Home > Razvoj družbe > Yuval Noah Harari: Sapiens, Kratka zgodovina človeštva

Yuval Noah Harari: Sapiens, Kratka zgodovina človeštva

Kognitivina revolucija pred cca 70.000 leti je bila posledica širitve družbenih skupin nad mejo, ki je omogočala še direktno komunikacijo. Tako se je pojavila potreba po prenašanju podatkov o okolici, o družbenih odnosih in o virtualnih elementih kot so bili družbeni običaji. Ta kognitivna revolucija je pomenila prevlado homo sapiensa nad ostalimi vrstami.

Kmetijska revolucija cca 10.000 let pred našim štetjem je prinesla napredek in težave. Napredek pri obvladovanju rastlin in živali, ki je omogočil bolj stabilno življensko okolje za ljudi. Toda s stabilnim okolje so prišle težave ob hitri rasti prebivalstva, večjo navezanost na lokalno okolje, spremembo navad, ki so začele kazati v porasti stalnih naselbin, le ta navezanost na lastni dom, ločevanje od sosedov je kazalo porast navezanosti nase.

Presežki hrane niso ostali kmetom, temveč so jih pobrali vladarji. To je postavilo temelje za izgradnjo velikih družbenih in političnih sistemov. Da so lahko ljudje sodelovali v navideznih mrežah nastajajočih mest in večjih družbenih okoljih so potrebovali mite, vero v nekaj kar jih povezuje skupaj. Takratna mesta so bile namišljene skupnosti.

Namišljene ureditve imajo tri lastnosti:

  • Zakoreninjene so v snovnem svetu
  • Oblikujejo naše želje
  • So intersubjektivne

Intersubjektivnost je sfera, ki obstaja ob objektivnosti in subjektivnosti. Je prostor, ki obstaja med subjektivnostmi posameznikov. Je komunikacjiska mreža, ki povezuje subjektivne zavesti posameznikov.

Dva glavna mita zgodovine po Harrariju sta Hamurabijev zakonik in Deklaracijo o neodvisnosti. Glavni element Deklaracije je vera v enakost ljudi in njihovo pravico, da zasledujejo svoje neodtuljive pravice do življenja, svobode in iskanja sreče.

Tudi ideja enakosti je mit. Ideja enakosti je neminljivo povezano z idejo stvarjenja, ideja stvarjenja pa ni realna, saj vemo, da so se ljudje razvili. V biologiji ne obstaja pravica, obstajajo le organi, lastnosti in sposobnosti. Biološko prav tako ne obstajajo človeške pravice.

V razvoju kompleksnih družb je postala lastnost shranjevanja podatkov še pomembejša, obenem pa se je po kmetijski revoluciji pojavila še potreba po novi obliki podatkov – številkah. Sprva so bili medij za shranjevanje le človeški možgani, toda zaradi svojih omejitev se je razvil v Sumeriji okoli 3.500 let pred našim štetjem nov proces shranjevanja – pisava. Pisave lahko ločimo na popolne pisave, ki lahko s svojim naborom pokrijejo vse elemente govornega jezika. Medtem, ko je bila sumerska pisava prototipska pisava, ki je z znaki pokrila le določen segment govorjenega jezika. Šele čez 1.000 let so v Mezopotamiji razvili nove in nove znake in pisavo postopno razvijali v popolno pisavo – klinopis. Še pomembnejši mejnik pa je bil razvoj druge protopisave – arabskih številk, ki so omogočile tudi današnji računalniški jezik. Pisava se je rodila kot služabnica človeške zavesti, počasi pa postaja njena gospodarica.

Namišljene ureditve in pisava sta omogočili dodaten razvoj kompleksnosti združevanja ljudi. Namišljene ureditve, ki so temeljile na mitih so omogočile nastanek hierarhij. Večina družbenih hierarhij nima nobenie logične ali biološke podlage – so samo ohranjanje naključnih dogodkov, podprtih z miti. Ena takih hierarhij je hierarhija spola, kjer biološka vloga ženske in moškega ostaja enaka skozi zgodovino, medtem ko se njuna družbena vloga konstantno spreminja ne samo vertikalno skozi čas, temveč tudi horizontalno skozi različne družbe.

