Srednji vek
Hispanija ob začetku VIII. Stoletja
Leta 711 je bil ob reki Guadalete premagan vizigotski kralj Roderik. Padel je v bitki z muslimanskimi, večinoma berberskimi četami, ki so pod vodstvom Tarika ibn Zijada vdrle na iberski polotok.
Rim je prišel na to področje z vojsko potem, ko se je spopadel s Kartagino, ki je obvladovala to ozemlje. Hispanija Romana je imela dve province: Hispanio Citerior in Ulterior. Pozneje pa je bila mozaik provinc.
V obdobju rimske prevlade je na polotok prišla tudi krščanska vera.
Naseljevanje Vizigotov je potekalo predvsem na področju iberske planote. Pri utrjevanju hispanske vizigotske kraljevine je imel pomembno vlogo vladar Leovigild. Vizigoti so bili germansko ljudstvo.
V zadnjih desetletjih VII. Stoletja je bila vizigotska Španija v krizi.
Blišč An Andaluza
Arabci so zasedli večino ozemlja in to ozemlje se je imenovalo Al-Andaluz. Ta je dosegel največjo moč v X. stoletju. Oblast Al Andaluza, ki je imela od leta 716 središče v Kodrovi, je vodil emir, ki je bil podložen kalifu, ki je imel takrat sedež v Damasku. Ko je v muslimanskem svetu prišlo do spremembe in so Omajade zamenjali Abasidi in se je oblast premaknila v Bagdad, se je pod Abd Al Rahmanom I. (756-788) začelo v Španiji obdobje samostojnega emirata.
Mozarabci so bili kristjani, ki so živeli pod muslimansko oblastjo v Španiji.
Krščanski odpor
Gorata ozemlja na severu Iberskega polotoka so ostala zunaj Al Andaluza. Na teh območjih so živela ljudstva kot Galičani, Asturci, Kantabri, Baski in Hispani. Tem ljudstvom so se pridružili Vizigoti. Politično so od VIII. Stoletja nastajala kraljestva kot asturijsko na vzhodu, Katalonija kot grofija in Aragonska grofija. Pa tudi Pamplonsko kraljestvo.
Asturijsko naj bi nastalo kot posledica zmage v Covadongi leta 722. Napredek je najbolj pospešil Alfonz III. (866-910). Kasneje se je center preselil v Leon in lahko govorimo o asturijsko-leonskem kraljestvu.
Grof Fernan Gonzales (927-970) je zbral nekaj grofij v Grofijo Kastilje.
Pamplona je bila tudi navarsko kraljestvo. V njej pa so živeli tudi Baski. Ustanovitelj naj bi bil nek Inigo Iniguez. Nato so ji vladali iz dinastije Jimenska. Sancho Garces (905-925). Sancho Garces III. ali Sancho Starejši (1000-1035) je bil tisti vladar, pod katerim je prerasla v najpomembnejše krščansko jedro.
Aragonska grofija je bila posledica tega, da so Franki hoteli imeti močnega vazala na jugu. Aznar Galindez je bil na njenem čelu leta 828. Aragon se je kasneje vključil v območje pamplonskih vladarjev.
Katalonija je bila včasih poimenovana tudi Hispanska marka. Vilfred Kosmati (879-898) je bil barcelonski grof, ki je združil tudi ostale grofije.
XI. stoletje – kristjani prevzamejo pobudo
Al Andaluz se je po propadu kordovskega kalifata razdelil na manjše državice imenovane taife. Šele prihod Almoravidov iz severne Afrike, pa je pomenil ponovno združitev muslimanskih ozemelj.
Ko je Sancho III. Pamplonski umrl leta 1035 je v grofiji Kastilja zavladal njegov sin Ferdinand. Dve leti zatem se je boril s kraljem Leona Bermudom III. Ko je zmagal se je kot Ferdinand I. Veliki razglasil za kralja tako Leona kot Kastilje. Po njegovi smrti 1065 so si sinovi razdelili ozemlje. Sancho II. je bil v Kastilji. Alfonz Vi. v Leonu in Garcia v Galiciji. Garcia ni bil pomemben, Alfonz pa je spet združil ozemlja po smrti Sancha. Najpomembnejše njegovo dejanje je bila zasedba Toleda, 1085.
Iz tega časa je znan tudi Rodrigo Diaz de Vivar – El Cid. Ta je bil plačanec, ki se je boril tudi za muslimane.
