Home > Razvoj družbe > Daron Acemoglu, James A. Robinson: Ožina svoboščin; Ravnotežje moči med državo in družbo

Daron Acemoglu, James A. Robinson: Ožina svoboščin; Ravnotežje moči med državo in družbo

Avtorja izhajata iz misli Johna Locka, ki je trdil da so ljudje svobodni, ko zanje velja stanje popolne svobode odrejanja svojih dejanj in razpolaganja s svojo lastnino ter osebo, kot se jim zdi primerno, ne da bi vprašali za dovoljenje ali bili odvisni od volje koga drugega.

Ko se je sesula državna uprava v Siriji, je postala država sinonim za humanitarno nesrečo. Tam kjer ni zakonov, tudi svobode ni.

Osnovno vprašanje, ki se nam pojavi je kako nadzorovati oblast in moč države, da nam koristi in ne škodi. Svoboda potrebuje državo in zakone, vendar je država ali elite, ki jo obvladujejo, ne zagotavljajo. Vzeti si jo morajo navadni ljudje, družba. Družba mora nadzorovati državo, tako da varuje in podpira svobodo. Za uveljavljanje svobode se mora družba mobilizirati, se politično udejstvovati, se zoperstavljati, ko je treba in na volitvah vlado vreči z oblasti, ko je mogoče. Svoboda izhaja iz občutljivega ravnotežja moči med državo in družbo.

Do svobodne družbe ne pridemo preprosto skozi odprta vrata, temveč po ožini, po kateri se je treba prebijati dlje časa, da obrzdamo nasilje, napišemo in uveljavljamo zakone, ter da država začne državljanom zagotavljati potrebne storitve. Proces je zapleten, ker se mora država s svojimi elitami privaditi življenju z omejitvami, ki jih postavlja družba, različni deli družbe pa se morajo naučiti sodelovati razlikam navkljub.

Kako se zgodovina konča

Leta 1989 je Francis Fukuyama napovedal, da se bliža konec zgodovine. Le pet let pozneje je Robert Kaplan v članku The Coming Anarchy naslikal povsem drugačno podobo. Harari je napovedal da lahko z vzponom umetne inteligence pričakujemo vzpon digitalne diktature. Kako se torej zgodovina konča?

Kongo je država, ki velja za utelešenje kaosa. Kongovci so kljub formalni pridobitvi neodvisnosti po letu 1960 še vedno prepuščeni sami sebi.

Podobno je v Lagosu. Philip Pettit je v knjigi Republicanism: A Theory of Freedom and Government napisal, da pod pritiskom nadvlade, strahu in skrajne negotovosti ni mogoče dostojno in polno živeti. Prebivalci nigerijskega Lagosa in mnogi naši predniki so živeli v razmerah, ki jih znameniti politični filozof Thomas Hobbes opisal v knjigi Leviatan. To družbeno stanje je opisoval kot vsesplošno vojno ali boj vseh proti vsem.

Hobbes je ugotavljal, da do tega stanja pride, ko ljudje živijo brez skupne avtoritete, do katere bi čutili ustrezno strahospoštovanje. To skupno avtoriteto je imenoval leviatan ali državna oblast. Kako si priskrbimo leviatana? Hobbes je predlagal dva načina: prvi je ustanovljena država, drugi je država s silo. Hobbes je bil morda preveč optimistične glede svobode pod državno oblastjo.

Zmogljivost države je delno odvisna od organiziranosti njenih ustanov, še bolj pa od njenega uradništva. Prvi je to vizijo podal Max Weber. Tega je navdihnila pruska urejenost, na osnovi katere je kasneje gradil tudi Tretji rajh. Kar so morali pod Hitlerjevo oblastjo prenašati Nemci in državljani zasedenih ozemelj, ni bil boj vseh proti vsem, na katerega je mislil Hobbes, temveč boj države proti državljanom – nadvlada in morija.

Tudi Kitajski leviatan razrešuje spore in izvršuje zadane cilje, prav tako, kot je to zmogel leviatan Tretjega rajha.

Hobbesova teza zgreši, ko predpostavlja, da ima leviatan le en obraz, dejansko pa ima obraz Janusa. En obraz je takšen, kot si ga je predstavljal Hobbes, preprečuje boj vseh proti vsem;  drugi je obraz despotije in strašljivosti.

Obstajajo tudi družbe, ki brez nasilja živijo ali so živele v brezvladju. Pigmejci plemena Mbuti v kongovskem deževnem gozdu in več kmetijskih družin v zahodni Afriki, na primer Akani. V zahodni Afriki se je velik del boja vseh proti vsem dejansko bil med skupinami, ki so druga drugo skušale zajeti in prodati v suženjstvo. Kdor je bil svoboden, je bil kot kokoš med jastrebi, lahek plen zverem. Bolje je prostovoljno sprejeti hlapčevstvo in se odreči osebni svobodi.

V družbah brez leviatana ne prihaja le do nebrzdanega nasilja, kjer se vsakdo bori proti vsakomur. Enako pomembna je kletka družbenih norm z množico zabetoniranih pričakovanj in vrsto neenakih družbenih razmerij, ki tvorijo drugačno, a nič lahkotnejšo vrsto nadvlade.

Potrebujemo državo, ki je sposobna uveljaviti zakone, obvladovati nasilje, razreševati spore in zagotavljati javne storitve, hkrati pa jo mora odločna in dobro organizirana družba krotiti in nadzorovati. Taka država se imenuje vklenjeni leviatan. Seveda ima tudi vklenjeni leviatan Janusov obraz. Spone, ki ga vklepajo, mu preprečujejo, da bi kazal grozeči obraz.

Le vklenjena država s svojo močjo varuje svoboščine. Toda nezadržna krepitev svoboščin še ne vodi h koncu zgodovine.

