranje. Britanci so ju priznali leta 1852 in 1854. Britanci so se tako borili tako z Buri kot Bantujci. Leta 1836-37 so se Buri odpravili na veliki pohod proti severu. Okoli 14.000 ljudi.
David Livingston je bil prvi, ki je prečkal celino okoli leta 1850. Dva podviga leta 1852-6 in 1858-64 sta sprožila zanimanja za notranjo Afriko tudi pri drugih Evropejcih.
Leta 1862 so se Britanci in Francozi dogovorili. Britanija je priznala pravico Francije do Madagaskarja in Komorskih otokov, Francija pa pravico Britanije do Zanzibarja. Francija je 1881 uradno prevzela oblast nad Tunizijo, Britanija pa 1882 nad Egiptom. Francozi so leta 1830 poskusili osvojiti tudi Alžirijo. Turki so še nekako branili Tripoli. V Maroku pa se je še ohranjalo nacionalistično izročilo, ki ga je začela dinastija Saditov v 16. stoletju. Maroko je ohranil neodvisnost do 1911.
V Etiopiji je vladal lokalni vladar Menelik leta 1889, ko je postal cesar.
Sudan se je še nekaj časa upiral in je bil v letih 1887-98 neodvisna država.
Proti koncu 19. stoletja so se pojavili novi igralci. Nemci in Italijani. Nemci so prevzeli leta 1890 nadzor nad Nemško vzhodno Afriko. Italijani pa so od leta 1883 vstopili v Eritrejo in Somalijo, bitka in poraz pri Advi (adovi) leta 1896 pa je zaustavila njihove interese v Etiopiji.
Britanija je bila leta 1879 poražena proti Zulujem pri Isandlvani.
Transvaal je pod Paulom Krugerjem (1883-1902) postal velik zagovornih afriškega nacionalizma.
V obdobju 1883-5 je Rhodes prepričeval Britance na ustavijo širitev Transvaala na bocvanska ozemlja. Leta 1890 je z ustanovitvijo belske naseljenske kolonije Južne Rodezije na ozemlju, ki ga danes poznamo kot Zimbabve, Rodes prišel Transvaalu za hrbet.
Leta 1899 je Britanija z vojsko začela boje proti republikama in ju tri leta kasneje tudi premagal. Ti sta postali njeni koloniji
Afrika v sodobnem svetu
Kolonialno obdobje: Splošno o kolonialnih politikah; eksplotacijske kolonije
Italija se je lotila osvajanj v Tripolitaniji in Kirenajki, iz katerih je pozneje nastala njena kolonija Libija. Leta 1935-6 pa so zavzeli tudi Etiopijo.
Evropejci so si razdelili Afriko s sporazumi, ki so jih sami podpisali v Berlinu, Parizu, Londonu.
V prvem delu kolonialne dobe, do nekje leta 1914 je bilo največ prizadevanj usmerjenih v pridobitev zadostne oblasti nad kolonijami, v njihovo osvajanje in organiziranje.
Mnogi generali prve svetovne vojne – Kitchener, French, Haig, Plumer, Gallieni in Joffre – so se svojega poklica naučili v Afriki.
Na splošno je veljalo, da so moral vlade, ki so hotele v Afriko pripeljati naselnike in gospodarske družbe, ki bi celino umestile v svetovno gospodarstvo, te aktivno pritegniti.
BSA je ustanovil Cecil Rhodes. BSAC je ostala upravljavska agencija obeh rodezijskih kolonij do dvajsetih let 20. stoletja.
Politika ozemeljskih koncesij se je najbolj uveljavila na ozemljih v Kongovski kotlini in okoli nje. Svobodna država Kongo in Francoska ekvatorialna Afrika sta bila skrajna primera. Onkraj zahodne Afrike so bile le redke afriške skupnosti vprežene v pridelovanje dobrin za svetovni trg.
Francoski del Afrike je bil počasi podvržen centralizmu, z zelo majhnim vplivom lokalnega prebivalstva. Medtem pa so bili Britanci bolj vključujoči. Uvedli so takoimenovo obliko posredne vladavine.
Združena Nigerija, katere guverner je bil Lugard v letih 1914-19, je bila pravzaprav najpomembnejša kolonija britanske tropske Afrike.
Po prvi svetovni vojni so si razdelili nemški del. Francozi so dobili Togo in Kamerun. Velik delež Nemške vzhodne Afrike je prešel v roke Britancev. Belgijci so prevzeli Ruando in Burundi. Jugovzhodno Afriko so prevzeli južnoafričani.
