Home > Razvoj družbe > Norberto Bobbio: Desnica in Levica

Norberto Bobbio: Desnica in Levica

Desnica in levica

Ali je osiščna delitev desnica in levica, delitev, ki je zadnjih dvesto let prevladovala kot politična perspektiva, sploh še upravičena? In če je, kaj je vsebina in kakšno so merila te delitve?

V akademski klasifikaciji je Norberto Bobbio predvsem filozof prava in pravne države; po jedru svoje refleksije pa je teoretik demokracije.

Ni obstajala samo komunistična levica, marveč je obstajala in še obstaja levica tudi znotraj obzorja kapitalizma. Razlikovanje ima dolgo predzgodovino, ki sega daleč čez soočanje med kapitalizmom in komunizmom.

Marcel Gauchet pravi, da obstajata levica in desnica, ki imata avtonomno življenje, ki je neodvisno od vzorca, znotraj katerega sta se na začetku razvili. Postali sta univerzalni politični kategoriji.

Bobbiu je pri srcu metoda konceptualne analize. Analitik mora po njegovem vedeti, da je stvarnost bolj bogata, kot so abstraktne tipologije.

Da je težnja po enakosti kot temeljno gibalo levih gibanj, ni osebna zamisel Bobbia. Eden takih avtorjev je bil Vittorio Fo.

Tisti, ki se imajo za desničarje, so tako kot tisti, ki se imajo za levičarje, prepričani, da se oba izraza sklicujeta na pozitivne vrednote.

Kar zadeva razmerja med desnico in neenakostjo, je Bobbio mnenja, da desnica ni neegalitaristična zavoljo zlobne nakane – tako da njegova trditev, da je neegalitarizem značilnost desnih gibanje, ni moralna sodba – marveč zato, ker ne zatrjuje le tega, da neenakosti med ljudmi ni moč odstraniti ali pa jih je moč odstraniti le za ceno dušenja svobode, marveč tudi to, da so koristne, ker pospešujejo nenehen spopad za izboljšanje družbe.

Ni moč ugovarjati ugotovitvi, da je dandanes eden od razlogov za zmedenost levice povezna z dejstvom, da so se v sodobnem svetu pojavila vprašanja, ki si jih tradicionalna leva gibanja niso nikoli zastavila.

Sporno razlikovanje

Desnica in levica sta antitetična izraza. Možno pa ju je uporabiti tudi kot opisno ali zgodovinsko diado. So takšne diade, v katerih sta oba izraza antitetična, ter druge v katerih sta dopolnjujoča. Par desnica-levica spada k prvi zvrsti. Razlikovanje se je začelo s francosko revolucijo.

Dejstvo, da v mnogih demokratičnih sistemih s poudarjenim pluralizmom vključitev tretje možnosti postaja tako obsežna, da zaseda največji del političnega sistema ter odriva desnico in levico na obrobje, v ničemer ne spreminja izvirne teze, ki jo sredina, če ni opredeljena ne kot desnica in ne kot levica in če je ni moč opredeliti na drugačen način, celo predpostavlja in črpa iz nje razlog za svoj obstoj. Desnica in levica obstajata zato, ker obstaja tudi sredina.

Vključitev tretje možnosti se kaže predvsem kot praksa brez doktrine, vključujoča tretja možnost pa kot doktrina, ki išče prakso, ki se, brž ko se začenja uresničevati, udejani kot sredinska pozicija.

Ne obstaja ena sama levica, obstajajo številne levice, tako kot obstajajo tudi številne desnice.

Skrajneži in zmerneži

Tisto, kar imajo revolucionarni in protirevolucionarni avtorji in ustrezna gibanja skupnega, je pripadnost ekstremističnemu krilu nasproti zmernemu krilu znotraj teh samih gibanj. Diada skrajnost-zmernost se ne prekriva z diado desnica-levica, ker se, kot bomo videli, tudi sama podreja tistemu merilu navzkrižja političnega vesolja, ki je drugačen od onega, ki označuje razlikovanje med desnico in levico.

Različni pogledi na zgodovino, so tudi sami zgodovinsko pogojeni.

