Norman Davies: Izginula kraljestva

Pozabljena kraljestva zgodovine

Naša podoba o resnične življenju v preteklosti je neizogibno pomanjkljiva. Vse države in vsi narodi, še tako silni, se razcvetijo in nekoč odmrejo.

Tolosa – Obisk Vizigotov (418-507)

Vouille, nekdaj Vouille-la-Batalle je majhen trg s kakimi tri tisoč prebivalci, središče podeželske skupnosti v Franciji. Domačini pravijo, da se je zgodovina Francije začela v Vouilleju.

Vizigot Alarik je 24. avgusta 410 oplenil Rim. Vizigoti so izvirali iz dežele ob Baltiku. Po Alariku so barbari lahko izgubili občutek manjvrednosti. Alarik je bil zaveznik Rima. V njegovem času so Zahodno cesarstvo preplavljale horde barbarov. Britanija je padla v roke Piktov s severa, Škotov iz Hibernije in germanski osvajalcev. Rimsko Galijo je oplenila horda vseh hord, ki je prečkala zamrznjen Ren. Na jugu so pustošile horde Vandalov, Alanov in Svebov, ki so prišle vse do Iberije. Ataulf, nasledik Alarika, je zapustil Italijo in odšel v južno Galijo in Španijo.

Valija je bila vizigotski vladar, ki je dobil od Rima dovoljenje za državo v rimski Akvitaniji. Kraljevina Tolosa. Paladia Tolosa (današnji Toulouse) je postal prestolnica. Naslednji vladarji so bili Teodorik I., Torismund, Teoderik II., Evrik in Alarik II.

Evrik je pripeljal kraljestvo do njegovega vrha. Teodorik I. pa je znan po zmagi nad Huni leta 451.

Kmalu po smrti tako Evrika kot Romula Avgusta zadnjega rimskega cesarja je Flavij Teodorik oziroma Teodorik Ostrogotski vkorakal v Italijo na prošnjo Bizanca. Alarik II. pa je na koncu dosegel dogovor z Ostrogoti.

Za Alarika je bil usoden prihod Klodviga, kralja germanskih Frankov v osemdesetih letih 5. stoletja. V zavezništvu z Burgundi je leta 507 premagal Alarika II. pri Vouille-ju. Vizigoti so tako bili pregnani iz južne Galije in njihove prestolnice in so se pomaknili v Iberijo.

Vizigoti kot tudi njihovi bratranci Ostrogoti in Langobardi so pripadali etični in jezikovni skupini, ki je kasneje povsem izumrla. Frankovski jezik pa je podlaga današnji nizozemščini in flamščini.

Alt Clud – Kraljestvo Skale (5. do 12. stoletje)

Mračni srednji vek je izraz, ki ga je prvi uporabil Petrarka. V Britaniji je to obdobje po odhodu Rimljanov, ko je cvetelo »kraljestvo Skale«.

V zgodnji zgodovini Otočja je šlo za boj za preživetje med starodavnimi Briti, irskimi Gelci, Škoti, Pikti in pestro zbirko priseljenih germanskih Anglosasov.

Kraljestvo Skale je bilo najbolj dolgoživi kos vladavine antičnih Britov v severni Britaniji, na območju, ki je nekoč postalo Škotska.

Kelti z Otočja so se delili na dve jezikovni skupini.

Porimski Briti so se razdelili na dve skupini po vdoru Anglosasov v 5. in 6. stoletju. Angli so po bitki pri Chestru 616 utrdili Mercijo.

Valežani v Walesu so bili tako odrezani od severnih Valežanov. Valežani je v bistvu izraz za tujce.

Jeziki Starega severa naj bi spadali v kategorijo kumbrijskih jezikov, ki je podskupina p-keltske britščine.

Rimljani so le redko odhajali severno od Hadrijanovega zidu, tako da je v Medzidju obstajal svet staroselcev (drugi zid je Antoninov). Ko so Rimljani odšli naj bi jih bilo okoli sedem. Galloway, Rheged, Lothian, Manau.

Skala naj bi bil zahodni konec Antonionovega zida, na reki Clota.

Sveti Patrik je bil po rodu Valižan.

Medzidje je bilo prizorišče bojev med Briti, Pikti, Angli, Škoti in kasneje še Vikingi.

Ida Baklonosec je pripadal rodu Anglov z južnega konca. Vladal je Berniciji. Njegovi Angli so se mešali s staroselskimi Briti in ustanovili so Northumbrijo.

Na zahodu so se krepili gelski Škoti. Širitev gelskega kraljestva Dalriada iz Ulstra je bila pomembna. Širili so se v Argyll. Tam je leta 574 zavladal Aedan macGabrain. O njem govori Kolumba (521-597), ki je ustanovil krščansko skupnost na otoku Iona.

Menih Mungo, imenovan tudi Kentigern, naj bi bil ustanovitelj Glasgowa. V njegovih časih je imel največjo moč Urien, kralj Rhegeda. Mungo naj bi umrl leta 613.

V sedmem stoletju so Stari sever pretresali verski disputi in vojaške bitke. Glavne so bile pri Catraethu, Whitbyu in Nechtansmeru.

Pri Catraethu so se borili leta 600 Briti in Angli. Ti so zmagali in imeli odprto pot na sever. Leta 631 je Dun Eidyn postal Edinburgh. Angli so sedaj segali od obale do obale. Britsko ljudstvo Alt Cluda pa je bilo še bolj odrezano od svojih rojakov.

20. maja 685 so vojsko Ecgfritha, sina Oswya, kralja Northumbrije, premagale združene sile Piktov in Alt Cluda pod poveljstvom bojevnika z imenom Bridei map Bili. Po tej bitki Angli niso več prodiral višje od Stirlinga, Pikti in Briti pa so se tudi vkopali na svojih pozicijah. Toda ne za dolgo, nastalo je tristransko tekmovanje, v katerem so Škoti prevladali nad Pikti, nato pa so Pikto-Škoti premagali Brite. To je potekalo kakih 250 let.

Kenneth macAlpin (810-858) naj bi ustanovil prvo združeno škotsko kraljestvo. Toda trajnejšo združitev naj bi dosegel Konstantin II. (900-943). Gelsko ime kraljestva Alba v času macAplina še ni bilo zabeleženo, ime Škotska pa so še naprej uporabljali edino tujci. Unijo so še najbolj utrdili vdori Vikingov. Ti so prvi napad izvedli že leta 793.

Prav Vikingi naj bi tudi razsuli Alt Cluda v letih 870 in 871. Vikingi so nadzirali sever otočja. Upiral se jim je le Alfred v Wessexu. Po vikinškem razdejanju so bili Briti v Alt Cludu vedno bolj podrejeni Albi. Upravno središče se je preselilo v Govan. Začelo se je uporabljati ime Kumbrija za te dežele. Monarhi Albe pa so jo poimenovali Strathclyde.

Leta 937 je nekje v Merseysidu potekala ena ključnih bitk v zgodovini Britanije. Bitka pri Brunanburhu. Athelstan iz Wessexa je premagal Valižane, Škote in nordijske kralje.

Suverenost kraljestva Skale se je bližala koncu, vedno bolj se je podrejalo Albi.

V 11. stoletju se je britski značaj Strathclyda spreminjal. Otočje sta pretresla dva vpada. Prvi Knuta Sweynssona Velikega (1018-1035), ki je premagal anglosaško monarhijo. Leta 1066 pa je Wiljem po bitki pri Hastingsu osvoji angleški prestol. Bil je vnuk pofrancozenih Vikingov. Viljem je pustošil tudi po severu. Angleško-škotski sporazum iz Abernethyja (1072), so Angleži uporabljali za argument, da je Škotska fevd Anglije.

MacAlpini so še vedno obvladovali kraljestvo Albe/Škotske. Gelski pritisk na britski značaj Strathclyda in na kumbrijskih jezik so spremljali vzporedni pritiski z angleške strani.

Britska identiteta je preživela vse do časa, ko so se v Višavju začeli razvijat klani.

Wallace na bi bil gelsko Uallas, kar pomeni Valižan ali Brit.

Leta 1603 se je kralj iz rodu Stuartov nazadnje povzpel na angleški prestol. To je dalo škotskim Nižavcem podporo od zunaj, ki ji Gelci niso bili kos.

Cromwell je z ognjem in mečem pokazal, da tri kraljestva na Otočju niso več enakovredna. Leta 1707 je bila uveljavljena hannovrska protestantska monarhija.

Burgundija – Pet, šest ali sedem kraljestev (411-1795)

Bornholm, »Biser Baltika« je majhen, samoten danski otok sredi morja. Pomembno se je spomniti tudi starega nordijskega imena Burgundarholm.

Malo je stvari v evropskem zgodovinopisju, ki bi ustvarjale tako zmedo, kakršna je združena v frazi »vse te Burgundije«. James Bryce, Oxfordski profesor je že leta 1862 v svojo študijo o Svetem rimskem cesarstvu vključil posebno poglavje O Burgundijah. V opombi A je povzel deset entitet, ki so nosile ime Burgundija. Med njimi so bile:

Kraljestvo Burgundov – 406-534.
Kraljestvo Burgundije pod Merovingi.
Kraljestvo Provansa ali Burgundija, ustanovljeno leta 877, manj točno imenovano Cisjurska Burgundija.
Kraljestvo Jura ali Transjurska Burgundija, ustanovljena leta 888.
Kraljestvo Burgundija ali kraljestvo Arles, ustanovljeno leta 937 z združitvijo III. in IV..
Mala burgundska vojvodina.
Svobodna grofija ali palatinat Burgundija (Franche-Comte).
Deželna grofija Burgundija, del V..
Cesarsko okrožje Burgundija, ustanovljeno leta 1548.
Vojvodina Burgundija, ki je bila vselej fevd francoske krone.

