Ponovno odkrivanje sreče
Pred dva tisoč leti je Aristotel zaključil, da ženske in moški bolj kot karkoli drugega iščejo srečo. Sreča ni rezultat srečnega naključja. Ni nekaj kar lahko kupiš. Ni odvisna od zunanjih dogodkov. Sreča je pravzaprav stanje, ki si ga mora vsakdo pripraviti, ga negovati in osebno braniti. Ljudje, ki se naučijo nadzorovati svoje notranje izkustvo, znajo oceniti kakovost svojega življenja, to pa je najbližje stanju sreče, ki ga lahko kdorkoli med nami izkusi.
Uspeha, tako kot sreče, ne morete loviti, mora se vam zgoditi.
Optimalno izkustvo je trenutek, ko nas prežema navdušujoče vznemirjenje, globok občutek zadovoljstva, ki, ker se ga še dolgo ljubeče spominjamo, postane mejnik v našem spominu za to, kakšno naj bi bilo življenje. Pogosto se najboljši trenutki pojavijo, kadar svoj um in telo priženemo do skrajnih meja, ker zavestno skušamo doseči nekaj težkega, a vrednega. Optimalno izkustvo je nekaj, kar sami ustvarimo.
Teorija optimalnega izkustva temelji na konceptu zanosa. Metoda, ki jo avtor uporablja za merjenje kakovosti subjektivne izkušnje, pa se imenuje izkustvena vzročna metoda.
Tisto, kar resnično zadovolji ljudi, nista vitkost ali bogastvo, temveč občutek zadovoljstva z lastnim življenjem.
Pri optimalnem stanju notranjega izkustva v zavesti vlada red. To se zgodi, ko psihično energijo (ali pozornost) vložimo v realistične cilje, in se naše sposobnosti ujemajo s priložnostmi za ukrepanje.
Srečo je težko doseči zato, ker v nasprotju z miti, ki si jih človeštvo govori samo sebi, vesolje ni bilo ustvarjeno za to, da bi zadovoljevalo naše potrebe. J.H.Holmes: “Vesolje ni sovražno, prijazno pa tudi ne. vesolje je preprosto brezbrižno.”[1]
Kadar ljudje skušajo sami doseči srečo, brez podpore vere, ponavadi želijo maksimizirati ugodje, ki je biološko programirano v njihovih genih oziroma je privlačno v družbi, v kateri živijo.
Paradoks naraščajočih pričakovanj. V resnici ni nobene inherentne težave z željo po stopnjevanju naših ciljev, vse dokler uživamo v borbi zanje.
Ena od glavnih funkcij vsake kulture je zaščita njenih članov pred kaosom, da bi jih pomirila glede njihove važnosti in končnega uspeha v življenju. Po tradiciji se z vprašanjem človekove eksistence najbolj neposredno ukvarja religija. Toda religije so le začasno uspešni poskusi človekovega spopadanja s pomankanje smisla.
Če želijo premagati anksioznost in depresijo sodobnega življenja, morajo posamezniki postati neodvisni od družbenega okolja, v katerem živijo – do te mere, da se ne odzivajo več zgolj na nagrade in kazni, ki jih to okolje ponuja. Razviti morajo sposobnosti, da najdejo užitek in smoter ne glede na zunanje okoliščine.
Da bi nas pripravila do tega, da si prizadevamo za njene cilje si družba pomaga z močnimi zavezniki: našimi biološkimi potrebami in našo genetsko pogojenostjo. Instinkt je za mnoge danes edina avtoriteta, ki ji zaupamo.
Nadzor nad zavestjo ni le kognitivna veščina. Ne zahteva zgolj inteligence, temveč tudi predanost čustev in volje. Ni dovolj vedeti, kako to storiti, to je treba dosledno početi.
