Duhovna moč knjižnega izročila daleč presega vso materialnost tega sveta, saj nas kaže v tem, kar smo, ne v tem, kar se vidi, da smo.
Branje je pogosto osebni umik v samoto lastnega sveta, tudi pobeg iz realnosti, v kateri se najbrž vsakdo od nas občasno počuti kot bitje z drugega planeta.
Knjige širijo kapaciteto našega uma in nam v digitalnem svetu razdrobljene pozornosti vračajo čas – za avtorefleksijo o prebranem in doživetem, za kakovostno bivanje in predvsem za dobro, mirno življenje.
Knjiga kot del materialne kulture v digitalnem vesolju
Družba se je konec 20. stoletja preoblikovala v družbo omrežij.
Digitalna tehnologija širi prostor znanja, odpira možnosti za sodelovanje in izmenjavo, a hkrati spreminja osnovno organizacijsko načelo, ki temelji na t.i. redu knjige. Pretvarja ga v digitalno-informacijskih prostor ali dokumentno vesolje, za katero sta poleg elektronskega, digitalnega delovanja in omrežja značilna besedilna nestabilnost in neskončno število izvodov.
Knjigo tako fizično kot simbolno povezujemo z znanjem oziroma prenosom znanja. Izobraževanje pa je vez med preteklostjo in sodobnostjo.
Tehnologija je spremenila načine komunikacije in pretok informacij. Besedila so krajša, jezikovno se drsi v deformalizacijo in kognitivni napori branja in učenja so tarča napadov.
Knjiga kot predmet je produkt založništva in tiskarstva; v sebi skriva prastaro dihotomijo vsebine in forme, oblike in pomena. Narava knjige se v digitalni revoluciji spreminja.
»Kje je znanje, ki smo ga izgubili v informacijah?«[1]
Najsi bodo to oblačila, knjige, tablice ali pametni telefoni, vse to tvori našo snovnost, naše zunanje okolje, ki nas navaja nase in sproža našo delovanje, tudi nezavedno.
Založništvo je dragocena panoga, zaradi katerega lahko beremo zgodbe, a tudi listamo po knjigi kot predmetu.
Katere načine branja poznamo
Branje v primerjavi z govorjenjem ni ena temeljnih človekovih dejavnosti. Branje nam ni prirojeno, nimamo gena za branje, brati se naučimo.
Branje se razvija skozi določene stopnje. Najprej gre skozi predbralne stopnje, nato sledi prepoznavanje skozi asociativne povezave črka-glas ter povezovanja v besede, nato pa se uri tekočnost branja in se vstopa v fazo razumevanja.
Pomemben element branja je tudi motivacija, če je le ta zunanja, potem le-ta ne vodi do tako globokega razumevanja besedil, kot če motivacija prihaja od znotraj, od resnične želje po razumevanju in raziskovanju prebranega.
Ločujemo lahko tudi informativno in poglobljeno branje. Pri informativnem poznamo tehnike kot so tehnika preleta ali diagonalno branje. Kovač in van der Weel[2] govorita o kulturnem preobratu kot posledici digitalizacije in opredeljujeta tri načine branja, ki so povezani z dolžino besedil in medijem, na katerem beremo:
- Branje s preletom
- Vživeto branje
- Poglobljeno ali globoko branje
Naomi Baron[3] govori o načinih branja kot dvojicah:
- Branje s preletom in skeniranjem v nasprotju z linearnim branjem
- Ekstenzivno in intenzivno branje (več knjig manj poglobljeno, ena knjiga poglobljeno)
- Enkratno branje napram vnovičnem
- Tesno branje – kot smer v literarni zgodovini in kot analitično branje
- Globoko branje v primerjavi s hiperbranjem (digitalni)
- Linearno branje v primerjavi s hiperlinkanje
- Branje enega besedila v primerjavi z branjem več dokumentov hkrati
Dejstva, da je digitalizacija spremenila načine, kako beremo, ni mogoče zanikati.
Nosilec medija ima pri branju večjo vlogo, ko vprašanja postanejo zahtevnejša. Bolj ko je zahteva po znanju, ki izhaja iz prebranega, kompleksnejša, večja je razlika v prid branja knjige napram digitalnemu zapisu. Ta razlika pa ni samo zaradi medija kot takega, temveč se kaže, da uporabniki, ki so bolj digitalni domorodci, že v pristopu vložijo manj truda v prebiranje digitalnih zapisov kot v zapise na papirju.
Stavangrenska deklaracija (2018) ugotavlja, da bralci pri branju na zaslonu precenjujejo svojo sposobnost razumevanja besedila ter da je razumevanje predvsem daljših neleposlovnih besedil boljše, če jih beremo na papirju kot na zaslonu.
Pozornost je časovno omejena. Pozornost moramo znova in znova obnavljati, pozornosti ni mogoče zadržati pri nečem, kar se ne spreminja. V digitalnem svetu je spreminjanje okolja lahko. Pri knjigi ko pade pozornost ponavadi prenehamo brati.
Digitalne generacija pričakujejo, da imajo ves čas na dosegu roke zabavo, nekaj, s čimer je mogoče zapolniti čas in pregnati dolgčas.
Spomin je kot mišica, ki jo je treba nenehno uriti. A zgodovina kaže, da je že po iznajdbi pisave potreba po nenehnem urjenju znanja, ki bi si ga morali zapomniti, začela usihati. Na kapaciteto delovnega spomina močno vpliva pozornost.