Od kod naj bi burgundske horde prišle je negotovo. Po eni od hipotez naj bi potovanje potekalo s štiri postanki: prvi del iz Skandinavije do spodnje Visle, nato naj bi se pomaknili do Odre, v 3. stoletju nato do Labe in v zadnji fazi do Maine. Burgundi so govorili germanski jezik.

Prvo kraljestvo na Bryceovem seznamu je ustanovil Gundahar na zahodnem bregu srednjega toka Rena. Prestolnica je bil današnji Worms.

Pokol Burgundov, ki se je zgodil leta 436, ko je rimski general Flavij Ecij poklical Hune nad Burgunde, naj bi bil omenjen tudi v sagi o Nibelungih. Gundahar naj bi bil Gunnar. Atlija naj bi bil Atila. Gudrun je Gundaharjeva sestra.

Drugo kraljestvo naj bi nastalo ko so dobili uraden blagoslov cesarstva. Gundiok je bil vodja. Sedež je bi v Ženevi.

Burgundski kralji so znali dobro izrabljati dinastične poroke. Te so jih povezovale tako s Franki kot Germani. Na drugi strani pa je to pomenilo, da so jih slabile državljanske vojne.

Katoliška prevlada v Burgundiji je postala uradna leta 517 s koncilom v Epaonu.

Propad drugega kraljestva je bil posledica frankovske zmage v prvih desetletjih 6. stoletja. Ključno vlogo je v teh vojnah igrala Klotilda, Klodvigova burgundska vdova. Premagan je bil Gundimar v letih 532 ali 534. Frankovska nadvlada je trajala tri stoletja.

Od potomcev Klodviga in Klotilde izhajata dve dinastiji Merovingi, ki so vladali do 751 in Karolingi, ki so vladali od 751 do 987.

Frankovski jezik je preživel v Nizozemskih deželah kot prednik današnje nizozemščine in flamščine.

V frankovskih deželah je vse odtlej obstajala ozemeljska enota, imenovana Burgundija.

V poznem 6. stoletju je Guntram (561-92) eden od sinov Klodviga in Klotilde, ustanovil posebno kraljestvo Regnum Burgundiae, ki je obstajalo stoletje in pol, dokler ga ni znova priključil Karel Martel. To je Bryceova številka II..

Naslednji korak v zgodovini Burgundije je bila razdelitev frankovskega kraljestva med vnuke Karla Velikega, po verdunskem sporazumu. Lotar je prejel Srednje kraljestvo, ki so ga sestavljali trije deli – Lotarginija (Lorena), razširjena Burgundija s Provanso, in del Italije vse do Rima. Tudi Burgundski del pa se je razdelil na tri dele: vojvodina Burgundija na severozahodu, kraljestvo Burgundija na jugu in kraljestvo Zgornja Burgundija na severovzhodu. Prvi del je kasneje pripadel Zahodnemu cesarstvu. Ta vojvodina je Bryceova številka X..

Rihard Burgundski (850-921) je igral pomembno vlogo v dogajanju v vojvodini.

Vzhodno od vojvodine pa je glavni del nekdanjega burgundskega kraljestva tonil v kaos. Pod Lotarjem II. (835-869) so se nekatera ozemlja združila v Spodnjo Burgundijo. Zato so severni kraji dobili ime Zgornja Burgundija. Kraljevina Provansa, ki je bila ustanovljena leta 879 in je bila znana kot kraljevina Spodnja Burgundija je obstajala le 54 let. Središče je bil Arles. To je bila peta burgundska država in četrto kraljestvo (številka III. pri Bryceu). Grof Bosa (879-887) je bil povezan z njo.

V Zgornji Burgundiji je bil aktiven Rudolf Auxerski (859-912).

Tako smo imeli do konca 9. stoletja spet tri dežele. Vojvodino v Zahodnem cesarstvu, in dve neodvisni (Zgornjo in Spodnjo) Burgundiji. Zgornja je bila tudi Transjurska Burgundija (peto burgundsko kraljestvo in ptevilka IV. pru Bryceu), Spodanja pa Cisjurska Burgundija.

Leta 933 sta Rudolf II. vodja transjurske in Hugo vodja cisjurske sklenila sporazum, ki je združil obe kraljestvi. To pa je pomenilo, da so saško Otonci resno začeli nadzirati njegovo pot. Kraljestvo dveh Burgundij (Bryce VI.) se je tako umestilo med sile Evrope, ki se je počasi izoblikovala s silami kot so Francija, Nemčija (Sveto rimsko cesarstvo), združena Anglija, Iberski polotok krščanskih držav, novih držav na vzhodu po slabljenju Bizanca in koncu barbarskih vdorov globoko v Evropo po prihodu Madžarov leta 895.

Vladarja Kraljevine dveh Burgundij sta bila Konrad (937-993) in Rudolf III. (993-1032). Po Rudolfu III. je kraljestvo prešlo pod nemško cesarstvo. Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti je bilo po letu 1032 razdeljeno na tri dele (kraljestva): kraljestvo Nemčije, Italije in Burgundije. Ta Brugundija je sedaj postala sedmo kraljestvo.

V naslednjih treh stoletjih se cesarji niso preveč zanimali za te kraje. Leta 1127 je cesar imenoval Konrada Zahrinškega za upravnika kraljevine Burgundije in mu podaril še dežele novoustanovljene vojvodine Male Burgundije. Ta vojvodina je številka VI. pri Bryceu. V njej je bila še manjša enota deželna grofija z nazivom Burgundija, ki je številka VIII. Pri Bryceu.

V naslednjih nemirnih letih se je bil boj med cesarjevo avtoriteto in težnjo malih enot po samostojnosti. Palatinska grofija Burgundija je bila ena od teh enot. Vodil jo je Grof Rainald ali Renaud III. (umrl 1148).

Burgundijsko cesarsko kraljestvo je počasi zgubljalo ozemlja. Deli poznejše Švice so odpadli v začetku 13. stoletja. Provansa se je oddaljila z vrsto dinastičnih porok od leta 1127 do 1246, ko je zadnja katalonska dedinja Provanse prenesla dediščina tako, da so grofi postali vazali kralja Francije.

Leta 1366 se je začel za del dežel uveljavljati izraz Franche-Comte (številka VII. pri Bryceu).

V časih, ko sta bili šibki tako francoska kot nemška oblast, si je Filip Drzni pridobil pravico do palatinske grofije Burgundije leta 1384. Nato je združil vojvodino in grofijo – ta tvorba pri Bryceu izhaja iz kombinacije X. in VII.. to osupljivo tvorbo, ki je cvetela od poznega 14. do poznega 15. stoletja, navadno netočno imenujejo »vojvodina Burgundija« ali samo »Valoijska Burgundija«. Vladali so ji Filip Drzni (1364-1404), Ivan Neustrašni (1404-1419), Filip Dobri (1419-1467), Karel Drzni (1467-1477). V tem času je cvetela kultura, slikarstvo, književnost, razsvetljenstvo (Erazem Rotterdamski).

Za tvorbo je bila usodna Švica, ki je to Zvezo burgundskih dežel, premagala v treh bitkah. Posestvo vojvod-grofov se je v nekaj letih razpršilo. Vojvodino so zasegle francoske sile in se je vrnila v Francijo. Palatinska grofija Franche-Comte se je vrnila v cesarstvo. Vez med vojvodino in Nizozemskimi deželami se je pretrgala.

Hčer pokojnega vojvode-grofa Marijo Burgundsko (ki so ji ostale le Nizozemske dežele) je oblegalo več snubcev, odločila se je za Maksimiljana Habsburškega, sina svetega rimskega cesarja. Tako se je začela velike evropska dinastična zgodba.

Aragonija – Sredozemski imperij (1137-1714)

Perpignan je upravno središče najjužnejšega departmaja Francije, Vzhodnih Pirenejev. Dobršen del prebivalstva je španski. Njihov lokalni ragbi klub igra v katalonskih barvah, krvavordeči in zlati.

Pireneje zlahka jemljemo obrobje tako Francije kot Španije. Toda ni še tako davno ko ne Francija ne Španija tu nista obstajali. Perpignan je bil včasih prestolnica. Prav tako Barcelona in Zaragoza.

Izvor kraljestva Aragon lahko iščemo v potoku istega imena.

Ko so frankovske sile vdrle prek Pirenejev in se zoperstavile napredujočemu islamu, je nastala kopica večjih in manjših krščanskih gospostev. Iz teh časov izvira tudi ep o Rolandu. Odziv Karla Velikega na grožnjo iz islamske Iberije je bila ustanovitev štirih militariziranih con: Gaskonjske marke, Touloške marke (tudi Andora), Gotske marke in Španske marke.

Ko so Franki odšli so svojo moč dobile lokalni veljaki. Grofija Barcelona je Karolinge zamenjala za Kapetinge. Sančo Navarski (umrl 1035) je vladal osrčju baskovske dežele s sedežem v Pamploni. Nadel si je naziv »kralj vseh Španij«. Imel je pet sinov. Najstarejšega je postavil za kralja Navarre. Kastiljo in Leon je predal drugemu. Sobrarbe in Ribagorzo pa je dodelil najmlajšima. Nezakonski sin Ramiro je postal oskrbnik Aragonije.