Anatomija zavesti
V določenih obdobjih je bilo samoumevno, da človek ni popoln, če se ne nauči kontrolirati svojih čustev. Danes tega nimamo najbolj v čislih. Avtor meni, da so v življenju vseeno srečnejši tisti, ki to znajo. Brzdati dogajanje v svoji zavesti.
Zavest je tako kot svaka druga dimenzija človeškega vedenja rezultat bioloških procesov.
Ker za nas zunanji dogodki ne obstajajo, razen če se jih zavedamo, se zavest odziva na subjektivno doživljanje realnosti. Zavest je prerazprojevalna centrala, v kateri se procesirajo, predstavijo in primerjajo dogodki iz različnih čutov. Sile, ki skrbijo za urejenost informacij v zavesti, lahko poimenujemo namere. Namere, ki jih bodisi podedujemo, bodisi pridobimo, so organizirane v hierarhijah ciljev, ki jih razvrščajo po prednostni listi. Vsak izmed nas ima to svobodo, da nadzorujemo svojo subjektivno realnost.
Zdi se, da lahko v določenem trenutku obdelujemo sedem bitov informacij. Najkrajši čas, potreben za razlikovanje enega sklopa bitov od drugega je približno osminka sekunde. Na podlagi teh vrednosti lahko zaključimo, da je mogoče obdelati največ 126 bitov informacij na sekundo. V sedemdesetih letih življenja lahko, ob upoštevanju šestnajstih ur budnosti, na dan, obdelamo okoli 185 milijard bitov informacij. A v realnosti ne dosegamo takšnih številk.
Dejstvo, da moramo za razumevanje, kaj nekdo govori, obdelati 40 bitov informacij na sekundo. Če predpostavimo, da je zgornja meja naše zmogljivosti 126 bitov ne sekundo, iz tega sledi, da je razumevanje kaj hkrati govorijo tri osebe, teoretično mogoče, vendar le, če nam obenem uspe preprečiti vstop vsem drugim mislim ali zaznavam v zavest.
Dogodek lahko identificiramo takoj, ko se ujame z neko že znano kategorijo dogodkov.
Pozornost izbere relevantne bite informacij izmed milijonov potencialnih bitov, ki so nam na voljo. Ne more zaznati ali zadržati v fokusu več informacij, kot jih lahko v določenem trenutku sočasno obdelamo. Oseba, ki zna nadzorovati svojo zavest, lahko namerno usmeri svojo pozornost.
Vsak človek upravlja svojo omejeno količino pozornosti, lahko jo usmerja namerno, kot svojo energijo ali pa jo razprši, v nepovezane in naključne smeri. Fleksibilnost struktur pozornosti je razlikovalni faktor uspeha.
Kadar informacije zmotijo zavest in ogrozijo njene cilje, govorimo o stanju notranjega nereda ali psihični entropiji. Daljše trajanje tovrstnih izkušenj lahko oslabi občutek samega sebe do te mere, da človek ne zmore več kot posvečati pozornosti in si prizadevati za svoje cilje.
Če dostikrat zmagaš v bitki s samim sabo, vsaj za trenutek, nato lažje zmaguješ v bitkah v zunanjem svetu.
Po zanosnem izkustvu je organizacija samega sebe kompleksnejša. Kompleksnost je rezultat dveh širših psiholoških procesov: diferenciacije in integracije. Diferenciacija pomeni premik proti edinstvenosti, k ločitvi sebe od drugih. Integracija se nanaša na njeno nasprotje: na povezovanje z drugimi ljudmi, kar vključuje ideje in subjekte izven samega sebe. Občutek o samem sebi, ki je zgolj diferenciran, ne pa tudi integriran, lahko vodi do posameznih velikih dosežkov, vendar obstaja tveganje, da ga bo potegnilo v samoljubni egoizem. Šele kadar človek vloži enake količine psihične energije v diferenciacijo in integracijo, obenem pa se izogiba sebičnosti in konformizmu, lahko razvije kompleksen občutek samega sebe.