Velik del Evrope se je v zgodnje srednjem veku usmeril v ožino. S spojitvijo participativnih ustanov in družbenih norm germanskih plemen, ki so delovale od spodaj, ter centralizirane birokracije in pravne tradicije Rimskega cesarstva je nastalo edinstveno ravnovesje moči med državo in družbo, ki je omogočilo vzpon vklenjenega leviatana.

Rdeča kraljica

Grški polisi, predvsem Atene so začele vpeljevati moč države. Elitam v Atenah je postalo jasno, da morajo razviti urejen pristop k razreševanju sporov. Prvič so to poskušali desetletje po Kilonu, leta 621 pr.n.št., ko so zakonodajalcu po imenu Drakon naročili, naj pripravi prve pisne atenske zakone.

Bistveni vprašanji sta bili: kakšno naj bo razmerje moči med elitami in navadnimi ljudmi in ali naj bo država demokratična ali oligarhija.

Solon je odigral ključno vlogo pri razvoju Aten. Preoblikoval je atenske ustanove ter tako omejil moč elit, obenem pa je okrepil moč države pri razreševanju sporov. Preklical je vse zadolžnice, s katerimi so ljudje zastavili same sebe. Krepil je moč navadnih državljanov in državnih ustanov. To je pravzaprav bistvo vklenjenega leviatana.

Država in družba se morata krepiti skupaj, nobena ne sme preseči druge. To je podobno kot pri učinku Rdeče kraljice, ki ga je opisal Lewis Caroll v delu Alica v ogledalu. Učinek Rdeče kraljice označuje stanje, ko moramo teči že zgolj zato, da ostanemo na mestu.

Kleisten, ki je nadaljeval delo Solona, je dojel, da je demokratični nadzor mogoče le z nadaljnjim slabljenjem kletke družbenih norm.

Če želi družba vkleniti leviatana, mora medsebojno sodelovati. To pa lahko naredi le tako, da je čim bolj enotna. Če ima tlačane in gospodarje, fratrije in plemenske rodbine, potem to ne deluje.

V Ameriki so federalisti, ki so pisali ustavo, le to potrebovali, da bi omejili moč posameznih držav in da bi zveznim oblastem zagotovila davčne prihodke, potrebne za vzdrževanje stalne vojske. V letih, ko se je pisala ameriška ustava, je bilo ključno, da sta bila v družbi prisotna oba vira moči. Neinstitucionalno udejstvovanje je moč črpalo iz vključenosti ljudstva med vojno proti Britancem.

Federalisti so vpeljali listino temeljnih svoboščin in druge omejitve moči, da bi bili njihovi državotvorni projekt sprejemljiv tudi tistim, ki bi morali svojo voljo podrediti leviatanu.

Tivi so etična skupina, organizirana predvsem po sorodstvenih razmerjih. Ko je Nigerija postala kolonija, niso imeli svoje državne oblasti. Tivi so se ukvarjali s podobnim vprašanjem kot Atenci – kako preprečiti nadvlado elit. Vendar so se tega lotili drugače. Njihove družbene norme niso dovoljevale hierarhije.

V Libanonu je prišlo do sporazuma o delitvi oblasti med različnimi verskimi skupinami in tako je nastala šibka država. Odločilno moč so še vedno imele posamezne skupnosti.

Tako Tivi kot Libanon bi lahko bila primer odsotnega leviatana.

Prave svoboščine se torej razvijejo le v ožini. Zunaj ožine so omejene zaradi odsotnosti leviatana ali njegove despotstva. Kjer sta šibki tako družba kot država ni ožine.

Kam naj bi potekal razvoj je težko določiti. Je pa nadaljnji razvoj močno odvisen od dotedanje poti. Čeprav je zgodovina pomembna, pa to še ne pomeni, da je prihodnost določena. V ožino svoboščin je mogoče priti skozi različna vrata in tam je zelo pisana druščina. Svoboščine se tudi ne pojavijo takoj po vstopu v ožino. Razvijejo se postopoma.

Življenje z leviatanom je naporno, saj si vedno prizadeva za krepitev moči. Rdeča kraljica pa pravi, da je potrebno ravnovesje. Vklenjen leviatan pomeni, da ima država lahko tudi dolgi povodec s strani družbe in se tako krepi. Ko ta strategija deluje se krepita tako družba kot država in se uravnoteženo širita.

Volja do moči

Mohamed se je rodil v Meki okoli leta 570. Pripadal je klanu Hašimitov, ki je bil del plemena Kurešejev. V tem času se je porajal individualizem in kletka družbenih norm se je močno razrahljala. Mohamedu preroku so se začela prikazovati razodetja, ki so prihajala od nadangela Gabrijela.

Medinci so prišli na idejo, da bi Mohamed kot tujec lahko presojal njihove spore. Dogovor je bil zapisan kot medinska ustava. Ustava je postavljala Mohameda kot sodnika in je končala brezvladje. Leta 623, leto dni po hidžri, je začel organizirati napade proti karavanam trgovcev iz Meke.

Rojstvo islama je primer pojava, ki v stroki velja za nastanek države iz nič.

Včasih družbene norme in druge metode nadzora ne morejo obrzdati tvorcev države. Nietzsche je to imenoval volja do moči – hlepenje mož in skupin, da bi imeli večjo moč in vpliv nad drugimi, tudi če družbene norme tega ne dopuščajo.

Takim možem lažje uspe v pokoritvi družbe, če imajo neko prednost. Mohamed je imel vero. Druga vplivna prednost je organizacijska, ki izhaja iz sposobnosti voditelja, da kuje vedno nove koalicije. Še ena možnost pa je tehnološka prednost.

V takih primerih pride ponavadi do reorganizacije družbe po vzniku politične hierarhije.

Naslednji primer podreditve države je primer zulujske skupnosti v času Saka Zuluja, ki se je rodil leta 1787. Leta 1819 je zulujsko ozemlje razširil iz 300 na 30.000 mož. Šaka je začel spreminjati obstoječe družbene norme in njegova država ni več temeljila na sorodstveni ali klanski pripadnosti, temveč na dveh novih merilih: starost in geografija. Starostne razrede je spremenil v vojaške regimente. Geografijo pa je uporabil na način, da je kreiral okraje s poglavarji, ki so mu bili podložni.

