Človeško telo
Nismo se razvili, da bi bili zdravi, pač pa nas je naravni izbor oblikoval tako, da imamo kar največ potomcev v raznovrstnih in zahtevnih razmerah. Posledično nismo nikoli razvili sposobnosti racionalnega odločanja o tem, kaj bomo jedli in kako se bomo gibali v okolju izobilja in udobja.
Zgodba človeškega telesa
Naravni izbor je izjemno preprost proces, ki je pravzaprav rezultat treh občih pojavov. Prvi je variacija. Drugi je dednost. Tretji je diferencialni razmnoževalni uspeh.
Tisto, zaradi česar je prilagoditev zares prilagoditvena (torej, da izboljša posameznikovo sposobnost preživetja in razmnoževanja), je pogosto odvisno od konteksta. To je bila pravzaprav eno ključnih spoznanj, ki jih je Darwin pridobil na svojem slavnem potovanju okoli sveta z ladjo Beagle. Prilagoditve so najučinkovitejše takrat, ko nam gre za nohte.
Splošna lakomnost po kalorični hrani in nagnjenost k skladiščenju odvečnih kalorij v obliki maščobe. V današnjih razmerah nenehnega izobilja je taka prilagoditev neustrezna.
Naše telo je zmešnjava prilagoditev, ki so nastale v milijonih let.
Vsakdo in vsako telo ima svojo zgodbo. Vaše telo ima več zgodb. Ena je zgodba vaših prednikov, druga je evolucijska.
Hipoteza o neskladju je srž novonastajajočega področja evolucijske medicine.
Zgodbo človeškega telesa presejemo do petih glavnih preobrazb:
- Prvi prehod: predniki človeka so se odcepili od človeku podobnih opic.
- Drugi prehod: potomci teh prvih prednikov, avstralopiteki do iskali in jedli različne vrste hrane, ne samo sadje, in se tak prilagodili.
- Tretji prehod: pred približno dva milijona leti so se razvile moderne oblike človeškega telesa in smo dobili za spoznanje večje možgane.
- Četrti prehod: razvili smo še večje možgane in večja, počasneje rastoča telesa.
- Peti prehod: moderni ljudje so razvili posebne sposobnosti govora, kulture in medsebojnega sodelovanja in se razpršili po zemlji.
Evolucija še vedno traja.
Ključna razlika med kulturno in biološko evolucije je ta, da se kultura ne spreminja zgolj po naključju, pač pa tudi z namero. Dve kulturni preobrazbi bistveno sta bistveno vplivali na človeško telo:
- Šesti prehod: kmetijska revolucija, ko so ljudje začeli hrano namesto z lovom in nabiralništvom pridobivati s kmetovanjem.
- Sedmi prehod: industrijska revolucija, ki je nastopila, ko so človeško delo začeli nadomeščati stroji.
Človeku podobne opice in ljudje
Pokončne človeku podobne opice
Imamo več kot 98 odstotkov genskega zapisa.
Ključna prvotna prilagoditev, ki loči človeški rod od človeku podobnih opic je bipedalnost, zmožnost stoje in hoje po dveh nogah. Darwin je to zamisel prvič omenil leta 1871.
Najstarejša znan predlagana vrsta homininov je Sahelanthropus tschadensis, ki jo je v Čadu leta 2001 odkrila neustrašna francoska ekipa pod vodstvom Michela Bruneta.
Prva prilagoditev za bipedalnost je prilagoditev oblike kolkov. Nas stabilnejši korak v veliki meri pripisujemo preprosti spremembi pri obliki medenice. Naslednja pomembna prilagoditev je hrbtenica, ukrivljena v obliki črke S. Pomembne prilagoditve so se zgodile tudi v stopalu.
Prilagoditve pri zgodnjih homininih so se zgodile tudi zaradi prehrane. Obraz in zobovje so se preoblikovali. Večji kočniki z debelejšo sklenino so lažje zmleli tršo, bolj žilavo hrano, kot so stebla in listi.
Kaj za večerjo
Kdaj in zakaj smo nehali žuliti samo sadje.