Zadovoljstvo in kakovost življenja
Če si želimo izboljšati življenje, moramo izboljšati kakovost svojih izkustev. Ko razmišljajo kakšne izkušnje izboljšajo njihovo življenje, večina ljudi najprej pomisli, da sreča pomeni občutiti užitek. Užitek je pomemben del kakovosti življenja, vendar sam po sebi ne prinaša sreče. Potrebno je zadovoljstvo. Za zadovoljstvo so značilni predvsem gibanje naprej, občutek novosti in uresničitev.
Otroci so lep primer, kako pomembno je zadovoljstvo. Vendar pa ta naravna povezava med rastjo in zadovoljstvom sčasoma izgine.
Fenomenologija zadovoljstva ima osem glavnih komponent:
- Izkušnji moramo biti kos.
- Moramo se znati osredotočiti na to, kar počnemo.
- Naloga mora imeti jasne cilje.
- Naloga nam mora nuditi povratne informacije.
- Nalogi se zlahka posvetimo, saj se nam iz zavedanja, umaknejo težave in vsakdanjost.
- Ob izpolnjevanju naloge imamo občutek nadzora.
- Skrb zase izgine, kljub temu pa se okrepi občutek samega sebe.
- Naše doživljanje časa izgine, ure postanejo minute.
Daleč največji delež optimalnih izkustev se pojavi v nizu aktivnosti, ki so usmerjene v neki cilj in omejene z določenimi pravili.
Izvedba zanosnih aktivnosti se velikokrat nahaja na zlatem rezu med izzivi in sposobnostmi. Človek se tako zatopi, da se ne zaveda več sebe kot objekta, ki je ločen od aktivnosti, ki jo izvaja. Namen zanosa je, da nas nese naprej. Ne gre za iskanje vrhunca ali utopije, temveč za ohranjanje občutka zanosa. Po zanosu ni potrebe po refleksiji, saj nas aktivnost nosi naprej, kot po čudežu.
Ljudje ne čutijo zadovoljstvo ob občutku, da imajo nadzor, temveč ob občutku, da lahko izvajajo nadzor v težkih situacijah.
Izraz avtoteličen izvira iz dveh grških besed: auto pomeni samega sebe, telos pa pomeni cilj. Nanaša se na samozadostno aktivnost, ki se je ne lotimo v pričakovanju neke prihodnje koristi, temveč zato, ker je njena izvedba nagrajujoča že sama po sebi.
Optimalno izkustvo je oblika energije, energijo pa lahko porabimo za pomoč ali uničenje. Energija je moč, toda moč je zgolj sredstvo. Cilji, za katere jo uporabimo, lahko naše življenje obogatijo ali skazijo.
Zanosno izkustvo, tako kot vse ostalo, ni »dobro« v absolutnem smislu. Dobro je zgolj v smislu, da ponuja možnost za obogatitev človekovega življenja ter ga naredi bolj intenzivno in smiselno. Vaša naloga je, da se naučite, kako občutiti zadovoljstvo v vsakdanjem življenju, ne da bi s tem zmanjšali možnosti drugih, da ga občutijo v svojem.
Pogoji za zanos
Roger Caillois je igre sveta razdelil v štiri kategorije glede na vrsto izkustev, ki jih ponujajo.
- Agon vključuje igre, za katere je najbolj značilna tekmovalnost.
- Alea vključuje vse igre na srečo.
- Ilinx pomeni aktivnosti, ki spreminjajo stanje zavesti.
- Mimikrija vključuje skupino aktivnosti, pri katerih nastajajo alternativne stvarnosti.
Aleatorne (naključne) igre so zadovoljujoče, ker nam dajejo iluzijo, da nadzorujemo skrivnostno prihodnost.