Tudi kar zadeva moralo in doktrino vrlin, se skrajneži z obeh bregov srečujejo in pri srečevanju odkrivajo dobre razloge za to, da se postavljajo po robu zmernežem: vojaške in junaške vrline, vrline poguma in utrjevanja se postavljajo po robu vrlinam, ki so podcenjevalno obravnavane kot kramarske vrline previdnosti, strpnosti, preračunljivosti, potrpežljivega iskanja srednjih rešitev, kot vrline, ki so potrebne v tržnih razmerah in na tistem širšem trgu mnenj, idej in nasprotujočih si interesov, ki predstavlja bistvo demokracije, ki ji je nujno potrebna praksa kompromisa.

Med različnimi tretjimi potmi, nikoli ni bila zasnovana tista med komunizmom in fašizmom, ker je ni moč zasnovati.

V navskrižju med ekstremizmom in zmernostjo se predvsem postavlja vprašanje metode, v antitezi med desnico in levico pa se postavljajo predvsem vprašanja ciljev.

Diada preživi

V politiki se je najlažje opredeliti v diadi. Pomislimo samo na primere: patriciji in plebejci, gvelfi in gibelini ter whigi in toriji.

Razen prostorske ima v političnem jeziku zelo pomembno mesto tudi časovna metafora, ki nam dopušča, da razlikujemo prenovitelje od konservativcev, napredne od tradicionalistov, tiste, ki usmerjajo pogled v sonce prihodnosti, od tistih, ki nadaljujejo pot tako, da jih vodi večna luč, ki prihaja iz preteklosti.

Iskanje merila za razlikovanje

Kakšna so merila za upravičevanje razlikovanja med desnico in levico? Eno glavnih del na to temo je knjiga Left and Right: The Topography of Political Perception avtorja J. A. Laponce. Avtor govori o navpični (močni) in vodoravni (šibki) ureditvi. V francoski revoluciji naj bi vodoravna nadomestila vertikalno. Obenem pa naj bi bili vzporedni. Razmerja med vladajočimi in podložniki na eni strani in razmerje med vladajočimi med seboj in podložnikov med seboj na drugi.

Druga merila

Dino Cofrancesco. Ne sveto, kot pri Laponce, marveč tradicija prevzem prevladujočo funkcijo pri opredeljevanju desnice, predstavljene v tej novi razlagi, medtem ko naj bi bila značilna poteza levice koncept, ki je kot celota vrednota (in je, podobno kot tradicija, pozitivna vrednota) emancipacija.

Tradicijo in emancipacijo je mogoče razlagati tudi kot poslednja ali temeljna cilja. Vendar to ne pomeni, da ne moreta tako levica kot desnica posegati včasih po istih sredstvih.

Od šestih velikih ideologij, ki so nastale v devetnajstem in dvajsetem stoletju, so tri klasične: konservatizem, liberalizem in socializem; tri pa so romantične – anarholiberalizem, fašizem (in desni radikalizem) in tradicionalizem.

Medtem ko Cofranesco izhaja iz nujnosti razlikovanja med bistvenimi in nebistvenimi prvinami para, pa izhaja Elisabetta Galleoit iz uvodne potrebe po razlikovanju kontekstov, v katerih uporabljajo par in ki naj bi bili naslednji štirje: običajen jezik, ideološki jezik, zgodovinsko-ideološka analiza, raziskava družbenega domišljijskega sveta (kamor vključuje tudi Laponceovo delo). Družbena neenakost, ki jo dopušča liberalizem, naj bi se kakovostno razlikovala od neenakosti, na katere se navezuje hierarhična misel.

Oba koncepta, levica in desnica nista absoluta koncepta. Sta relativna koncepta. Nista vsebinska ali ontološka koncepta.

Tema, ki se pojavlja v vseh variacijah, je blizu načela neenakosti. Kot upostavljajoče načelo je enakost edino merilo, ki se upira zobu časa.

Enakost in neenakost

Najpogosteje uporabljeno merilo, ki ga uporabljajo ljudje, ko se postavljajo na stran levice in desnice je ideal enakosti, ki je skupaj z idealom svobode in miru eden od zadnjih ciljev, ki si jih želijo doseči in za katere so se pripravljeni bojevati.

Koncept enakosti je relativen in ne absoluten. Relativen je vsaj zaradi treh spremenljivk:

  • Subjekti – med katerimi naj bi delili dobrine ali obremenitev.
  • Dobrine ali obremenitve – ki naj bi jih delili.
  • Merila – na podlagi katerih naj bi delili.

Noben načrt za prerazdelitev, se ne more izogniti naslednjim trem vprašanjem: Enakost da, vendar pred kom, v čem in na podlagi česa?