Bratje so se med seboj borili. Ramiro si je hitro priključil Sobrarbe in Ribagorzo. Aragoniji so v prvih stoletih vladali štirje vladarji. Ramiro ali Sančo Ramirez (1063-1094), Peter I. (1094-1104), Alfonz I. (1104-1134), Ramiro II. Menih (1134-1137). Do združitve z Barcelono je prišlo, ko je kraljica Petronilla (ki se je poročila z barcelonskim grofom iz znane dinastije Berenguer), predala leta 1164 vladanje Alfonzu II. (1164-1196). Kraljestvo je bilo stisnjeno med sovražnike, Navarro in Kastiljo, islamski emirat Zaragoza, onkraj Ribargoze pa grofija Barcelona.

Aragonija je odigrala pomembno vlogo v rekonkvisti. Iz teh časov je tudi El Campeador, Šampion, ali Rodrigo Diaz, kastiljski vitez iz Vivarja (okoli 1044-1099) ali bolj znan kot El Cid.

Pod Alfonozom I. Bojevnikom so aragonske sile premagale oslabeli emirat in Zaragoza je postala sedež aragonske vlade, mavrski vojščaki pa del aragonske vojske.

Plemiči tako v Barceloni kot Aragoniji so imeli močan položaj in cortes je bil pomemben dejavnik.

Že pred združitvijo so barcelonski grofje začeli uveljavljati svojo oblast izven Iberije. Prvi korak je bil storjen s priključitvijo Provanse.

Nasledniki Alfonza II. in I. so se izmenjevali deset generacij. Priključili so si tudi kraljestvo Valencia in kup malih kraljevin. Pomembna je bila tudi Rossellon. Prav tako tudi Montpellier.

Znano je, da sta na več ozemljih pod aragonsko krono krščanstvo in islam sobivala. Barcelona je bila nekakšen most med obema svetovoma. Prav tako so cvetele tudi judovske skupnosti.

Pomembno vlogo v razvoju ozemlja grofije je imel Jakob Osvajalec. Ta je med drugimi osvojil tudi Baleare v začetku 13. stoletja. Prvi napad na Majorko se je začel 1229.

Peter III. Veliki prestolonaslednik kraljestva-grofije se je poročil z dedinjo Sicilije, Konstanco Hofenstaufen.

Galeje grofije so v dveh desetletjih po 1282 pristale na Siciliji, Malti in Gozu, ter celo v Grčiji.

Friderik II. Hofenstaufen, ki je vladal Siciliji je prišel v spor s papežem, ta je preferiral Karla Anžujskega. To je vodilo v boje, tudi z Aragonci. Takoimenovane sicilske večernice so trjalae nič manj kot dvajset let. Francoski kralj se je boril z Jakobom II. Pravičnim (1267-1327), vnuku Petra III. Velikega. Pomembno vlogo pa je odigral aragonski vojskovodja Ruggiero di Lauria. Kompromis leta 1302 je pomenil, da so Anžuvinci dobili ozemlja na celini, Aragonci pa otok.

Vpliv kataloncev je segel vse do Bizanca, ki so mu pomagali v boju s Turki v Anatoliji.

Jakob Osvajalec je želel razdeliti ozemlje na dva dela, Peter naj bi dobil izvorna ozemlja, mlajši Jakob otoke. Toda Peter III. ni priznaval pravice mlajšega brata. Toda moč Majorke je še vedno rastla. Zelo znan obraz iz tega časa iz Majorke je Rajmond Lull.

Vmes je Aragonija naredila naslednji korak v osvajanju s Sardinijo. Ustanovitev kraljestva Sardinije je bila razglašena leta 1326.

Peter IV. (1319-1387) je dokončal združitev obeh vej in dokončal sanje o samostojni vladavini Majorke. Leta 1349 je v bitki pri Llucmajor padel Jakob III.

Peter IV. je povečal mornarico, ta je bila tretja največja v sredozemlju. Obenem se je spopadel s kugo. Prav tako pa se je boril s severnoafriškimi Mavri. Njegova smrt 1387 je pomenila vrhunec razvoja ustanov aragonske krone.

V začetku 15. stoletja se je začela pot združevanja iberskih kraljevin, predvsem Kastilje in Aragona. Združitev je spet združila obe veji rodbine Trastamara.

V petdesetih letih 14. stoletja se je Peter IV. zoperstavil Kastilji v tako imenovani vojni dveh Petrov.

V Aragoniji je leta 1412 zavladal Ferdinand I., kralj Aragonije in je vladal do 1416. Nasledila sta ga sinova Alfonz in Ivan. Ivan II. je vladal dolgo.

Ferdinand, mlajši sin Ivana II. Aragonskega je leta 1469 v Valladolidu stopil v zakon z Izabelo, edino hčerko Ivana II. Kastiljskega. V zgodovino sta se zapisala kot Ferdinand in Izabela, katoliška vladarja.

V tem času so se Aragonski vladarji še vedno borili za svoja čezmorska ozemlja, glavni v teh bojih je bil Alfonz V. (1416-1458). Ta je leta 1442 vstopil v Neapelj po boju z Anžuvinci. Alfonzo naj bi bil velik podpornik kulture. Alfonzo je v svojem nazivu ohranjal ozemlja Aragonije, Sicilije, Valencie, Jeruzalema, Madžarske, Majorke, Sardinije, Korzike, Barcelone, Anten, Neopatrije, Roussillona in Cerdagna.

Nič ne ponazarja bolje mednarodne prevlade Aragonije v tistem času kot izjemna kariera, ki je obskurno aragonsko družino spremenila v ime, ki ga danes pozna vsakdo. Borja je majhno mesto v provinci Zaragoza. Alfons de Borja (1378-1458) si je ustvaril ugled v diplomaciji Aragonije. Borgijci so postali znani.

Aragonski papež Aleksander VI. je razglasil Ferdinanda in Izabelo za katoliška vladarja. Leta 1482 sta ustanovila inkivizicijo pod dominikancem Tomasom de Torquemado (1420-1498).

Vladarja nista imela srečo z otroci, tako je na koncu vladar postal habsburški mož Ivane Blazne, Filip Lepi Burgundski. Toda tudi ta je umrl leta 1506. Dva Ivanina sinova Carlos/Karel in Fernando/Ferdinand sta vseeno preživela. Karel je psotal Karel V. in se je zgodovino zapisal kot cesar sveta. Odstopil je leta 1556 in so ga nasledili štirje kralji iz dinastije Habsuržanov: Filip II. Umni (1556-1598), Filip III. Pobožni (1598-1621), Filip IV. Veliki (1621-1665) in Karel II. Uročeni (1665-1700).

Po Karlu je prišlo do francosko-španske vojne za špansko nasledstvo. Aragonija, Valencia in Katalonija so se izrekle za avstrijskega pretendenta Don Carlos Habsburškega. Madrid in Francija sta jih skupaj pokorila do leta 1714.

Sporazum iz Utrechta je obetal splošni evropski mir.

Litva, Velika kneževina s kralji (1253-1795)

Belorusija je nižinska dežela in nima morja, obkrožajo jo Litva, Latvija, Poljska, Ukrajina, Rusija in ima veliko rek in nič gora.

Grad Mir, ki leži 80 km od Minska je prestavljen kot glavni arhitekturni simbol dežele.

Feliks Dzierzynski je bil ustanovitelj boljševiške tajne policije Čeke.

Baltska ljudstva Litovci, Latvijci, stari Prusi so prišli na sever Evrope pred prihodom finskih ljudstev, ti so prišli iz Evrazije pred kakimi 2000 leti. Slovani pa so prihajali še za Germani.

V tem delu je možno ločiti tri življenjska okolja.

Prvo je baltsko obalno območje. To je bilo med 9. in 12. stoletjem izpostavljeno Vikingom in ostalim vpadom iz severa.
Drugo je neposredno nad obalnim pasom, in je pokrito z jezeri in gozdovi. Je zel neprehodno in nekateri deli so postali naravne utrdbe baltske poselitve.
Tretje okolje lahko opišemo kot deželo pritokov in je globje v notranjost. To je postalo naravno stičišče Baltov, Fincev, Germanov in Slovanov. Tu se je razvilo osrčje MDL.

Prusi naj bi bili na jugozahodu, Litvovci na sredini in Latvijci na severovzhodu. Slovani so se naseljevali ob Dnepru.

Viking ali Varjagi so uspeli vzpostaviti redno trgovsko pot med Baltikom in Črnim Morjem. Najstarejše naselje Varjagov je bil Holmgrad, ki ga je okoli leta 860 ustanovil Hroerekr (Slovani so mu pravili Rurik).

Iz stikov med Varjagi, Slovani in Balti so nastale tri kneževine in vse so bile povezane z dinastijo Rurikidov. Ena je bila Novgorod, kjer je Rurik okoli leta 879 tudi umrl. Druga je bila Kijev, ki ga je osvojil Rurikov sin Oleg. Tretja je bila Polack na Zahodni Dvini. Okoli Kijeva se je razvila Kijevska Rusija, okoli Novgoroda se je razvila Velika Rusija. Polack pa je bil osnova sodelovanja med Balti in MDL-ja.

