Home > Poslovno svetovanje > Thomas Piketty: Ekonomija neenakosti

Vprašanje neenakosti in redistribucije je v središču političnega antagonizma. Na eni strani liberalna desnica trdi da bo splošno višanje standarda dvignilo kvaliteto življenja vsem in da je za to potrebno tržno okolje. Na drugi strani pa levica verjame da le družbeni boji lahko prinesejo blaginjo vsem in si želijo, da bi redistribucijski mehanizmi prodrli globoko v proizvodne procese.

Moderne teorije družbene pravičnosti so idejo, da mora družba pomagati posameznikom, če njihova neenakost izvira izven njihovega vpliva. Načelo »maksimin« sta uvedla Serge-Cristophe Kolm in John Rawls.

Cilj avtorjeve knjige je analiza družbenoekonomskih mehanizmov, ki proizvajajo neenakost. Levica in desnica se najbolj razlikujeta torej v zagovarjanju različnih vrst redistribucije. V praksi gre tu za razlikovanje čiste in učinkovite redistribucije.

Primarna razlika je razlika med kapitalom in delom.

Raven in razvoj neenakosti

Kolikšna je neenakost danes?

Francija 2000. 58,8 odstotka celotnega dohodka gospodinjstev izvira iz plač + 5,8 iz samozaposlitve. Dohodki gospodinjstev zajemajo vsaj šestkrat več denarja kot njihovi dohodki iz kapitala. Taka delitev dohodkov je značilna za vse zahodne države. Toda tudi pri dohodkih iz plač je razlika, deset odstotkov najboljših plač zasluži 4,5 krat več kot najslabših deset odstotkov.

Premoženjska neskladja so še večja kot dohodkovna in plačna neskladja. Stefan Lollivier in Daniel Verger to premoženjsko neenakost pripisujeta tudi drugačnim vzorcem varčevanja in akumulacije.

Ko primerjamo dohodkovno neenakost med različnimi državami, se je vredno vprašati tudi kakšna pa je razlika med istimi sloji glede na časovno komponento. Če so koeficienti neenakosti v istem obdobju med 1-4, pa se je na primer kupna moč francoskega delavca med 1870 in 1994 povečala za 8 krat.

Kljub temu, da so socialisti dokazovali, da naj bi se neenakost med dvema družbenima razredoma povečevala, pa je veliko empiričnih dokazov, da temu ni tako. Že Bernstein je vse od 1890 leta pisal, da postaja socialna struktura vse bolj raznovrstna in da se bogastvo razdeljuje med čedalje širše družbene sloje.

Ta zmanjševanje predvsem premoženjske neenakosti je posledica pretresov med obema vojnama. Obenem sta svoje k zmanjševanju premoženja najbogatejših močno prispevala tudi progresiven davek na dohodek uveden leta 1914 in progresiven davek na dedovanje uveden leta 1901. Po letu 1970 pa se je začela neenakost spet rahlo povečevati, predvsem v najbolj razvitih državah.

Dohodkovna neenakost pa ni edini vidik neenakosti. V državah, kjer je stopnja brezposelnosti večja, se pojavi še element dostopa do delovnih mest.

Neenakost v razmerju med kapitalom in delom

Razmišljanja o neenakosti med kapitalom in delom so predvsem domena mislecev levega dela. Predvsem v luči različnih vlog dveh skupin, lastnikov kapitala in delavci. V tej luči se potem odpirajo debate o pravičnosti, predvsem pa o redistribuciji.

Cene kapitala in cene dela ne bodo imele nobenih posledic za raven proizvodnje in obseg zaposlenosti. Delitev dohodka med kapitalom in delom je izključno rezultat konflikta pri razdelitvi. Tako način redistribucije nima nikakršnega vpliva. Če pa predpostavimo, da imamo možnost ustvariti substitucijo dela za kapital, torej ustvariti novo strukturo proizvodnih in potrošnih načinov v družbi kot celoti, potem bi bila ta debata o redistribuciji še kako aktualna.

Količine kapitala in dela, ki bodo uporabljene v tržnem gospodarstvu, natančneje raven proizvodnje in obseg zaposlenosti, bodo odvisne od ravni cen kapitala in dela: cene imajo alokacijsko vlogo in ne zgolj distribucijske.

Zato je smiselno ločevati vprašanja o načinih distribucije od vprašanj o obsega redistribucije. Če se gibljemo v okvirih tržnega gospodarstva, kjer obstajajo možnosti substitucije med kapitalom in delom, je ne glede na želeni obseg redistribucije fiskalna redistribucija bolj smiselna od neposredne.

Elastičnost substitucije med kapitalom in delom je ključni dejavnik pri vprašanju o načinih redistribucije med kapitalom in delom.

Delež dobičkov in delež dela v razdeljevanju dodane vrednosti kapitala je dokaj stalna. Ta delitev je približno 2/3 delež dela in 1/3 delež kapitala.