Subjekti so lahko vsi, mnogi, maloštevilni ali celo en sam. Dobrine so lahko pravice, gospodarske prednosti ali olajšave ali položaji v sistemu oblasti. Merila so lahko potrebe, zasluge, sposobnosti, položaj, prizadevanje,… Ali pa celo odsotnost vsakega merila. To se zgodi pri egalitarističnem načelu, vsem enako. To da je levica egalitarna, še ne pomeni, da je egalitaristična.

Naravne razlike seveda so in čeprav jih je nekaj moč omejiti, jih večine ni moč odpraviti. Prav tako obstajajo tudi družbene razlike.

Osnovna razlika v pristopu je odnos do tega, ali kljub temu, da priznavaš naravno neenakost, daješ večji poudarek temu, da so si ljudje enaki (da imajo nekaj skupnega), kot to da so neenaki (poudarjaš v čem se razlikujejo).

Dva glavna pisca, ki jih lahko povzdignemo v predstavnika egalitarnega in neegalitarnega ideala sta Rousseau in Nietzsche. Rousseau pravi, da so ljudje po naravi enaki, vendar jih je civilna družba naredila za neenake. Nietzsche pa izhaja iz podmene, da so ljudje po naravi neenaki in da jih je samo družba s svojo čredno moralo, z vero, sočutnostjo in vdanostjo naredila enake.

Razlog za obstoj socialnih pravic, kot so pravica do šolanja, pravica do dela in pravica do zdravja, je egalitarističen razlog.

Svoboda in oblast

Vsi ljudje morajo biti svobodni. Mar res prav vsi? Kaj pa nedorasli otroci, umobolni,.. Kaj je svoboda? Svoboda hotenja ali svoboda ravnanja. Je svoboda avtonomija oziroma poslušnost zakonom, ki jih vsakdo predpisuje samemu sebi.

Zakaj so stanja, v katerih sta svoboda in enakost kompatibilni in se dopolnjujeta pri snovanju dobre družbe, ter stanja, v katerih sta nekompatibilni in se med seboj izključujeta, ter na koncu še stana, v katerih je mogoča in priporočljiva uravnotežena mešanica ene in druge.

Načelo minimalnega egalitarizma, ki je lastno liberalni doktrini je tisto, po katerem imajo vsi ljudje pravico do enako svobode, razen v primerih, ki morajo biti utemeljeni.

Ni svobode na splošno, marveč so posamične svoboščine: svoboda mnenja, tiska, gospodarske pobude, zbiranja, združevanja. Ena reč je uživati vse svoboščine, ki jih uživajo drugih, na abstrakten način, nekaj povsem drugega pa je uživati vsako od teh svoboščin na način, kot jo uživajo drugi.

Oba koncepta svobode in enakosti nista simetrična. Medtem, ko je svoboda osebno stanje, pa enakost označuje razmerje med dvema enotama. Svoboda je individualna dobrina, medtem ko je enakost socialna. Enakost svobode je eno, lahko pa govorimo tudi o enakosti priložnosti ali enakosti zaslužka.

Če je merilo za razlikovanje med desnico in levico različna presoja ideala enakosti, merilo za razlikovanje med zmernim in radikalnim krilom pa pri obeh levici in desnici odnos do svobode, potem lahko govorimo o razdelitvi:

  • Na skrajni levici so gibanja, ki so hkrati egalitaristična in avtoritativna (jakobinizem).
  • Na levi sredini so gibanja, ki so hkrati egalitarna in liberalna (liberalni socializem).
  • Na desni sredini so gibanja, ki so hkrati libertarna in neegalitarna (konservativne stranke – minimalni egalitarizem).
  • Na skrajni desnici so protiliberalne in protiegalitarne doktrine (fašizem in nacizem).

Zvezda vodnica

Egalitaristično politiko označuje težnja po odstranjevanju ovir. Zgodovinska levica je velikokrat poskusila odstraniti zasebno lastnino, ki jo je imela za ultimativno oviro. Zgodovinski komunizem je propadel, toda izziv, ki ga je postavil, ostaja.

Luigi Einaudui pravi, da si dva človeka, četudi sta si navzkriž, nista sovražnika, če oba spoštujeta mnenje drugega ter se zavedata, da obstaja meja, ko gre za uresničevanje lastnega načela. Najboljše se ne doseže v prisilnem miru totalitarne tiranije, doseže se v nenehnem spopadanju dveh idealov, od katerih nobenega ni moč premagati, ne da bi nastala obča škoda.

Leave a Reply