Krščanstvo je prišlo v te kraje v 10. stoletju. Kijevska Rusija je bila dolgo v stiku z Bizancem, zato so Vzhodni Slovani postopoma posvojili grško pravoslavje. Kijevski knez Ingvar (Slovani so ga imenovali Igor), je imel krščansko ženo Olgo. Njegov vnuk Valdemar/Volodimir (980-1015) je s pomočjo skandinavskih sorodnikov pod vodstvom Haakona Sigurdssona uspel priti na oblast. Vladimir pomeni vladar sveta.

Dinastija Rurikidov se je spet razdelila. Izjaslav se je vrnil v Polack in je uveljavil dinastijo Rogvolodičev. Njegov brat Jaroslav Modri je podedoval Kijev in Novgorod.

V 13. stoletju sta se pojavili dve zunanji nevarnosti: tevtonski vitezi in Džingiskanova mongolska horda. Nemški križarji so ustanovili utrdbo v Rigi leta 1204. Njihova južna provinca je bila Prusija. Mongoli so oplenili Moskvo leta 1238. Leta 1362 pa je bila v bitki na Sinji vodi blizu obale Črnega morja oblast mongolsko-tatarske Zlate horde strta za zmeraj.

V tem času je bila ključna osebnost kralj Mindaugas (1201-1263). Kronan je bil leta 1253. Prvo je napadel Novgorod, nato pa je priključil še Polack, Vitebsk in Minsk. Njegovo novo državo so poimenovali Velika kneževina Litva (latinsko Magnus Ducatus Lithuaniae – MDL). V tem času se je pojavil tudi izraz Belorusija. V MDL je kasta poganskih vojščakov vladala krščanskim prebivalcem.

Zlata horda je bila ustanovljena ob spodnji Volgi in je vladal južnim predelom. Moskoviti so se resno upirali šele konec 14. stoletja. Ostali prej. Knezi v južni Ruteniji, današnji Ukrajini na primer. Vojaki velike kneževine so pod knezom Gediminasom (1316-1341) vdrli v Ukrajino. Mesto Kijev je bilo najstarejše in najbolj častitljivo v vsem slovanskem svetu. Legenda postavlja njegovo ustanovitev v leto 485.

Eden od Geminidasovih sinov je bil Algierdas (1345-1377). Bojeval se je tako proti Hordi, kot Moskovitom in redu.

Knez Jogaila (1377-1434) je bil neporočen. Poročil se je s poljsko naslednico kraljevega naziva Jadvigo (Hedvigo). Poljsko-litovska zveza je zaživela. Jogaila in njegovi nasledniki so zvezo vodili 186 let ali štiri generacije. Toda dežela je bila vse prej kot mirna. Eden pomembnih akterjev je bil Vitold Veliki. Vladislav III. je bil eden Jogailovih sinov in je vladal (1434-1444). Pomemben faktor so bili tudi bojarji.

Bitka pri Grunwaldu 1410 je pomenila konec za nemški viteški red.

Moč pa je pridobivala Moskva pod Ivanom III. (1440-1505). Ivanom Velikim. Ta je sprožil kampanjo za osvojitev ruskih dežel že leta 1485. To je vodilo v šest moskovskih vojn proti kneževini. Boj za prevlado pa je trajal 300 let.

Kljub temu, da je Horda izginila, pa so njeni ostanki ponovno pridobili na moči kot Krimski Tatari. Njihova prisotnost je spodbudila nastanek obrambnih skupnosti »kozakov«.

V sami kneževini pa so si velike družine pridobivale moč in zemljo. Ena močnejših so bili Radziwille.

Veliki hetman je vodil vojsko. Pojavili pa so se tudi prvi zakoniki. 1522.

V veliki kneževini je bil prisoten tudi judaizem in število Judov se je konstantno povečevalo.

Zadnji v dinastiji Jageloncev je bil Sigismund Avgust (1520-1572). Pokopan naj bi bil v Krakovu.

Lublinska listina, ki je bila zapečatena 1. julija 1569 naj bi uvedla eno rzeczpolita, eno republiko, en skupni blagor. To je bil njegov največji dosežek. V praksi naj bi se življenje odvijalo v dualistične okviru.

Od leta 1583 naj bi volili velikega kneza in poljskega kralja kot eno osebo. Tretje volitve 1587 so pomenile začetek vrste kraljev iz poljsko-švedske dinastije Vasa. Ta je vladala vse do 1668.

Vladavino Jana Sobieskega (1637-1696) so označili kot čas zadnjega velikega razcveta poljsko-litovske moči in slave. Toda njegovo vojskovanje v tujih deželah, s tujim denarjem, je prikrivalo notranje težave. Ko je Sobieski umrl je poljski jezik že zamenjal ruščino kot uradni jezik v veliki kneževini.

Sobieskemu je sledilo obdobje saških kraljev. Avgust II. Močni (1697-1733) in njegov sin Avgust III. (1733-1763).

V veliki severni vojni (1700-1721) sta se vojskovali predvsem Rusija in Švedska. Glavni vojskovodji sta bila Peter Veliki, car Rusije in Karel XII., kralj Švedske. Velik del bojevanja je potekal na Poljskem in v Litvi.

V času vladanja saških kraljev je na moči pridobila aristokracija, magnati. Položaj tlačanov se je še poslabšal in v letih 1743, 44 so izbruhnili njihovi upori.

Stanislav Avgust Poniatowski (1764-1795), zadnji kralj-velik knez Poljske-Litve, je bil kandidat magnatov (Familie) in ljubimec ruske cesarice Katarine Velike. Čas njegove vladavine je čas razpadanja kneževine pod pritiski velikih sil, ki so si prilaščale njeno ozemlje. Ta drama se včasih imenuje Delitev Poljske. Prva delitev 1773 je bila dogovorjena med Friderikom II. Pruskim in Katarino Veliko. Toda bil je tudi čas razvoja razsvetljenstva.

3. maja 1791 je bila sprejeta ustava na pobudo kralja.

1791/1792 se je odvijala Rusko-poljska vojna. Za poljake se je izkazal general Tadeusz Kosciuszko. Svoje izkušnje si je nabiral tudi v Ameriki kot pomoč Jeffersonu.

Po letu 1793 so zemljišča in ljudje, ki so stoletja tvorili del velike kneževine, v celoti prešli v posest ruskega imperija. Ena od posledic je bila, da je bila določena takoimenovana črta stalne judovske poselitve, leta 1791. Dejansko je šlo za meje bivše kneževine, izven teh meja so morali prebivati vsi Judje.

Začela se je rusifikacija. Pa tudi upiranje. Imena kot so Romuald Traugutt, Jakub Gieysztor, Antanas Mackevičius, Zygmunt Sierakowski, Kastuš Kalinouski.

Brest-Litowski mir iz leta 1918 je sicer omogočil ustanovitev okrnjene republike Litve, brez Vilne. Poljska je nato hitro priključila cel teritorij. Prav tako ni dolgo obstajala Beloruska republika. Med vojnama in v drugi vojni sta bili tako Litva kot Belorusija ozemlji, ki sta najbolj trpeli. Prav tako Poljaki.

Litvoska metrika ali register je arhiv tega časa, ki pa je bil v večini prestavljen v Rusijo in v desetih korakih tudi v druge države, ki so to ozemlje obvladovale.

Bizanc – Na zlati veji v zvezdnem žaru (330-1453)

Istanbul je četrto največje mesto v Evropi. Kot Bizantion so ga v 7. stoletju pred našim štetjem ustanovili grški kolonisti iz Megare.

Pamukova melanhonična virtuoznost je delo modernega Istanbulčana z izrazito zgodovinsko kratkovidnostjo: pisca, slepega za vse, razen za najbolj nedavne ostanke tistega, kar je nekoč bilo.

Sami Bizantinci so svoja ozemlja še naprej imenovali rimsko cesarstvo. Dioklecijan je leta 285 razdelil cesarstvo na zahodni in vzhodni del. Bizanc si je za novo prestolnico leta 330 izbral Konstantin I. Zahodno cesarstvo je propadlo leta 467. Izguba Italije je potekala od leta 567, ko so v njo vdrli Langobardi, do leta 772, ko so osvojili Rim.

Krščanstvo je dobilo verski monopol po letu 380, pod cesarjem Teodozijem I. (379-395).

V 11. stoletju je prišlo do velike shizme, s čimer sta se trajno ločila pravoslavje in katolištvo.

Zgodovina Bizanca je bila velikokrat z namenom prezrta. V 20. stoletju izstopajo tri zgodovinopisna imena, ki so dvignila njegovo podobo. Irec J.B. Bury, sir Steven Runciman in profesor Dimitri Obolensky.

Danes je uveljavljena praksa, da se uporablja okvir petih bizantinskih dinastij:

Heraklijci (610-717).
Izavrijci (717-867).
Makedonci (867-1081).
Komneni (1081-1258).
Paleologi (1258-1453).

Pomembno delo na področju razkrivanja zgodovine Bizanca je opravila tudi Judith Herrin.

Bizanc je padel leta 1453. Padel je pod napadom Osmanov. Odločilni napad se je začel 29. maja, triinpetdeseti dan obleganja. Minilo je 1123 let od Konstantinove ustanovitve mesta in 2211 let odkar so Megarci položili prvi kamen.

Borusija – Vodnata dežela Prusov (1230-1945)

Kaliningrad je najzahodnejše mesto v Ruski federaciji. Ime je dobilo po enem od Stalinovih zloglasnih oprod, Mihajlu Ivanoviču Kalininu, nekoč predsedniku ZSSR. Po letu 1945 so hoteli dokazati, da je mesto že od nekdaj rusko. Danes ozemlje deluje kot ostanek neke dobe, odrezan tako od zahoda kot vzhoda.