Avstralopiteki so pripravili teren za evolucijo rodu Homo. Če ne bi bilo avstralopitekov, bi bilo vaše telo zelo drugačno in verjetno bi preživeli veliko več časa na drevesih, po možnosti s polnimi usti sadja.
Avstralopiteki so verjetno na splošno jedli veliko manj sadja, namesto tega pa so uživali več gomoljev, semen, rastlinskih stebelc in drugo hrano, ki je trda in žilava. Imeli so večje zobe, masivnejše čeljusti, velike žvečilne mišice.
Velikokrat rečemo, da si to kar ješ, toda evolucijska logika narekuje, da včasih si to, česar raje ne bi jedel.
Avstralopiteki so bili nabiralci s pestrim sadnim jedilnikom, nekateri pa so si svojo prehrano oplemenitili z rednim izkopavanjem gomoljev, čebulic in korenin. Prav tako so redno uživali insekte in gotovo so, ko je bilo mogoče, uživali meso, vendar najbrž mrhovino.
Preden smo začeli kuhati in obdelovati hrano je izguba zob lahko pomenila smrtno obsodbo.
Tipična šimpanzja samica prehodi približno dva kilometra na dan.
Preskok s skoraj izključno sadne prehrane k takšni, ki je temeljila predvsem na gomoljih in drugi zasilni hrani, je moral imeti gromozanski vpliv na potovalne potrebe avstralopitekov.
Šimpanzji same, ki tehta 45 kilogramov za tri kilometre hoje porabi približno 140 kalorij, kar je približno trikrat več kot za isto razdaljo porabi 65 kilogramov težak človek.
Togost stopalnega loka in navzgor usmerjeni členki ob korenu nožnih prstov kažejo, da so bili avstralopiteki, tako kot ljudje, sposobni s prsti učinkovito potisniti telo naprej in navzgor ob koncu vsakega koraka.
Naslednja prilagoditev je bila stegnenica avstralopiteka, ki je bila obrnjena navznoter, zaradi česar so bila kolena bližje medialni ravnini.
Njihovi gležnji so bili bolj stabilni in manj prožni kot šimpanz.
Široki, vstran obrnjeni kolki omogočajo, da mišice na bokih stabilizirajo zgornji del telesa, ko je na tleh samo ena noga.
Prvi lovci in nabiralci
Naša telesa in naša vedenja so postala veliko bolj opazno človeška na začetku ledene dobe, resnično ključnem obdobju sprememb v podnebju našega planeta.
Evolucija lova in nabiralništva je postavila temelje za evolucijo človeškega rodu z imenom Homo.
Homo Erectus se je prvič razvil pred 1.9 milijona leti v Afriki. Imeli so dolge, ozke pasove in popolnoma moderna stopala, vendar so imeli kolke obrnjene bolj navzven kot mi. Tako kot mi so imeli nizka, široka ramena in široke, sodu podobne prsne koše. Njihove glave so bile drugačne. Niso sicer imeli gobca, so pa imeli dolge in globoke obraze, zlasti samci pa so imeli nad očmi krepke nadočesne oboke. Njihove lobanje so bile dolge, pri vrhu ploščate in zadaj izobčene, torej ne okrogle kot naše. Njihovi zobje so bili skoraj identični našim, le malce večji.
Študije modernih afriških lovcev in nabiralcev kažejo, da so mame v enem dnevu sposobne nabrati za 1700 do 4000 kalorij rastlinske hrane. Tipična mama vrste Homo Erectus ni zmogla nabrati dovolj kalorij. Reševanja tega problem je zahtevalo dodatno energijo iz drugih prehranskih virov. Eden od teh virov je bilo meso.
Imamo neovrgljive dokaze, da so hominini začeli jesti meso pred vsaj 2,6 milijona leti.
Zadnji glavni sestavni del lova in nabiralništva je obdelovanje hrane. Če bi prvi lovci in nabiralci žvečili le surovo, neobdelano hrano, kot to počno človeku podobne opice, bi jim zmanjkalo časa za lov in nabiralništvo.
Kombinacija osnovnih oblik vedenja – uživanje mesa, deljenje hrane, izdelovanje orodij in obdelovanje hrane.
