Zgodilo se bo tu
Afrika velja za novi raj pivovarske industrije. Ljubezen do piva je velika, prodaja zaenkrat še skromna. V bitki za Afriko ima Heineken veliko prednost. Razpolaga s približno štiridesetimi pivovarnami v šestnajstih deželah in pivo izvaža na vse preostale afriške trge.
Heineken ima v Afriki velike dobičke že danes. Cene so dokaj visoke, proizvodnji stroški pa nizki.
Etiopija
Etiopija je dežela, kjer kupna moč hitro narašča, ljubezen do piva pa je velika. Etiopija je ponosna dežela s svojo pisavo in koledarjem. Etiopija je zašla v krizo pod cesarjem Haile Selassiejem (1930-74). Potem so oblast prevzeli komunisti, nato pa se je država ponovno opomogla in se odprla zasebnemu kapitalu.
Heineken je kupil dve pivovarni v Bedeleju in Hararju. Toda v Etiopiji so svojo priložnost iskali tudi drugi močni pivovarski igralci: Castel, Meta Abo, lokalci, Unibra in Bavaria.
Heineken je velikokrat močno politično vpleten. Doyer – direktor močno sodeluje s Tigrajci.
Oromi so največje ljudstvo v Etiopiji, Menelik II, cesar ki je zmagoval nad Italijani pa je Amhar. Heineken je s podporo Teddy-ju Afro, pevcu, ki je tudi Amhar in je slavil Menelika II. Doživel upora Oromov, ker je Menelik v svoji sveti vojni pobil veliko Oromov.
Zgodovina – osvajanje Afrike
Heineken je bil v Afriki že konec 19. stoletja ko je pošiljal zaboje v pristaniška mesta. Svojo trdoživost je dokazal s prilagoditvami na afriške razmere, velikokrat pa tudi s spornimi poslovnimi praksami.
Henry Pierr Heineken je izumil način varjenja piva v vsakem podnebju. Heineken je imel v Afriki velike načrte. Ko se je usmeril na tuja tržišča je imel priložnost kupiti belgijsko Interbra, ki je imel svoje pivovarne tudi v Angoli in Belgijskem Kongu. Direktor Dirk Stikker se je za nakup odločil skupaj z Gaston- Dreyfusom.
Po drugi svetovni vojni je Heineken nadaljeval pohod na Afriko in si pridobili vodilni položaj do leta 1960. Njihova piva, ki so jih varili na lokalnem nivoju so bila: Primus v Srednji Afriki, Star v zahodnih deželah in Stella v Egiptu.
Nato pa je prišel čas osvobodilnih gibanj in Heineken se je moral prilagoditi. Heineken je razvil način črpanja denarja iz Afrike in pri tem je pomembno vlogo odigralo Interbra, ki je dobivala prenose denarja na račun tehničnega nadomestila za vzdrževanje in uporabo blagovnih znamk. Leta 1971 so bili ti dobički preneseni na Ibecor, ki sta ga obvladovala Heineken in Lambert.
Heineken je imel epizode tudi v Mozambiku in Južno Afriški republike. Leta 1984 pa je kupil delež v pivovarni v Kamerunu. Ko so se razmere malo umirile pa je konec 20. stoletja in v začetku 21. prišel tudi v druge afriške države.
Nigerija
Nigerija ustvari za Heineken približno polovico prometa na celini. V državi je že od 40 let prejšnjega stoletja. Prodaja piva je tam celo donosnejša od prodaja v Angliji, zaradi dobička.
Škandal s podkupovanjem sta zakuhala Heinekenov šef za Nigerijo Nico Vervelde in njegova žena Clementine. Eden od dobaviteljev Alhaji Amand Sule, ki je dobavljal nafto pivovarju, v zameno za podkupnine, je obtožil par, ko mu ta ni več nudil posla, da je prejel podkupnine in se ni držal dogovora. Heineken je situacijo rešil z dogovorom in interno počistil stvari. Pri tem pa je šlo verjetno tudi za utajo davkov.
Heineken se prav tako ni izkazal v Nigeriji, ko je za promocijo uporabljal prostitutke, še posebej, ko se je za prevlado boril z Guinnessom, ki je prekršil tihi dogovor, da ne bodo promovirali svetlega piva, medtem, ko Heineken ne bi promoviral temnega.
Prodaja in trženje
V Nigeriji ima Heineken proste roke pri marketingu. V Afriki so pravila nekoliko bolj ohlapna. Blagovna znamka Star podpira šov nadarjenih mladih zvezdnikov, krepko pivo Gulder, ki ga pijejo v glavnem moški, ima svojo resničnostno in pustolovsko serijo, brezalkoholna Maltina plesno oddajo.
