Družbena pogodba ali načela političnega prava
Osnove družbene pogodbe
Človek se rodi svoboden, a vsepovsod je vkopan v verige.
Družbeni red je sveta pravica in na njej temeljijo vse ostale. Ta pravica ne izhaja iz narave; temelji na dogovorih.
Od vseh družb je najstarejša in edina naravna družina. Naravna do trenutka, ko otroci potrebujejo starše.
Najmočnejši ni nikoli dovolj, da bi lahko ostal vedno gospodar, če sile ne spremeni v pravico in pokorščino v dolžnost.
Ker noben človek nima po naravi oblasti nad sebi enakimi in ker sila ni izvor pravice, preostanejo kot temelj vsake legitimne oblasti pri ljudeh samo dogovori.
Ljudstvo, pravi Grotius, se lahko preda kralju. Po njegovem mnenju je ljudstvo torej ljudstvo že prej, preden se mu preda. Dejanje, s katerim ljudstvo postane ljudstvo, je resnični temelj družbe.
Treba je najti tako obliko združitve, ki bo z vso skupno močjo branila in varovala osebo in premoženje vsakega pridruženega člana in v kateri se bo lahko vsakdo, združen z vsemi, vendarle podrejal le samemu sebi in ostal prav tako svoboden kakor poprej. V tem je temeljni problem, katerega rešitev nam daje družbena pogodba. Ob prekinitvi družbene pogodbe vsakdo spet privzame svoje prvotne pravice, ponovno pridobi naravno svobodo in izgubi dogovorno, zaradi katere se ji je bil odpovedal. V družbeni pogodbi vsak član združenja odtuji sam sebe in vse svoje pravice celotni skupnosti.
Ta skupnost je bila včasih mesto, danes je republika ali politično telo, ki ga imenujemo država (tu se za pasivno obliko uporablja suveren, za aktivno pa sila). Člani združenja so ljudstvo, vsak posameznik je državljan – če sodeluje pri suvereni oblasti in podanik, če je podrejen državnim zakonom.
Suveren nima svoje volje. Vsak posameznik pa ima lahko posebno voljo, nasprotno ali različno od obče volje, ki jo ima kot državljan.
Tisto, kar človek z družbeno pogodbo izgubi, sta njegova naravna svoboda in neomejena pravica do vsega. Pridobi pa državljansko svobodo in lastništvo nad vsem, kar ima.
Temeljni sporazum ne uničuje naravne enakosti.
Suverenost
Družbo je potrebno upravljati izključno v skladu s skupnim interesom.
Suverenost je neodtujljiva in nedeljiva. Volja je obča ali pa to ni.
Ljudstva ni mogoče nikoli podkupiti, pač pa ga pogosto varajo.
Prav tako je razlika med občo voljo in voljo vseh.
Brž ko se začno pojavljati klike in ustanavljati delna združenja na škodo velikega, postane volja vsakega teh združenj obča glede na njegove člane in posebna glede na državo. Če torej hočemo, da se obča volja zares izrazi, je pomembno, da v državi ni nobenih delnih družb in da vsak državljan misli s svojo glavo.
Dejanje suverenosti je legitimen dogovor, ker ima za podlago družbeno pogodbo; nepristranski, ker je za vse enak; koristen ker ima lahko za svoj predmet le občo blaginjo; in trden, ker ima za jamstvo javno moč in vrhovno oblast.
Namen družbene pogodbe je ohranitev pogodbenikov. Kdor hoče cilj, hoče tudi sredstva, ta sredstva pa so včasih neločljiva od nekaterih tveganj, celo od nekaterih izgub.
Z družbenim sporazumom smo političnemu telesu vdihnili življenje in obstoj; zdaj mu moramo z zakonodajo podeliti še gibanje in voljo.
Pri zakonodajnem delu sta prepleteni dve stvari, ki sta navidez nezdružljivi: podvig, ki presega človeške moči, in – da ga je možno izvesti – avtoriteta, ki ni avtoriteta.
Ljudstva so takšna kakor ljudje, učljiva so le v mladosti.
Državo tvorijo ljudje, ljudi pa hrani ozemlje: pravo razmerje imamo torej tam, kjer je zemlje dovolj, da lahko vzdržuje svoje prebivalce, prebivalcev pa toliko, kolikor jih zemlja lahko nahrani.
Če skušamo raziskati, v čem natanko je največji blagor za vse, ki mora biti cilj vsakega zakonodajnega sistema, bomo ugotovili, da lahko ta blagor zvedemo na dvoje poglavitnih stvari, na svobodo in na enakost: na svobodo, ker vsaka posebna odvisnost za ustrezen del zmanjša moč državnega telesa; in na enakost, ker brez nje ni svobode.
Štiri stopnje zakonov:
- Politični zakoni, ki so temeljni zakoni, ki urejajo delovanje celotnega telesa.
- Civilni zakoni, ki urejajo odnose med deli telesa.
- Kazenski zakoni, ki urejajo razmerje med nepokorščino in kaznijo.
- Šege, običaji in prepričanja.