Na Havajih v časih, ko je tja prišel James Cook so bili že zametki države. Ljudstvo, ki je bilo tam so bili makainani, navadni ljudje, ki so bili podrejeni poglavarjem. Državice so bile Oahu, Maui in veliki otok Havaji. Po seriji bojev za oblast, je bil ob pomoči strelnega orožja najuspešnejši poglavar Kamehameh. Če je želel dvigniti moč države nad družbo je moral podreti tabuje (tapu). Ta se je na Havajih razvil v kapu. Kapu ali tabu je pomenil nekaj prepovedanega ali omejitev in je bil namenjen varovanju Mana – nekaj nadnaravnega v človeku. Sin Kamehamena je po očetov smrti leta 1819 prevzel vodenje in ukinil sistem kapuja.

Sodobni primer volje do moči je Gruzija. Po državljanski vojni, sta vojaška velikaša Joseliani in Kitovani postavila nevtralno osebo Edvarda Ševardnadzeja. Začel si je krepiti svoj vpliv in je na predpostavki, da si bo Gruzija na ta način pridobila mednarodni vpliv, prevzel popolno oblast.

Mohamed in Ševardnadze sta prišla od zunaj. Šaka je izkoristil močno vojsko. Kamehameha si je pomagal s tehnologijo smodnika. Razdiranje kletke družbenih norm ni bilo namenjeno zagotavljanju svoboščin, temveč odstranjevanju preprek do večje politične hierarhije. Brez družbenih norm in ustanov, ki lahko brzdajo postopke nastajanja državne oblasti, družba sploh ne zaide v ožino svoboščin.

Gospodarstvo zunaj ožine

Bojevanje vseh proti vsem ima izjemno negativen učinek na gospodarski razvoj. Eden takih primerov je Kongo. Kongo je ena najrevnejših držav s 400 dolarji letnega prihodka. Glede Konga se Hobbes ni motil. Življenje je ubogo, neznosno, kruto in kratko.

Pri Tongah na primer so družbene norme močno razvite, ampak zaradi vzroka, ker jih dojemajo kot družbeno smiselne. Enakopravnost je družbeno smiselna. Ker če norm ni ali so slabotne, se hitro razvije hierarhija in lahko pride tudi do brezvladja.

Tudi pri Tivih so družbene norme zagotavljale, da nihče ni mogel pridobiti prevelike moči, ker so ga hitro obtožili čarovništva.

Toda tako kot prisiljena radodarnost pri Tongah je imelo tudi gospodarstvo v kletki pri Tivih negativne posledice. To pa zato ker trgi niso delovali.

Na drugi strani lahko pogledamo delovanje trgov pod despotskim leviatanom. Ibn Haldun je na primer opisoval tako situacijo. Rojen je bil leta 1322. Preučeval je dve dinamiki – med puščavsko, nomadsko družbo in urbanizirano družbo ter med podaniki in vladarji. Govoril je o asabiji – družbeni solidarnosti, ki so jo razvile puščavske družbe in jim je pomagala, da so premagale civilizirane dežele, toda na dolgi rok ni zdržala in je prišlo do razpada. »Ko je izginil arabski občutek za skupnost in je prišlo do izničenja arabske rase in popolnega uničenja arabizma, je bil kalifat ob svojo identiteto. Kot vladavina je ostajala zgolj kraljevska oblast.«[1]

Lafferjeva krivulja opisuje odnos med davčno stopnjo in davčnim prihodkom. Ko je ta nizka se pobere veliko prihodka, ko ta narašča, v neki točki pride do obrata, ker zatira voljo do gospodarske dejavnosti.

Haldunova teorija odlično prikaže vpliv nastajanja despotske države na gospodarstvo, ker izpostavlja tako dobre kot slabe strani gospodarstva v despotski državi. Država lahko prinaša številne koristi zaradi zagotovljenega reda, varnosti in miru. Pomaga širiti trge in trgovanje. Toda tudi despotska gospodarska rast ima dva obraza. Bolj ko se kopiči moč in se večajo monopolizacijski učinki, bolj država drsi po Lafferjevi krivulji proti točki, ko se zaradi preloma začnejo manjšati tudi državni prihodki.

Despotski leviatan je sicer boljši od boja vseh proti vsem ali gospodarstva v kletki družbenih norm, ni pa dolgoročno najboljša možnost.

Alegorija dobre uprave

V mestni hiši Palazzo Publico na Piazza del Campo lahko najdemo sliko Alegorija dobre uprave, kjer so vladarji v ozadju, skupnost pa v ospredju. Komune so se v Italiji postopoma pojavile v devetem in desetem stoletju. Čeprav so bile uradno del Svetega rimskega cesarstva, so jim dejansko avtonomijo priznali s konstanškim mirovnim sporazumom leta 1183, ki so ga podpisale s cesarjem Friderikom Barbaroso.

Glavne državniške funkcije so izvajali podesta in devet konzulov. Podesta je zanimiva funkcija. Pripadal je osebi zunaj Siene, da je bil neodvisen od različnih družin in frakcij v komuni. Opravljal je pravosodne posle, skliceval pa je tudi svet zvona in mu predsedoval.

Na freski Alegorija dobre uprave vidimo, da je vladar na desni strani obdan z vrlinami. Najdlje na levi je vrlina miru, levo od miru sedi pravica. Leviatana veže vrv, ki izhaja iz pravice. Politična oblika komune služi skupnemu dobremu, ker je vladar zavezan pravici, občani pa so tisti, ki povezujejo pravico in vladarja.