Svetovni pivovarski trg obvladujejo Heineken, AB InBev in Carlsberg. V Afriki pa imajo štirje pivarji 93 % trga. Toda na terenu se odbija pravi boj, komercialisti se borijo za vsak lokal, včasih dobesedno.
Pivovarstvo v Afriki je dobičkonosno. Zato je marketing agresiven in vse je dovoljeno. Novinarji so velikokrat plačani s strani pivovarn, tako z denarjem, kot z materialom – pivo. Obenem pa se logoti pojavljajo povsod, na državnih stavbah in celo v šolah.
Sierra Leone – skrivnostni boter
Tejan Kabbah je upal, da bo Heineken pomagal njegovi državi. Ta ima v lasti lokalno pivovarno, ki pa konstantno nosi izgubo. Seveda ob upoštevanju visokih zneskov, ki se odlivajo v tujino.
Heineken naj bi se zavezal k temu, da bo odkupoval lokalne surovine. Ena takih je sirek. Cilj Heinekena je, da bi prišel do 60 % lokalnih surovin, lokalnih iz Afrike. Toda zaradi negotovosti je iz prvotnih 48 % prišel sicer na 53 %, sedaj pa padel celo na 42 %.
Nekateri lokalni kmetje so sicer uspeli nekaj zaslužiti, toda celotno verigo še vedno obvladuje Heineken.
Vpliv – kreativno s številkami
Heineken je poskušal s podobnimi programi odkupa od lokalnih kmetov tudi da drugih trgih. Velikokrat je sodeloval v projektih z lokalnimi vladami, nevladnimi organizacijami, obenem pa je bil deležen tudi subvencij v Evropi.
Dajte jim parlament in ohranite banke. To je bilo staro načelo, pa katerem so se ravnali Evropejci, ko so spoznali, da se njihova nadvlada v Afriki približuje koncu. Tako so izgubili moč na papirju, zadržali pa vpliv in vztrajali v poslovnih trdnjavah.
Ibecor ob 60 milijonih prometa ustvari 57 milijonov dobička, kar je 9 % celotnega dobička Heinekena v Afriki.
Južna Afrika – bitka za barakarska naselja
Južna Afrika popije kar 1/3 piva v Afriki. Heineken tam bije boj s SAB-om. Ta je okostje lokalnega gospodarstva. In je uspešnejših od Heinekena.
V JAR je kar 150.00 nezakonitih pivnic imenovanih sheeben.
SAB svoj vpliv krepi tudi z zelo ugodno politiko razdeljevanja svojih delnic. Zaposlenim, pa tudi prodajalcem alkohola, ob malem plačilu.
Družbena odgovornost podjetij – alkohol in dobrodelnost
V Afriki so pivovarska podjetja tista, ki velikokrat pišejo alkoholno politiko in se ukvarjajo s težava alkoholizma. Pravzaprav bi lahko rekli, da same sebe regulirajo. Tako imajo seveda pod kontrolo, da so ukrepi usmerjeni proti posamezniku, in da se njihov promet in dobiček (dodatni davki) ne zmanjša.
Toda težava z alkoholizmom je v Afriki velika. Veliko ljudi sicer ne pije, ker so muslimani. Toda tisti, ki v Afriki pije, pije s strastjo.
Heineken je v Afriki ustanovil tudi svojo dobrodelno fundacijo imenovano Heineken Africa Foundation. Ki pa je bolj oglaševalski instrument.
Burundi – diktatorji pridejo in gredo, Heineken ostaja
Med letoma 1995 in 2003 je bil Burundi opustošen zaradi državljanske vojne.
V Burundiju Nizozemci močno sodelujejo z vlado. Ta je tudi lastnik 41 % pivovarne, ostalih 59 % je Heineken. Vodja Heinekena v Burundiju Charles Ndagijimana je tudi ustavni sodnik. In ta je odločal o nadaljevanju vladanja Pierra Nkurunziza. Prav tako pa naj bi skrbel, da se etična sestava lokalne pivovarne spreminja v prid Hutujem.
Trošarina, ki jo plačuje Brarudi, lokalna pivovarna, pokrije plače vseh državnih uradnikov.
Pivovarna je obratovala tudi med embargom in med vojno. Pivo Primus je bilo prisotno povsod. Znan je tudi incident v Gitegi, kjer je bilo v pivovarno ubitih kar nekaj delavcev.
Toda Heineken, kljub pozivom, naj se umakne iz države tega ni storil.
Delati za Heineken – tiste ženske so bile posiljene
Heineken je dokaj dober delodajalec v Afriki. Vendar še vedno večina managementa prihaja iz Evrope. Tudi zdomci živijo čisto drugače kot lokalni zaposleni. Nekaj afriških managerjev pa je vseeno visoko v lokalnem okolju, nekateri pa so tudi prevzeli vloge drugje, večinoma v drugih afriških državah, nekateri pa tudi drugje po svetu.