Vlada
Vlada je služabnik suverena. Vlada je posredniško telo med podaniki in suverenom. Vlada je torej legitimno izvajanje izvršilne oblasti, vladar ali uradnik pa je človek ali telo, ki mu je poverjeno upravljanje.
Vlada mora biti, če hoče biti dobra, razmeroma močnejša, kolikor številčnejše je ljudstvo.
Država obstaja sama po sebi, obstoj vlade pa je odvisen od suverena.
V vladi je vsak član naprej on sam, potem uradnik, potem državljan; vrstni red je natanko nasproten tistemu, ki ga zahteva družbeni red.
Suveren lahko poveri nalogo vladanja vsemu ljudstvu ali večini ljudstva – demokracij, majhnemu številu – aristokracija, ali pa le enemu – monarhija.
Proti naravnemu redu je, da bi večina vladala, manjšina pa bila vladana. Če bi živelo ljudstvo bogov, bi si vladalo demokratično. Tako popolna vlada ni primerna za ljudi.
Monarhična vlada je vedno slabša od republikanske, ker v republiki glas javnosti skoraj vedno povzdigne na prva mesta razsvetljene in sposobne ljudi, ki ta mesta zasedajo častno.
V vseh vladah svet javna oseba troši in ne proizvaja ničesar. Javnost dobi, kar potrebuje, iz presežkov družbene zasebnikov.
Monarhija je primerna le za premožne, aristokracija za srednje bogate in srednje velike države, demokracija za majhne in revne države.
Moč ljudstva lahko deluje le, če je strnjena; ko se razleze, izpuhti in se porazgubi.
V splošnem obstajata dve poti, kako se neka vlada izrodi: kadar se vlada skrči ali kadar vlada razpade.
V običajnem pomenu besed je tiran kralj, ki vlada z nasiljem in ne glede na pravičnost in zakone. V ožjem smislu pa je tiran posameznik, ki si lasti kraljevsko oblast, ne da bi imel do nje pravico. Tako so Grki razumeli besedo tiran.
Zakonodajna moč je srce države, izvršilna moč so njeni možgani.
Že sami besedi podanik in suveren sta med seboj v nujni korelaciji, katere ideja je združena v eni sami besedi državljan.
Beseda finance je suženjska beseda, v državi-mestu je neznana. V resnično svobodni državi državljani vse opravijo z lastnimi rokami in ničesar z denarjem.
Poslanci niso in tudi ne morejo biti predstavniki ljudstva, so le njegovi poverjeniki; ničesar ne morejo dokončno skleniti. Vsak zakon, ki ga ljudstvo ni osebno potrdilo, je ničen; to ni zakon.
Dejanje, s katerim je ustanovljena vlada je sestavljeno iz dveh drugih: iz sprejetja zakona in iz izvršitve zakona.
Dejanje, ki ustanovi vlado, nikakor ni pogodba, temveč zakon; da nosilci izvršilne oblasti nikakor niso gospodarji ljudstva, temveč njegovi uslužbenci.
Obča volja
Ko se družbeni vozel začenja rahljati in država slabeti, ko se začenjajo uveljavljati posebni interesi in male družbe vplivati na veliko, tedaj se skupni interes skazi in naleti na nasprotnike.
Obča volja je stalna volja vseh državljanov; po njej so državljani in svobodni.
Bolj ko so odločitve važne in pomembne, bolj se mora zmagovalno mnenje približati enoglasnosti.
Kadar ni mogoče vzpostaviti pravilnega sorazmerja med sestavnimi deli države ali kadar neuničljivi vzroki ta razmerja nenehoma kvarijo, tedaj se ustanovi posebno uradniško telo.
Kadar se podeljuje važno pooblastilo je pomembno, da je omejeno.
Za državo je pomembno, da ima vsak državljan religijo, ki ga uči ljubiti njegove dolžnosti.
Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi
Republiki Ženevi
Želel bi se roditi v deželi, kjer bi suveren in ljudstvo lahko imela le eno in isto hotenje, tako da bi sva gibanja stroja vedno vodila k skupni sreči.
Razprava
Narava
V človeški vrsti ločim dve vrsti neenakosti. Prvo, ki ji pravim naravna ali fizična, kjer jo vzpostavlja narava, in ki jo tvorijo razlike v starosti, zdravju, telesnih močeh in sposobnostih duha ali duše; in druge, ki bi jih lahko rekli moralna ali politična neenakost, ker je odvisno od neke vrste konvencije, in ki jo vzpostavlja oziroma vsaj pooblašča soglasje ljudi. Ta vključuje razne privilegije, ki jih eni uživajo na škodo drugih.
Ker je telo divjaku edino orodje, ki ga pozna, se ga poslužuje za različne rabe.
Hobbes meni, da je človek po naravi neustrašen in da ga zanima le, kako bi napadal in se boril. Neki znameniti filozof nasprotno meni, in Cumberland in Pufendor prav tako zagotavljata, da ni nič tako plašnega, kot je človek v naravnem stanju.
Ob tako malo virih bolezni človek v naravnem stanju nima potrebe po zdravilih, še manj po zdravnikih.
V vsaki živali vidim zgolj domiseln stroj, kateremu je narava dala čutila, da bi ohranila lastno moč in se do neke mere zavarovala pred vsem, kar bi jo poskušalo uničiti ali motiti.