Na vzhodu se je v tem času, ko je bila Pamplona hendikepirana najbolj širil Aragonija. Predvsem pod vodstvom Ramira I. (1035-1063) in njegovih naslednikov Sancho Ramirez (1063-1094) in Perdo I. (1094-1104).
Katalonija je dosegala v tem času uspehe pod vodstvom vseh treh Ramonov Berenguerjev (1035-1131).
V XII. stoletju se pojavijo Almohadi, novi muslimanski bojevniki. Obenem se pojavijo tudi hispanski vojaški redovi in zametki ustanove, ki je pozneje nastala kot stanovska skupščina (cortes) – ko ga je sklical leonski vladar Alfonz IX. leta 1188 in povabil še nekatere predstavnike mest.
XII. stoletje – obdobje ravnovesja
V drugi polovici XII. Stoletja je bila krščanska Španija pisan mozaik petih kraljestev. Na vzhodu je bila kraljevina Aragonija, tesno združena z barcelonsko grofijo. Na zahodu je bila kraljevina Portugalska, ki je neodvisnost dosegla leta 1143. Avtonomijo je po smrti Alfonza I. Aragonskega ponovno dobila kraljevina Navarra. Obstajali pa sta še kraljevini Kastilja in Leon, ki sta se ločili leta 1157 po smrti Alfonza VII..
Poraz, ki so ga Almohadi utrpeli leta 1212 v bitki pri Las Navas de Tolosa, je oslabil njihovo moč in omogočil obnovitev krščanske ofenzive.
XIII. Stoletje vzhodna Španija – širjenje Aragonije in Katalonije
Velika širitev ozemelj aragonske krone je uspela Jaimeju I. (1213-1276) z vzdevkom Zavojevalec. Poskušali so zasesti Baleare. 1229 so porazili muslimane na Majorci. So pa kasneje zavzeli tudi ostale otoke, vse do 1287, ko so dobili tudi Menorko.
Navarra je bila pod vplivom Francije.
XIII. stoletje zahodna Španija – širjenje Kastilije in Leona
Henrik I in predvsem Ferdinand III. (1217-1252) je poskrbel za širitev Kastilje na Andaluzijsko Betiko in murcijsko kraljestvo. Pohode so nadaljevali nasledniki Alfonz X. in Sancho IV..
V vseh krščanskih kraljevinah so živeli tudi Judje in mudeharji (muslimani).
Kraljevini Leon in Kastilja sta se spet združili leta 1230.
Poslednje muslimansko je ostalo nasridsko kraljestvo Granada. Kraljevino je ustanovil emir Mohamed I. (1237-1273).
XIV. stoletje – obdobje krize
V XIV. stoletju je bil ves krščanski del v krizi. To je prineslo razkol z Judi. Še posebej po letu 1391.
1348 je prišla tudi kuga.
Alfonzo XI. Kastiljski vladar se je boril z muslimansko Granado. Njegov sin Pedro I. pa se je spopadel tudi z aragonskim vladarjem Pedrom IV..
XV. stoletje – ponovni vzpon kastiljske krone
Juan II. (1406-1454) je iztrgal ozemlje Granadi in je 1412 postal tudi aragonski kralj. To so bili zlati časi. Za njim pa je prišel na oblast Henrik IV. (1454-1474), ki je bil znan tudi kot Nemočni. Po njegovi smrti je Kastilja postala prizorišče boja za nasledstvo med dvema kandidatkama sestro pokojnega kralja Izabelo in njegovo hčerjo Juano.
Na drugi strani gorovja Penibetike je še vedno obstajal emirat Granada. Med leti 1417 in 1450 se je zamenjalo deset emirjev.
XV. stoletje – nasprotja v aragonski kraljevini
Aragonska kraljevina se je leta 1410 znašla v resnih težavah zaradi nasledstva. Leta 1412 so v aragonskem Caspeju izvolili Ferdinanda Kastiljskega za kralja. Ta je izhajal iz dinastije Trastamara. Ferdinanda I. je nasledil njegov sin Alfonz V. (1416-1458). Tega je vleklo v Sredozemlje. Bil je uspešen na Korziki. Prišel tudi v Neapelj. Nato je sledil njegov brat Juan II. (1458-1479). Od leta 1462 je trajala desetletna državljanska vojna med Juanovimi privrženci in predvsem oligarhijo. Juan II. je oktobra 1472 zavzel Barcelono.