Človeške družbe so po kmetijski revoluciji postjale čedalje večje in zapletenejše, umišljene tvorbe, ki so ohranjale družbeno ureditev, pa vse bolj izpopolnjene. Miti in legende so ljudi od rojstva navajali razmišljati po ustaljenem načinu, se vesti v skladu z določenimi merili, si želeti določene, stvari in upoštevati pravila. Ustvarili so umetne nagone, ki so milijonom neznacev omogočili učinkovito sodelovanje. Tako mrežo umetnih nagonov imenujemo “kultura”.

Zgodovina naj bi se razvijala v smeri univerzalnih ureditev. V prvem tisočletju pred našim štetjem so se pojavili trije redi, ki bi lahko postali univerzalne ureditve. Prvi univerzalni red na gospodarskem področju je denar, na političnem – imperialni, tretji pa verski – svetovne vere kot budizem, krščanstvo, islam. Vsi ti so težili k svoji globalni prisotnosti – denar skozi trgovce, imperij skozi osvajalce in vere s svojimi preproki.

  • Denar je nastal zaradi potrebe družb, ki so se razvile čez mejo, ko so lahko stvari reševali z blagovno menjavo. Ko so v času mestnih držav in kraljevin ljudje razvili specialne sposobnosti in so svoje storitve ali izdelke namesto, da bi jih zamenjali za drugo blago, raje zamenjali za nek splošno sprejet menjalni mehanizem, ki jim je omogočil kasnejšo zamenjavo po blago ali storitev po njihovi izbiri in ne le tisto, kar je lahko ponudil tisti, ki je prejel njihovo storitev ali blago. Idealne oblike denarja omogočajo ljudem, da jih zamenjajo eno za drugo in da v njih shranijo svoje premoženje. Denar je najuspešnejši in najučinkovitejši system medsebojnega zaupanja, kar jih je kdaj bilo.
  • Imperiji so večinoma z jeklom prinašali združevanje na politične nivoju in so uspešno stapljali različne, male, razdrobljene kulture v večje enote. S svojim premagovanjem razlik med njimi in nami, so poskušali graditi univerzalne družbe.
  • Vero lahko opredelimo kot sistem človeških vrednost in pravil, ki temelji na verovanju v nadčloveško ureditev. Če želi vera upravičevati razširjene družbene in politične ureditve mora biti univerzalna in misionarska. Vera se je razvijala skozi animizem, politeizem, monoteizem, ki je na koncu vključeval vse elemente, vključno z dualizmom stalnim bojem med dobrim in zlom in na ta način lahko rečemo, da so velike globalne vere pravzaprav sinkretične. V trenutno prevladujočem liberalnem humanizmu, pa je vera v boga zamenjala vero v človeka, kot vrhovno enoto. Toda bolj ko gradimo mite o človeški svobodni volji, bolj nam biološka odkritja podirajo te mite in jasno kažejo da je naše delovanje skupek biološko aktiviranih procesov.

Naslednja prelomnica v razvoju človeštva je bila po letu 1500 takoimenovana znanstvena revolucija, ki je prvič v zgodovini človeštvo popeljala v dobo, ko je verjelo, da lahko z vlaganjem v znanost pridobi nove sposobnosti. Seveda znanost ne more biti samostojno področje v družbi. Pravzaprav je znanost povratna zanka, ki uporablja vire gospodarstva in moč politike, da z njuno podporo napreduje, obenem pa njen napredek prinaša obema nazaj novo moč in nove vire.

Znanstvena revolucija temelji na predpostavki nevednosti. Šele ko so si znanstveniki priznali, da ne vedo vsega je prišel napredek. Toda nevednost nosi s seboj tudi tveganje za rušenje skupnih mitov. Odgovor modernosti je lahko ali to da izberemo eno znanstveno paradigmo in jo razglasimo za edino pravo (nacizem – biološko, komunizem – gospodarsko) ali pa enostavno ignoriramo znanost in živimo v skladu z neznanstveno absolutno resnico (liberalni humanizem). Nova vera znanosti ni bila več zgrajena na opazovanju preteklosti, temveč na opazovanju realnih situacij in poskusih. V znanost je vstopil jezik matematike.