Komune so omogočil živahno gospodarsko dejavnost, ki se je širila preko različnih sejmov tudi izven Italije. Obenem pa se je začel razvijati tudi finančni del gospodarstva, kljub temu, da cerkev ni dovoljevala obresti, vendar so potem na drugačen način – Akvinski je na primer dovolili takoimenovano odškodnino, ki jo je upnik plačal – izvajali posojanje denarja, kar je omogočilo še hitrejši razvoj, predvsem trgovanja. Do leta 1330 je bilo med tridesetimi največjimi mesti v Evropi kar tretjina italijanskih.

V italijanskih komunah poznega srednjega veka vidimo povsem drugačno gospodarstvo, kot smo ga videli v brezvladnih ali despotskih državah. Blaginja in gospodarska rast izvirata iz nekaj osnovnih načel. Nujna je motivacija za investiranje, eksperimentiranje in ustvarjalnost. Blaginja in gospodarska rast ne temeljita le na varnih lastninskih pravicah. Predvsem sta odvisna od obsežnih gospodarskih priložnosti.

Vklenjeni leviatan ni bil omejen na Evropo, prav tako tudi ne gospodarske priložnosti in motivacije, ki so se z njim pojavile. Zanimiv razvoj zasledimo tudi v dolini Oaxaca v Mehiki okoli leta 500 pr.n.št.

Evropske škarje

Vzdržljivi vklenjeni leviatan, ki določa našo novejšo zgodovino, se je razvil v Evropi, predvsem v zahodni in severni. Toda razvoj je bil dolgotrajen, saj Evropa v preteklosti ni bila nič posebnega.

Ravnotežje v merjenju moči med družbo in države se je vzpostavilo zaradi dveh razlogov – demokratične dediščine družbenih elementov, ki so jih s seboj prinesla plemena, ki so prišla v Evrope konec 5. stoletja in dediščine elementov državnih ustanov in politične hierarhije, ki jih je Evropi zapustilo Rimsko cesarstvo in krščanska cerkev.

Eno od takih plemen so bili Franki – ki so bili združba germanskih plemen Brukteri, Ampsivari, Hamavi in Hatuari, ki so pozneje vzpostavila skupno identiteto. Klodvik je leta 511 združil skoraj celotno Francijo.

Vladanje dolgolasih kraljev s skupščinami in močna, odločna družba je bilo prvo rezilo škarij, ki je Merovinge, Karolinge in njim sorodstvene evropske družbe popeljalo v ožino. Drugo rezilo je izhajalo iz Rimskega cesarstva.

Drugo rezilo je bil ostanek centralizirane državne organizacije, ki jo je Rimsko cesarstvo vzpostavilo na teritoriju Evrope. Kljub vsem slabostim so Rimljani imeli državo z uradniško upravo ter dodelano strukturo in teritorialno organizacijo. Ta posvetna ustanova je imel vzporednice s cerkveno hierarhijo, ki se je v času, ko so Franki prišli v stik z Rimljani že zlila s političnimi ustanovami.

Med zgodnjo zgodovino Frankov se je tradicija vladanja od spodaj navzgor pri Germanih skušala uskladiti z rimskimi državnimi ustanovami.

Klodvik je vzpostavil salijsko zakonodajo, ki je poskušala uzakoniti obstoječe družbene norme in običaje Frankov. To zakonodajo pa ni vsilil sam, temveč so jo napisali zakonodajalci in skupščine.

Razvoj v Angliji je šel v smeri, da so otok naselila različna ljudstva. Okoli leta 796 so ostale le še štiri velike skupnosti: Wessex na jugu, Vzhodna Anglija na vzhodu, Mercia na sredini in Northumbria na severu. Leta 871 je dvaindvajsetletni Alfred na prestolu Wessexa nasledil brat Etelreda. Boril se je s severnjaki, ki so hodili plenit in tudi zasedli del ozemlja. Edred je leta 954 izgnal zadnjega skandinavskega kralja Yorka, Erika Krvavo sekiro in Anglija se je združila.

Alfredov zakonik je uzakonil družbene norme in jih tudi podredil nastajajoči državi.

Leto 1066 je leto vdora Normanov, ti so prinesli s seboj tudi fevdalni red, ki je bil v Franciji posledica razdrobitve frankovske države po smrti Karla Velikega.

Henrik II. je zato, da bi lahko pobiral davke pri vseh, potreboval določeno privolitev družbe. Podredil si je pravosodje. Pomembna elementa pravnega sistema imenovanega običajno pravo je bila porota sestavljena iz sodržavljanov in to, da sodniki lahko tvorijo zakone.

Reakcije družbe na krepitev države po reformah centralizacije Henrika II. pa so se nadaljevale. Tako je nastala Magna Carta – Velika listina. Velika listina je postala temelj angleških političnih ustanov.

Fevdalizem in kletka družbenih norm fevdalne ureditve se je začela rušiti po uničujočih posledicah bubonske kuge, ki je med letoma 1347 in 1352 pobrala vsaj tretjino evropskega prebivalstva.

Življenje v ožini ni nikoli spokojno in tudi v tistih časih je bilo težko priti do ravnovesja med zahtevami države in reakcijami družbe. Ljudski upori v 14. stoletju kažejo na ta trenja.

Toda niso imeli vsi deli Evropo na voljo oba konca škarij. Islandija je na primer imela le germanske okove, tako da se leviatan sploh ni razvil. Na drugi strani je vzhodna Evropa ostala pod vplivom Bizantinskega cesarstva in močne države. Bizanc je bil primer evropskega despotskega leviatana.

Tako kot s pomikanjem v ožino svoboščin nasilje in vojskovanje ne prestaneta kar nenadoma, se tudi celotna kletka družbenih norm ne podre kar takoj. Boj za pravice žensk je bil boj, ki je trajala dolgo in dosežki so bili postopni.

Industrijska revolucija v Britaniji se je podobno kot val inovativnosti in gospodarska rast v srednjeveških italijanskih komunah začela zaradi razcveta vklenjena leviatana, ki je prebivalstvu zagotovil večje svoboščine in jim prinesel več gospodarskih priložnosti. Pod vplivom Rdeče kraljice je britanska oblast postala učinkovitejša in je okrepila svoje zmogljivosti, ni pa odvrgla spon.

