Trg in morala
Obstajajo stvari, ki jih ni mogoče kupiti z denarjem, a dandanes jih je malo. Danes je skoraj vse naprodaj.
Trg in tržne vrednote so v zadnjih treh desetletjih začele urejati naša življenja bolj kot kdajkoli prej.
Najusodnejša sprememba, ki se je zgodila v zadnjih tridesetih letih, ni bilo naraščanje pohlepa, ampak razraščanje trga in tržnih vrednot na tista področja življenja, kjer nimajo kaj početi.
Zakaj bi nas moralo skrbeti, da gremo proti družbi, kjer je vse naprodaj? Iz dveh razlogov: pri enem gre za neenakost, pri drugem za korupcijo.
Če dobrim stvarem v življenju določiš ceno, jih lahko pokvariš.
Kadar se odločimo, da je nekatere dobrine mogoče kupiti in prodajati, se vsaj posredno odločimo, da ni nič narobe, če jih obravnavamo kot tržno blago, kot orodje za dobiček in izkoriščanje.
Težava politike ni v preobilici moralnih sporov, pač pa v njihovem pomankanju. Politika je pregreta zato, ker je večinoma prazna, brez moralne in duhovne vsebine. Ni se sposobna spopasti z vprašanji, ki ljudi res zanimajo.
Tržno razmišljanje že samo po sebi odstranjuje moralna vprašanja iz javnega življenja. Debata o moralnih mejah trgov nam bi omogočila, da se kot družba opredelimo, kje trgi služijo javnemu dobremu in kam ne spadajo.
Vrivanje v vrsto
Nihče ne mara čakanja v vrsti. Včasih lahko plačaš, da preskočiš vrsto.
Recimo napitnina vodji strežbe v polni restavraciji.
Varnostni pregled na letališču in karte za prvi razred in prioritetno vrsto.
Pravico, do preskakovanja vrste so začeli prodajati tudi v zabaviščnih parkih.
Na avtocestah po ZDA, lahko dnevni migranti kupijo izhod iz prometne gneče v hitrotekoče ekspresne pasove.
Na Kitajskem je plačano čakanje v vrsti v najboljših bolnicah postalo nekaj vsakdanjega.
Nekateri se ne strinjajo s prodajanjem pravice do vrivanja v vrsto. Trdijo, da razmah sistema bližnjic vedno bolj potiska v ospredje prednosti izobilja.
Etiko čakalnih vrst – kdor prej pride, prej melje – je zamenjala tržna miselnost – dobiš, kar si plačal. Ta premik kaže na nekaj večjega – na naraščajočo moč denarja in trgov na področjih življenja, kjer so včasih veljale netržne norme.
Zagovarjanje trga s čakalnimi vrstami sproži dva pomisleka. Pri prvem gre za spoštovanje osebne svobode, pri drugem pa za izboljšanje blaginje oziroma družbene koristi.
Ko ljudem dovolimo sklepanje obojestransko koristnih kupčij, trg razdeli dobrine tistim, ki jih najbolj cenijo, kar je merljivo z njihovo pripravljenostjo, da to plačajo.
Če je nekdo za neko dobrino pripravljen plačati, to ne odraža tega, kdo jo najbolj ceni, in sicer zato, ker je tržna cena odraz tako sposobnosti kot pripravljenosti, da nekaj plačaš.
Argument koristnosti, ki favorizira trg pred čakalnimi vrstami, je izpostavljen še enemu, bolj temeljnemu ugovoru: koristnost ni edini pomislek, ki ga je treba upoštevati. Kako se neka dobrin deli, je morda povezano s tem, za kakšne vrste dobrino gre.
Skorumpirati dobrino ali družbeno prakso pomeni, da jo degradiramo, da jo obravnavamo po nižjih vrednostnih merilih, kot bi bila zanjo primerno.
Če svete dobrine spremenimo v orodja dobička, jih vrednotimo na nepravi način.
Če bi Springsteen zaračunal toliko, kot trg še prenese, bi uničil darilno vez s svojimi oboževalci.
Ni razloga za mnenje, da razdeljevanje vseh dobrin ureja zgolj eno ali drugo načelo, torej čakanje ali plačilo. Norme se včasih spreminjajo, zato ni vedno jasno, katero načelo naj prevlada.