Znanost je vredna toliko kot je vrednost njene uporabe. Znanost je potrebna, da se razvije tehnika, ki omogoča njeno uporabo. Vendar se znanost nikoli ne more razvijati samostojno od ideologije in trenutne politične usmeritve. Glavni vodili razvoja znanosti v zadnjih 500 letih sta imperalizem in kapitalizem. Veliko znanstvenih odkritji je nastalo kot sopotniki na imperalistični poti evropskih držav. Evropska prevlada v znanstveni revoluciji, ki je temeljila tudi na njihovi nevednosti, ki jih je silila v iskanje novih dognanj in ozemelj, je imela svojo osnovo v evropske imperalizmu sodobne dobe. Kolumb, ki je odkril Ameriko je verjel, da je odkril Indijo. Ni si predstavljal, da lahko obstaja še ena celina. Šele Vespucci je deloval v sodobne duhu nevednosti in se prepustil ideji o odkritju nove celine. Toda tudi imperalizem moderne evrope ni bil samo produkt nevednosti, temveč predvsem kapitalistične težnje, ki je potem skupaj z imperalističnim delovanjem, prinesla tudi razvoj znanosti. Kombinacija vseh treh pa je prinesla evropsko prevlado svetu vse do druge polovice 20. stoletja. Kljub temu, da so v času 16., 17., 18. stoletja azijske države imele sposobnosti, da bi lahko tekmovale za prevlado, niso kazale velikega interesa, saj so izzive videle le znotraj Azije. Ko so Evropejci prišli do take moči, da so se lahko lotili tudi Azije, pa je bilo že prepozno in Evropejci so si podredili tudi velike dele Azije. Znanstveniki so dali imperialnemu projektu znanje, ideološko opravičilo in tehnične podatke, medtem ko jim je le-ta vrnil z varstvom, podatki in podporo različnim projektom. Ob trkih v različne kulture in z razvojem biologije, ki je počasi ovrgla ideje, da so rase genetsko kvalitativno različne, se je začela razvijati ideja kulturne različnosti, ki jo je bilo veliko težje zavreči.

Kapitalizem kot element razvoja znanosti v moderni dobi je omogočil finančno podporo, ki jo je napredek v znanosti potreboval. In tudi tu so prednjačili Evropejci. Glavni element, ki je omogočil gospodarski razcvet po letu 1500 in z njim razcvet znanosti je mehanizem kredita, mehanizem zaupanja v prihodnost, ki omogoči uporabo virov v sedanjosti. To zaupanje leži v veri v napredek.

Če pogledamo vzpon določenih držav po letu 1500 lahko rečemo, da so rastle zaradi svojih imperialnih osvajanj in predvsem svoje sposobnosti financiranja in pridobivanja kreditov. Če jih pogledamo po vrsti so bile to Španija s svojo zlato dobo po odkritju Amerike, Nizozemska, ki se je pod vodstvom protestantov počasi otresla španskega jarma in spodbujala trgovsko usmerjenost v čezoceanska ozemlja in rast lastne trgovine, nato so bili tu Francozi in Britanci, ki so se spopadli za izpraznjen prostor po padcu Nizozemske v 18. stoletju in tudi tokrat je sposobnost Britanije, da lažje pridobi kredite po fijasku, ki ga je Francija doživela z Misisipijsko družbo, bila odločilna, da je Britanija prevzela vodilno vlogo v svetu vse do 20. stoletja.

V tem času smo videli vzpon korporacij, ki so upravljale tako velika ozemlja kot Indonezija (Nizozemska vzhodnoindijska družba) in Indijsko podcelino (Britanska vzhodnoindijska družba). Indonezija je prišla v roke Nizozemske šele 1800, Indija pa v roke Britanije šele 1858. Šele takrat so države prevzele del moči nazaj od korporacij, toda ne za dolgo.

Toda razvoj gospodarstva ni bil povezan le z elementom kredita in imperialnimi osvajanji. V 18. stoletju so ljudje končno odkrili potencial, ki ga ima energija pri premikanju stvari v gibanje. Industrijska revolucija je v bistvu revolucija uporabe energije. Izum parnega stroja je pognal tudi razvoj industrije. Drug pomemben izum pa je bil motor z notranjim izgorevanjem.

Sodobno kapitalistično gospodarstvo potrebuje stalen obseg povečevanja proizvodnje, da je vzdržen. Zato je bilo potrebno uvesti novo ideologije. Ideologijo potrošništva. In tako je industrijska revolucija z novimi načini pretvarjanja energije in izdelovanjem dobrin, ki jih nihče pravzaprav ne potrebuje, človeško družbo naredila manj odvisno od okolja, ki jo obdaja. Zato smo lahko uničili, ne le večino ostalih živih bitij, temveč tudi okolje okoli nas.

