O naši moralni zbeganosti
Trditev, da človek mora nujno povrniti dolg, je nekaj posebnega prav po tem, da ne drži niti po standardni ekonomski teoriji. Upnik domnevno prevzema neko mero tveganja.
Porabniški dolg je kri, ki napaja naše gospodarstvo. Vse moderne nacije so sezidane na deficitarnem financiranju.
Večina ljudi meni, da je: vračilo sposojenega denarja kratko malo moralno dejanje in da so ljudje, ki denar redno posojajo, vsi po vrsti pokvarjenci.
Med listanjem po svetovni literaturi skoraj ni mogoče naleteti na kako sočutno upodobitev posojevalca.
Zmožnost denarja je ta, da spreminja moralo v brezosebno računico.
Mit o neposredni menjavi
Kje je razlika med dolžnostjo kot občutkom, da se je treba vesti tako in tako ali celo da si komu kaj dolžan, in dolžnostjo v pravem smislu besede? Odgovor je preprost: v denarju. Razlika med dolžnostjo in dolžnostjo je, da je mogoče dolg natančno ovrednotiti. Za to pa je potreben denar.
Tako je zgodovina dolga nujno tudi zgodovina denarja.
Najprej je neposredna menjava, potem šele denar. Posojanje se razvije šele pozneje.
Ekonomisti na splošno govorijo o treh funkcijah denarja. Menjalno sredstvo, obračunska enota in ohranjevalec vrednosti.
Sčasoma se, vsaj kar se tiče trgovanja na daljavo, vse skupaj zvede na žlahtne kovine, saj so trajne in prenosljive in jih je tudi mogoče brez konca deliti na identične koščke.
Raziskovalci si zdaj že stoletja prizadevajo odkriti bajeslovno deželo neposredne menjave – a uspeha nimajo. Zakaj ni nobenih družb, ki bi temeljile na neposredni menjavi. Bile bi to namreč družbe, v katerih bi bili drug drugem ves čas z nožem na grlu, pripravljeni, da zarežemo, a ne da bi kdaj to naredili.
Ko propade kaka nacionalna ekonomija se hitro izoblikujejo dodelani sistemi neposredne menjave: Rusija v devetdesetih letih 20 stoletja ali Argentina okoli leta 2002. Bolj pogosta rešitev je prevzetje takšnega ali drugačnega kreditnega sistema.
Prvotni zgledi so torej opisovali ljudi, ki so si izmislili kreditne sisteme, ker je bila na voljo premalo denarja – namreč zlatnikov in srebrnikov.
Denar v stari Sumeriji okrog leta 3500 pr. n. š. je bil proizvod trgovskih transakcij. Iznašli so ga uradniki, zato da so imeli pregled nad resursi in da so lahko selili reši iz oddelka v oddelek.
V resnici nismo imeli najprej neposredne menjave, pa potem izumili denarja in nazadnje razvili kreditnega sistema. Zgodilo se je ravno obratno.
Prvotni dolgovi
Zakaj se mit neposredne menjave še naprej vleče?
Recimo temu ultimativna apoteoza ekonomije kot zdrave pameti. Denar je nepomemben. Ekonomije so v resnici orjaški sistemi neposredne menjave.
Mitchell-Innes je nastopal kot tolmač teorije, ki je postala znana z imenom »teorija o denarju kot kreditu«. Kreditni teoretiki so zatrjevali, da denar ni blago, ampak računovodsko orodje. Z drugimi besedami, da sploh ni stvar, ampak le reč.
Denar naj bi bil le merska enota. Merska enota za merjenje dolga. Kovanec je po svojem učinku zadolžnica.
Vrednost denarne enote ni mera vrednosti kakega predmeta, marveč le mera zaupanja v soljudi. Valuta postane tisto, kar je pripravljena vzeti država.
V času Henrikove Anglije so bile zadolžnice rovaši, zarezane leskove palice. Ko so označili za kakšno dolžino, vsoto gre, sta obe strani vzeli polovico preklane palice. Upnik je vzel stock (deblo) – od tu izraz stok-holder za delničarja, upnik pa je vzel stub (odcepek).