Spodbude
Barbara Harris je ustanoviteljica dobrodelne organizacije Projekt preventiva. Zagovarjala naj bi rešitev, da ponudimo zasvojenkam z drogami po 300 USD gotovine, če se odločijo za sterilizacijo ali dolgoročni nadzor rojstev. Nasprotniki imenujejo projekt ‘podkupnina za sterilizacijo’.
Če želimo ugotoviti, ali je ženska reproduktivna sposobnost lahko predmet tržnega posla, se moramo vprašati, kakšne vrste dobrina je to.
Ekonomisti trdijo, da se ljudje odločajo za svoja dejanja na podlagi tehtanja med koristmi in slabostmi dane možnosti.
Gary Becker zavrača zastarelo miselnost, da je ekonomija veda o delitvi materialnih dobrin. Po Beckerju ljudje funkcioniramo tako, da optimiziramo svoje blagostanje, ne glede na to, s čim se ukvarjamo.
Šole po ZDA skušajo izboljšati učni uspeh otrok tako, da jim plačujejo za doseganje dobrih ocen ali dobrih rezultatov na standardiziranih preizkusih.
Zdravstvena oskrba je drugo področje, kjer so v modi denarne spodbude. Zdravniki, zavarovalnice in delodajalci čedalje pogosteje plačujejo ljudem, da bi bili zdravi.
Denarne nagrade za spodbujanje zdravega vedenja sprožajo hude moralne polemike. Eden od pomislekov zadeva pravičnost in drugi podkupovanje.
Na splošno spodbude očitno delujejo bolje, če je treba ljudi spodbuditi, da nekam pridejo, kot pa da spremenijo svoje dolgotrajne navade.
Kar se začne kot tržni mehanizem, postane tržna norma.
Becker je uporabil izraz ‘senčne cene’ – hipotetične cene alternativ, pred katerimi stojimo, in odločitve, ki jih sprejemamo.
V obdobju naraščajočega zaupanja v trge je bilo bistvo Beckerjevega in Simonovega (Julian L. Simon) predloga hitro uzakonjeno. Leta 1990 je kongres določil, da se tujci, ki v ZDA investirajo najmanj 500.000 USD, lahko za dve leti priselijo skupaj s svojimi družinami, po tem pa lahko dobijo stalno zeleno karto, če z investicijo ustvarijo vsaj deset delovnih mest.
Ekonomisti pogosto domnevajo, da trg ne omadežuje in se ne dotakne dobrin, ki jih regulira. Vendar ni tako. Trg pusti svoj pečat na družbenih normah. Tržne spodbude pogosto skvarijo ali izrinejo netržne spodbude.
Vrtci v Izraelu so se soočali z znano težavo. Starši včasih pridejo prepozno po svoje otroke. Vrtci so uvedli denarno kazen. Število zamudnikov se je povečalo. Z uvedbo plačila so se spremenile norme. Starši so denarno kazen začeli dojemati kot plačilo.
Če želimo določiti, ali je kazen oziroma plačilo primerno, moramo najprej ugotoviti, kakšen je namen določene družbene institucije in norm, ki naj bi zanjo veljale.
Ceno onesnaževanja najlažje določimo tako, da jo obdavčimo. Davek na onesnaževanje je videti bolj plačilo kot globa, a če je dovolj visok, onesnaževalce na ta način dejansko prisilimo, da plačajo škodo, ki jo povzročijo.
Kritiki nadomestil za ogljik so slednje primerjali z odpustki oziroma denarnimi prispevki, ki so jih grešniki plačeval srednjeveški Cerkvi kot nadomestilo za svoje pregrehe.
Greg Mankiw je opisal ekonomijo kot skupino ljudi, ki v vsakdanjem življenju prihajajo v interakcijo. Po tem opisu ekonomija ni samo proizvodnja, distribucija in potrošnja materialnih dobrin, ampak tudi človeška interakcija na splošno ter principi, po katerih posamezniki sprejemajo odločitve. Eden od teh najpomembnejših principov je, da se ljudje odzivajo na spodbude. Razprava o spodbudah je v sodobni ekonomiji postala tako razširjenja, da je postala sinonim zanjo.
Sama beseda spodbuda se je v ekonomski diskurz prikradla šele v dvajsetem stoletju, večjega pomena pa ni imela vse do 80. in 90. let.