Vsaka zanosna aktivnost vsebuje eno skupno značilnost: zagotavlja občutek odkrivanja in ustvarjanja, ki osebo ponese v novo stvarnost. Človek ne more občutiti zadovoljstva, če dolgo počne isto stvar na isti ravni zahtevnosti. V procesu evolucije je vsaka kultura razvila aktivnosti, ki so primarno namenjene izboljšanju kakovosti izkustva. Produktivne aktivnosti neke družbe nam kažejo dober vpogled v njen značaj.
Lahko bi rekli, da je ena družba boljša od druge, kadar ima večjo število njenih ljudi dostop do izkustev, ki se ujemajo z njihovimi cilji.
Kulture so konstrukti za obrambo pred kaosom, zastavljeni tako, da zmanjšujejo vpliv naključnosti na izkušnje. V tem smislu igre zagotavljajo neovrgljivo analogijo kulturam. Kulture so vseobsegajoče: določajo kako naj se človek rodi, kako naj odraste, se poroči, ima otroke in umre. Igre zapolnjujejo vmesna obdobja tega kulturnega scenarija.
Čeprav je zanos močan motivator, ne jamči krepostnosti tistih, ki ga doživljajo.
Eden izmed najbolj ironičnih paradoksov našega časa je velika razpoložljivost prostega časa, ki ga ne znamo preoblikovati v zadovoljstvo. Največjo težavo imamo s tem, da se brez razlikovanja posvečamo vsem dražljajem, ki nam prekrižajo pot.
Motnje pozornosti in pretirano odzivanje na dražljaje preprečujejo zanos, ker je pri takih stanjih psihična energija preveč sprejemljiva in kaotična.
Izraza anomija in alienacija opisujeta vse stanji socialne patologije, vendar se nanašata tudi na pogoje, ki otežujejo doživljanje zanosa. Anomija je pomankanje pravil. Alienacija pa je ravno obratno, stanje, pri katerem družbeni sistem prisili ljudi, da delujejo na načine, ki so nezdružljivi z njihovimi cilji.
Določeni družinski konteksti spodbujajo optimalna izkustva. Pet značilnosti, ki ga opisuje:
- Jasnost
- Središčnost
- Izbira
- Zavzetost
- Izziv
Telo v zanosu
Človek ničesar z gotovostjo ne poseduje, le svoje telo si za kratek čas vzame v najem.
Zanosna izkustva, ki temeljijo na uporabi telesnih spretnosti, se ne pojavljajo zgolj v kontekstu izjemnih športnih dosežkov. Še najpreprostejše telesno dejanje postane zadovoljujoče, kadar ga osmislimo tako, da v nas vzbudi zanos.
- Določiti splošni cilj in čim več realno izvedljivih podciljev.
- Najti načine za merjenje napredka glede na izbrane cilje.
- Usmerjanje pozornosti na to, kar počnemo, ter vse natančnejše razlikovanje po izzivih, ki jih prinaša ta aktivnost.
- Razvijanje veščin, ki so potrebne za interakcijo z razpoložljivimi priložnostmi.
- Povečanje izzivov, kadar aktivnost postane dolgočasna.
Zadovoljstvo ni odvisno od tega, kaj človek počne, temveč od načina, kako to počne.
Erotika je ena izmed oblik kultiviranja seksualnosti, usmerjena v razvoj telesnih spretnosti. Na neki način je erotika za seks to, kar je šport za telesno aktivnost. Toda pravo kultiviranje spolnosti se začne šele, ko povsem telesnim dimenzijam dodamo psihološke. Tretja dimenzija seksualnosti se pojavi, ko poleg telesnega užitka in zadovoljstva v romantičnem odnosu ljubimec občuti še pristno skrb za svojega partnerja.
Tako kot seks, je tudi hrana eden izmed osnovnih užitkov, ki so vgrajeni v naš živčni sistem.
Človek lahko v življenju občuti zadovoljstvo le prek svobodno izbrane discipline, s katero ga ohranja v mejah razuma.
Telo je kot sonda, polna občutljivih senzorjev, ki skušajo izvedeti čimveč o ogromnem vesolju, ki nas obkroža.