Po nekaterih ocenah naj bi daljše noge pri pripadniku vrste H. Erectus skoraj prepolovile njegovo porabo energije pri hoji, če je primerjamo s porabo pri avstralopiteku. Slabost daljših nog pa je težje plezanje po drevesih.
Pomemben izziv za prve lovce in nabiralce pa tudi za mnoge ljudi danes, je bilo preprečevanje pregrevanja oziroma hlajenje telesa med dolgo hojo v tropski vročini. Preprost način za preprečevanje pregrevanja telesa je bipedalnost. Pokončna stoja in hoja znatno zmanjšata količino telesne površine, maksimalno izpostavljenost, neposrednemu sončnemu sevanju, s tem pa se zmanjša pregrevanje telesa. Daljše telo pa omogoča učinkovitejše hlajenje s potenjem. Zadnja prilagoditev pa je štrleč zunanji nos. Ta navlaži zrak, ki tako ne izsuši pljuč.
Hlajenje s potenjem je verjetno najpomembnejša prilagoditev.
Ljudje imamo ponavadi enako gostoto dlak kot šimpanzi, le naše dlake so zelo tanke.
Med tekom človeške noge tako učinkovito shranjujejo in sproščajo energijo, da porabimo samo od 30 do 50 odstotkov več energije kot pri hoji z vzdržljivostno hitrostjo.
Ne glede na to, ali bomo osem kilometrov pretekli s hitrostjo devet ali trinajst kilometrov na uro, bomo potrošili enako število kalorij, in ta fenomen večino ljudi popolnoma preseneti.
Noge pri teku delujejo kot vzmeti. Ključna vzmet je stopalni lok. Druga poglavitna novost pri človeški nogi je Ahilova tetiva, ki je prav tako vzmet. Pri ljudeh običajno meri več kot 10 centimetrov in je zelo debela, med delovanjem pa shrani in sprosti skoraj petintrideset odstotkov mehanske energije, ki je med tekom, ne pa med hojo, proizvede telo.
Velika zadnjična mišica je med hojo komaj dejavna, med tekom pa skrbi, da se trup ne prekucne naprej ob vsakem koraku. To je prilagoditev telesa na tek.
Naslednji skupek prilagoditev, ki so se prvič pojavile pri zgodnjih pripadnikih rodu Homo, je namenjen stabilizaciji glave med tekom. Ena so oči, da se med tekom ne tresejo. Večji ravnotežnostni organi, polkrožni kanali v notranjem ušesu. Druga je nuhalni (zatilni) ligament, ki pomaga ublažitvi tresenja glave. Tudi kratke prste na nogah in ozek pas in nizka široka ramena lahko štejemo v prilagoditve povezane s tekom. Ter razvoj počasnih mišičnih vlaken.
Roke, ki so bile sposobne močnega in natančnega prijema so se pojavile šele pred dvema milijonoma let.
Metanje je še ena spretnost, kjer le človek lahko meče močno in natančno.
Spremembe v črevesju in možganih so pomembne, ker te dva organa porabljata največ energije za rast in vzdrževanje. Ljudje imamo relativno majhno črevesje in velike možgane.
Večji porasti v velikosti možganov so se zgodili po začetku lova in nabiralništva.
Energija v ledeni dobi
Vsi organizmi se večino svojega časa ukvarjajo s pridobivanjem energije iz hrane, to energijo pa potem porabijo za rast, preživetje in razmnoževanje. Večina to počne tako, da porabijo čim manj energije za rast in čim več za razmnoževanje.
Ljudje pa so razvili drugačno strategijo, po kateri vlagamo energijo v razvoj, razmnoževanje pa je počasnejše.
Bolj smo podobni opicam kot miškam glede tega. V ledeni dobi se je strategija malo spremenila. Ljudje so kljub vlaganju veliko več energije v razvoj tudi hitrejši razmnoževalci kot opice.
Nihče ne ve točno, kdaj je ljudem prvim ljudem uspelo redno netiti in uporabljati ogenj. Trenutni dokazi kažejo da pred približno milijonom let.
