Meritokracija
Nihče se ne bi smel roditi s srebrno žlico v ustih, če pa se z njo že rodi, bi ga morala zadušiti.
V trditvi, da sta IQ + trud = zasluge, ni bilo nič novega, nov je bil le način, kako je bila formulirana.
Argument knjige je, da če zemlja ustvarja kaste, stroj proizvaja razrede – razrede, v katere je ljudi mogoče razvrstiti na podlagi njihovih dosežkov, in ne na podlagi rojstva.
Če je na neki stopnji izobraževalne lestvice treba opraviti selekcijo (kot jo je vedno treba), potem ta zagotovo ne bi smela temeljiti na položaju ali bogastvu staršev, temveč na zaslugah otroka ali mladostnika.
Daniel Bell pravi, da je postindustrijska družba po svoji logiki meritokracija. Različni status in dohodek temeljita na tehničnih spretnostih in visokošolski izobrazbi in le malo višjih mest je na voljo tistim, ki takšnih kvalifikacij nimajo.
Oblast kvari, zato je ena od skrivnosti dobre družbe, da mora biti oblast vedno odprta za kritiko.
Rawls je eden od avtorjev, ki se zaveda nevarnosti, da bi poštene priložnosti lahko privedle do »brezčutne meritokratične družbe«. Trdi, da lahko meritokracija v polni obliki obstaja le, če pride do takega zoženja vrednot, da je mogoče ljudi razvrstiti glede na njihovo vrednost.
Ni revolucij, so le počasni prirasti neprestane spremembe, ki reproducira preteklost in jo hkrati preoblikuje.
Leta 1914, so imeli tako višji razredi kot delavci svoj delež genijev in bedakov. Inteligentnost je porazdeljena bolj ali manj naključno. Temeljna sprememba zadnjega stoletja, ki se je začela precej pred letom 1963, je, da se je inteligentnost prerazporedila med razrede, narava razredov pa se je spremenila.
Civilizacija ni odvisna od nevedne množice, homme moyen sensuel, ampak od ustvarjalne manjšine, inovatorja, ki lahko z enim samim zamahom prihrani delo desettisočih, od nekaj briljantnih posameznikov, ki ne morejo gledati brez zanimanja, nemirne elite, ki je iz mutacije naredila družbeno in biološko dejstvo.
Vzpon elite
Spopad družbenih sil
Obdobje med letoma 1870 in 1880 velja za začetek moderne dobe. Zasluge so postale merilo, dosežki pa standard za vstop in napredovanje v veličasten poklic.
Danes odkrito priznavamo, da demokracija ne more biti nič drugega kot cilj ter da ne vladajo toliko ljudje kot pa najpametnejši; ne aristokracija rojstva ne plutokracija bogastva, ampak prava meritokracija talentov.
V agrarnem svetu, ki je prevladoval vse do devetnajstega stoletja, statusa ni bilo mogoče doseči z zaslugami, ampak se je dodeljeval po rodu.
Lord Salisbury je nekoč dejal, da se ne more zamisliti logičnega zagovora dednega načela in da se mu prav zato ne želi odpovedati.
Zemlja vzgaja kaste, stroj pa ustvarja razrede. Stari sistem je bil dovolj dober, dokler je bila Anglija odvisna od preprostega kmetijstva, z razvojem industrije pa je fevdalizem vse bolj omejeval učinkovitost.
Družina in fevdalizem sta lepo povezana.
Vemo, da aristokracija in družina – dva vira inercije – nista uspeli zaustaviti družbenega napredka. Razlog je potreba po konkurenčnosti. Vojne v prejšnjem stoletju so bile apoteoza mednarodne konkurence in velika gonila sila za zasluge.
Napredek bi bil izgubljen, če ne bi bilo vztrajnih prizadevanj danes znanih ‘babic napredka’. Socialisti so pospešili rast velikih organizacij, ki so za razliko od malih podjetij spodbujale napredovanje po zaslugah. Napadli so vsakršen vpliv družine in nasledstva poklica. Davek na premoženje ni bil samo njihova zmaga.