Zanos misli
Dobre stvari v življenju ne izvirajo le iz čutov. Nekatera izmed najbolj razburljivih izkustev, kar jih doživimo, nastanejo v našem umu. Sprožijo jih informacije, ki izzovejo našo zmožnost razmišljanja, in ne uporaba čutilnih veščin.
V nasprotju s tem, kar radi predpostavljamo, je kaos normalno stanje uma.
Spomin lahko upravičeno štejemo za najstarejšo umsko veščino, iz katere izhajajo vse druge. Spomin ni edino orodje, potrebno za oblikovanje tega, kar se dogaja v umu. Nesmiselno je pomniti dejstva, če se ne prilegajo vzorcem, če med njimi ne najdemo podobnosti in regularnosti. Najenostavnejši sistem za urejanje je poimenovanje stvari – z besedami, ki si jih izmišljujemo, pretvarjamo ločene dogodke v univerzalne kategorije. Beseda ima neznansko moč. Besede so gradniki večine simbolnih sistemov. Brez sistemov za urejanje informacij je zavest v stanju kaosa in nam niti najjasnejši spomin ne bo v pomoč.
Kadar je zunanji svet neusmiljen, lahko notranji simbolni sistem postane odrešitev.
Um, ki ni zmožen zagotoviti lastnih informacij, zlahka odnese v čudaštvo ali kaos.
Peter Berger in Thomas Luckmann, vplivna fenomenološka sociologa, trdita, da je pogovor tisti, ki drži skupaj naše doživljanje vesolja, v katerem živimo.
Kadar pisanje uporabljamo za nadzorovanje izkustev, ne da bi mu dopustili, da nadzoruje naš um, je pisanje neskončno subtilno orodje, ki nas bogato nagradi.
Spominjanje preteklosti ni le ključno pri ustvarjanju in ohranjanju osebne identitete, temveč je lahko tudi zelo zadovoljujoč proces.
Znanje, ki se na zdi nadzorovano od zunaj, si pridobimo z odporom, zato nam ne prinaša veselja.
Čeprav je specializacije nujna za razvoj kompleksnosti kateregakoli vzorca mišljenja, mora biti odnos med cilji in rezultati vedno jasen – specializacija je namenjena boljšemu razmišljanju in ni cilj sama po sebi. V filozofiji (in v drugih disciplinah) pride čas, ko je človek pripravljen za naslednji korak, ko se iz pasivnega konzumenta preobrazi v aktivnega producenta.
Zanos pri delu
Delo človeka oplemeniti ali ga naredi podobnega živali. Freudov recept za srečo je bil delo in ljubezen.
Najboljši način za izpolnjevanje človeških potencialov, ki so ga v preteklosti že večkrat predlagali različni verski in filozofski sistemi, je osmišljanje dela kot zanosne aktivnosti.
Zadovoljstvo na delovnem mestu je odvisno tudi od tega ali ima delavec avtotelično osebnost ali ne. Da bi lahko z delom izboljšali kakovost življenja, potrebujemo dve komplementarni strategiji. Po eni strani bi morali delovna mesta preoblikovati, da bi bila čimbolj podobna zanosnim aktivnostim. Po drugi strani pa bi morali ljudem pomagati razviti avtotelično osebnost in jih naučiti, kako prepoznati priložnosti za ukrepanje, izboljšati svoje sposobnosti in si določiti dosegljive cilje.
Kadar čutimo, da v neko nalogo vlagamo pozornost proti svoji volji, se počutimo, kot da zapravljamo svojo psihično energijo. Namesto, da bi nam pomagala uresničiti lastne cilje, imamo občutek, da jo trošimo za uresničitev ciljev nekoga drugega. Zdi se nam, da se čas, ki ga vložimo v take naloge, odšteva od skupnega časa, ki je na voljo za naše življenje.
