Home > Športno svetovanje > Posamezniki > Anderl Heckmair: Trije zadnji problemi Alp

Anderl Heckmair: Trije zadnji problemi Alp

Anderl Heckmair je prišel do svoje slave ker je uspel premagati severno steno Mattehorna, Eigerja in Grandes Jorassesa. Fenomem poimenovan »zadnji trije problemi Alp«, je bil mitski navdih in gonilo Alpinizma v 30-ih letih prejšnega stoletja. Pogled na veličastne skalne strukture nikogar ne pusti hladnega in ta knjiga je opis tistih časov in boja takratnih mladeničev z naravo in s seboj.

V tridesetih letih je v Munchnu doraščal rod alpinistov, ki so imeli s seboj že zglede vrhunskih plezalcev, med njimi Hansa Dulferja, Otta Herzoga, Emila Sollederja in Hermana Kobla. Avtor je skupaj z Gustlom Kronerjem svojo pot v »zadnji izziv« začel pomladi leta 1931 s poskusom na Grand Jorasses. Vreme in okoliščine so jima dovolile le, da sta se s steno spoznala.

Ob preživljanju časa pod steno sta izvedela, da je bila premagana severna stena Matterhorna. Toda premagala je nista njuna prijatelja Hans Brehm in Leon Rittler, temveč Toni in Franz Schmidt. Njuna prijatelja pa sta potem namesto Mattehorna izbrala Grand Jorasses in v svojem mladostniškem poskusu v neprimernem vremenu tudi pustila svoji življenji v steni.

Naslednji dve leti ni bilo v steni storjenega nič pretresljivega in tako je avtor leta 1934 se povezal z Martinom Maierjem in Ludwigom Steinauerjem. V tem času sta bila v steni tudi Rudel Peters in Haringer. Ko je avtor hotel deliti nasvete Petersu, mu je ta odbrusil in avtor se je naučil, da »nenaprošen nikoli ne deli nasvetov«. Haringer je v steni umrl, Peters pa je preživel le zaradi svoje trme in volje do življenja.

Ker je avtor vedel, da se konkurenca množi, je hotel biti v letu 1935 prvi v steni. Ker pa je bil prehiter je odšel še malo na Riviero (skupaj s soplezalcem Hansom Luckejem) in se pri plezanju tam poškodoval. Ko se je vrnil v Munchen je izvedel še, da sta Peters in Maier preplezala Grand Jorasses.

Tako se je avtor obrnil proti Eigerju. Eiger je do takrat zahteval kar nekaj žrtev. Leta 1935 sta bili žrtvi Max Sedlmayer in Karl Mehringer. Leta 1936 so bile pod steno kar tri naveze, na koncu sta dve navezi poskušali z vzponom, ki je ovekočen danes tudi na filmu in ki so ga spremljali od daleč novinarji in tudi avtor. Andreas Hinterstoisser in Toni Kurz ter Rainer in Angerer so tistega leta svoja mlada življenja pustili na steni Eigerja. Kurz je umrl le nekaj metrov stran od rešitve in reševalcev, viseč na vrvi, iz katere se nikoli ni vrnil. Avtorju se je v spomin vtisnila misel – če moraš dati lastno življenje, je to skrajna meja in vrhunec vseh poravnav.

Eiger je ostal v spominu avtorju, toda ni se še počutil zrelega. 1936 se je zato odločil za Tre Cime di Lavaredo, ko je bil tam na vodniškem delu. Preplezal je Cima Grande s Theom Erbenbeckom, ki ga je srečal v koči. Tako je dobil potrdilo, da je zrel za Eiger in za tovariša si je izbral Thea Loscha. Z njim je poskusil v steni leta 1937, vendar jima vreme ni bilo naklonjeno. Tudi ostale odprave niso bile uspešne, med njimi sta bila še najdlje Rebitsch in Wiggerl Vorg.

In prav z Vorgom je avtor poskusil leta 1938. Izkušnje, ki jih je imel Vorg z odprave prejšnega leta so jima pomagale, da sta opremo prilagodila bolj ledenim razmeram v steni. Predvsem so jima prav prišle dereze dvanajsterke. Po prvih poskusih, ko sta obračala, sta, ko sta ugotovila, da je ena od avstrijskih navez, ki sta bili v steni, plezala naprej, sta se odločila, da gresta za njo. V steni sta potem začela plezati z njima (s Kasparekom in Harrerjem). Premagovali so ledišča za lediščem. Vmes prespali v steni, avtor in soplezalec dvakrat, Avstrijca pa trikrat. Vmes so doživeli par zanimivih trenutkov s plazovi in ob pol štirih tretji (četri Avstrijca) dan stopili na vrh. Velike vzhičenosti ni bilo, saj so morali v vihar in se spustiti dol. Zato pa je bilo veselje ljudi, ki so jih v dolini spremljali toliko večje, ko so se vrnili v dolino.

Zaradi vojne je bila severna stena Eigerja drugič preplezana šele čez 9 let. Avtor je rešitev tega zadnjega problema opisal z besedami: »Gorečnost in neomajana predanost velikemu cilju nista nikoli zaman, temveč dasta vedno neizmerno korist: doživetje kot neminljivo in neuničljivo last za vse življenje. Čim trši je boj in čim večja je nevarnost, tem obilnejše in lepše je plačilo.

Toda Grand Jorasses je še vedno ostal v mislih avtorja. Vzpon na Point Walker preko Walkerjevega stebra je uspel Riccardu Cassinu leta 1938. Avtorjev vzpon leta 1951 je bil osmi zapovrstjo. Plezal je skupaj s Hermannom Kollenspergerjem. Preko stebrov, žlebov, črnih in sivih skalnih gmot sta se prebijala proti vrhu. V steni sta prebila tri noči in le prišla na vrh 5. avgusta.