Po letu 1991 so bili poskusi oživljanja mesta. Hoteli so narediti baltski Hongkong. Prav tako je prišla nova industrija v obliki tovarne televizorjev in BMW-ja.

Območje je še vedno polno vojaške opreme.

Dve znani osebnosti iz mesta sta Immanuel Kant in Leonard Euler, znani matematik, ki je zapustil prebivalcev uganko o mostovih.

Pred tisoč, dva tisoč leti je bila zemlja znana le kot Jantarjeva obala. Staroselska plemena so se klicala Prusai – izvor imena naj bi bil povezan z vodo. Ta plemena so dobro uspevala vse do 13. stoletja. Prusai so tvorili najzahodnejšo skupino v širšem sestavu baltskih ljudstev, med katerimi so bili tudi Litovci in Latvijci.

Ob prodorih mongolske horde je občutek ogroženosti sprožil dva procesa: prvi je bil ustanavljanje križarskih redov za utrditev vzhodnih meja krščanskega sveta, drugi pa je bil mobilizacija nemških kolonistov za ponovno poselitev opustošenih ozemelj.

Po letu 1204 je eden od vojaških redov, Bratje meča ustanovil svoje oporišče v Rigi v Livoniji. Danci so postavili utrdbo v Talinu v Estoniji. Začele so se severne križarske vojne.

Red tevtonskih bratov bolnišnice svete Marije Jeruzalemske je bil ustanovljen stoletje prej. Obvladovali so pristanišče v Akri, toda ko so Saraceni ponovno osvojili Jeruzalem 1187, so se preživljali kot plačanci povsod po Evropi. Herman iz Salze (1162-1239) je bil eden od velikih mojstrov. Sam je uspel red podrediti direktno papežu in se izognili podrejenosti posvetnim vladarjem.

Osvajanje Borusije je trajalo šest desetletij in je bilo formalno končano leta 1283. Takoj po ustanovitvi države nemškega viteškega reda je izbruhnil konflikt s sosednjimi poljskimi vojvodinami. Te so bile sedaj pod dvojnim pritiskom – nemškega viteškega reda in brandenburga. Predvsem ozemlje, ki je za poljske vojvodine pomenil lijak do morja in Gdanska.

Brandenburg ni imel prvotno nikakršne povezave s Prusijo. Ni še padel v roke dinastije Hohenzollern. Tu so vladali Askanijci, dediči Alberta Medveda (1100-1170), ustanovitelja Berlina.

V 14. stoletju je država nemškega viteškega reda dosegla svoj največji ozemeljski obseg. Obsegala je Livonijo, Kurlandijo, Žemantijo, Prusijo, Pomerelijo in Neumarkt.

V bitki pri Grunwaldu, 15. julija 1410 je bil nemški viteški red poražen. Pozneje so bitko predstavljali kot odločilni spopad med Tevtoni in Slovani.

Ordenstaat je od tega dne slabel. Upirati so se začela trgovska mesta, ki so ustanovila Prusko Ligo, ki se je obrnila za pomoč na Poljsko. Lista o priključitvi, ki jo je izdal Kazimir Jagelonski leta 1456, je bila povod za tretjo poljsko-tevtonsko vojno. Drugi torunski mir (1466) je razdelil Orderstaat na Zahodni del, ki se je vrnil v kraljevino Poljsko po 157 letih in Vzhodni del s Konigsbergom, ki je ostal v rokah viteškega reda. Ta delitev se je ohranjala vse do druge svetovne vojne.

Zgodovina kraljeve Prusije, ki je padla v poljsko sfero, je tako ostala malo znana. Toda to je bila 300 let samosvoja politična entiteta z lastnimi ustanovami. Ozemlje kraljeve Prusije sta sestavljali dolina spodnjega toka Visle in v notranjost zajedajoča se dežela Varmija.

Tevtonski del je pod vplivom Luthrovega nauka sledil svoji razpustitvi leta 1532. Veliki mojster je odstopil. Red se je umaknil v severno provinco Kurlandijo-Livonijo, preostali pa so prisegli zvestobo novi luteranski veri. Albert Hohenzollern je prisegel zvestobo poljskemu kralju in dobil Prusijo v fevd.

Albert Hohenzollern ni bil uporniški borec germanske rase. Bil je po materini strani potomec Jageloncev, prav tako pa se je zanašal na poljsko podporo, ker ga je papež kot protestanta izobčil. V skladu z razglasom leta 1561 si je poleg pruskega vojvodstva prilastil tudi naziv mejnega grofa Brandenburga in Szczecina na Pomorjanskem, kneza Kašubov in Vendov, mestnega grofa Nurnberga in grofa Rugna.

Čeprav je poskus združevanja obeh vej Hohenzollernov potekal celotno 16. stoletje, so se stvari začele odvijati šele po izumrtju Jageloncev. Stvari so se na pravo mesto postavile 1618. Ključno zasedanje deželnih stanov vojvodske Prusije je potekalo od 11. marca do 16. julija 1621, v 34. letu vladavine Sigismunda III. Vase. Od leta 1621 do 1657 so vojvodini Prusiji vladali iz Berlina.

Položaj volilnega kneza je bil vezan na dve lojalnosti. Kot volilni knez Brandenburga je bil podrejen cesarstvu pod vodstvom Habsburžanov, kot vojvoda Prusije pa je bil podanik in formalni vazal kraljevine Poljske.

Ustanovitev Brandenburga-Prusije je spodbudila uveljavitev družbenega razreda, ki je združil zemljiško lastništvo in vojaško službo – junkerji.

Friderik II. (1688-1713) je odigral pomembno vlogo, da je njegova dežela obstala med velikimi silami Švedske, Poljske (kjer so na oblast prišli njegovi sovražniki iz saške dinastije) in Rusijo. Ko se je Karel XII. Švedski namenil obuditi severne vojne, se je Brandenburg-Prusija sklenila pridružiti Švedski kot leta 1656. Hkrati pa je dobila dovoljenje od cesarja, da se vladar krona kot kralj (v zameno za pomoč v vojnah proti Franciji). Kronanje je potekalo v Konigsburgu. Postal je kralj v kraljestvu v Prusiji.

Pruska zgodovina se lahko razteza od Zlate bule iz Riminija leta 1226 do Zakona št. 46 iz leta 1947. Glavne faze preobrazbe Prusije v vodilno silo v Evropi lahko povzamemo v petih fazah:

Mednarodno priznanje kraljevskega statusa Prusije s sporazumom iz Nystadta leta 1721.
Izjemni vojaški podvigi Friderika II. Velikega (1740-1786), čigar osvojitev »kraljeve Prusije« mu je omogočila, da si je nadel naziv »kralj Prusije«.
Osupljiv preporod kraljestva in pruske vojske po porazu in skoraj iztrebljenju med napoleonskimi vojnami.
Velikanske ozemeljske pridobitve na dunajskem kongresu leta 1815, ki so postavile temelje kasnejše industrijske prevlade Prusije.
Tri učbeniške vojne kanclerja Otta von Bismarcka. Vrhunec je bila zmaga v francosko-pruski vojni leta 1871.

Najbolj tvegani trenutek je nastopil leta 1762, ko je ruska vojska proti koncu sedemletne vojne zasedla Konigsberg in je bil Berlin tik pred kapitulacijo. Nato pa se je Katarina umaknila in Peter III., ki je bil znan prusofil je odpovedal ofenzivo.

Knjiga Železno kraljestvo – Vzpon in padec Prusije, ki jo je napisal Christopher Clark je dober opis te zgodovine.

V 19. stoletju je bila Prusija Hohenzollernov kaj malo podobna kraljestvu Friderika I., še manj Prusiji vojvode Alberta. Raztezala se je od Aachna do Tilsita, od danske meje do Švice. Bila je vodilan industrijska sila v Evropi. Njena soseda je postala Rusija, po padcu Poljske-Litve in Osmanskega imperija. Prusija se je konfliktu z Rusijo izogibala. Toda konflikt je bil neizogiben.

Standardno besedilo pruske vojaške ideologije v 19. stoletju je napisal general Friderich von Bernhardi (1849-1930). Njegovo delo je Nemčija in naslednja vojna (1912).

Viljem II. velja za utelešenje pruskih vrednot. Verjel je v silo in preživetje najmočnejšega. Kaiser je bil, če ne že oče, pa boter velike vojne. Toda tudi Rusi so se na vojno pripravljali.

Ukinitev kraljestva Prusije novembra 1918 pogosto obravnavajo kot konec pruske zgodbe. V resnici je pomenila konec vladavine Hohenzollernov, ne pa pruske države. Freistaat Preussen ali Svobodna pruska država je bila samoupravna enota znotraj Weimarske republike in kasneje Tretjega reicha.

V drugi svetovni vojni je bil Konigsberg porušen in zavzet. Vzhodna Prusija je bila likvidirana na postdamski konferenci, dežela Prusija pa ne. Z Zakonom št. 46 Zavezniškega nadzornega sveta 25. februarja 1947, je bila dežela Prusija nepreklicno ukinjena in je bila označena kot »nosilka militarizma in reakcije«, predvsem pod vplivom Sovjetske zveze.