C.K.Brighbill je zapisal: » Prihodnost ne bo pripadala samo učenemu človeku, ki se je naučil, kako modro izkoristiti svoj prosti čas.«[2]
Uživanje v samoti in družbi drugih
Izmed vseh stvari, ki nas plašijo, je strah, da bomo ostali izven toka človeške interakcije, zagotovo med najhujšimi.
Ker so za preživetje vse bolj računali na znanje kot na nagon, so imeli ljudje več koristi, če so medsebojno delili znanje. Osamljeni posameznik je v takih razmerah postal idiot, kar je v grščini prvotno pomenilo »odljuden človek« – nekdo, ki se ne zmore učiti od drugih.
Sčasoma se je, paradoksalno, razvijala dolga tradicija modrosti, ki nas opozarja, da so »pekel drugi ljudje«.
Socialno situacijo lahko preoblikujemo s ponovno opredelitvijo njenih pravil. Človeški odnosi so vodljivi, in če ima oseba primerne veščine, lahko spremeni njihova pravila.
Najstniki, ki se nikoli ne naučijo nadzirati svoje zavesti, postanejo odrasli brez discipline. Primanjkuje jim kompleksnih veščin, ki bi jim pomagale preživeti v tekmovalnem, informacijsko intenzivnem okolju. In kar je še pomembnejše: nikoli se ne naučijo, kako občutiti zadovoljstvo v življenju. Če želimo rasti in hkrati uživati življenje, moramo iz entropije, ki je neizogibno stanje življenja, ustvariti višjo obliko reda. Izzivi so priložnost za učenje in ne nekaj, čemur se je potrebno izogniti.
Francis Bacon pravi, da kdor je srečen v samoti je bodisi divja zver bodisi bog.
Verjetno je strukturiranje časa še bolj pomembno kot strukturiranje prostora. Če nekdo v samoti vidi priložnost za uresničitev ciljev, ki jih v družbi drugih ne more doseči, se tak človek ne počuti osamljenega, temveč uživa v samoti, ki mu omogoča razvijanje novih veščin.
Sodoben pojav razpadanja družine je posledica počasnega izginjanja zunanjih razlogov za vztrajanje v zakonski zvezi.
Sprejemanje omejitev je lahko osvobajajoče.
Brez koncentracije se kompleksna aktivnost sprevrže v kaos.
Ker prijateljstvo ponavadi vključuje skupne cilje in skupne aktivnosti je že po naravi zadovoljujoče. Družine nam zagotavljajo predvsem čustveno zaščito, prijateljstvo pa ponavadi vključuje skrivnostne novosti.
Resnična funkcija politike ni skrb za to, da nekateri posamezniki postajajo vse bogatejši, varnejši in močnejši, temveč skrb za to, da čimveč ljudi občuti zadovoljstvo v vse bolj kompleksnem bivanju.
Ukaniti kaos
Um vlada telesu. Velika katastrofa, ki onemogoči osrednji cilj življenja bodisi uniči človekov občutek samega sebe, bodisi mu zagotovi nov, jasnejši in bolj takojšen cilj, premagati izzive, ki jih je povzročil poraz.
Izmed vseh vrlin, ki se jih lahko naučimo, nobena ni bolj uporabna in bistvena za preživetje kot pogum.
Če se ljudje ne bi naučili raznih trikov za preobražanje sil nereda v nekaj, kar lahko izkoristimo, ne bi preživeli tako uspešno, kot smo. Preobrazbene veščine ponavadi razvijemo v pozni adolescenci. Zdrav najstnik ostane depresiven le pol ure.
Preobrazba, ki ljudi naredi močnejše vključuje tri glavne korake:
- Nesramežljiva prepričanost vase
- Osredotočenost pozornosti na okolico
- Odkrivanje novih rešitev
Skoraj vsaka situacija, s katero se srečamo v življenju, prestavlja možnosti za rast.