Bolj ko trg širi svoj vpliv na neekonomska področja življenja, bolj se začne prepletat z moralnimi vprašanji.
Če se odločimo za finančne spodbude, se moramo vprašati, če bodo te spodbude škodile odnosom in normam, ki bi jih bilo vredno zaščititi. Če želimo odgovoriti na to vprašanje mora tržno razmišljanje postati moralno razmišljanje.
Kako trg izriva moralo
Ali obstajajo stvari, ki naj jih z denarjem ne bi bilo mogoče kupiti.
Večina ljudi bi na to vprašanje odgovorila pritrdilno. Na primer prijateljstvo.
Na prvi pogled se torej zdi, da obstaja jasna razlika med dvema vrstama stvari: stvari (kot prijatelji ali Nobelove nagrade), ki jih z denarjem ne moremo kupiti, in stvari (kot ledvice in otroci), ki jih z denarjem lahko kupimo, a naj jih ne bi.
Vseeno lahko opazimo povezavo med primeri, kjer menjava za denar pokvari kupljeno dobrino, in spornimi primeri, kjer dobrina preživi prodajo, je pa zato domnevno degradirana, podkupljena in razvrednotena.
Ekonomisti ne marajo daril, ne gre jim v račun obdarovanje kot razumska družbena praksa.
Joel Waldfogel se je ukvarjal z ekonomsko neučinkovitostjo obdarovanju. Njegov zaključek, stvari, ki jih dobimo v dar, cenimo za 20 odstotkov manj glede na vrednost v trgovini, kot če bi jih kupovali zase.
Mankiw razlaga, da je obdarovanje vrsta signaliziranja, kar je ekonomski izraz za preseganje informacijske asimetrije. Ekonomisti se zavedajo, da imajo darila izrazno dimenzijo, čeprav si jih z načeli vede ne znajo razložiti.
Nekatera darila so izrazi odnosov, ki povezujejo, preizkušajo in reinterpretirajo naše identitete.
Trend denarjenja prazničnih daril je dobil zagon v 90. letih. Pomislite samo na vzpon darilnih kartic.
Čeprav z denarjem ne moremo kupiti prijateljstva, lahko kupimo znamenja in izraze prijateljstva – do neke točke.
Dve vrsti argumentov sta prisotni v debatah o tem, kaj naj bi z denarjem lahko kupili in česa ne. Ugovor glede poštenosti se sprašuje o neenakosti, ki jo tržna izbira lahko odraža, medtem ko se ugovor glede škodljivosti sprašuje o stališčih in normah, ki jim tržni odnosi lahko škodujejo ali jih razvrednotijo.
Tržna izbira ni prosta izbira, če so ljudje obupno revni ali nimajo možnosti, da bi se pogajali pod poštenimi pogoji.
Vedno več raziskav potrjuje, kar pravi zdrava pamet – da se finančne spodbude in drugi tržni mehanizmi lahko vrnejo kot bumerang, ker izrivajo netržne norme.
Če želiš ljudi motivirati z denarjem, jim moraš plačati dovolj ali pa sploh nič.
Trije primeri, odlagališče jedrskih odpadkov, zbiranje denarja v dobrodelne namene in zamujanje staršev v vrtec, kažejo, kako vnašanje denarja v netržno okolje lahko spremeni odnos ljudi in izrine moralno in državljansko dolžnost.
Zakaj naj bi nas skrbelo nagnjenje trgov do izrivanja netržnih norm? Iz dveh razlogov – finančnega in etičnega. Z ekonomskega stališča so družbene norme, kot sta družbena zavest in čut za skupnost, odlična naložba.
Mnogi ekonomisti danes priznavajo, da trg spremeni značaj dobrin in družbenih praks, katere ureja. Fred Hirsch in Dan Ariely sta pisala o tem. Eno od možnih razlag učinka komercializacije ponuja vedno več del s področja socialne psihologije. Te študije izpostavljajo razlike med notranjo in zunanjo motivacijo.
Kenneth Arrow govori o dveh ključnih načelih zaupanja v trge. Prvo se glasi, da komercializacija dejavnosti ne spremeni njenega značaja. Drugo načelo, ki se pojavi v njegovi kritiki, pa pravi, da je etično vedenje dobrina, ki jo je treba ekonomizirati. Trg, ki se nanaša na sebičnost, nas varujejo pred iztrošenjem omejenih zalog vrlin.