Po božji volji

Kitajska se je razvijala zelo drugače od Evrope, v njej je bilo veliko manj svoboščin. V 8. Stoletju pr. n. št. je Konfucij razvil svoje filozofske misli, ki so vse odtlej steber kitajske družbe in državnih ustanov. Obdobje intelektualnega napredka je imenovan pomladna in jesenska doba. Tej je sledila doba vojskujočih se držav – 7 držav in nekaj manjših. Shang Yang je bil med najvplivnejšimi misleci despotske politične filozofije, ki se je imenovala legalizem in se je oblikovala v glavni steber dominacije kitajske države nad družbo. Rodil se je leta 390 pr. n. št.. Želel je bogato državo in močno vojsko.

Pod vplivom legalistične filozofije in modela, ki ji je sledil, se je utrdilo cesarstvo Qin. Tej je sledila dinastija Han. Njen cesar je bil Gaozu. Ta je sicer želel bolj slediti Konfuciju, toda vse nadaljnje države do danes so posledica nenehnega iskanja ravnovesja med filozofijama Shang Yanga in Konfucija. Najpomembnejšo načelo je bil despotski leviatan – močan cesar in nepomembno ljudstvo. Državo bi morali upravljati nadarjeni ljudje. Cesar naj bi skrbel za blagostanje ljudi. Vsa tri načela so bila pomembna za vse nadaljnje kitajske cesarje.

Kitajska je v časih dinastije Song, Jin, Yuan (Mongoli), Ming, konstantno skakala iz legalizma k konfucijastvu in nazaj.

Mandžuri so ustanovili zadnjo dinastijo Qing. Leta 1644 so zasedli Peking.

Poglavitna lastnost despotizma je njegovo odrekanje družbi, da bi sodelovala pri političnih odločitvah. Prav to se je zgodilo na Kitajskem, kjer je državna oblast dinastije Qin zatrla vse možnosti ljudske participacije pri oblasti. Nikoli več ni prišlo do participacije.

Despotska oblast lahko celo omogoči začetno hitro rast, saj država omogoči infrastrukturo in podre družbene norme, ki so rast omejevale – to se je na Kitajskem zgodilo pod Songi. Toda ta rast ni bila dolgotrajna.

Kitajska sedaj ni več cesarstvo. Leta 1912 je vladavino po božji volji nadomestila vladavina po Marxovi volji. Komunistična partija je svojo legitimnost stavila na trajno gospodarsko rast in moralno vodenje države. Svoboščine se v despotskem režimu ne pojavijo zlahka in tudi v današnji Kitajski ni nič drugače.

Nedelujoča Rdeča kraljica

Indija je država, kjer nič ne deluje. Glavni razlog tega je kastni sistem. Glavne skupine (varne) so: brahmani, kšatriji, vaišiji in šudre. Le prve tri skupine so dvakrat rojene in so lahko aktivni udeleženci družbenega življenja, šudri jim morajo služiti.

Zaradi utrditve kastnega sistema in podložnosti države njegovi togi hierarhiji se je družba razdrobila in se obrnila sama proti sebi. Tudi ko so določeni tujci poskusili podreti te ureditve, jim to ni uspelo. Hindujci niso le množica kast, temveč množica vojskujočih se skupin, ki živijo vsaka zase in za svoje sebične ideale. Zaradi prevladujoče vloge kaste pri določanju identitete ljudi za hindujce ne more reči, da tvorijo pravo družbo.

Na oltarju indijske kletke kastnih norm niso žrtvovali le svoboščin temveč tudi gospodarsko storilnost. Nič čudnega da Indijo tare revščina.

Demokracija je v Indiji globoko zakoreninjena. Vendarle pa demokratična politika ne more dobro delovati, če družba sama sebi nasprotuje zaradi še globje hierarhije.

Indija je zagonetna. Zelo revna država je, upravno in politično slabo deluje, hkrati pa demokratična država z največjim prebivalstvom na svetu in nadvse živahno tekmovalnostjo med različnimi političnimi strujami.

Hudič se skriva v podrobnostih

Druge države imajo vojsko. Prusija pa je vojska, ki ima državo.

Charles Tilly je postavil teorijo o vlogi pogostejšega vojskovanja in militarizacije na nastajanje države.  Švica je prvovrsten dokaz Tillyjeve trditve. Švicarska konfederacija je nastala leta 1291, ko so kantoni Uri, Schwyz in Unterwalden na jasi Rutli ob jezeru Luzern podpisali pogodbo o zavezništvu.  Leta 1322 se je pridružil še Luzern. 1352 Glarus in 1353 Bern. Švica je nastala kot država zaradi vojne, ob tem pa se je oblikovala tudi družba.

Tudi Prusija je nastala zaradi vojne. Potrebovala je večje topove, da bi jih dobila je potrebovala večje prihodke – davke. Oblikovala se je v močno despotsko državo.

Z vojskovanjem pa se ne porajajo le vklenjeni ali despotski leviatani. Črna gora je bila v marsičem zelo podobna Švici. Toda kakršnikoli poskusi uvajanja centralizirane oblasti so bili v nasprotju s plemensko ureditvijo.

Zaradi vojne se je v Švici in Prusiji vzpostavila državna oblast, v Črni gori pa ne, prav tako pa tudi ne v sosednji Albaniji, kjer je družba ostala močno razdrobljena in ni imela nobenega zaupanja v centralizirano oblast.

Do različnega razvoja lahko pride tudi zaradi resnih gospodarskih priložnosti, ne le vojne nevarnosti ali demografskih pretresov. Do takšnih velikih sprememb v Evropi je prišlo po Kolumbovem odkritju Amerike in plovbi Diasa okoli Rta dobre nade. Ta dva dogodka sta omogočila despotskemu leviatanu na Iberskem polotoku da je uspešno deloval.