Velikost možganov se je v ledeni dobi skoraj podvojila.
Količnik velikosti možganov glede na telesno maso se imenuje encefalizacija. Ta je pri šimpanzih 2,1 in pri ljudeg 5,1.
Večji možgani so precej potratni. Le 2 % teže porabi med 20 in 25 % energije. Zaradi velikih možganov je tudi porod bolj zapleten. V vsakem trenutku se čez možgane pretaka slab liter krvi. Kar je 12 do 15 % vse krvi.
Da človek dozori v odraslega osemnajstletnika je potrebnih neverjetnih dvanajst milijonov kalorij, kar je približno dvakrat toliko kot je potrebno pri šimpanzu.
Človeški možgani dosežejo svojo polno velikost v šestih ali sedmih letih.
Ena ključnih prilagoditev je tudi dobro shranjevanje maščobe. Brez veliko maščobe človeški možgani ne bi mogli biti tako veliki, mame iz skupin lovcev in nabiralcev ne bi mogle zagotoviti dovolj visokokakovostnega mleka za dojenje otrok z velikimi možgani, mi pa bi bili manj vzdržljivi.
Pri vzdrževanju večjih možganov nam pomaga tudi to, da imamo krajše črevesje.
SPE – je skupna poraba energije (dnevna), DEV – je dnevni energijski vnos. Pri šimpanzu je SPE okoli 1.400 kalorij, pri lovcih in nabiralcih okoli 2000 do 3000.
Nenavadni evolucijski dogodki se radi pripetijo na otokih. Na številnih otokih majhne vrste postanejo večje (gigantizem), večje vrste pa manjše (pritlikavost).
Do konca ledene dobe so izumrli vsi naši bližnji sorodniki in tako so moderni ljudje edina preživela vrsta v človeškem rodu.
Zelo omikana vrsta
Po nekem izračunu je vsak danes živeči človek potomec populacije, ki je štela manj kot 14.000 množečih se posameznikov iz podsaharske Afrike, prvotna populacija, ki je porodila vse ljudi, ki niso Afričani, pa je verjetno štela manj kot 3.000 ljudi.
Moderni ljudje so se prvič pojavili v Evropi pred približno 40.000 let, v Aziji pred približno 60.000 leti in na Novi Gvineji ter v Avstraliji pred 60.000 leti.
Majhna, toda značilna telesna lastnost modernega človeka je obradek, naprej pomaknjeni kostni del spodnje čeljusti, ki ima obliko na glavo obrnjene črke T.
Pred približno 50.000 leti se je pojavila kultura zgornjega paleolitika. Zgodila se je revolucija v lovu in nabiranju. Pri modernih ljudeh se je spremenil neokorteks, saj sta sečna režnja večja za približno 20 odstotkov. Ta par režnjev skrbi za uporabo in organizacijo spominov.
Pri modernih ljudeh sta relativno večja tudi temenska režnja. Ta par režnjev ima ključno vlogo pri interpretaciji in integriranju senzoričnih podatkov iz različnih delov telesa.
Sposobnost sodelovanja terja možnost hitre izmenjave informacij o čustvih in namerah, pa tudi o zamislih in dejstvih. Povečanje senčnega režnja je morda izboljšalo tudi te sposobnosti, skupaj s temenskima režnjema pa je morda prvim modernim ljudem pomagalo, da so kot lovci in nabiralci razmišljali bolj razumno.
Moderni ljudje smo tudi vrsta zelo dobrih govorcev. S spreminjanjem oblike vokalnega trakta spreminjamo količino energije, ki je prisotna v različnih frekvencah valovanja zraka, medtem ko ta potuje skozi cev. Rezultat je abecedi podobna množica zvokov.
Pri ljudeh sta navpični in vodoravni del vokalnega trakta enako dolga. Ta razporeditev se razlikuje od razporeditve pri vseh drugih sesalcih. Gibi našega jezika lahko desetkratno spremenijo presek vsakega posameznega dela cevi. Vsi ostali imajo dve ločeni cevi za dihanje in za prehranjevanje. Pri ljudeh smo izgubili cev znotraj cevi, zaradi nižjega grla.