Pravila za razvoj zanosnega občutka:
- Postavitev ciljev
- Zatopljenost v aktivnost
- Usmerjanje pozornosti na dogajanje
- Učenje kako občutiti zadovoljstvo v trenutnem izkustvu
Osmišljanje življenja
Z vidika posameznika ni pomembno, kaj je končni cilj, vse dokler je to cilj dovolj prepričljiv, da tekom življenja ureja psihično energijo.
Smisel oziroma pomen je koncept, ki ga je težko definirati. Obstajajo trije načini kako lahko govorimo o pomenu smisla. Prvi pomen nas usmerja k cilju, namenu in smotru nečesa. Drugi pomen se nanaša na posameznikove namere. Tretji pa se nanaša na urejanje informacij.
Namen, sklep in harmonija poenotijo naše življenje in mu dajo smisel, ko ga preobrazijo v kompaktno zanosno doživetje.
Sociolog Pitrim Sorokin je različna obdobja zahodne civilizacije razdelil v tri faze. Poimenoval jih je senzatska (čutna), ideatska (nadčutna) in idealistična faza kulture. V vsaki vlada različen sklop prioritet.
Ljudje v nekaj korakih razvijejo svoj koncept o tem, kdo so in kaj želijo doseči v življenju.
- Začne z potrebo po ohranitvi občutka samega sebe.
- Kadar varnost telesnega jaza ni več vprašljiva, posameznik razširi svoje obzorje, da bi sprejel vrednote skupnosti.
- Naslednji korak vključuje refleksivni individualizem. Posameznik ni več slepo konformistične, temveč razvije avtonomno vest. Njegov cilj v življenju je želja po rasti, izboljšanju in aktualizaciji svojega potenciala.
- Zadnji korak je končni odklon od samega sebe, nazaj k integraciji z drugimi ljudmi in univerzalnimi vrednotami. Na tej stopnji zelo individualizirana oseba prostovoljno združi svoje interese s tistimi, ki pripadajo večji celoti.
Smoter usmerja naša prizadevanja, vendar ni nujno, da olajša tudi naše življenje. Cilji nas lahko vodijo v vse mogoče težave.
Cilji upravičujejo potreben napor že na začetku, kasneje pa napor upravičuje cilj.
Bogastvo možnosti, ki so nam na voljo, je razširilo osebno svobodo do stopnje, ki je bila nepredstavljiva še pred stotimi leti. Toda neizogibna posledica enako privlačnih izbir je negotovost pri izbiri smotra.
V idealnem scenariju se aktivnost in refleksija dopolnjujeta in podpirata. Dinamični red v vsebinah zavesti in občutek notranje harmonije sta posledici oblikovanja življenja v skladu z namero in sklepom.
Lačen lev opazi samo to, kar mu pomaga uloviti gazelo, siti lev pa se v celoti posveti toploti sonca. Toda nobena žival, ne more biti vzrok za lastno trpljenje, saj se med evolucijo niso dovolj razvile, da bi lahko občutile zmedo in brezup tudi po tem, ko so zadovoljile svoje potrebe.
Ko se posameznikova psihična energija zlije v življenjsko temo, zavest doseže harmonijo.
V preteklih nekaj tisoč letih, kar je zgolj delček sekunde v evolucijskem času, je človeštvo doseglo neverjeten napredek pri diferenciaciji zavesti.
Toda kompleksnost vključuje integracijo in diferenciacijo. Naloga naslednjih desetletij in stoletij bo razumeti te manj razvite dele uma. Tako kot smo se naučili ločiti drug od drugega in od okolja, se moram zdaj naučiti, kako se ponovno združiti z drugimi entitetami okoli nas, ne da bi pri tem izgubili težko pridobljeno individualnost. Problem smisla bo razrešen, ko se bodo nameni posameznika združili z univerzalnimi zanosom.
[1] V knjigi na strani 28
[2] V knjigi na strani 244