Sapavdija – Hiša, ki jo je postavil Humbert (1033-1946)

2. junij je Italijanski dan republike, Festa della Repubblica. Ta dan je spomin na 2. junij 1946, ko je nacionalni referendum odločil, da bo Italija republika in ne kraljevina. Zadnji kralj Italije je bile Umberto II. (1904-1983).

Humbertus ali Hupertus I. (ok 980-1047), sicer znan kot Humbert Beloroki, je bil prvi grof Sapavdije. Bil je neposredni prednik kralja Italije, ki je bil leta 1946 odstavljen.

Konrad Salijski je podelil Humbertu suvereno grofijo – comes in agro Savojense. Od takrat naprej so bili grofje Sapavdije podaniki Svetega rimskega cesarstva. Sami so skrbeli za nadzor na alpskimi prelazi in na povezavo z vzhodno (italijansko) stranjo Alp v deželi imenovani Piemonte. Upravno središče se je leta 1232 preselilo iz Saint-Jeana v Camberiaco (Chambery).

Vzpon srednjeveških grofov nam je dokaj podrobno znan zaradi francoske kronike, ki jo je v zgodnjem 15. stoletju sestavil Jean d’Orville. Deveti grof Peter II. je veliko osvajal. Grof Amadej VIII. (1391-1440) je bil celo povzdignjen v papeža – Felix V. vendar se mu ni uspelo uveljaviti. Postal pa je celo vojvoda. Njegov sin Ludvik je vladal od 1440 do 1465. Najsijajnejši vojvoda je bil Emanuel- Filibert (1553-1580). Začel se je močneje identificirati z italijansko obliko imena dinastije Casa Savoia.

V alpskih dolinah se je globoko ukoreninila nekatoliška krščanska skupnost, imenovana Valdenses, oziroma valdenžani. V 16. stoletju so združili moči s kalvinisti. Nato pa jih je surovo zatrl Karel Emanuel II. leta 1665.

Dinastija Savojcev je napredovala, od leta 1630 so nosili še naziv knezi Carignana. Znana člana dinastije sta bila Karel Emanuel II. (1638-1675). Namenil se je zgraditi pristanišče v Nici in zato je zgradil čezalpsko cesto. Trijke različni deli vojvodine – Savoja, Nova Provansa (Nica) in Piemont, so stopili na pot politične in gospodarske integracije.

Knez-vojvoda Viktor-Amadej II. (1675-1730) si je zagotovil kraljevi prestol, kot eden od dobitnikov sporazuma iz Utrechta (1713), v vojni za špansko nasledstvo. Kmalu se jim je ponudila možnost, da so pridobili še Sardinijo, ko so jo zamenjali za Sicilijo.

Naslednja vladarja sta bila Karel Emanuel III. (1730-1773) in Viktor Amadej III. (1773-1796).

Napoleonovo vojska je prečkala Alpe 1796 in uničila vojvodino. Savoja je bila priključen Franciji, Piemont spremenjen v francosko vojaško območje, okoli Nice pa je bil ustanovljen Departement des Alpes-Maritimes. Status pa je bil povrnjen leta 1815 po Napoleonovem porazu. Toda duh nacionalizma je bil spuščen.

Poljska, ki so jo razkosali trije sosedni imperiji ni prišla do države. V Italiji pa se je budil risorgimento oziroma vstajenje. Italija je bila v tem času razdeljena na severni del, ki je bil pod Avstrijo, osrednji del z malimi državicami, Papeško državo in jug, ki je bil v rokah burbonskega Kraljestva dveh Sicilij.

Italijanski nacionalizem je temeljil tako na kulturnem delu – pisatelj Alessandro Manzoni, in političnem radikalizmu v podobi karbonarjev.

Kralja, ki sta se spopadal z upori sta bila Karel Srečni (1821-1831) in Karel Albert (1831-1849). V tem času je začelo Savojo in Piemont vleči v različne smeri. Vse se je odvilo v času Viktorja Emanuela II. (1849-1861-1878). V svoji domišljavosti se je videl za VERDI-ja (Vittorio Emanuelle Re d’Italia).

Gonilna sila italijanskega vprašanja so bili trije možje, vsi trije podaniki hiše Savojcev in vsi so se trudili izpodbijati cinično Metternichovo izjavo, da je Italija samo zemljepisni pojem. Giuseppe Mazzini, Giuseppe Garibaldi in grof Cavour.

Cavour naj bi se srečal z Napoleonom III. in dogovor je bil, da cesar ponudi svojo vojaško pomoč proti Avstrijcem v severni Italiji, če Francija dobi Nico in Savojo. Sporazum iz Plombieresa. Ta sporazum iz 1859, je bil osnova za sporazum iz Torina (24. marec 1860), ki je predvideval plebiscite v vseh deželah, Italiji in Savoji in Nici.

Nica in Savoja sta prešli v Francijo, v Italiji pa so morali Savojci še prehiteti Garibaldija, da ne bi monarhija izgubila proti revoluciji. Savojski vojski je uspelo prvi priti v Rim. Februarja 1861 je sledila odločitev za ustanovitev kraljevine Italije, 17. marca pa je prišlo do kronanja.

V naslednjih 68 letih so v Italiji vladali trije monarhi: Umberto I. (1878-1900), Viktor Emanuel III. (1900-1946) in Umberto II. (1946).

Galicija – Kraljestvo golih in lačnih (1773-1918)

Halič in Lvov sta mesti v Ukrajini, ki sta zgodovinsko bolj povezani z imenom Galicija kot Ukrajina.

Halič je bil 981 priključen Kijevski Rusiji. To je storil Vladimir Veliki. Vmes so bili tu madžari, mogolci, poljaki pod Kazimirjem III., Avstrijci, Rusi in na koncu se je pridružil Ukrajini.

Kraljestvo Galicija in Lodomerija je bilo ustanovljeno leta 1773 iz ozemeljskih pridobitev avstrijskega cesarstva med prvo delitvijo Poljske. Ukinjeno je bilo leta 1918.

Bilo je kronska dežela cesarstva. Vladali so mu Habsburžani. Skupaj jih je bilo sedem: Marija Terezija, Jožef II. Leopold II., Franc II., Ferdinand I., Franc Jožef in Karel.

Ime kraljestva so si izmislili svetovalci Marije Terezije.

Glavno mesto Lvov so Avstrijci preimenovali v Lemberg. Dežela je bila ločena na njen vzhodni del, ki je bil močno pod vplivom poljske in zahodni del, kjer so bili rusinski Lemki. Obenem pa so bila mesta polna judov,

Družba je bila formalno fevdalna še do polovice 19. stoletja. In tudi po ukinitvi tlačanstva, je bil položaj teh ljudi zelo težak.

Kljub temu, da je bila Galicija bogata z nafto, pa ni prišlo do dviga standarda. Še več, lakota in revščina, so večino prebivalstva odgnala v izseljevanje. Tudi v Ameriko.

V Galiciji so se mešali nemščina, poljščina, rusinščina, jidiš ter latinščina, cerkvena slovanščina, stara armenščina in hebrejščina.

Sovjetska republika Ukrajina je do tradicij nekdanje Galicije gojila izredno sovražen odnos. Poljsko razredno zatiranje naj bi bilo krivo za trpljenje Ukrajincev.

Štiri etnografske skupine: Gričani, Gorjani, Lemki in Lahi.

Etrurija – Francoska kača v toskanski travi (1801-1814)

Firence so umetniška meka. Obenem pa so dale tako Danteja, kot Machiavellija.

Firence dobro varujejo svoje skrivnosti.

Napoleon Bonaparte ni bil Francoz, rodil se je na Korziki. Po rojstvu 1769 je sicer bil Francoz, saj je otok Francija kupila od Genove eno leto prej. Toda Buonaparti so bili florentinskega izvora.

Napoleon je po letu 1796 vdrl v Italijo in premagal vse vojske. Toda vse do preloma stoletja, so potekali boji za prevlado. Vanje so bili vključeni tudi Britanci, predvsem s svojimi pomorskimi dejavnostmi.

Italijanske zadeve so zapletale še burbonske naveze – francoski kralj, kralj dveh sardinij, španski kralj.

Leta 1800 je Napoleon še drugič prečkal Veliki sveti Bernard in je potolkel vse svoje sovražnike v Italiji. Murat se je imenoval za vodjo začasne toskanske uprave. Po sporazumih iz Aranjueza (21. marec 1801) med Španijo in Francijo in iz Firenc (28. marca 1801) med Francijo in Neapljem se je začela pojavljati kraljevina Etrurijo.

Kraljevina Etrurija je bila prva med Napoleonovimi monarhičnimi eksperimenti. Bila je protektorat, ki je plačeval tribut Franciji. Kralj Etrurije je postal Ludvik I. (1773-1803).

Ludvika I. je v Etruriji samodejno nasledil njegov sin Karel Ludvik (Carlo Luigi). V času njegovega odraščanja je kraljestvo vodila kraljica regentka.

Karel IV. in Marija Luiza, starša etrurske kraljice regentke, sta vladal Španiji že od leta 1788. Napoleon je krizo v Iberiji rešil na način, da je tja leta 1807 poslal Junota, toda vseeno je prišlo do razpada Španije. 1808 je kralj odstopil. Napoleon je v Madrid poslal svojega brata Giuseppeja, v Neapelj pa Murata.