Morrisi, Tawneyji in Coleji so neobičajno govorili o ‘dostojanstvu dela’, zasenčili so jih najuglednejši Fabijanci, ki so imeli vizijo novega družbenega reda, ki bo nastal na podlagi človeških sposobnosti iz nenačrtovanega kaosa starega. Majhno Fabijansko društvo je spodbudilo nesamozavestne množice laburistov; tako kot bo elita prihodnosti navdihovala in usmerjala nesamozavestne množice celotne družbe.
Grožnja skupnih srednjih šol
Prejšnje stoletje je bilo še vedno usmerjeno k osvajanju Narave.
Pogoj napredka je podreditev preudarnosti narave.
Poveličevanje ameriških skupnih srednjih šol je še potrdilo nasprotovanje bolj desno mislečih ljudi. Ameriško šolstvo je bilo znano po nizkih standardih.
Tudi Rusi so imeli skupne srednje šole.
V imenu enakosti so manjšino žrtvovali večini.
V Britaniji je zakon o izobraževanju začel veljati leta 1944 in po zaslugi znanstvenega upravljanja talentov je začela Britanija napredovati v produktivnosti.
Kampanja za skupne srednje šole je v Britaniji propadla. Aristokracija rojstva se je spremenila v aristokracijo talenta. Anglija se je počasi naučila, da je potrebno v industrijski družbi pridobiti in izobraziti otroke nižjih razredov, dokler so še mladi.
Na dolgi rok ambiciozni starši vedno uničijo najboljše načrte egalitarnih reformatorjev.
Znanstveniki, ki svoje najboljše delo pogosto opravijo pred tridesetim letom starosti, se morajo že od najzgodnejših let intenzivno izobraževati, kar je uspelo le redkim Američanom. Odkar so v modi skupne srednje šole.
Gimnazije so ostale. Skupne srednje šole so propadle.
Začetki sodobnega izobraževanja
Boljše izobraževanje potrebuje več denarja.
Plača za učenje in univerzalizacija univerzitetnih štipendij sta sledili spremembi odnosa države do izdatkov za izobraževanje, ki je bil odraz naraščajočega spoznanja, da je naložba v možgane veliko bolj donosna kot naložba v premoženje.
Vsi poklici tekmujejo med seboj za omejeno količino pameti.
Od trenutka, ko je bil sir Anthony Crosland prepričan, da bo bitka za preživetje države vse od vrtca do gimnazije dobljena ali izgubljena z maturo, je denar začel pritekati. Leta 1953 so izdatki za izobraževanje znašali zgolj 2,7 odstotka bruto nacionalnega proizvoda, leta 1963 3,9 odstotka, po čudovitem desetletju pa 6,1 odstotka.
Nič ni bilo narobe v tem, če so zasebne šole zagotavljale boljše izobraževanje – vse to je bilo dobro; narobe je bilo, da so bili drugi privilegirani izbrani po drugih merilih, ne po zaslugah.
Ljudje, ki so se zavzemali za splošno šolo, so nenehno napadali ločevanje pametnih od neumnih, ki naj bi ga dosegli s testi inteligentnosti.
Od senioritete k zaslugam
Šole so bile pol stoletja tarča reform in upravičeno so bili tudi dosežki odlični. Toda reformatorji so pozabili na ostale dele sistema.
Družba, ki je priznavala nadarjenost v šolah, ne pa tudi v industriji, je bila kot navznoter razdeljena družina.
V človeški zgodovini je bila starost najtrdovratnejši vladajoči razred: vsaka aristokracija, vsaka plutokracija, vsaka birokracija je bila gerontokracija.
Ko niti kakovost niti količina izobraževanja še nista bili odvisni od inteligentnosti, je veliko pametnih otrok šolo zapustilo prezgodaj, veliko neumnih pa prepozno.
Industrija je učiteljem dovolj milostno prepustila funkcijo izbire rekrutov za vodstvene kadre, ko je videla, da je ta predaja nujna za preživetje.
Tudi industrija je popustila pred talentom in je umaknila senoriteto. To se je zgodilo deloma zaradi:
- Pritiska s strani mladih.
- Podpore starejših.