H. Sapiens je fundamentalno in izdatno kulturna vrsta. Kulturne revolucija je hitrejša in pogosto močnejša kot biološka revolucija. Kultura ni biološka značilnost, toda sposobnosti, ki so ljudem omogočile, da se vedejo kulturno so biološke prilagoditve.
Človeška evolucija je v prvi vrsti velika zmaga inteligence nad mišično močjo. Toda ta pogled je lahko zelo napačen.
Kmetijstvo in industrijska revolucija
Napredek, neskladje in disevolucija
Do večjih izboljšav v zdravju ljudi, denimo večje dolgoživosti in manjše umrljivost dojenčkov, je prišlo šele v zadnjih sto letih. Pravzaprav je, če gledamo s stališča telesa, pri prenekaterih narodih prišlo do prevelikega napredka.
Evolucijska neskladja. Sčasoma naravni izbor prilagodi organizme določenim okoljskim razmeram (jih uskladi z njimi). Bolezni neskladja, ki jih definiramo kot bolezni, ki nastanejo zaradi slabe ali neustrezne prilagojenosti našim paleolitskih teles za določena sodobna vedenja in razmere.
Hipoteza o evolucijskem neskladju uporablja teorijo o prilagajanju na spreminjajoče se interakcije med geni in okoljem.
Veliko je bilo prizadevanj, da bi prepoznali bolezni neskladja. Tega se je prvi celovito lotil Weston Price (1870-1948), ameriški zobozdravnik, ki je pred prvo svetovno vojno prepotoval svet, da bi zbral dokaze v podporo svoji teoriji.
Zobna gniloba je evolucijsko neskladje.
Disevolucija je oblika kulturne evolucije, ker prenašamo naprej vedenja in okolja, ki spodbujajo bolezni neskladja.
Izgubljeni raj?
Mnoge bolezni neskladja, ki nas trenutno pestijo, izvirajo iz prehoda lovstva in nabiralništva v kmetijstvo.
Začetek kmetijstva je sprožil kar nekaj velikih preobrazb. Lovci in nabiralci se običajno selijo, kmetovalcem se bolje obnese, če se ustalijo v trajnih vaseh.
Prvi kmetovalci so tudi udomačili živali, kot so ovce, koze, prašiči in govedo. Kmalu zatem pa so iznašli tudi lončarstvo.
Kmetovalci veliko hitreje nizajo dojenčke kot lovci in nabiralci. Otroci so bili odlična delovna sila. Kmetovanje tako vodi k eksponentnemu povečanju prebivalstva.
Tipična odrasla lovka in nabiralka lahko zagotovi 2000 kalorij na dan, moški z lovom in nabiranjem lahko zagotovi med 3000 in 6000 kalorij na dan. Skupaj torej za malo družino. Neolitski kmet je to številko dvignil na približno 12.800 kalorij na dan. Dovolj za šestčlansko družino.
Ena največjih težav kmetovanja je izguba prehranske pestrosti in kakovosti, ker je fokus na izboljšanju donosa le redkih rastlin.
Ker so morali hrano tudi dolgotrajno hraniti, so iskali načine, kako odstraniti zunanje plasti, spremenili riž in pšenico iz rjavega v belega. Dolgotrajno skladiščenje pa lahko pripelje tudi do kontaminacija.
Obroki, ki vsebujejo veliko ogljikovih hidratov, so velik zalogaj tudi za metabolizem.
Z vidika prehrane smo ljudje za uživanje ob vsakoletni pojedini, ki sledi končani žetvi, plačali visoko ceno.
STA – stopnja telesne aktivnosti. Pri določanju vrednosti STA število porabljenih kalorij v enem dnevu delimo z minimalnim številom kalorij, potrebnih za delovanje telesa (stopnja bazalnega metabolizma ali SMB). Za pisarniško delo je STA okoli 1,6. Pri lovcih in nabiralcih in kmetovalcih pa okoli 2,0.