Neenakost v razmerju med kapitalom in delom je deležna veliko pozornosti. Toda ne samo zato, ker si kapital prisvaja pomemben del celotnega dogodka. Večjo pozornost vzbuja ugotovitev, da se ta neenakost skozi čas reproducira oziroma celo povečuje. In to lahko vpliva na učinkovitost celotne ekonomske strukture. Zato je treba s faktorske analize porazdelitve dohodka – torej makroekonomske delitve celotnega dohodka med dvema proizvodnima dejavnikoma, kapitalom in delom – narediti korak k proučevanju osebne porazdelitve dohodkov.

Politike, ki omogočajo širok dostop do izobrazbe so brez dvoma najboljši primer učinkovite redistribucije.

Načini redistribucije so tisti, ki so pomembni, samo volja da se izvede ni dovolj, treba jo je tudi izvesti primerno. Iz izkušenj, tako kot iz težav, povezanih z obdavčenjem dohodkov iz kapitala – tem dohodkom je zaradi številnih oblik plasiranja in njihove mobilnosti pogosto težko slediti – lahko sklenemo, da je s pomočjo preprosto izračunljivega davka mogoče doseči znatne izboljšave. Tak davek bi bilo treba uvesti na čim širšem geografskem območju, veljati pa bi moral za vse vrste dohodkov iz kapitala. Omejeni institut se v angleščini imenuje flat tax.

Neenakost dohodkov iz dela

Plačno neenakost najbolj osnovno pojasnimo z dejstvom, da zaposleni različno prispevajo k proizvodnji podjetij. Govorimo o tako imenovani teoriji človeškega kapitala. Moderna oblika te teorije je hipoteza, ki govori o skill-biased technological change spremembi, ki zahteva visoko usposobljenost in talent v vseh pomenih te besede.

Kot pri prerazdelitvi med kapitalom in delom je tudi pri redistribuciji dohodkov iz dela bistveno vprašanje, ali na ravni celotnega gospodarstva obstaja možnost substitucije med različnimi vrstami dela in med različno vrsto različno razvitostjo človeškega kapitala.

Neenakost človeškega kapitala ima lahko svoje korenine v segregaciji in boljši štartni pozicij otrok iz boljših okolij. Drugi mehanizem proizvajanja neenakosti človeškega kapitala pa je diskriminacija na trgu dela – manjšine, spoli,…

Politika kvot se v boju proti neenakosti ne obnese najbolje.

Nekaterih oblik plačne neenakosti ni mogoče razložiti z neenakostjo, utemeljeno na človeškem kapitalu, ne glede na to ali je ta učinkovita ali ne. Tudi sindikati s svojimi načini redistribucije niso učinkoviti.

Dejstvo, da je vrednost posameznikova človeškega kapitala za različna podjetja pogosto različna, nakazuje, da trg človeškega kapitala v praksi nikoli ne more biti popolnoma konkurenčen.

Delodajalci so v tem razmerju v položaju monoposona. O monopsonu govorimo, ko je proizvod mogoče prodati enemu samemu kupcu. Kaj so razlogi je težko določiti. Včasih je to da zaposleni nimajo možnosti zapustiti delodajalca. Včasih je to enostavno pomanjkanje informacij.

Model učinkovitosti plač mora upoštevati ne le moment neenakosti, temveč tudi element pravičnosti – če zaposleni meni, da je njegova plača pravična bo bolj motiviran. Prav tako pa moramo biti pozorni na različna okolja, države, ko primerjamo podatke o produktivnosti.

Teorija človeškega kapitala v nobenem primeru ne upošteva subtilnejših dejavnikov, ki smo jih našteli, ki krojijo neenakost v družbi, fiskalna redistribucija pa nanje lahko vpliva le površinsko.

Načini redistribucije

Fiskalna redistribucija je najboljša oblika čiste redistribucije, saj z obremenitvami in transferji omogoča korekcijo neenakosti, ki izhaja iz izvornih razlik med posamezniki in iz delovanja tržnih sil, in hkrati ne posega v alokacijsko vlogo cenovnega sistema.

Obseg fiskalne redistribucije je mogoče pravilno meriti izključno z efektivno povprečno stopnjo in efektivno mejno stopnjo obremenitev in transferjev.

Lastnosti sodobne fiskalne redistribucije v vseh zahodnih državah, ne glede na institucionalne posebnosti posameznih držav: sodobni sistemi redistribucije ne omogočajo obsežnejše prerazdelitve sredstev med aktivnim prebivalstvom.

V resnici obstaja precej široko soglasje o temeljnih ciljih čiste redistribucije; pravična je tista, ki dopušča čim večje izboljšanje možnosti in življenjskih razmer najbolj prikrajšanih.

Dve vrsti uspešne redistribucije v preteklosti sta bili: redistribucija v obliki socialne varnosti in keynesovski poseg v končno povpraševanje.

Če ni obsežnejše neposredne redistribucije med delovno aktivnimi, sta ta socialna izdatka, zdravstvo in šolstvo, ključna pri sodobni redistribuciji.

Leave a Reply