Projekt pomoči ob AIDS-u je bila velika stvar, ki jo je Heineken naredil v Afriki. Plačevali so svojim zaposlenim terapijo in vlagali v preventivo.
Posebno skupino predstavljajo dekleta, ki jih uporabljajo za promocijo. V JV Aziji je imel Heineken težavo zaradi trditev, da so spolne delavke, in so se na to odzvali in poskusili urediti razmere. V Afriki niso tako aktivni.
Kongo – tu se naučiš vseh poslovnih zvijač
V Kongu je Heineken prisoten preko kongovske podružnice Bralime. V Heinekenu velja krilatica za Kongo – »If you can make it there, you can make it anywhere«.
Kongo je bil kot večino držav Afrike, veliko časa opustošen zaradi vojn. Heineken je bil v vseh teh vojnah vedno pragmatičen, prav tako pa so vse oblasti skrbele, da se s pivovarno ni nič zgodilo. Pivo je moralo teči, ne glede na vse.
Eno takih sodelovanj je bilo tudi z uporniki iz RCD-Goma.
V Kongu je distribucija zahtevna. Veliko ozemlja je pod kontrolo različnih frakcija in te si jemljejo svoje na cesti, ki ustavijo tovornjake. Potem pa so tu še policaji in druge skupine.
Bralima je vse soseske prebarvala v svetlomodro, v barvo Primusa. Idejni vodja kampanje je Hans Van Mameren. Ta je vodil Bralimo med 2003 in 2012 in da imenujejo tudi afriški sončni kralj ali veliki baobab.
V Kongu se brez korupcije ne da poslovati in Heineken je sprejel pravila take igre.
Pivo je politika. Kot z religijo tudi s pivom uspavaš ljudi, nekakšen virus je. V družabnem smislu dela čudeže.
Konfliktna območja – poslovna etika v času vojn in diktatur
Heineken je moral delovati na spolzkih tleh tudi v Tuniziji in v Egiptu. Za Heineken posredno ali neposredno podpiranje diktature oziroma kontroverznega režima ni dovolj velik razlog, da bi ponovno proučil svoje naložbe.
Za Heineken je profit na prvem mestu. Veliko Heinekenovih ljudi si resnično želi družbeno odgovornega delovanja. Toda managerji imajo svoje poslovne cilje in ti so na prvem mestu.
Heineken se umakne iz države, ko oceni, da bi njegova javna podoba lahko trpela. Kot recimo v Mjanmaru.
Ruanda – pivo in genocid
Max Boreel je bil vodja Heinekena v Ruandi – Bralirwe. Tu je bil trinajst let. Vse do leta 1993. Heineken je bil v Ruandi monopolist, tako kot v Burundiju.
Tudi med genocidom Heineken ni prenehal s proizvodnjo. Pivo je bilo priljubljeno med morilci, saj jih je še podžigalo. Primus je tekel v potokih. Bralirwa je ostala zvesta oblasti vse do konca.
Eden od distributerjev Etienne Nzabonimana je bil kasneje obsojen za genocid.
Na koncu je želel Heineken vse zvaliti na lokalne ljudi v podružnici, eden od teh naj bi bil Emmanuel Sinayobyej.
V genocidu naj bi sodelovali tudi Bralirwini delavci.
Ko je RFP prevzela oblast so se pogovorili tudi s Heinekenom, kljub njegovi vlogi, pa se je proizvodnja nadaljevala.
19. januarja 1998 je bil napaden službeni avtobus pivovarne. Napadli so ga Hutuji, ki so bili vpleteni tudi v genocid. Pobili so 36 ljudi in jih 27 ranili. Zapletlo pa se je pri plačevanju zdravstvenih stroškov preživelih.
Sedaj ima Heineken tekmeca – Skol Brewery v lasti belgijskega Unibra.
Kaj je Heineken – odzivi in strategije
Heineken sprva ni odreagiral na objavo prve izdaj knjige. Nato pa so po štirih letih le spremenili pristop in so avtorju celo omogočili intervjuje z vodilnimi ljudmi.
Njihovo mnenje je, da knjiga zelo enostransko predstavlja tematiko in da obstajajo tudi drugačni pogledi.
Mozambik – davčne olajšave za propagando
Decembra 2017 je avtor dobil obvestilo, da namerava Heineken vlagati v naložbo v Mozambiku.
Mozambik spada med šest najrevnejših držav na svetu.
Heineken in Shell sta komaj čakala, da začneta vlagati v Mozabik, predsednik Nyusi pa je hrepenel po novih naložbah.
V Mozambiku je monopolist Cervejas de Mocambique (CDM), ki je v lasti AB InBev. A Heineken je bil uspešen pri pridobivanju dovoljenj in celo pri zmanjšanju davčnih dajatev, ki so jih deležni le novinci. CDM je tako ostal praznih rok.