Druga faza kolonialne vladavine, predvsem v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, je bila zelo statična.
Po drugi vojni je nastopila tretja faza. V njej sta matična država in kolonialna uprava skupaj načrtovali in financirali obsežne projekte gospodarskega in družbenega razvoja afriških ozemelj.
Kolonialno obdobje: Naselniške kolonije
Sredi petdesetih let 20. stoletja je v Afriki živelo več kot 5 milijonov naselnikov evropskega rodu. Največ na severu in jugu. Bilo pa je tudi milijon Azijcev, predvsem Indijcev in nekaj Arabcev.
Milner, imperialni pooblaščenec v Južni Afriki, je načrtoval vzpostavitev britanske vladavine v obeh osvojenih afrikanskih republikah (Transvaalu in Oranje). Zanimal ga je sistem, ki bi jamčil britanskemu imperiju, da bi še naprej izkoriščal rudna bogastva južne Afrike za lastno korist. Toda obe ozemlji sta kmalu dobili z ustavo opredeljeno samoupravo in sta postali enakovredni Kaplandiji in Natalu.
Leta 1910 je prišlo do oblikovanja Unije. Prvi predsedniki so bili Afrikanerji. Apartheid je bila doktrina, da naj bi narodi znotraj Unije živeli ločeno drug od drugega. Uveljavljen je bil leta 1947. V tem duhu so se razvijali tudi bantustani. Leta 1966 in 68 sta neodvisnost dobila Basuto, ki se je preimenoval v Lesoto in Bečvanija, ki se je preimenovala v Bocvano.
Kenijska kolonija je svojo pot začela kot Britanski vzhodnoafriški protektorat. Britanija je morala to območje nadzorovati, da je ohranila nadzor nad Ugando, ki ji je bila predpogoj za britansko prisotnost v Egiptu. Evropskih priseljencev v Kenijo je bilo malo, bili pa so tudi indijski.
Leto 1923 je pomenilo mejnik v britanski politiki do naselniških kolonij v Afriki. Južna Rodezija je dobila samoupravo. Toda Britanija je ugotovila, da uveljavljanje doktrine samouprave, tam kjer je večja britanska skupnost, ni v interesu večinskega prebivalstva kolonije.
Leta 1953 je bila ustanovljena Federacija Rodezije in Njasalanda.
Spet neodvisnost
Zgodba o dekolonizaciji Afrike se pogosto osredotoča na razmah nacionalističnih gibanj na celini, še posebej negritete (negritude), panafrikanizma in panislamizma.
Dekolonizacija se je začela severno od Sahare.
Osmansko cesarstvo je razpadlo. Egipt je bil leta 1922 razglašen za suvereno kraljestvo. Turčija je bila pod oblastjo reformista Mustafe Kemala Ataturka. Arabci so dobili neodvisnost pod Ibn Saudom. Irak je postal neodvisno kraljestvo 1932. Judovsko naseljevanja v Palestino pa je spodbudilo arabski nacionalizem.
Na ozemljih Italije je leta 1950 Idris Al Sanusi postal kralj federalne zveze Kirenajke in Tripoltanije, naslednje leto je nastala Libija. Eritreja je psotala leta 1952 zvezna provinca Etiopije. Somalija je postala neodvisna leta 1960.
Sudan se je odločil za samostojnost od Egipta leta 1956.
Francozi so imeli največje težave v Alžiriji. Leta 1954 so se sporazumeli s Tunizijo in lokalna oblast je prevzela vodenje. Maroko je sledil v letu 1956. Leta 1962 pa so dovolili referendum v Alžiriji.
Leta 1957 je Zlata obala postala Gana in so ji dovolili samoupravo.
Nigeriji je bila neodvisnost priznana leta 1960. Leta 1961 jo je dobila Gambija.
De Gaulle je želel kolonije privezati nase s skupnostjo. Toda Gvineja se ji ni pridružila, nato so sledile še druge. Senegal in Francoski Sudan, ki sta se sprva združili v federacijo Mali. Ta je kmalu razpadla, Francoski Sudan pa je obdržal ime Mali.
Kongo je dobil neodvisnost leta 1960. Burundi in Ruanda pa leta 1962.
Tanzanija, ki je izšla iz Tangajike in Zanzibarja, se je osamosvojila v letu 1961.
Uganda je dobila neodvisnost leta 1962.