Najbolj je v tem delu trpela Katalonija in tudi nazadovala. Medtem, ko je šlo Aragoniji, Valenciji in Majorci bolje.
Aragonska kraljevina je bila zelo raznolika – Aragonija, Valencia, Katalonija, Majorca, Sardinija in Sicilija so bile vsaka močna po svoje. Potem pa je tu še Navarra. Tam je po Karlu III. vladala njegova hčerka Blanca (1425-1441), nato pa njen sin Karl, knez Viane.
Zgodnja moderna doba
Katoliška kralja (1474-1516)
Leta 1474 se je začelo najsijajnejše obdobje v španski zgodovini. Katoliška kralja sta svojima naslednikoma Karlu I. in Filipu II. pustila močno kastiljsko državo. Izabela se je razglasila za kraljico Kastilje 12. decembra 1474 in Ferdinanda svojega moža za kralja. Alfonz V. portugalski kralj pa je hotel braniti pravico svoje nečakinje Juane in njegove čete so vkorakale v Kastiljo maja 1475. Vojna se je končala s pogodbo v Alcacobasu, 4. septembra 1479. Ferdinand in Izabela sta bila priznana. Dogovorjena je bila poroka med princem Alfonzom iz Portugalske in Izabelo princeso iz Kastilije.
Izabela je imela kastiljsko krono od 1474, Ferdinand je dobil aragonsko 1479. Kroni nista bili izenačeni v dvojni monarhiji. Kastiljska je imela prevlado.
Španska cerkev je postala v XV. stoletju popolnoma stvar lokalnih kraljev.
Ustanovitev inkvizicije, izgon Judov in prisilno spreobračanje Mavrov so bili ob koncu 15. stoletja usklajeni ukrepi, del načelne politike, ki je terjala enotnost vere ter njeno čistost in pravovernost.
Stanovi v Madrigalu so leta 1476 sprejeli ukrepe proti Judom. Med drugim tudi to, da so morali nositi posebne oznake in živeti v posebnih predelih.
Dvojna monarhija je imela diplomatske cilje: dobri odnosi s Portugalsko, tekmovanje s Francijo v Navarri in Italiji, ter širjenje v Ameriki.
Katoliška kralja sta 2. januarja 1492 vkorakala v Granado. Sprva je bil dogovor, da so Mavri lahko obdržali svojo vero, ker pa so se še upirali so jim 1502 ukazali spreobrnitev ali odhod iz Španije. Večina se jih je spreobrnila, toda še vedno so povzročali težave, dokler jih niso v začetku XVII. stoletja dokončno izgnali.
Glede novega sveta je bila najpomembnejša pogodba iz Tordesillasa (1494), ki je razdelila kolonizirana ozemlja med Portugalsko in Španijo.
Habsburžani so začeli vladati v Španiji s Filipom Lepim, očetom Karla I.
Španski imperij (1516-1598)
Vladavina Karla I. je odprla novo obdobje v zgodovini Španije. Prvič sta bili kroni Kastilije in Aragona združeni v eni osebi. Karl I. in Filip II. sta vladala skoraj celo stoletje (od 1516 do 1598). Karel je postal tudi cesar Svetega rimskega cesarstva. Španija in njeni prebivalci so bili v drugem planu. Zato so se mu mesta upirala (gibanje comunerov). Upor je bil premagan leta 1522. V Valenciji pa so se uprli cehi (germanias oziroma agremanats).
Tako Karl, ki je bil cesar, kot Filip sta delovala kot branika krščanstva v Evropi. Filip je na koncu uspel premagati Francoze, ki so iskali svojo priložnost. Prav tako pa je Evropo razdelil verski razdor s protestanti. Filip je poslal generala Albo proti uporanikom na Nizozemskem. Ti pa so za pomoč prosili Angleže. To je bila prva ideološka vojna. Znan je propad velike armade, ki jo je Filip poslal proti Angliji.
Filip se je boril tudi proti Osmanom in jih 1571 porazil pri Lepantu. In proti Francozom, kjer ni bil tako uspešen.
XVI. stoletje je čas prevlade Španije. Ta je v večini temeljila na bogastvu iz Amerike. Tam je Cortes premagal Azteke (1521). Pizzaro je svojo ekipo popeljal v odkrivanje severne Ande. Tam so naleteli na Inke. 1533 so Španci zasedli Cuzco. Začela je nastajati nova kolonialna struktura, ki so jo razvili Španci.