Tudi Sovjetska država je model despotskega leviatana. Rusija in Poljska sta podobni, toda njuna pot je bila različna. Poljska se je pomaknila v ožino in se je na ramenih močno mobilizirane javnosti tam tudi obdržala. Pri ruski tranzicij ni prišlo do množične mobilizacije družbe, kakor se je to zgodilo na Poljskem. Rusija je bila predaleč od ožine.

V Kostariki se je družba v poznejšem delu 19. stoletja postopno krepila in se pomaknila v ožino svoboščin. V Gvatemali je bilo povsem drugače. Odgovor o različnosti je povezan s kavo. S hitrim razvojem zahodne Evrope in Severne Amerike v 19. stoletju je prišlo tudi do preoblikovanja postkolonialne družbe po vsem svetu. Zanimanje za kavo se je povečalo, zaradi tega so se morale povečati tudi državne zmogljivosti, potreb po povečani državni moči in zmogljivosti pa je določala poznejši razvoj Kostarike in Gvatemale.

Kostarika ni imela elite in dominantnega fevdalnega razreda in država je porazdeljevala zemljo. Kostarika ni vlagala v vojsko, temveč v izobraževanje. Medtem pa so se v Gvatemali posvetili kavi bolj represivno. Imeli so močne veleposestnike in trgovski ceh. Imeli so prisilno delo. Ostanek še iz časov španskih konkvistadorjev.

Zgodovina vztraja in ustvari razhajanja, ki jih ni lahko odpraviti ali spremeniti.

Kaj je narobe s Fegusonom?

Razvoj ameriškega leviatana je res vreden občudovanja, vendar med svojim pohodom nenamerno povzroča tudi škodo.

Ameriška ustava je bila poskus graditi državo ob upoštevanju pravic držav, predvsem južnih. Po letu 1877, ko se je Jug »odrešil« okov severne vojske in rekonstrukcije, so se nekatere prakse zatiranja, predvsem črnega prebivalstva spet vrnile. Primer so bili zakoni Jima Crowa. Jug, ki je nastal v obdobju odrešitve je vztrajal vse do šestdesetih let 20. stoletja.

Pri izgrajevanju ameriške države je bila federalna oblast vedno šibka in se zato ni mogla razviti v despotskega leviatana. Ena od stranskih posledic te šibkosti je bilo pomankanje prihodkov. Zato je oblast morala improvizirati in ena od improvizacij se je razvila v strategijo javno-zasebnega partnerstva. Ti se kažejo v sodstvu, kazenskem sistemu, zdravstvenem sistemu.

Javno-zasebna partnerstva je dopolnjeval še drug politični kompromis: zvezno-krajevno partnerstvo. Recimo kazenski pregon in izobraževalni sistem sta bila prepuščena krajevnim oblastem.

Pri ameriški različici učinka Rdeče kraljice je bila šibkost centralne oblasti tudi vir njene moči. Država je morala razviti nove pristope sodelovanja z družbo in krajevnimi oblastmi, da se je spopadala s temi vprašanji.

Toda z leti se je krepila tudi zvezna oblast. Primer je progresivna doba, ko se je zvezna oblast začela resneje odzivati na nove zahteve. Hkrati pa se je krepil tudi družbeni nadzor države. Primeri razvoja državnega nadzora na gospodarskem območju je bil zakon o meddržavni trgovini iz leta 1887, Shermanov protimonopolni zakon iz leta 1890, Hepburnov zakon iz leta 1906 in Claytonov protimonopolni zakon iz leta 1914.

Hkrati so se začeli razvijati tudi programi za zaščito ranljivih na področju zdravstva – Medicare in Medicaid ter izobraževanja – Head Start.

Vzpon ameriškega leviatana je mogoče videti kot uspešnico – družba je zavezana svoboščinam, ustava ustoličuje pravice in zaščito, država se je že rodila s sponami, zaradi njihove teže pa je ves čas ostala znotraj ožine in se tam razvijala. Rdeča kraljica je postopno krepila državo, tako da si je večala doseg in zmogljivosti, ne da bi se osvobodila spon, ki sta ji jih nadela družba in ustava.

Toda ob vse bolj kompleksnih izzivih se pojavlja vprašanje ali bo tako omejen ameriški leviatan zmožen odgovoriti na njih.

Papirnati leviatan

Potrpežljivost je glavna vrlina tistih, ki želijo v Argentini prejemati javne storitve. Argentinci niso državljani s pravicami, temveč pacienti, ki se jim država morda posveti, morda pa ne.

Argentinska država spada med take države, ki ne zmore razreševati sporov, uveljavljati zakonov in zagotavljati javnih storitev. Represivna je, ni pa močna. Sama je šibka, družbi pa prav tako jemlje moč.

Birokracija je velikokrat ključna za delovanje in zmogljivost države. To je opisal že Max Weber. Za Webra je bilo zmagoslavje racionalne oblasti neizbežno. Razumel pa je tudi, da lahko povzroči razčlovečenje.

Če se vrnemo na to kakšen tip države je Argentina, Kolumbija in kar nekaj latinskoameriških in afriških držav, jih lahko označimo za papirnate leviatane. Papirnati leviatan je videti kot država in ima toliko moči, da jo na določenih omejenih področjih in v nekaterih večjih mestih zmore uveljaviti. Vendar je moč votla.

Papirnati leviatan ne poskuša vzpostavljati svoboščin ali sproščati družbenih norm, ki svoboščine ovirajo. Kot bomo videli, pogosto celo dodatno stiska kletko družbenih norm, namesto da bi jo sproščal.