Dejanski šibki člen v državnokreditnih teorijah o denarju je bil vseskozi element davkov. Eno je pojasniti, zakaj so prav države terjale dajatve (namreč da so ustvarile trge). Nekaj drugega pa se je vprašati: »Kdo jim je dal to pravico?« Eni pravijo, da država pobira davke, da nam lahko nudi storitve. Druga pa je bližje državnokreditnim teorijam. Tu govorimo o teoriji prvotnega dolga. Države uporabljajo davke za to, da ustvarjajo denar. To pa lahko počnejo, ker so postale varuhinje dolga, ki ga imajo državljani med sabo. Ta dolg je bistvo družbe kot takšne.
Teoretiki prvotnega dolga ustvarjajo ta mit. To je njihov izmislek. Tako tudi ideja, da so davki posledica prvotnega dolga, ne zdrži.
Teorije o eksistencialni zadolženosti nazadnje vedno sprevržejo v načine upravičevanja – ali polaščevanja – struktur oblasti.
Dalo bi se celo reči, da imamo tukaj v ideji o prvotnem dolgu v resnici ultimativni nacionalistični mit. Trge so ustvarile države. Trgi potrebujejo državo.
Okrutnost in odrešenje
Kdo ima prav, tisti, ki vidijo v denarju blago ali tisti, ki vidi v denarju zadolžnico. Odgovor je oba.
V Bibliji je enako kot v Mezopotamiji svoboda zadobila predvsem pomen oprostitve od posledic zadolženosti
Skoraj vso človeško zgodovino ni denar večini človeštva pomenil nič drugega kot grozljivo grožnjo, da bodo sinovi in hčere odgnani na domove gnusnih tujcev.
Kadarkoli je v zgodovini prišlo do odkritega političnega konflikta med razredi, se je povečini vrtel okoli zahteve po izbrisu dolgov.
Kratka razprava o moralni utemeljenosti ekonomskih odnosov
Levi-Strauss je dejal da je mogoče človeško življenje videti, kakor da je sestavljeno iz treh sfer: jezika (ki se sestoji iz menjave besed), sorodstva (ki se sestoji iz menjave žensk) in ekonomije (ki sestoji iz menjave reči). Vse troje pa uravnava isti temeljni zakon recipročnosti.
Večina med nami si sicer lahko predstavlja, da smo takšni ali drugačni dolžniki svojih staršev, a le redki si sploh predstavljamo, da je dolg mogoče poravnati – ali celo, da bi tak dolg sploh smeli poravnati.
Tri glavna moralna načela, na katerih je mogoče utemeljevati ekonomska razmerja in ki se vsa pojavljajo v človeški družbi: komunizem, hierarhija in menjava. Komunizem je katerokoli razmerje med ljudmi, ki se ravna po načelu »vsakdo po svojih zmožnostih, vsakomur po njegovih/njenih potrebah«. V resnici je komunizem temelj človeškega druženja in družbe. Pri menjavi gre za enakovrednost. Je dvosmerni proces med dvema stranema, od katerih vsaka vrača milo za drago. Trgovska menjava je neosebna. Obstajati mora neko minimalno zaupanje, da bomo transakcijo izvedli. V razmerjih, ki temeljijo na izrecni hierarhiji ni recipročnosti. V praksi hierarhija deluje po logiki precedence.
Najbolj dramatični trenutki so tisti, ko začne groziti, da bo menjalno razmerje prešlo v hierarhično.
Dolg je zelo specifična reč, ki nastaja v zelo specifičnih situacijah. Predvsem terja razmerje med dvema človekoma, ki drug drugega nimate za fundamentalno različno vrsto človeka, ki sta si vsaj potencialno enaka, ki sta si v vsem, kar je zares pomembno, dejansko enaka, nista pa si enaka v danem trenutku – ob vsem tem pa imata na voljo tak ali drugačen način, da me sabo poravnata reči.
Vse dokler dolg ni odplačan, velja logika hierarhičnosti. Tu ni več recipročnosti.
Dolg je potemtakem samo menjava, ki ni izpeljana do konca.