Ukinili pa so tudi Etrursko kraljevino. Vladanje ozemelj, pod katere so sedaj spadala tudi ozemlja bivše Etrurije, je prevzel generalni guverner Jacques-Francois de Menou. Njegova desna roka v Toskani je bil general Etienne Radet. Ta je ugrabil papeža leta 1809.

Nato pa je bil poražen tudi Napoleon sam. In poslali so ga na Elbo. Tam je preživel 297 dni. Nato je pobegnil in bil končno poražen pri Waterlooju.

Nadvojvodina Toskana je bila, vključno s Firencami in Elbo, leta 1815 vrnjena Ferdinandu III. iz habsburško-lotarinške dinastije.

Kraljica regentka Marija Luiza je dobila vojvodino Lucce. Umrla je leta 1824.

Rosenau – Ljubljena in neželena dediščina (1826-1918)

Coburg, včasih zapisan kot Koburg, je mesto v samem osrčju Zvezne republike Nemčije. Mestece Gotha leži kaki dve uri vožnje proti severu. Obe mesti sta večino časa spadali v saško politično sfero. V začetku 19. stoletja sta se državici združili. Glavno mesto vojvodine pa je ležalo v Rosenau.

Franc Albert Avgust Karel Emanuel (1819-1861) ni bil kralj. Bil pa je kraljevske krvi. Bil je drugi sin Ernesta III., vojvode Saške-Coburga in Saalfelda in Luize, princeses sosednje vojvodine Saške-Goethe in Altenburga. Starša sta ga klicala Albert.

Ko je imel Albert šest let Sta se Coburg in Gotha odločila združiti v osebni uniji. Leta 1826 se je rodila združena vojvodina Saška-Coburg in Gotha.

Albert je užival otroštvo v Rosenauu. Njegov brat Ernest je bil rojen leto pred njim, vendar Albert ni našel prave povezave z njim. Prav tako ni bilo veliko podpore v očetu, ki je bil znan razuzdanec.

Alberta Saško-Colburško-Gothskega in Viktorijo Kentsko so maja 1836 seznanili sorodniki. Viktorijina rodbina, dinastija Hannover, ni bila nič manj nemške krvi kot Albertova. Viktorija je postala prestolonaslednica leta 1830. Za kraljico je bila kronana 1838. Leta 1939 je zaprosila Alberta, ki je prišel v Anglijo. S poroko je svoj priimek Saško-Coburško-Gothski prenesel na britansko kraljevo družino.

Almanach de Gotha je skoraj dvesto let veljal za najuglednejši genealoško vodnik v Evropi. Imel je tri razdelke: hiše suverenov, nemško plemstvo in izbrano plemstvo drugih evropskih držav.

Ko je umrl Albertov oče je njegov starejši brat Ernest II. (1844-1893) prevzel vojvodski naslov.

Albert in Viktorija sta imela devet otrok.

Gotha je bila znana kot domovina nemških social demokratov.

Albertova domovina ni uživala formalnega statusa kraljestva, vendarle pa je bila dedna monarhija in je od leta 1871 do 1918 veljala za sestavni del nemškega cesarstva. Vojvoda Ernest II. je umrl leta 1893. Nasledstvo je prešlo na njegove nemško-britanske nečake, ker ni imel svojih otrok. Edvard najstarejši se je odrekel nasledstvu, drugi sin Alfred pa je postal vojvoda Alfred (1893-1900).

Alfreda ni nasledil sin, ki se je ustrelil, potem ko je bolehal za sifilisom in hemofilijo. Vladanje je prevzel vnuk Alberta in Viktorije, Karel Edvard (roj. 1884). Sprva so v njegovem imenu vladali regenti, nato pa je 1905 sam zavladal, vse do konca vojvodine leta 1919.

Ko je bilo nemško cesarstvo odpravljeno je odstopil tudi Karel Edvard 14. novembra 1918.

Leta 1922 so nacisti organiziral pohod na Coburg tradicionalno rdečo prestolnico. Nekdanji vojvoda je po letu 1933 deloval za naciste, predvsem pri lobiranju v Angliji. Po drugi svetovni vojni so ga zaradi tega zaprli.

Kljub temu, da je kraljeva družina v Angliji zamenjala priimek in postala Windsor, pa bi lahko rekli, da je bila poroka leta 1947 Windsor-Mountbatten, pravzaprav poroka med dinastijama Saška-Coburg-Gotha in Schleswig-Holstein-Sonderburg-Gluckburg.

Črna gora – Kraljestvo temnih planin (1910-1918)

Milo Đukanović je prijazen marksist, ki ima na svoji mizi sliko Margaret Thacher.

Nikola Mirkov Petrović – Njegoš (1841-1921) je bil dijak na liceju Ludvika Velikega v drugi polovici petdesetih let 19. stoletja. Nedvomno se je imel za Srba in je pripadal dinastiji, ki je odkrito govorila o obnovitvi »carstva Dušana Silnega«.

V davni preteklosti so knezoškofiji Črni Gori vladali nededni kleriki: družina vladike Nikole je leta 1696 uveljavila pravico do dedovanja prestola, in Nikola je bil sedmi v dinastiji Petrović-Njegoš.

Črnogorska družba je bila organizirana po tradicionalnem sistemu plemen in bratstev. Za časa kneza Nikole je obstajalo kakih trideset plemen. V 16. stoletju so plemena gorske predele osvobodila od Turkov in to je privedlo do nastanka neodvisne kneževine vladik. Bila je sicer samoupravna, toda plačevali so davke in pošiljali vojake v Osmanski imperij.

Petar II. Petrović – Njegoš (1830-1851) je napisal Gorski venec, ki je pomagal utrjevati srbsko identiteto v 19. stoletju. Objavljen je bil 1847.

Okolje je bilo napeto v času Nikole. Ta je iskal podporo zunanjih sil in leta 1876 je napovedal vojno Osmanom, v katero se je spustil skupaj s Srbijo. Zato so bili nagrajeni leta 1878, ko so bili na Berlinskem kongresu (13. julij) priznani kot suverena entiteta.

Hvalil jih je tudi britanski predsednik vlade William Gladstone.

Junija 1903 je črnogorski kraljevi dvor pretresla kriza v sosednji Srbiji. Kralj Aleksander I. Obrenovič je vladal po svoje in to je pripeljalo do atentata nanj in na njegovo ženo Drago. 11. julija sta bila ustreljena v Beogradu. Za kralja so atentatorji izbrali Petra Karađorđevića. Kralj Peter I. (1903-1921) je v času izgnanstva predno se je vrnil živel na Cetinju. Odnos med Cetinjem in Beogradom se je zaostril.

Leta 1905 je Črna gora postala ustavna monarhija.

Črna gora je bila kasneje vpeta v balkanske vojne, tako prvo kot drugo. Prvo naj bi celo začela.

Prav tako se je vključila v prvo svetovno vojno, in ko so Avstrijci prodrli do Črne gore je moral Nikola v izgnanstvo. Tako je začela pešati tudi vladarjeva moč in vajeti je vse bolj prevzemal spreten politik Andrija Radović. Ta se je navduševal nad vsesrbsko idejo – združitev vseh Srbov po Balkanu.

Vzporedno pa se je razvijala tudi jugoslovanska ideja, kjer pa so bili črnogorci slabo predstavljani. In tako je po koncu vojne prišlo do situacije, da je bila Črna gora priklopljena v porajajočo se jugoslovansko kraljevino. Bila je edina zavezniška država, ki je izginila z zemljevida.

Odnosi med Karađorđevići in Njegoši so bil neznani. Peter in Nikola sta bila starca, eden je bil v izgnanstvu na Krfu, drugi v Antibesu.

Kralj Nikola je iz svojega francoskega izgnanstva 12. novembra 1918 izdal odlok o sklicu črnogorskega parlamenta oziroma skupščine, a njegovi zvesti podporniki niso imeli možnosti za njegovo uresničitev.

V tekmovanju za jugoslovanski prestol je bila črnogorska dinastija za Srbijo edina tekmica.

Srbske sile so pomagale pri »pravilnem rezultatu« plebiscita in tako je skupščina, ki je zasedala od 24 do 26. novembra hitro sprejela sklep, da je srbski narod v Črni gori iste krvi kot srbski narod in da je le združitev s Srbijo prava pot. Prav tako so odstavili dinastijo Njegoš. Aleksander je postal regent tudi v Črni gori.

Črna gora je tako postala del nove Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Na mirovni konferenci, kjer ni bilo Rusov, zaveznikov Črne gore, je bila usoda Črne gore zapečatena. Kasneje so Srbi skrbeli, da pristaši Nikole – zelenaši, niso bili uspešni z uporom.

Nikola je 1. marca 1921 v Antibesu umrl. 21. oktobra je kraljica Milena razpustila črnogorsko vlado v izgnanstvu.

Šele, ko je padel Titov komunistični režim so Črnogorci spet lahko počastili spomin na Nikolo. Njegove posmrtne postanke so iz San Rema prenesli na Cetinje.

V balkanskih vojnah v devetdesetih letih so bili Črnogorci ob boku Srbom. Tako Miloševič kot Arkan sta bila Srba črnogorskega porekla.

22. maja 2006 je bil sklican referendum za odcepitev Črne gore od Srbije.

Kraljevina kralja Nikole je potonila, še preden se je pravni okvir državne suverenosti utrdil z Estradovo doktrino leta 1930 in konvencijo iz Montevidea leta 1933, ki sta določili načelo enakosti suverenosti in načelo nevmešavanja.

Teorija in praksa državne suverenosti sta zapletena reč.