Življenje v večjih, gostejših skupnostih je družbeno spodbudno in gospodarsko dobičkonosno, vendar takšne skupnosti pomenijo tudi življenjsko nevarna tveganja za zdravje. Največja nevarnost so okužbe. Naslednji zdravstveno neugoden stranski proizvod kmetovanja so slabe higienske razmere, ki vplivajo na nalezljive bolezni neskladja.
Kmetijstvo je v bistvu omogočilo civilizacije. Čeprav je za človeško vrsto kmetijstvo na splošno blagodejno, pa je bilo za človeško telo vprašljiv blagoslov.
Ko smo udomačili govedo in koze, ki dajejo mleko, je sposobnost presnavljanja laktoze vplivala na spodbujanje naravnega izbora genom, ki dopuščajo proizvajanje laktaze pri odraslih.
Moderni časi, moderna telesa
Pred začetkom industrijske revolucije je na svetu živela milijarda ljudi, od tega večinoma kmetje.
Temeljne spremembe, ki so bile potrebne za industrijsko revolucijo so bile tri. Novi viri energije. Reorganizacija gospodarstev in socialnih institucij. Preobrazba znanosti.
Revolucija je spremenila tudi telesa ljudi. Spremenila je hrano, ki jo uživamo, način, kako jo žvečimo, način dela, hoje in teka, pa tudi to, kako se grejemo in hladimo, rojevamo, zbolimo, odraščamo, se razmnožujemo, staramo in družimo.
V samo nekaj generacijah je industrijska revolucija drastično zmanjšala količino naše telesne aktivnosti.
Hrana je postala industrijska. Povečala se je razpoložljivost sladkorja.
Obdelovanje hrane z mletjem na majhne delce, odstranjevanjem vlaknin ter povečanjem vsebnosti škroba in sladkorja spremeni delovanje našega prebavnega sistema.
S kmetijstvom se je prehranska oskrba ljudi količinsko povečala in kakovostno poslabšala, industrializacija pa je ta učinek pomnožila.
Pravzaprav so bile gospodarske preobrazbe industrijske revolucije neločljivo povezane s sočasnimi revolucijami v medicini, sanitarnih razmerah in javnem zdravju. Zdravila, antibiotiki, milo, kanalizacija, vse to so elementi teh revolucij.
Pred industrijsko dobo je bila sol najbolj običajen in učinkovit prehrambni konzervans. Prvi pionirji konzerviranja so hitro ugotovili, da je treba konzervirano hrano najprej segreti, da se ne pokvari. Velik korak naprej sta bila tudi hlajenje in zamrzovanje hrane.
Tudi spalne navade so se spremenile od časov lova in nabiralništva. Danes spimo manj in manj kakovostno kot nekoč.
Danes za mnoge ljudi starost pomeni življenje z različnimi vrstami funkcionalnih nezmožnosti (in visokimi stroški zdravljenja). Industrijska doba je povzročila kompromis med manjšo umrljivostjo in podaljšano obolevnostjo.
Sedanjost in prihodnost
Začarani krog preobilja
Prevelike količine energije, vključno s prekomerno telesno maščobo (zlasti okoli trebuha), lahko povzročijo mnoge bolezni neskladja.
Z dodajanjem maščobe se celica napihne kot balon. Če v obdobju vaše rasti maščobne celice postanejo prevelike se začnejo deliti, v odrasli dobi pa večina ljudi ohranja stalno število maščobnih celic. Tiste pod kožo so subkutana maščoba, nekatere so v mišicah in drugih organih, tiste v organih okoli trebuha pa se imenujejo visceralna maščoba.
Do nedavnega je bilo normalno biti lačen.
Z vidika primatov so vsi ljudje – tudi suhci – relativno debeli. Med evolucijo človeškega rodu je naravni izbor favoriziral ljudi, ki so imeli več telesne maščobe od drugih primatov.
James Noel je leta 1962 objavil hipotezo o varčnem genotipu. Ta nam omogoča hitro shranjevanje maščobe.
FTO je gen, ki učinkuje na to, kako možgani uravnavajo apetit.
Nezadosten spanec dviga raven kortizola in grelina (hormon lakote).