Igre seksa in smrti
Zgodovinsko gledano so trgovska gospodarstva – zdaj se jim reče tržne ekonomije – razmeroma nov pojav. Večji del zgodovine so prevladovale humane ekonomije. Kakšne vrste dolgov, kakšne vrste kredita in debeta si ljudje nabirajo v humanih ekonomijah?
Primitivni denar naj bi bil priznanje, da je življenje dolg. Ni bil namenjen poravnanju dolga, temveč priznanju, da dolga ni moč poravnati.
V nekem smislu to zelo spominja na teorijo prvotnega dolga: denar vznikne iz priznanja absolutnega dolga do tistega, ki vam je podaril življenje.
Samo kadar se je v enačbo pritaknilo nasilje, se je začelo kupovanje in prodajanje ljudi.
Če hočeš, da se znotraj humane ekonomije kaj prodaja, moraš to reč najprej iztrgati iz njenega konteksta. Tako je namreč s sužnji: to so ljudje, ukradeni iz skupnosti, ki jih je naredila.
Čezatlantska trgovina s sužnji je bila v celoti velikanska mreža kreditnih razmerij.
V humani ekonomiji je vsaka oseba enkratna in neprimerljive vrednosti, ker je po sebi enkratno pletišče razmerij z drugimi.
Če smo postali dolžniška družba, je to zato, ker se še nismo otresli dediščine vojne, zavojevanj in suženjstva.
Čast in ponižanje, ali o temeljih sodobne civilizacije
Suženjstvo je imelo ključno vlogo pri nastanku trgov vsepovsod po svetu.
Najboljša metoda je ta, da začnemo od enega samega, čudnega, spornega koncepta, koncepta časti. Čast še ni dostojanstvo. Reklo bi se lahko celo, da je čast pretirano dostojanstvo.
Kot kaže so nekatere izmed kar najbolj pristno arhaičnih oblik denarja rabile natanko za izražanje časti in ponižanje.
Al-Whaid pravi, da človek postane suženj v okoliščinah, v katerih bi sicer umrl.
Srednjeveški irski zakoni so videti iz naše perspektive tako nenavadni zato, ker ni bilo njihovim uporabnikom niti najmanj nerodno s tolikšno natančnostjo vrednotiti človeško digniteto.
V antični Grčiji se je »časti« reklo time. Denar je bil, vendar z njimi niso nič kupovali; veljaki so življenje namenjali iskanju časti, ki se je materializirala v obliki privržencev in zakladov. Prav tako so prezirali trg. Denar je bil tako mera za vse, kar ni bilo častno. V trenutku, ko so se razvili komercialni trgi, so se v grških mestih začeli vsi tisti socialni problemi, ki so v bližnjevzhodna mesta trpinčili že tisočletja: govorim o dolžniški krizi, o upiranju dolžništvu, o političnem nemiru.
Zdaj ko je bil tu denar, se je brisala razlika med darilom in posojilom.
Čast je kakor kredit: gre za zmožnost, da držiš besedo, v primeru pa, če ti kdo stori kaj žalega, da poravnaš račun.
Nemški pravni teoretik Rudolf von Jhering je izrekel znamenito pripombo, da je antični Rim zavojeval svet kar trikrat: prvič z vojskami, drugič z vero, tretjič z zakoni. Lahko bi bil dostavil, in vsakokrat bolj temeljito.
Rimsko pravo zatrjuje, da je temeljna oblika lastništva zasebno lastništvo. Temeljna oblika lastništva je zasebno lastništvo. Gre za absolutno lastnikovo pravico, da s svojo lastnino počne, kar ga je volja.
Ideja o absolutni zasebni lastnini je v resnici izvedena iz sužnosti.
Rimsko suženjstvo je bilo zgodovinsko res nenavadno, ker sta se ujela dva dejavnika. Najprej je bila tu njegova arbitrarnost. Drugi dejavnik pa je bil absolutnost te oblasti.
Liberalci kot Adam Smith, so si svobodo razlagali kot pravico, da lahko počneš s svojo lastnino, kar te ježe volja. V resnici pravica enega človeka ni nič drugega kot obveznost drugega.