Konkvista in kolonizacija Amerike sta bili vprašljivi zaradi dveh elementov: političnega (zakaj Španci) in moralnega (ali imajo Španci pravico imeti Indijance za sužnje).
Prav tako je bil fokus na rudarstvu in ne na kmetijstvu. Vlada v Španiji je rabila zlato in srebro.
Španija Habsburžanov pa tudi Katoliških kraljev ni bila politično enotna. Bila je skupek ozemelj različnega statusa, ki so ohranjala svoje značilnosti, imela pa so le eno skupno točko, kralja.
Karl je obvladoval tri vrste teritorijev:
- Dežele kastiljske krone: kastiljsko kraljevino, Navarro, baskovske province in Zahodno Indijo, kjer sta bili ustanovljeni podkraljestvi: Nova Šanijoa (Mehika) in Peru.
- Dežele aragonske krone: Aragonijo, Valencio in Katalonijo, ter Baleari, Neapeljsko kraljestvo in Sicilija.
- Dediščino Habsburžanov: dežele Nizozemske, Burgundijo, ter fevde v Nemčiji in Avstriji.
Filip II. je leta 1580 pridobili še Portugalsko.
V XVI. stoletju se je vedno bolj tudi utrjevala enotnost vere. Verska preganjanja so bila v Španiji najbolj sistematična in kraljevsko podprta. Uperjena je bila proti Judom, moriskom (ostanki Mavrov), pa tudi proti iluministom, erazmovcem in luterancem.
Habsburžani XVII. stoletja (1598-1700)
Gregorio Marazon je takole opisal Habsburžane, ki so vladali v Španiji: Karel I. (V.) zbuja navdušenje, Filip II. spoštovanje, Filip III. ravnodušnost, Filip IV. Sočutje in Karel II. obžalovanje.
Zahodno krščanstvo – skupnost ljudstev, ki so živela v povezana zaradi pripadnosti isti veri, je umrlo v XVI. stoletju.
Po smrti Filipa II. je Španija doživljala zato in krizo, temu lahko rečemo tudi dekadenca. Vsi kralji so v tem času večinoma vladanje prepuščali zaupnikom. Najbolj znan je bil vojvoda Olivaresa (1587-1645). Ta je želel na silo združiti vse tri ozemlja: Kastilja, Aragon in Nizozemske dežele in se je tako zapletal v upore in vojne in na koncu ni bil uspešen. To je povzročilo andaluzijski separatizem, katalonsko revolucijo in portugalsko neodvisnost.
Kriza je bila v celi Evropi v XVII. stoletju. V Španiji dekadenca ni bila enkratna temveč postopna. Najprej se je poznala na gospodarstvu in denarju. Dekadenca je povzročila tudi vzpon takoimenovanih arbitristov, opazovalcev dekadence in predlagateljev reform. Prav tako se v tem času pojavijo prvi zapisi o gospodarski realnosti.
Po letu 1620 je poskušala Španija igrati aktivno vlogo v evropski politiki. Leta 1621, ko se je iztekelo 12-letno premirje so se spustili v boj s severnimi nizozemskimi provincami, ki so se odcepile že prej. Leta 1636 ji je vojno napovedala tudi Francija. Uprla pa se je tudi Portugalska, upori so se pojavili že leta 1628 v Portu. Kasneje pa so jo podprle tudi Francija, Nizozemska in Anglija in Španija je Portugalsko izgubila. Uradno so priznali njeno neodvisnost 1668. Španija je proti Franciji doživela vojaške poraze leta 1643 in to je pomenilo konec vojaške hegemonije v Evropi.
1645 so se države zbrale v Vestfaliji in do 1648 so bili podpisani sporazumi. Prvi je bil z nizozemskimi provincami. Ideja o velikem enotnem krščanskem kraljestvu in deželi je bila pokopana. Filip IV. je sicer še vztrajal v boju proti Franciji, vendar je bil na koncu vseeno podpisan pirenejski mir (1659).
Stoletje luči (1700-1808)
Karel II. je umrl leta 1700 in za svojega naslednika imenoval vnuka Ludvika XIV. Filipa V.. Tako so v Španijo prišli Bourboni. To je bilo obdobje prenove. V tem času so vladali trije vladarji Filip V. (1700-1746), Ferdinand VI. (1746-1759), in Karel III. (1759-1788).