- Napredka pri razvrščanju na podlagi zaslug.
Kjer mladi vodijo, so starejši vodeni; toda vsi starejši ljudje se s svojo novo inferiornostjo niso strinjali.
Kdo so nižji razredi sodobne Anglije? Dve glavni skupini:
- Večina, ki je druga generacija nižjega razreda.
- Manjšina, ki je prva generacija nižjega razreda.
Zaton nižjih razredov
Status delavca
Naše znanje, ki se vse hitreje širi, se iz generacije v generacijo kopiči.
Nobena družba ni popolnoma stabilna; vedno se pojavljajo napetosti in konflikti. Nekatere napetosti so bile posledica vzpona meritokracije. Med družino in skupnostjo, med različnimi deli izobraževalne strukture, med mladimi in starimi, med declasse in drugimi pripadniki proletariata.
Izobraževalna nepravičnost je ljudem omogočala, da so ohranjali svoje iluzije, neenakost možnosti je spodbujala mit o enakosti ljudi. Mi vemo, da je mit, naši predniki pa niso.
Ko se ljudje razvrščajo po sposobnostih, je razkorak med razredi neizogibno večji.
Elita danes ve, da so družbeno inferiorni. Prvič v zgodovini človeštva inferioren človek nima pripravljene opore za svojo samopodobo.
V skladu z dobro znanim načelom kompenzacije ambicij velja, da večje kot so frustracije, ki jih starši doživljajo v svojem življenju, večje so njihove ambicije za otroke.
Vemo, da so edini dobri fizični delavci tisti, ki nimajo sposobnosti za kaj boljšega.
Ljudje se ne odlikujejo po enakosti, temveč po neenakosti svojih sposobnosti. Načelo vsakemu po njegovih zmožnostih, ne več ne manj, je bilo empirično utemeljeno. Psihologi so vedno znova dokazali, da je bilo opravljanje rutinskega dela za visoko inteligentnega človeka prav tako pogubno, kot tudi obratno.
Prvi stroji so bili za neumne ljudi božji dar. Od kvalificiranih delavcev se je zahtevalo vedno več, od nekvalificiranih pa vedno manj, dokler nekvalificirani delavci sploh niso bili več potrebni. Polavtomatski stroj je postal avtomatski.
Nezadovoljstva ni mogoče popolnoma odstraniti niti iz naše razumne družbe.
Propad delavskega gibanja
Družbene spremembe so izhajale iz gospodarstva, pritisk je bila mednarodna konkurenca, orodje pa izobraževanje. Vendar je bilo treba potrebo po prilagajanju prevesti v jezik, ki bi si ga ljudje lahko prisvojili. Zgodovinsko poslanstvo delavskega gibanja je bilo prepričati ljudi o novem pogledu na življenje.
Sprva je bil protestantizem. Omejenost protestantizma je bila v tem, da je spodbujal pridobivanje bogastva, ni pa poudarjal potrebe po socialni mobilnosti.
Velik, čeprav začasen prispevek socializma je bil v tem, da je izbral en element krščanskega nauka in mu dal prednost pred vsemi drugimi. Poudarjal je enakost.
Iznajdba ideje enakosti možnosti. Ko je bila priložnost združena z enakostjo, je postala več kot spoštovanja vredna; postala je sveti gral. Socialisti niso videli, da so enake možnosti v praksi pomenile enakost možnosti biti neenakopraven.
V fevdalnih časih je bila kri nesporen nosilec oblasti. V kapitalističnih časih je bilo samoumeven vir oblasti bogastvo. Novi vladarji se opirajo na zasluge.
Velika dilema industrijske družbe je v tem, da se ambicioznost, sicer v manjši meri, a vendarle, vzbuja tako v glavah neumnih otrok in njihovih staršev kot tudi v glavah inteligentnih ljudi. Včasih se superiorni ljudje tako zelo bojijo, da bi jim kdo zavidal, da se poistovetijo s poraženci in govorijo v njihovem imenu.
Socializem je prenehal biti pospeševalnik in je postal zavora.