Moderne zamisli o pravicah in svoboščinah izvirajo iz teorije, ki je postala znana z imenom »teorija naravnega prava« – ta pa je nastala okrog leta 1400, ko jo je na konceptih rimskega prava razvil Jean Gerson, rektor Pariške univerze. Njemu je lastnina pomenila lastnino, ki jo je bilo mogoče zamenjati na isti način in z enakimi pogoji kot katerokoli drugo lastnino.
Kmalu so začeli s podobnimi argumenti upravičevati absolutno oblast države. Prvi, ki je argumentacijo zares razvil, je bil Thomas Hobbes v 17. stoletju.
Nekdanje suženjstvo je odpravljeno, a sama zamisel, da se lahko človek sam od sebe vsaj začasno (kot vemo vsi, ki delamo od devete do pete) odreče svoje svobode, se še kar ohranja.
Kredit proti žlahtni kovini in zgodovinski ciklusi
Kovani denar se je razvil na treh koncih: na Veliki planjavi severne Kitajske, v dolini reke Ganges in v deželah okoli Egejskega morja. Vse pa se je zgodilo nekje v 6. stoletju pr. n. š..
Žlahtna kovina dobi prednost predvsem v času vsesplošnega nasilja. Kreditni sistemi prevladujejo v času relativnega mira. Ti cikli se izmenjujejo. Od 3.500 do 800 pr. n. š. je vladal virtualni kreditni denar. Od 800 pr. n. š. do 600 n. š. so se uveljavili kovanci. Virtualni kreditni denar se je vrnilo od 600 do 1450 n. š. Po 1450 se je svet spet vrnil k zlatu in srebru. Ta doba naj bi se končala po letu 1971, ko je Nixon ukinil vezavo dolarja na zlato.
Aksialna doba 800 pr. n. š – 600 n. š.
Aksialna doba ali nasičena doba. Izraz je skoval eksistencialni filozof Karl Jaspers. Ta doba sovpada s časom v katerem so izumili kovance
V času aksialne dobe so nastale nove vrste vojsk. Take, ki so jih sestavljali izurjeni poklicni vojaki in ne več le aristokratski vojščaki. Da so lahko razdelili plen, so potrebovali lahko prenosljivo sredstvo vrednosti.
Ena od teorij dejansko trdi, da so Lidijci prve kovance iznašli prav z namenom, da bi z njimi plačevali najemniške vojake.
Kovnice so bile v templjih, mestne državice pa so razvile nešteto načinov distribucije kovancev, ne samo med vojake.
Geoffrey Ingram pravi sistemu, ki se je razvil, »kompleks vojska-kovanci«, čeprav bi bilo po mojem bolj ustrezno, če bi ga poimenoval »kompleks vojska-kovanci-suženjstvo«.
Kako so na gospodarstvo gledali prvi budisti, še lep čas velja za precejšen misterij. Po eni strani menihi kot posamezniki niso smeli imeti nobene lastnine. Po drugi strani pa so budisti, najsi so bili še tako sumničavi, kar se je tikalo dragih kovin, gledali na kreditiranje z blagohotnostjo. Gre za eno od redkih velikih religij, ki ni nikoli formalno obsodila oderuštva.
Kitajska nikoli ni kovala zlatnikov in srebrnikov.
Prevladujoča šola političnega mišljenja v času vojskujočih se držav, je bila legalistična.
Pari – egoizem proti altruizmu, dobičkarstvo proti dobrodelnosti, materializem proti idealizmu, preračunljivost proti spontanosti – nič od tega se ne bi bilo mogoče zamisliti, če ne bi izhajali iz čistih, preračunljivih, koristoljubnih tržnih transakcij.
Kot kaže so se trgi vsaj na Bližnjem vzhodu pojavili kot stranski učinki državnih upravnih oblastnih sistemov. Sčasoma pa se je tržna logika sprepletla z vojaškimi zadevami.
Kjer vznikne kompleks vojska-kovanci-suženjstvo nastanejo tudi materialistične filozofije.
Srednji vek 600 – 1450
V aksialni dobi sta vzniknila komplementarna ideala blagovnih trgov in svetovnih univerzalnih religij: srednji vek je bil čas, ko sta se ti ustanovi začeli spajati. Začela se je vrnitev različnih oblik virtualnega kreditnega denarja.
V Evropo je pravi srednji vek prišel s štiristoletno zamudo.