Proti povezavi Španije in Francije, so se povezali Angleži, Nizozemci in Portugalska. Ta koalicija je dobila nekaj bitk. Po sporazumu v Utrechtu 1713 (z njim se je končala nasledstvena vojna) so Španci prepustili špansko Nizozemsko, Neapelj, milansko vojvodino in Sardinijo. Angleži pa so dobili Gibraltar in Menorko. Toda Aachenska pogodba 1748 pa je pomenila popolno revizijo dogovora. Španci so dobili nazaj italijanska ozemlja razen Milana.
Filip V. je odvzel poseben pravice Aragoniji in Kataloniji, pustil pa jih je Navarri in Baskiji.
V tem času so Bourboni vzpostavili državni aparat, ki je končno vzpostavil Španijo kot enotno ozemlje.
Karel III. je sprva vladal kot vladar dveh Sicilij, nato pa se je vrnil v Španijo. Spodbujal je razsvetljenstvo in prenovo. Španijo so v tistem času še vedno obvladovali plemstvo in duhovščina. In to se je spreminjalo.
Ko se je situacija stabilizirala so se spet lahko usmerili na Ameriko. Odnos do kolonij je temeljil na izkoriščanju in obrambi. Predvsem so uredili upravljanje kolonij (najbolj znan je bil upravnik v Mehiki – Jose de Galvez) in tako bolj zavzeto pobirali davke. Vse te reforme in dodatni pritiski pa so vplivali na to, da so se kolonije začele upirati.
Vedno bolj pa je rastla tudi tenzija med prišleki iz Španije in kreoli, ki so bili rojeni v novem svetu.
Karel IV. je vladal v času francoske revolucije. Francoski revolucionarji so napadli Španijo. Okupirali so večji del Baskije in napadali tudi Katalonijo, Kastiljo in Navarro. Nato so sicer skupaj napadli Angleže.
Leta 1808 je Napoleon na španski prestol postavil svojega brata Josepha.
Sodobno obdobje
Med liberalno revolucijo in absolutistično reakcijo (1808-1843)
19. marca 1812 je Cortes general razglasil prvo ustavo španske monarhije. Da bi postala ustava učinkovita, bi bila potrebno zagotoviti narodno in državno neodvisnost. Gverilci (las guerillas) so bili učinkoviti v boju, toda težko bi dokončno premagali Napoleona.
Ferdinand VI. pa je ustavil to liberalno napredovanje in je ponovno vzpostavil absolutizem. Toda država je bila uničena. Prav tako absolutizem ni bil več možen v Ameriki.
1820 pa so se liberalci spet vrnili in začelo se je liberalno triletje (1820-23). Dokler ni bil absolutizem ponovno obnovljen pod posredovanjem tujih sil.
Toda to ni prineslo miru v Španijo. Vse do polovice XIX. stoletja je vladala vojna med pripadniki karlistov in regentke ter zmernih in naprednih sil v politiki Španiji. Menjali so se vladajoči politiki.
Zatreti revolucijo, zgraditi državo: zmerno obdobje (1844-1868)
Glavni cilj politikov je bil stabilizirati državo po padcu starega režima. To nalogo si je zastavil general Ramon Maria Narvaez. Ta je prevzel oblast leta 1844.
Toda zmerni niso uspeli umirit razmer. 1854 so se boji vrnili. Tokrat v Madridu, ko so množice spet prišle na ulice. In naprednjaki so spet pridobili na moči.
Deloma se je situacija stabiliziral, ko je vladal O’Donnell.
Toda miru še vedno ni bilo.
Leta 1866 se uprl general Prim. Upor je bil zatrt.
Demokratična revolucija, obnova monarhije (1868-1898)
Slavna revolucija se je končala srečno. Vlado je prevzel general Francis Serrano leta 1868. 1869 so razglasili novo ustavo španske monarhije. Monarhija je izhajala iz ljudstva. Ustavo je pripravil cortes pod vodstvom demokrata Rivere.
Toda ustava ni preživela dolgo. 1873 se je začela vzpostavljati republika. Cortes je postal skupščina.
Toda nestabilnost, menjavanje vlad in vodilnih struj se je nadaljevalo. Prav tako boji.