Demokracija, ki je pomenila, da je oblast v rokah vsemogočnega izvoljenega zakonodajnega telesa, je bila tipičen proizvod prehoda iz kaste v razred; njena osnovna predpostavka ‘en človek, en glas’ je bila egalitarna.
Tako kot sama demokracija je bila tudi laburistična stranka reakcija na fevdalno tradicijo. Izvira iz starega delavskega razreda, ki ni bil tolik razred kot kasta.
Laburistična stranka je z novo družbo prenehala obstajati. Laburizem je bil mlinski kamen, delavec je bil tabu, toda tehnik, kakšna čarobna beseda! Tako se je rodila sodobna Stranka tehnikov, ki na najširši možen način z rokami in možgani oskrbuje tehnične delavce. Temu so sledili tudi sindikati.
Bogati in revni
Revni so se nenehno pritoževali, da imajo bogati za svoje potrebe preveč, in so zase zahtevali več. Bogati so to vedno zanikali in so trdili, da so njihove nagrade glede na njihov prispevek k skupnosti še preskromne.
Velike firme so potrebovale različne tipe ljudi, ki so se razlikovali med seboj po plači. Ko so razlike temeljile na ocenjevanju zaslug so spori izginili.
Delitev po zaslugah pa še vedno ni povsem odpravila vprašanja kako deliti. Po potrebah, po trudu, po zaslugah.
Eden od prvih sociologov, profesor Hobhouse, je nekoč izjavil globoko resnico, ko so ga vprašali kakšen je idealni dohodek, je odgovoril, da deset odstotkov višji kot tisti, ki ga imate.
Povečanje produktivnost je treba izkoristiti za njeno nadaljnje povečevanje, ne pa ga zapraviti za navadne ljudi. Velika država potrebuje velike naložbe.
Kriza
Ko je država posvečen enemu samemu glavnemu cilju – gospodarskemu razvoju, se ljudi ocenjuje po edinem kriteriju: koliko povečajo proizvodnjo ali znanje, ki bo neposredno ali posredno pripeljalo do tega cilja. Delavci prispevajo malo. Znanstveniki in managerji pa več.
Dejstvo je, da vsak napredek v smeri enakih možnosti ustvarja odpor do nadaljnjih sprememb.
Ko se je postavila pod vprašaj potreba po skupni obravnavi vseh otrok do najnižje starosti, ko so se na ta način zatresli temelji družbe, so se nekateri inteligentni starši odločili, da gredo še dlje in se vprašajo, ali niso enake možnosti povsem zastarela ideja.
Konservativci si želijo dveh razkošij hkrati – razkošja dedovanja in razkošja učinkovitosti. Obojega ne morejo imeti.
Vzpon in zaton demokracije
Avtor je natančno predvidel ustroj delovanja sodobnih družb ter vlogo in pomen šolanja kot ključnega generatorja družbene neenakosti v industrijskih družbah.
Young vlogo in pomen vzgoje in izobraževanje videl predvsem v spodbujanju ustvarjalnosti in individualnosti, morda celo pred njegovo funkcijo pri odpiranju družbenih in gospodarskih vrat. Hkrati pa je stavil tudi na emancipatorično vlogo vzgoje in izobraževanja.
Ena od ironij zgodovine je nedvomno ta, da so zagovorniki novega laburizma v Veliki Britaniji (z Blairom in njegovo ekipo spin doktorjev na čelu) Vzpon meritokracije brali dobesedno, in ne kot satiro.
Na zaslugah utemeljeno pojmovanje enakih možnosti temelji na treh ločenih zahtevah:
- Da imajo vsi posamezniki enak dostop do ustrezne izobrazbe ali kvalifikacij.
- Da moralno arbitrarni dejavniki, vključno z naravnimi in družbenimi okoliščinami, kot so talenti, socialno-ekonomski status, etična pripadnost, rasa itd., ne bi smeli vplivati na distribucijo selektivnih družbenih položajev na podlagi zaslug.
- Da je vsak selektivnih družbeni položaj dodeljen najbolj zaslužni osebi.
Ideja na zaslugah utemeljenega pojmovanja enakih možnosti je vse prej kot enoznačna in neproblematična.