Nikola je pripadal generaciji, za katero sta bili besedi Srb in Črnogorec tako rekoč sinonima.

Rusinija – Republika enega dne (15. marec 1939)

Rutenija je latinizirana oblika imena za deželo Rusionov. Rutenija oziroma Rusinija je pripadala avstro-ogrski in se je v uradni madžarski terminologiji imenovala Karpatalja. Po prvi svetovni vojni je pripadala Češkoslovaški kot Podkarpatska Rusinija. Po drugi svetovni vojni pa je pripadala Sovjetski zvezi. Danes pa sestavlja Zakarpatsko oblast v Ukrajini. Njeno največje mesto je Užgorod.

22. novembra 1938 je Praga podelila Slovaški in Pokarpatski Rusiniji dolgo pričakovano avtonomijo. V Hustu je bil ustanovljen izvršni deželni odbor pod vodstvom Avgustina Vološina (1874-1945). Dežela se je imenovala Karpatska Ukrajina.

15. marca 1939 je nemška vojska vkorakala v Češkoslovaško. Istega dne je bila razglašena Karpatska Ukrajina. Vodila naj bi jo oče Vološin kot predsednik in Julijan Revaj kot predsednik vlade. Ker je Užgorod takrat zasedala Madžarska je bil za prestolnico določen Hust.

Siška garda se je zapletala v konflikte tako s preostanki češkoslovaških garnizonov kot s slovaškimi in madžarskimi milicami na mejah.

Angleški potopisec Michael Winch je zapisal: »V štiriindvajsetih urah smo živeli v treh različnih državah. Prebudili smo se na Češkoslovaškem. Še pred večerom je bila Karpatska Ukrajina svobodna država. Naslednji dan so prišli Madžari.

V vojni je bilo ozemlje pod Madžari. Nato je sledilo 50 let sovjetske tišine. Leta 2002 je bil oče Vološin uradno razglašen za heroja Ukrajine. Oktobra 2008 je Dmitro Sidor zbral skupino rusofilov, prikladno opremljenih z ruskimi potnimi listi in javno razglasil obnovitev Republike Karpatske Rusinije.

Eire – Brezvestni tempo umikanja krone po letu 1916

Uradna irska različica zgodovine temelji na delitvi na tri obdobja. Dobrima dvema tisočletjema dobe starodavne keltske svobode – od prazgodovine do 12. stoletja je sledila doba tuje nadvlade (1171-1916), tej pa doba narodne osvoboditve, ki traja še danes.

Irski kralji prve dobe so bili številni. Najstarejši kot Slaine (1934-1933 pred n.š.) in Bres (1897-1890 pred n. š.) so bolj stvar legend. Vrhunec naj bi nastal v času Briana Boraimha ali Briana Boruja (1002-1014). Bojeval se je z vikingi, obvladoval cel otok in umrl v bitki pri Clontarfu.

Doba nadvlade ima tudi tri obdobja. Prvo od 1171 do 1541, so oblast imeli angleški kralji, vendar si dežele še niso priključilil. Drugo je bilo imenovano Kraljevina Irska (1541-1801). Začelo se je z zakonom o irski kroni Henrika VIII. In končalo z napoleonskimi vojnami. V tretjem obdobju pa je bil otok neposredno vključen v razširjeno Združeno kraljestvo.

Temno obdobje je bilo zavojevanje Irske pod poveljstvom Oliverja Cromwella v letih 1649-52 in zmaga protestantskih sil Viljema Oranskega v bitki pri Boynu leta 1689.

Devetnajsto stoletje je bilo obarvano z bojem za irsko samoupravo. Pomembno ime tega časa je Charles Stewart Parnell (1846-1891).

Če ima sodobna zgodovina Irske kjerkoli svoj začetek je to velikonočna vstaja 24. aprila 1916. Spopadi z Britanci so trajali sedem dni. Devetdeset voditeljev so obsodili na smrt in jih petnajst tudi usmrtili. Smrti pa sta se izognila Michael Collins in Eamon de Valera. Politična organizacija vstajnikov se je imenovala Sinn Fein (Mi sami).

Nemirne razmere so se nadaljevale vse do 1920, ko je britanska vlada izgubila potrpljenje in poskušala stvari urediti z vojsko.

11. julija 1921 je bilo sklenjeno premirje. Reakcije so bile različne. Unionisti so na severu izkoristil svojo pravico do izstopa. Prišlo pa je tudi do spora med politiki na Irskem. Leta 1922 je bilo leto državljanske vojne. Glavni razlog je bil, da je sporazum žrtvoval republiko. Svobodna država je imela težaven začetek.

Poleg de Valere sta bila pomembna člana irske politike tega časa tudi Collins in Arthur Griffith. Collins je bil leta 1922 ubit v zasedbi. Umrl pa je tudi Griffith.

Svobodna država je bila močno prepletena z Rimskokatoliško cerkvijo.

De Valera je nadaljeval s svoji delom za republiko in je leta 1937 razveljavil ustavo iz leta 1922.

Leta 1949 je Attleejeva britanska vlada sprejela Zakon o Irski, s katerim je hkrati priznala republiko in potrdila ločeni status Severne Irske.

Režim, ki je na Severnem Irskem vladal med letoma 1922 in 1972, je temeljil na anahronistični mešanici verskih predsodkov, psevdodemokratičnih manipulacij in družbenega zatiranja. Del ulstrskega miselnega okvira je podarjal starodavno povezavo s Škotsko.

Konec sedemdesetih in začetek osemdesetih let je bil čas nemirov in takoimenovanih težkih časov. Krvava nedelja januarja 1972 je bila posledica tega časa.

Proti koncu 20. stoletja sta bili obe strani utrujeni od nasilja. Anglija se je vedno bolj odmikala od urejanja zadev na severu otoka. Sporazum iz Belfasta je nastal aprila 1998, imenovan je tudi Velikonočni sporazum. Toda miru še ni bilo. 15. avgusta 1998, štiri mesece pred začetkom veljavnosti sporazuma je eksplodirala avtomobil bomba v Omaghu in ubila 29 ljudi in ranila 300.

Da bo Združeno kraljestvo nekoč razpadlo, je neizogibno dejstvo. Le kako in kdaj sta neznanki. Razkroj pa poteka in bo potekal zelo počasi. Skoraj gotovo bo prvo potezo potegnila Škotska. Irske grofije na severu bodo težko pristale na povezavo z republiko Irsko, bolj je verjeten scenarij povezovanja s Škotsko.

CCCP – Največji čarodejski trik z izginjanjem (1924-1991)

Estonija se le redko pojavi v časopisih. Leta 1994 je bila tam zaradi potopa trajekta, kjer je umrlo tisoč življenj. Aprila 2007 pa zaradi spremembe lokacije vojnega spomenika in nemirov, ki so sledili.

Prestolnica Talin je baltsko pristanišče s 400.000 prebivalci. Mesto je bilo nekoč najsevernejši del Hanse. Prestalo pa je obdobja vladanja Dancev, nemškega viteškega reda, Švedov, od leta 1721 pa Ruskega imperija.

Friderich Reinhold Kreutzwald (1803-1884) je napisal Kalevipoeg ali Kalevine (1853) – Kaleov sin, ki velja za estonski narodni ep. Kalev in njegova žena Linda veljata za prastarša modernega naroda.

Estonija je med drugo svetovno vojno občutila okupacijo tako Nemčije kot Sovjetske zvezde.

Sovjetska zveza je bila ustanovljena 1. januarja 1924 in bila razpuščena 31. decembra 1991. Carski imperij »vseh Rusij« katerega usoda se je iztekla februarja 1917 je ustanovil Peter Veliki leta 1721. Kopičenje dežel pa se je začelo že v petnajstem stoletju.

Ruska oblast nad Estonijo je bila potrjena s sporazumom iz Nystadta (1721), ob koncu velike severne vojne.

Ko se je novembra 1917 zgodil boljševiški državni udar, je estonsko gibanje za neodvisnost že obstajalo in 24. februarja naslednje leto je bila v Talinu sprejeta deklaracija o neodvisnosti.

Med Estonijo in sovjetsko Rusijo je bil 2. februarja 1920 podpisan tartujski sporazum.

Pod Stalinovim vodstvom se je fokus ZSSR usmeril navznoter in ne na širjenje komunizma internacionalno. Estonski poskus demokracije na zahoden način je bil med obema vojnama pod velikim pritiskom. Od leta 1935-1940 pa je prišlo do estonske diktature.

V prvih letih druge svetovne vojne do leta 1941 in operacije Barbarosa, je Sovjetska zveza delovala kot partner Nacistov in je sodelovala pri uničenju Poljske, napadla Finsko v zimski vojni 1939/40 in si nasilno priključila baltske države, Moldavijo in Bukovino.

Šestega avgusta 1940 je uradno nastala Estonska sovjetska socialistična država.

Junija 1941 pa je nemška vojska spremenila Estonijo v bazo za dolgotrajno obleganje Leningrada.

1944 in 45 so se vrnili Rusi.

Prvi brsti prihajajoče se baltske pomladi so se pojavili oktobra 1986 z ustanovitvijo Društva za estonsko dediščino.

31. decembra je Leninov otrok dokončno razpadel. Sestavljalo ga je 15 enot, ki so šle vsaka svojo pot. Nekaj se jih je pridružilo tako imenovani Skupnosti neodvisnih držav (SND).

Estonija se je pridružila tako EU kot NATO.