Moderna industrija je uvedla urnike. V času, ko smo postali neodvisni od okolja, smo postali odvisni od namišljenih rutin, ki so se iz tovarn preselile v ostale družbene institucije – šolo, gostilno, urade. Industrijska revolucija je prinesla še druge spremembe, toda najpomembnejša je družbena revolucija, ki je prinesla izginjanje pomena družine in lokalne skupnosti, ki sta ju nadomestila država in trg. Država in trg sta prevzela večino političnih in gospodarskih vlog, medtem, ko sta jedrni družini prepustili čustvene vloge. Ker je izginila varnost stalnih struktur okoli družine in lokalnih skupnosti, so se pojavile namišljene skupnosti od narodov do različnih družbenih skupin, ki posamezniku, kot delu te namišljenje skupnosti, katerih akterjev sicer ne pozna, vendar se z njimi čuti povezanega, daje varnost.

Ves napredek modern dobe je prinesel s seboj tudi spremembo v razmerju vojna-mir. Vojna, ki je včasih veljala za element pridobitve virov in bogastva, je postala predraga. Tako imamo danes le malo pravih meddržavnih vojn, kajti države so postale omejene v svoji samostojnosti, postale so element naddržavnih tvorb in globalne povezanosti celotnega svetovnega imperija.

Eno od vprašanj, ki pa jih zgodovinarji le redko naslovijo je, ali ves ta napredek prinaša tudi večjo srečo ljudi. Ali je pot skozi moderni napredek tista prava za doseganje “ameriškega zasledovanja sreče”. Večina družboslovnih raziskav kaže, da objektivne ugodnosti kot bogastvo, zdravje, moč…le redko nosijo toliko potenciala sreče, kot pripadnost družinam, skupnostim, ki pa, kot smo videli, v moderni dobi upada. Če je sreča odvisna od povezave med objektivimi razmerami in subjektivnimi pričakovanji in smo moderni ljudje, v naših pričakovanjih lagodja in udobja tako visoko leteči, obenem pa nepripravljeni na potencialne neprijetnosti in  nelagodje, potem smo glede sreče celo na slabšem kot naši predniki, pri katerih je bilo to razmerje bistveno boljše, kljub slabšim objektivnim razmeram. Obenem pa biološki pogled na srečo zelo jasno pove, da nam zunanji elementi kot so denar, družbeni položaj, hiše, plastične operacije ne bodo prinesli sreče…srečo prinesejo le serotonin, dopamine in oksitocin.

Toda kaj pa če sreča ni element vsakdanjosti in seštevek prijetnih trenutkov, ki mora biti višji kot neprijetnih. Kaj če sreča izhaja iz pripisovanja smislu življenja. Toda tudi pri pripisovanju smisla življenja je element kreiranja mitov ali samoutvar, saj to kar posameznik pripisuje kot smisel lastnega življenja, v realnosti ne nosi velike teže. Usklajevanje lastni utvar s kolektivnimi utvarami prinaša sicer momentalno boljše počutje ampak ali je res pomembno v celotni sliki življenja.

Liberalni humanizem je prinesel prevlado zaupanja v lastne občutke, kot vodilo do sreče, v moderni družbi. Toda ali je to res lahko razlaga, kaj če pravzaprav ne poznamo naših občutkov, ali pa so ti le elementi celotne slike, večino res odvisni samo od bioloških sprožilcev in je element pravega samozadovoljstva skrit nekje drugje in ga človeštvo še ni ne doživelo ne definiralo?

Element razvoja človeške vrste je pripeljal zgodovino tako daleč, da postaja vprašljiv razvoj vseh bitij skozi Darwinov naraven izbor, kajti trenutni razvoj poteka tudi pod zakoni inteligentnega načrta, ki ga uvaja človek. Vzgajanje rastlin in živali za prehrano, genetske modfikacije, uporaba genetskih testiranj za izločanje pokvarjenega genetskega materiala pri ljudeh, gradnja umetne intelligence in samostojnih kibernetičnih organizmov in tudi razvoj samostojnih neorganskih organizmov, vse to vodi k ciljni populaciji, ne k zmagovalcem naravnega izbora. Toda ali bo človeštvo, ki se razvija v boga moderne dobe, razvilo tudi sebi superiorno bitje in kje so nove etične meje tega razvoja..to je vprašanje za prihodnost.

You may also like
Y. N. Harari – Homo Deus

Leave a Reply