Leta 1964 sta nastali neodvisni državi Zambija in Malavi. Britanija je tako ostala brez svojih kolonialnih obveznosti.
Sedaj sta bili edini kolonialni sili v Afriki še Portugal in Španija. Mozambik je postal svobode po letu 1974 in vstajo vojakov na Portugalskem. To je sprožilo tudi posledice v Rodeziji. Leta 1979 se je država preimenovala v Zimbabve-Rodezijo. Mugabe je leta 1980 postal vodja Zimbabveja.
Neodvisna Afrika: do leta 1989
Večji spori pri spremembah statusa iz kolonij v samostojne države je prišlo le v Alžiriji, Zairu, Zimbabveju in na treh portugalskih teritorijih.
Situacija v JAR je potencialno ogrožala stabilnost in prihodnost cele celine. Afrika se je učila vladanja. Bili so eksperimenti s socializmom. Bili so gospodarsko podrejeni multinacionalkam pri izkoriščanju naravnega bogastva. Veliko držav je bilo centralizirana diktatura. Nigerija je imela bogata najdišča nafte.
Eden od izzivov je bila pridelava hrane, da bi zadostovala za celotno prebivalstva.
Od neodvisnosti je imela korist le peščica, večina pa je še vedno ostajala revna in lačna. V takih razmerah so se vrstili vojaški državni udari. Nigerija, Gana, Liberija, Zgornja Volta, Mali, Niger, Uganda (Idi Amin), Etiopija (Haile Selassi). V Kongu je bil pomemben Katanga, tega je nasledil Mobutu, ki so ga podpirale ZDA. V Libiji je bila Gadafi. Tunizija in Habib Bourguiba.
Severna Afrika je imela v mnogih pogledih drugačne izkušnje od držav južno od Sahare.
Nekateri vladarji pa so bili bolj dolgoročni. V Gvineji Sekou Toure (1958-1984). Julius Nyerere je Tanzanijo pripeljal do neodvisnost 1961 in je vladal do 1985. Leopold Sedar Senghor v Senegalu in Kenneth Kaunda v Zambiji.
V Ruandi in Burundiju so se razvili etični spori med Tutsiji in Hutuji. V Sudanu je bilo trenje med severom in jugom, kjer so prevladovali Niloti.
Afrika je bila konec osemdesetih let, potem ko je v neodvisnosti odrasla cela generacija, celina nasprotij.
Neodvisna Afrika: od leta 1990
Na začetku devetdesetih let 20. stoletja je ustava predvideval večstrankarski sistem le v Bocvani, Gambiji, Senegalu, Zimbabveju, Namibiji in Mavriciju.
Izzivi so bili pri uveljavljanju demokracije, gospodarski razvoj je nazadoval in družba se je razkrajala.
V JAR je leta 1994 zmagal ANC. Mandela je popeljal državo v določeno stabilnost.
Kongo je bil obdarjen z naravnimi bogastvi. Imel je 48 milijonov ljudi. In Mobuta, ki je državo pokradel s podporo ZDA. Zbežal je šele leta 1997.
Tudi Gabon je bil bogat, predvsem z nafto. Leon Mba je sodeloval s Francozi.
V Ruandi so napetosti vodile v spopad leta 1994, ki je bil znan po etičnih razlikah in svoji krvoločnosti.
Malavi je bil odvisen od pridelave tobaka.
Kamerun je bil sestavljen iz ozemelj, ki sta bila pod britansko in francosko oblastjo in to se je poznalo.
Težave so se pojavljale konstantno tudi v Čadu.
Male države so imele pisano usodo. Benin se je odrezal bolje kot Togo. Burkina Faso in Mali sta bili revni državi. Slonokoščena obala je začela izgubljati sloves gospodarskega čudeža, ko so padle cene blaga v osemdesetih letih.
V Liberiji je Charles Taylor odstavil Samuela Doeja. Diamanti so bili vezni člen med politikama Liberije in Sierre Leone.
V muslimanski severni Afriki je znova prebujeni islamski fundamentalizem resno ogrožal narodno enotnost. Največji je bil v Egiptu in Alžiriji.
Eritreja se je odcepila od Etiopije leta 1993.
Demokracija v Afriki lahko obstaja, je pa malo verjetno, da bo dosežena hitro ali da bo trajna.
Aids je bil velik problem Afrike. Skoraj 90 % umrlih na začetku je bilo iz Afrike.
Veliko afriških vlad porablja 3 krat več denarja za odplačilo dolga kot za zdravstvo.