Take države ne zmorejo zagotoviti infrastrukture in imajo neučinkovito birokracijo, ob tem pa so elite nagnjene k plenjenju državnega proračuna. Take države imajo problem z obvladovanjem nasilja, kar smo lahko lepo videli pri Kolumbiji, kjer gverilske skupine lahko obvladujejo velika ozemlja znotraj države. Že Simon Bolivar je ocenil, da kolumbijske elite ne poznajo svoje države. Politične elite v Bogoti so pazile, da obrobje ostaja obrobno. Tako ni bilo državnih ustanov ali pravnega aparata, ki bi obvladoval Caribe ob Orionocu, nižince iz Apure, ribiče iz Maracaiba, čolnarje iz Magdalene, bandite iz Patie, neobvladljive Pastuse, Guajibe iz Casanare.

V Latinski Ameriki je družba ostala nemočna, ni mogla sooblikovati politike ter nadzirati države in elit, tako pa je omogočila vzpostavitev papirnatega leviatana z vsemi predvidljivimi posledicami za svoboščine.

Papirnati leviatan pa se pojavljajo tudi v podsaharski Afriki. Tak primer je Liberija, ki jo je ustanovila Ameriška kolonizacijska družba leta 1822, da bi tam živeli osvobojeni sužnji iz ZDA. V njej sta se torej ustvarila dva sloja, osvobojeni sužnji so imeli veliko več pravic kot staroselci. Še en primer je Gana pod vlado Kwana Nkrumaha. Ta je ustanovil država z mrežo vzajemnosti in sorodstvenih vezi.

Papirnati leviatan se je pojavil velikokrat po tem, ko so se kolonizacijske države umaknile. Dodatno je legitimnost takim papirnatim leviatanom podeljeval mednarodni sistem držav. Papirnati leviatan ni škodil le svoboščinam, bil je tudi prav katastrofalen za gospodarsko blaginjo.

Vahabovi otroci

Bližnji vzhod predstavlja del sveta, kjer primanjkuje svoboščin in kjer osebno svobodo omejujejo običaji, vera in despotizem.

Arabija je razdeljena na več delov. Medina in Meka sta v Hidžazu ob gorovju Sarvat, ki poteka po zahodni strani polotoka ob Rdečem morju. Na vzhodni strani se gorovje konča in se začne prostranost arabske puščavske notranjosti Nadžd. Osmani so obvladovali Hidžaz in obe muslimanski sveti mesti. Notranjost so pustili na miru.

Beduini v Nadždu so se islamizirali, vendar ne tudi politično centralizirali. Savdi, kot vodilna družina na tem območju se pojavijo v 18. st. Eden glavnih dogodkov je bilo srečanje Savda in Mohameda ibn Abd al-Vahaba. Vahab je bil izjemno načitan in pobožen. Temelj vahabizma je postalo prepričanje, da je vsakdo, ki ne plačuje zakata (verski davek), brezbožnik. Savd se je naslonil na vahabizem in vahabizem se je naslonil na Savda.

Leta 1803 so Savdi celo osmanom iztrgali Meko in Medino. Toda osmani so odgovorili preko Mohameda Alija in njegovega sina Ibrahima Paše leta 1818. Med stalnimi boji so Savdi morali leta 1891 zbežati v Kuvajt. Leta 1902 pa so se vrnili nazaj.

V začetku stoletja so se v notranje boje vključili tudi Britanci, ki so želeli boj beduinov proti Osmanom, ki so se priključili Nemčiji. Sprva so podpirali Huseina, emirja v Meki, da je vodil arabski upor leta 1916. Nato pa so začeli podpirati Abd al-Aziza iz Savdske hiše. Leta 1932 je Hidžaz in Nadžd združil v Kraljestvo savdske Arabije.

Toda pretresov še ni bilo konec. Fajsal je bil eden od sinov Aziza in ni sprejel da je njegov polbrat Savd postal kralj ter je tudi s pomočjo ulem odstavil Savda leta 1964.

Razvoj Savdske Arabije lepo ponazarja kletko družbenih norm in njeno krepitev. Sodelovanje vere in oblasti je bilo zelo popularno na tistem območju. Ker je vera zagovarjala, da je nebrzdano nasilje veliko slabše od despotstva, katerega je treba prenašati, dokler se drži šeriata.

Tudi v Iraku je bil razvoj podoben. Irak je kolonialna tvorba, sklop treh osmanskih pokrajin – Mosula, Bagdada in Basre. Na koncu internih bojev vse od njene ustanovitve leta 1931, je kot zmagovalec izšel Sadam Husein iz stranke Baath.

Zbezljana Rdeča kraljica

Oglejmo si primer Nemčije in Tretjega reicha. Vprašanje, ki se nam pojavlja je kako je lahko tolpa nasilnežev z uničevalno revolucijo prišla na oblast.

Ko gledamo Weimarsko republiko vidimo, da je zaradi nezadovoljstva Nemcev z državnimi ustanovami, prišlo do živahne družbene mobilizacije. Posledica le-te so številna združenja. Toda krepitev družbe ni bila uravnotežena z rastjo moči države, ta je pravzaprav vse bolj slabela.

Rdeča kraljica v Nemčiji je izgledala bolj kot boj med družbo in državo, s ciljem popolnega uničenja druge strani. Boj med družbo in državo lahko hitro potisne državo izven ožine, še posebej če je ta zelo ozka.

Toda tudi če je Nacizem prihajal od spodaj, pa je po prevzemu oblasti despotizem samo ojačal. Za fašistično državo niso obstajali državljani, temveč podaniki.

Podobno se je zgodilo tudi v Čilu. Kar se je začelo kot običajno tekmovanje med državo in družbo v ožini svoboščin, ki se je še okrepilo z družbeno mobilizacijo v šestdesetih letih 20. stoletja, je postalo neobvladljivo, končalo pa se je tako, da je Čile zdrsnil iz ožine v despotizem, ki je potem trajal kar sedemnajst let.

Tudi v italijanskih komunah pa stvari niso potekale zlahka. Družba se je morala precej organizirati, da je kontrolirala elite. In tudi ko so postale komune neodvisne, je še vedno ostalo veliko pripadnikov, ki so podpirali cesarstvo – gibelini. Njihovi nasprotniki pa so bili gvelfi.