Skrolanje slabi vizualni spomin in orientacijo. Digitalna amnezija pomeni, da ubiramo bližnjice in si dolgoročni spominov sploh ne trudimo več utrditi, temveč informacijo raje poiščemo na internetu. Ko prikličemo eksplicitni dolgoročni spomin v delovni spomin, se spremeni nazaj v kratkoročnega. Ko ga znova utrdimo, pridobi novo vrsto povezav – nov kontekst. Človeški biološki spomin je v nenehnem stanju obnavljanja. Če je nekdaj veljalo, da zmoremo v delovnem spominu obdržati 7 +/-2 podatka, potem se ta številka danes pomika proti 4 +/-1 podatek.
Digitalna kultura temelji na takojšnosti oziroma neodložljivost. Zaradi tega nas ta kultura sili v spreminjanje naših bralnih navad. Vse postaja hitro in plitko.
»Kar počasi, so mi knjige šepetale s svojimi zaprašenimi glasovi, nikamor ne gremo.«[4] »Nekoč sem bil potapljač v morju besed. Zdaj samo deskam po njegovi površini.«[5]
Kako se razvija razmišljujoči in beroči um
Branje je eden najprepričljivejših dokazov o plastičnosti človeških možganov. Branje nastane ko se možgani naučijo prevajanja fonetično in grafično povezanih enot v formalne strukture z določeno semantično vrednostjo.
Ko začnemo poglobljeno brati, ne le da sprejemamo informacije, temveč ob njihovi analizi in potem uporabi, kreiramo nove oblike, ki kreirajo nove okvire, ki kreirajo novo znanje. Prav v tej ustvarjalnosti je brezmejnost beročih možganov. David Ross govori o treh nalogah beročih možganov: prepoznavanje vzorcev, strategija napovedovanja oziroma predvidevanja ter čutenje.
Zakaj je pomembno, da otroku beremo? Jezik knjig je drugačen od govorjenega jezika tako v izboru besedišča kot v skladenjski strukturi.
Pomembno je, da v obdobju zgodnje pismenosti vzpostavimo kognitivne mehanizme, ki nam omogočajo poglobljeno branje daljših besedil.
Kaj nam o branju lahko pove telo
Branje se začne z očmi. Oko najbolj oblikuje fizični, materialni vidik branja, saj narekuje delovanje preostalega telesa.
Telesne navade pri branju predstavljajo niz takoimenovanih utelešenih predkognitivnih dejavnosti in vplivajo na dojemanje prebranega besedila.
Z digitalizacijo se je samoumevna usklajenost delovanja oči in rok spremenila, ker se je prilagodila novim oblikam besedila.
Fizična knjiga in fizični proces branja sta povezana s čustvi, ki jih doživljamo bralci in jih povezujemo s svojimi doživetji.
Ali telo podobno kot pri branju sodeluje tudi pri učenju
Učenje poteka v delovnem spominu in se zgodi, ko na nov način povežemo informacije iz okolja z informacijami iz dolgoročnega spomina.
Dejanje branja spreminja načine mišljenja. Tiho znanje prikličemo, ko o čem razmišljamo, razpravljamo ali pišemo. Na vprašanje, ali je misel drugačna, če pri njej sodeluje tudi telo, bi izsledki utelešene kognicije odgovorili s trditvijo, da je telo »vtisnjeno« v delovanje uma.
Gibanje je temeljno za kroženje nevrokemičnih signalov, zato človek bolje misli, ko je v gibanju.
Na povezanost uma in telesa pri učenju pa vpliva tudi tehnologija.
Knjiga kot del materialne kulture v izobraževalnem sistemu prihodnosti
Učbeniki so del učnega procesa, način kako je strukturirano »uradno znanje«. Čeprav so učbeniki že od nekdaj politično vprašanje, pa so tudi dokaz materialne kulture v družbi znanja.
Izobraževalno založništvo je razpeto med svojim kulturnim poslanstvom in trgom. Toda kulturno poslanstvo izobraževalnega založništva je veliko bolj neopazno kot kulturno poslanstvo rednega založništva.
Prehod od besedila k slikam spreminja način učenja. Digitalne platforme za učenje in digitalna vsebina tako spreminjata tudi sisteme učenja.
Tehnologija spreminja temelje izobraževanja, zato bi bilo treba na širši družbeni ravni več razpravljati o kompleksnem odnosu med tehnologijo in izobraževanjem. Sodobna tehnologija prinaša spremembo paradigme. Učenje je niz osebnih in medosebnih dejavnosti, globoko zakoreninjenih v družbenih in kulturnih kontekstih – in ko se ti konteksti spreminjajo, se spreminja tudi način, kako se ljudje učimo.
Digitalna tehnologija vlogo knjige spreminja: vzpon tehnologije v zadnjih dveh desetletjih je naše branje preusmeril (tudi) na zaslone, to je spremenilo naše načine branja, bralno-nakupovalne navade ter preoblikovalo založništvo kot panogo.
Značilnosti kognitivnih procesov, načina kako procesiramo informacije, določajo način, kako sprejemamo in presojamo informacije, argumentiramo naša stališča in sprejemamo odločitve.
Ozaveščanje nevidne moči branja vodi v razvoj razmišljujočih posameznikov. Raba zaslonske tehnologije spreminja privzete načine branja na štirih ravneh: na ravni razumevanja prebranega, kakovosti pozornosti, pomnjenja in ritma branja. Izziv prihodnosti je: kako neskončne možnosti tehnologije uporabiti za vzgajanje avtonomnega uma prihodnjih generacij.
[1] T.S.Eliot v Štirje kvarteti, v knjigi na strani 18
[2] V knjigi na strani 27
[3] V knjigi na strani 27,28
[4] Nicholas Carr v knjigi na strani 45
[5] Nicholas Carr v knjigi na strani 46