O razliki med človekom in živaljo, obstaja druga, zelo specifična lastnost, ki ju ločuje in o kateri ni mogoče razpravljati, to je zmožnost izpolnjevanja samega sebe.
Veliko idej dolgujemo rabi govora, slovnica lajša operacije duha. Če so ljudje potreboval govor, da bi se naučili misliti, so morali še bolj znati misliti, da bi odkrili umetnost govora.
Divjaki niso zlobni, ker ne vedo, kaj pomeni biti dober; kajti niti razvoj razume niti zakonske omejitve, temveč umirjenost strasti in nepoznavanja pregreh jim preprečuje, da bi delali zlo.
Razum je tisti, ki poraja samoljublje, refleksija ga krepi; zaradi njega se človek obrača vase; zaradi njega se loči od vsega, kar ga vznemirja in prizadeva; filozofija je tista, ki ga osamlja; zaradi nje si človek ob pogledu na trpečega sočloveka pri sebi reče: »Umri, če hočeš, jaz sem na varnem!«
Fizično je splošna želja, ki žene en spol k združitvi z drugim, moralno pa je tisto, kar to željo opredeljuje in jo veže izključno na en sam predmet.
Neizpodbitno je torej, da je sama ljubezen, kot vse ostale strasti, dobila šele v družbi tisto nebrzdano gorečnost, zaradi katere je ljudem često pogubna.
Če hodita velikan in pritlikavec po isti poti, bo vsak korak, ki ga naredita, pomenil novo prednost za velikana.
Potem ko sem dokazal, da je neenakost v naravnem stanju komaj zaznavna in da je njen vpliv tam skoraj ničen, mi preostane, da pokažem njen izvor in napredek v zaporednih razvojnih obdobjih človeškega duha.
Civilna družba
Prvi, ki si je ogradil neko zemljišče in si domislil reči, to je moje, ter našel dovolj preproste ljudi, da so to verjeli, je bil pravi utemeljitelj civilne družbe.
Prvi človekov občutek je bil občutek o lastnem obstoju, prva njegova skrb je bila skrb za lastno ohranitev.
Iz izkušenj naučen, da je ljubezen do ugodja gibalo človeških dejanja, se je znašel v položaju, da je razlikoval med redkimi priložnostmi, ko je po zaslugi skupne koristi lahko računal na pomoč podobnikov in med tistimi še redkejšimi, ko jim zaradi tekmovalnosti ni smel zaupati.
Ti prvi koraki razvoja so človeku končno omogočili, da je delal hitrejše korake. Prvi koraki razvoja srca so bili posledica nove situacije, ko so bili v skupnem bivališču združeni možje in žene, starši in otroci.
Od trenutka, ko je en človek potreboval pomoč drugega, čim so opazili, da je enemu koristilo, če je imel zaloge živeža za dva, je enakost izginila. Pojavila se je lastnina, delo je postalo nuja in širni gozdovi so se spremenili v cvetoča polja, ki jih je bilo treba zalivati z znojem ljudi in na katerih si kmalu videl suženjstvo in bedo kaliti in rasti s pridelki.
Obdelovanju zemlje je nujno sledila njena razdelitev; in ko je bila enkrat priznana lastnina, so sledila prva pravila pravice.
Med pravico močnejšega in pravico prvodošlega se je dvigal večen spor, ki se je vedno končal s spopadi in umori.
Nesporno je torej, in to je temeljno načelo vsakega politične prava, da so si ljudje postavili glavarje zato, da bi branili njihovo svobodo, in ne zato, da bi jih zasužnjili.
Zakoni, na splošno šibkejše od strasti, zadržujejo ljudi, ne da bi jih spreminjali.
Despotizem je tako razkrojil pogodbo vladavin, da je despot gospodar le toliko časa, dokler je najmočnejši.
Divjak in civiliziran človek se v dnu srca tako razlikujeta, da bi tisto, kar enemu pomeni najvišjo srečo, drugega vrglo v obup. Divjak živi v sebi, družbeni človek pa, vedno zunaj sebe, ne zna živeti drugače kot prek mnenj drugih in samo iz njihove ocene črpa občutek o lastnem obstoju.
Neenakost, ki je v naravnem stanju skoraj ni, črpa moč in raste iz razvoja naših sposobnosti in napredka človeškega duha in se končno utrdi in uzakoni z ustanovitvijo lastnine in zakonov.
Opombe
Ko se divjak naje, se pomiri z vso naravo in je prijatelj z vsemi ljudmi. Pri človeku v družbi pa je popolnoma drugače, najprej si mora priskrbeti najnujnejše, nato nepotrebne stvari, nato pridejo na vrsto užitki, nato neznanska bogastva, nato podložniki in nato sužnji.
V Lockovi O civilni oblasti govori o tem, da mora zveza med samcem in samico obstajati po rojstvu še toliko časa, da so otroci sposobni sami preživeti.
Naj bo za človeško vrsto še tako ugodno, da je zveza med moškimi in žensko stalna, iz tega še ne sledi, da je taka po naravi.