Kitajska monetarna teorija je bila od nekdaj kartalistična.
Veliki grožnji oblastem sta bili vselej isti: nomadska ljudstva s severa ter ljudski nemiri in vstaje.
Ideja o neskončnem dolgu vznikne, ko logika trešči v absolutno ali, kot bi bilo morda boljše reči, v kaj, kar absolutno kljubuje logiki menjave. Kajti na svetu so reči, ki se tega zmožne.
Za srednji vek je značilen vsesplošen premi proti abstrakciji: pravo zlato in srebro sta se v glavnem preselila v cerkve, samostane in svetišča, denar je postal spet virtualen.
Države niso skoraj nikoli bile prvotne stvariteljice novih oblik papirnega denarja, ki je prihajal v obtok; v resnici je bit ta izraz priznanja in diverzificiranja rabe kreditnih instrumentov, ki so nastali med vsakdanjimi poslovnimi transakcijami.
Politiko vpreganja sužnjev v vojaške vrste so se držale vse države, ki so nasledile islam, vključno z Moguli, svoj vrh je doživela v znamenitem mameluškem sultanatu v Egiptu 13. stoletja.
Islam je z naklonjenostjo gledal na trgovino. Tudi prepovedi glede oderuštva niso vplivale na rast trgovine in razvoj kompleksnih kreditnih instrumentov.
Kar se tiče financiranja, so se ob pomankanju naložb, ki bi prinašale obresti, še najraje držali družabništev. Včasih so trgovci šli v partnerstva brez kakršnegakoli kapitala, zgolj s svojim ugledom. Temu se je reklo »družabništvo dobrega glasu«.
Velik del doktrine svobodnega trga smo si, kot vse kaže, po kosih sposodili iz zelo drugačnega socialnega in moralnega vesolja. Širjenje islama je omogočilo trgu, da je postal globalni pojav, ki je deloval v glavnem neodvisno od države, torej skladno z lastnimi notranjimi zakoni.
Cerkev je nasprotovala oderuštvu, bolj malo pa je imela reči o razmerju fevdalne podložnosti. Tudi trgovina je bila še vedno problem. Mnogi so bili mnenja, da ni mogoče biti obenem trgovec in kristjan.
Ideja o interesse, od koder izvira sedanji angleški interes, gre za odškodovanje za izgubo, ki jo ima upnik zaradi prepoznega poplačila.
Pogosto boste slišali, da so pionirji modernega bančništva templarji.
Večina kapitala za bančniška podjetja je izhajala iz sredozemske trgovine z dišavami, ki so prihajale čez Indijski ocean, in z orientalskim luksuznim blagom.
Ghazali je zatrdil, da je temelj vrednosti denarja prav to, da nima lastne vrednosti, kajti prav to mu dovoljuje, da obvladuje, odmerja in odreja vrednost drugih reči.
Za kitajske teoretike je bil Aristotelov argument, češ da je denar kratko malo družbena konvencija, komajda radikalen; to je bilo namreč samoumevno. Denar je bil tisto, kar je cesar uveljavil kot denar.
Doba kapitalističnih veleimperijev 1450-1971
Dobo raziskovanja so zaznamovale različne stvari: vznik moderne znanosti, kapitalizem, humanizem, nacionalna država.
Ko je kuga pomorila približno tretjino evropske delovne sile je sledil drastičen porast cene dela. V naslednjih stoletjih so vse to zatrli s silno inflacijo. Med letoma 1500 in 1650 so cene v Angliji narastle za petkrat, mezde pa so se zviševale le polagoma. Verjetno zaradi vsega pritoka zlata in srebra iz Novega sveta. Toda v Evropi je ostalo le malo zlata in srebra, ki je odhajalo naprej v Indijo in Kitajsko. Inflacijo je v resnici povzročalo to, da so lahko tisti, ki so imeli nadzor nad dragimi kovinami – država, bankirji, veletrgovci – spreminjali pravila.
Evropa je že vse od rimskih časov izvažala zlato in srebro na Vzhod.
Denar vselej premore potencial, da postane sam svoj moralni imperativ. Dolžniku je svet zveden na zbir potencialnih nevarnosti, potencialnega orodja in potencialnega blaga.