Tudi vzpon populizma razkraja politiko v ožini svoboščin. Rdeča kraljica veliko verjetneje uide izpod nadzora, ko tekmovanje med državo in družbo postane polarizirano in deluje bolj kot ničelna vsota.

Kakšne sile oblikujejo sodobni populizem in kakšne posledice lahko ima, lepo vidimo pri dogajanju v Peruju, Venezueli in v Ekvadorju.

Toda če družba pozna delovanje v ožini se lahko tja hitro vrne, kot je bilo to primer Nemčije in Čila.

Ko ljudstvo ne verjame več v moč ustanov, ko elite pridobivajo na moči, se lahko pojavi močnik, ki trdi da dela v njihovem imenu. To je primer Erdogana v Turčiji, Orbana na Madžarskem in Duterta na Filipinih.

V ožino

Ustanovitev Južnoafriške unije leta 1910, združenja nekdanjih britanskih kolonij Rta in Natala ter burskih republik Svobodne države Oranje in Transvaala po koncu burskih vojn.

Leta 1913 so sprejeli zakon od domorodni zemlji, ki je črncem vzel zemljo in tako so veleposestniki in lastniki rudnikov dobili tudi dovolj delovne sile.

Južna Afrika je bila zunaj ožine svoboščin, njene ustanove so bile izkoriščevalske, kakršne so značilne pri despotskih leviatanih. Kako se takšna družba pomakne v ožino?

Leta 1994 se je apartheid sesul in Južna Afrika je mirno prešla v demokracijo in v ožino svoboščin. Apartheid so kot družbeno filozofijo vzpostavili Buri, medtem ko so industrialci pogosto govorili angleško in jim apartheid ni pomenil veliko. Črnci so se povezali z industrialci, sprejeli so prenos lastništva belega podjetja črni osebi ali podjetju, ki ga vodijo črnci. To zavezništvo je bilo ključno za prehod Južne Afrike v ožino.

Trajno stanje s svoboščinami je mogoče doseči le s pomikom v ožino in vzpostavitvijo ravnotežja, potrebnega za nastanek vklenjenega leviatana.

Japonska je ostala v ožini po drugi svetovni vojni, ko se je cesar odpovedal svoji božanskosti.

Tudi Turki so želeli v ožino, toda Turčija še vedno ni rešila vprašanja segregacije. Na črne in bele Turke. Beli turki so turška elita, vojaški in uradniški kadri ter z njimi povezano podjetništvo, ki se je usmerjalo zahodno – vsi proti širši družbi. Erdogan pa pripada črnim Turkom.

V Afriki danes obstaja veliko krajevnega preizkušanja, saj ljudje odkrivajo načine, kako izboljšati propadajočo državno zmogljivost in svoboščine. Tinubu je uspel v Lagosu razširiti zmogljivosti krajevne državne uprave, ob sodelovanju družbe.

Tudi v Bogoti so bili primeri uspešnega krajevnega razvoja, toda kasneje so novi župani to izničili.

Na obliko ožine vplivajo različni dejavniki: Prisilno delo, ki povzroči visoko hierarhijo in ki združi elite, da delujejo bolj enotno. Drugi pomembni dejavnik je gospodarski trend globalizacije. Prav tako pa nanjo vplivajo tudi mednarodni odnosi.

Despotski, papirnati in odsotni leviatani niso nič manj trdni od vklenjenih. Ne glede na obliko ožine se države, ki ne zmorejo vzpostaviti širokih koalicij in podpirati kompromisov, ne bodo mogle zasidrati v ožini.

Življenje z leviatanom

William Beveridge je sredi 2. svetovne vojne spisal poročilo z naslovom Socialno zavarovanje in povezane storitve. To poročilo je postalo temelj za širitev socialne države. To je zaskrbelo Hayeka. Da bi država dobila preveliko moč.

Švedska država je podpirala tako enakost kot gospodarsko rast. Iz tega soglasja je zrasel korporativistični model. Osrednjega pomena je bil tako imenovani Rehn-Meidnerjev načrt centralnega postavljanja plač.

Eno od ključnih vprašanj ekonomije in družboslovja je ravnotežje med državo in trgom. Ključno je vprašanje, kako zagotoviti, da si država lahko okrepi zmogljivosti in poskrbi za potrebe družbe, ob tem pa ostane vklenjena.

Država mora poskrbeti, da ob širitvi njenih odgovornosti, družba lahko sodeluje. Država naj posreduje le tedaj, ko so koristi posredovanja večje od politične cene. V nekaterih neučinkovitih vidikih gospodarstva je posredovanje države morda celo zaželeno. Pomembna je tudi oblika posredovanja, tu gre zato, da se ne uporablja le porazdelitev, temveč država skrbi za celotno verigo.

Globalizacija poraja zmagovalce in poražence. Delavci velikokrat potegnejo krajši konec. Globalizacija in avtomatizacija favorizirata kapital. Temu pa je pomagala tudi deregulacija, na primer finančne industrije. Globalizacija in avtomatizacija, rast finančnega sektorja in rast mega podjetij predstavljajo resen izziv. Prvi je neenakost, drugi je gospodarska učinkovitost in tretji je povezan z zaupanjem v ustanove.

Ni le težko vzpostaviti vklenjenega leviatana, trdo je treba tudi delati, če želimo z njim živeti. Treba je vzpostaviti obrambo pravic državljanov pred vsemi nevarnostmi, vključno s tistimi, ki jih predstavljajo država, elite in drugi državljani. Pravice so tesno povezane z našim pojmovanjem svoboščin kot zaščite posameznika pred strahom, nasiljem in nadvlado.

Če so meje tega, česar država ne sme početi, splošno sprejete, lahko ob njenem prestopanju teh meja pride do obsežne družbene mobilizacije proti državi.


[1] V knjigi na strani 159

Leave a Reply