Politični sistem, ki ja nastal ob restavraciji monarhije, je lahko zagotovil obdobje miru zaradi dogovorjene menjave elit na oblasti, ni pa bil sposoben zagotoviti njihovega kroženja in obnavljanja, saj so ga obvladovale družinske povezave.
Moralna kriza ob koncu stoletja je vplivala na narodna gibanja v devetdesetih letih v Baskiji, Kataloniji in Galiciji. V Kataloniji je bil dejaven Prat de la Riba.
Liberalna monarhija, ki se konča v vojaški diktaturi (1899-1930)
Od začetka XX. stoletja je potekala urbanizacija Španije. Španije je do tedaj že izgubila Filipine, Kubo in Portoriko.
Na oblasti so se menjali konzervativci in liberalci. In to zelo hitro. Med letoma 1902 in 1907 je bilo kar osem predsednikov vlad.
Tudi upori so bili še vedno na dnevnem redu. Po uporu anarhistov v Barceloni 1896, je Canovas to izkoristil za teror v Montjuicu.
Leta 1923 pa je na oblast prišel Miguel Primo de Rivera, general, ki se je sprva uprl v Barceloni, nato pa je kralj Alfonz XIII. sprejel njegovo vladanje in tako izenačil monarhijo z diktaturo, ter izbrisal ustavo, ki jo je 1876 razglasil njegov oče Alfonz XII..
Z državnim udarom je bila izbrisana stara politika. Kljub temu, da je Rivera prišel na oblast v Kataloniji in s pomočjo Maroka, se je odločil, da v Kataloniji uvede red in da odide iz Maroka.
Rivera je zdržal do 1931, nato pa so oblast prevzeli pristaši republike in monarhije je bilo konec
In demokratična republika, ki podleže državljanski vojni (1931-1939)
Vlada Manuela Azane je bila republikanska in socialistična. Toda reforme, ki jih je vlada izvajala v naslednjih letih, so razjezile tudi sindikaliste, tako da je prišlo spet do različnih uporov in bojev. Družbeni spopadi pa so se izvajali tudi na podeželju, ki ni bilo zadovoljno s hitrostjo agrarne reforme.
1933 so vlado prevzeli Radikali in Katoliška desnica. Zadnja je delovala vedno bolj kot fašisti v Italiji. Toda tudi ta vlada ni zagotovila stabilnosti.
Različni upori in spopadi so se vrstili tudi v letih do 1936, nastajale so različne skupine in frakcije, ki so se vse borile za svoj interes. Tu pa je bila tudi vojska. Ta je bila tako razdeljena, da je to omogočilo začetek državljanske vojne.
Prišlo je do vojaške vstaje, ki ni bila zmagovita in revolucije, ki ni imela usmeritev. Državljanska vojna je bila zmedena. Kmalu pa je postala tudi internacionalna.
V vojni je zmagal general Franco in je prevzel oblast leta 1939.
Dolga diktatura generala Franca (1939-1975)
Po vojni je sledilo temeljito očiščenje zmagovalcev, ki je pomenilo smrt in zapore za poražence.
Intervencionizem in avtarkija sta bila vodilo pri industrijski politiki. Prav tako se je izvajal proces rekatolizacije.
Leta 1947 je bil sprejet Zakon o nasledstvu, ki je podelil Francu dosmrtno vodenje države, ustanovil regentski svet in svet kraljevine.
Sprva je bila gospodarska situacija zelo težka. Španiji je pri preživetju zelo pomagala Amerika. Nato pa je le prišlo do izboljšanja. V letih 1960-1974 je bila gospodarska rast kar obsežna. Nova industrializacija je pomenila tudi preseljevanje ljudi v mesta.
V začetku sedemdesetih let pa je prišlo do krize režima. Pojavile so se spet določene frakcije, ki so aktivno nasprotovale režimu. Recimo ETA.
Končno vzpostavljena demokracija (1976-…)
Franco je umrl konec 1975. To je sprožilo krizo nasledstva, ki je trajala vse do 1977. Šele po 1977 se je vzpostavil sistem strank, ki je ponazarjal delitev na levo in desno. Toda še vedno je bilo odprto vprašanje avtonomnosti različnih ozemlji od Katalonije do Baskije, in tako je bilo to obdobje terorizma.
Stabilizacijo so poskusili zagotoviti tudi z priključitvijo EU in NATO.