Pod novim kapitalističnim redom je bila logiki denarja podeljena avtonomija, potem šele so postopoma reorganizirali okrog njega politično in vojaško oblast.
Kmetske vizije komunističnega bratstva se niso pojavile kar meni nič tebi nič. Koreninile so v dejanskem vsakodnevnem izkustvu, kajti kmetje so skrbeli za srenjska polja in gozdove, vsak dan so sodelovali med seboj in so si bili kot sosedje solidarni. Prav tako pa je vsakdo dobro vedel kdo komu kaj dolguje.
V tem svetu je bilo zaupanje edino, kar je bil res kaj vredno. Večina denarja je bila tako ali drugače na up, kajti večino posojil so potrjevali s stiskom roke. Posledica je bila, da finančnih pogojev sploh ni bilo več mogoče ločiti od moralnih. In tako so vsa moralna razmerja začela veljati za razmerja dolga. Odpusti nam naše dolgove.
Koncept lastnega interesa je ključ do nove filozofije. Kako je prišlo do tega, da je splošna teorija o človeški motivaciji izšla iz besede, ki je prvotno pomenila odškodnino za zamudo pri odplačilu dolga.
Lastni interes, lastni prid, se je prvikrat pojavil v delih italijanskega zgodovinarja Francesca Guicciadinija (Machiavellijev prijatelj) okrog leta 1510.
Zgodba o virih kapitala je zgodba o tem, kako se je ekonomija zaupanja (kredita) spremenila v ekonomijo interesa (obresti): za zgodbo o postopnem predugačenju moralnih omrežij, v katere vdira brezosebna – in pogosto maščevalna – državna oblast.
Kriminalizacija dolga je bila torej kriminalizacija samega temelja človeške družbe.
Smith si je vlogo porabniškega kredita v svoje času kratko malo izmislil, enako kot je storil tudi s svojim pojasnilom glede nastanka denarja.
Kaže, da so skoraj vsi elementi finančnega aparata, ki ga zdaj enačimo s kapitalizmom – centralne banke, delniški trgi, prodaja brez kritja, borzne hiše, špekulativni baloni, sekuritizacija, anuitete – nastali ne že pred samo ekonomsko vedo, ampak tudi pred nastankom tovarn in mezdnega dela.
Kapitalizem je sistem, ki iz hazarderja dela ključni delec svojega delovanja, kakor ga ni nikoli prej noben sistem; o obenem se zdi, da je kapitalizem enkratno nezmožen verjeti v svojo večnost.
Državni dolg je, porojen v vojni, država pa ni dolžna vsem enako, ampak predvsem kapitalistom.
Začetek nečesa, kar je treba šele opredeliti – od leta 1971 do zdajle
15 avgusta 1971 je Nixon dejal, da dolarji niso več zamenljivi za zlato. S tem je Nixon sprožil režim plavajočih valut, ki traja še danes.
Nova globalna virtualna valuta je zakoreninjena v vojni še bolj kot so bile stare.
Moderno kartičarstvo se je začelo z vpeljavo Vise in Mastercarda leta 1968. American Express pa je bil lansiran deset let prej.
Kitajska je imela za časa dinastije Han uveden tributni sistem, ko so v zameno za priznanje cesarja, te države obdarovale. Ali je današnja finančni sistem, ko Vzhod podpira ameriški vojaški ustroj z dolarskimi »posojili« res sistem posojil ali že tributni sistem?
Dva cikla ljudskih gibanj sta od 1945-78, ko so se terjale pravice, ki gredo z državljanstvom, drugi od 1978-2005 pa je terjal udeležbo v kapitalu.
Temelj vseh človeških razmerij utegne biti komunizem – se pravi, tisto skupništvo, ki se v vsakodnevnem življenju kaže predvsem v tistem, čemur pravimo ljubezen – a na to je vselej postavljen še takšen ali drugačen sistem menjave in za povrh tudi hierarhični sistem.
Bogataši so zdaj po zaslugi svojih visoko zadolženih korporacij glavni dolžniki. To naj bi bil argument o demokratizaciji financ.
Dolg ne poravnavajo res vsi, ampak samo nekateri.