Eden najstarejših znanih primerov ateroskleroze je egipčanska mumija, princesa Ahmose-Meryet-Amon, ki je umrla leta 1550 pr. n. š..
Vse vrste raka se začnejo z naključno mutacijo v neki zablodeli celici. Mel Graves je dejal da je rak neka vrsta nezadržnega naravnega izbora, ki se je v telesu izjalovil, kajti rak so sebične celice, ki imajo zaradi mutacij razmnoževalno prednost pred drugimi, normalnimi celicami.
Rak razmnoževalnih organov je bolezen neskladja, ki je prek hormonov povezana s presežki energije.
Neraba
Osteroporoza. Nezadostna zmožnost za prenašanje bremen, ki jih nalagamo našemu telesu, je – tako kot vsa neskladja – pogosto posledica spremenjenih interakcij med geni in okolji.
Delujemo po načelu uporabi ali pozabi. Čim bolj uporabljate svoj skelet, tem bolj se ta obnavlja in ohranja v dobri kondiciji.
Ukleščeni zobje so še en primer evolucijskega neskladja. Vaši zobje ne bodo pravilno rastli, če z žvečenjem hrane ne boste zadosti obremenili obraza.
Vaše telo je gostitelj mikrobioma. Od teh malih bitij ste odvisni. Tudi imunski sistem se razvije v stiku z okolje. Pretirana sterilizacija telesa je lahko nevarna. Nekaj umazanije ne škodi, je celo koristna. Protitelesa se morajo enkrat razviti.
Skrite nevarnosti novitet in udobja
Običajno raje dajemo prednost izgubam in koristim, ki se pokažejo v kratkem roku in ne tistim v prihodnosti. Ekonomisti pravijo temu vedenju hiperbolično diskontiranje.
Na spodnji strani stopal imate bogato, široko mrežo živcev, ki vašim možganom posreduje pomembne informacije o površini, po kateri hodite, in aktivira ključne reflekse, ki vam pomagajo, da se izognete poškodbi.
Veliko čevljev podpira stopalni lok. Vaše stopalo ima približno ducat vezi in štiri plasti mišic, ki držijo skupaj kosti stopalnega loka.
Mnogo ljudi trpi zaradi težav s stopali, ker naša stopala niso prilagojena za nošenje obutev.
Kar je gibanje za telo, je branje za um. Branje je postala avtomatična aktivnost, o kateri ne razmišljamo. Vsa ta usmerjena pozornost prinaša mnoge koristi, vendar terja svoj davek na vidu. Kratkovidnost je kompleksna lastnost.
Kratkovidnost je kompleksna lastnost. Od vseh identificiranih dejavnikov je najbolj pogost krivec delo z gledanjem od blizu: dolgotrajna osredinjenost na bližnje podobe, recimo na šivanje ali besede v knjigi ali na zaslonu.
Za vsako uro sedenja za mizo porabite približno dvajset kalorij manj, kot če bi stali. Druga težava sedenja je atrofija mišic, zlasti trebušnih in hrbtnih, ki stabilizirajo trup. Posledica atrofije je tudi krajšanje mišic.
Nošenje obutve, branje in sedenje na stolu so nekatere novitete, ki pripeljejo do evolucijskih neskladij.
Preživetje sposobnejšega
Če človek v mladosti ne umre zaradi diareje, pljučnice ali malarije, ima večjo verjetnost, da bo v starosti umrl zaradi raka ali bolezni srca.
Glavna posledica kompromisa med novimi okolji, ki smo jih ustvarili, in telesi, ki smo jih podedovali, so bolezni neskladja.
Številne te bolezni lahko do neke mere preprečimo z okoljskimi spremembami, ki jih je težko odrediti, in z vedenjskimi spremembami, katerih se je težko privaditi.
Naravni izbor ne proizvaja popolnosti; le pleve tiste, ki so imeli smolo, da so bili manj sposobni od drugih.
Danes kulturna evolucija prehiteva in včasih pretenta naravni izbor.
Preteklost človeškega telesa je oblikovalo preživetje sposobnejšega, toda prihodnost vašega telesa je odvisna od tega, kako ga boste uporabljali.