Dennis H. Robertson je začel s priznanjem, da se ekonomija zaradi želje po dobičku ne ukvarja z najplemenitejšimi človekovimi nagibi.
Altruizem, velikodušnost, solidarnost in državljanski duh niso dobrine, ki bi se trošile z rabo. Bolj so podobne mišicam, ki se s treningom razvijajo in postajajo močnejše.
Trg z življenjem in smrtjo
V podjetjih je že dolgo splošna praksa, da se življenjsko zavaruje direktorja in ostale vodilne, v primeru njihove smrti pa zavarovalnina služi kot nadomestilo za precejšnje stroške njihove zamenjave.
Ali je prav, da podjetja lahko služijo s smrtjo svojih zaposlenih? Celo nekaterim v zavarovalništvu se to zdi neokusno.
Fondi smrti so kibernetska različica klasičnih skupinskih stav na športne izide, s to izjemo, da igralci namesto stave na zmagovalca nogometne tekme tekmujejo v napovedovanju, katera slavna osebnost bo umrla v določenem letu. Internet je poln fondov smrti.
Pojav hišnikovih zavarovanj, popotnic in fondov smrti v 80. in 90. letih lahko obravnavamo kot epizodo v poblagovljenju življenja in smrti ob koncu 20. stoletja.
Če so stave na smrt sporne, razlogi za to očitno ležijo onstran tržne logike, v nedostojanstvenem odnosu, ki ga takšne stave izražajo.
Leta 1911 je Ameriško vrhovno sodišče podprlo pravico o prodaji ali odstopu police življenjskega zavarovanja.
Pogodba o zavarovanju življenja, za katero kupec nima nobenega interesa, je čista stava, ki kupcu daje zlovešč nasprotni interes, da se zavarovanje življenja konča.
Kadar trg s smrtjo postane domač in vsakdanji, se je težko vzdržati moralnega obsojanja.
Alan Buerger je leta 2000 začel odkupovati življenjska zavarovanja od ljudi nad 65. letom starosti in jih prodajati vlagateljem. Ta nova panoga sama sebe imenuje ‘življenjska poravnava’.
Imenske pravice
Avtogrami za denar. Bejzbolski igralci so začeli podpisovati avtograme za zneske, ki so bili odvisni od njihovega statusa.
Preobrazba bejzbolskih spominkov v tržno blago je spremenila odnos navijačev do te igre in njihove medsebojne odnose.
Avtogrami in osebni predmeti igralcev niso edino, kar je naprodaj. Isto velja za imena igrišč.
Celo osvojitev baze je sedaj sponzoriran dogodek.
Ko si je oglaševanje kupilo prostor na straniščnih stenah, so oglasi zašli tudi v knjige.
Večina današnjih političnih debat se odvija v tej smeri – med tistimi, ki zagovarjajo prosti trg, in tistimi, ki trdijo, da so tržne odločitve svobodne samo takrat, ko se sprejemajo pod enakimi pogoji, in samo kadar so osnovni pogoji družbenega sodelovanja enaki.
Vsi primeri komercializacije niso škodljivi. Da bi se odločili, kam oglaševanje spada in kam ne, ni dovolj, da se pregovarjamo glede lastniških pravic na eni strani in poštenosti na drugi. Pogovarjati se moramo tudi o pomenu družbenih praks in dobrem, ki ga utelešajo.
Nekatera mesta in države iščejo sponzorje za javne parke, poti in naravovarstvena območja.
Oglaševanje je zavzelo tudi dve instituciji, ki sta najmočnejša temelja civilne oblasti in javne koristi: zapore in šole.
Razbesnela komercializacija šol je škodljiva na dva načina. Kot prvo je večina sponzoriranih učnih gradiv polna pristranskih, popačenih in površnih podatkov. Drugo je problematično, ker je v nasprotju z njenim namenom.
Ko si imenske pravice in občinsko oglaševanje lastita naš skupni svet, razvrednotita njegov javni značaj. Komercializacija poleg škode, ki jo naredi določeni dobrini, škoduje skupnosti.
Demokracija ne zahteva idealne enakosti, zahteva pa, da si državljani delijo skupno življenje. Ali se želimo družbo, kjer je vse naprodaj.
