Charles Duhigg: Superkomunikatorji

Superkomunikatorji

“Največja težava s sporazumevanjem,” pravi dramatic George Bernard Shaw, “je iluzija, da smo se dejansko sporazumeli.”[1]

Vsaka vrsta komunikacije deluje po svoji logiki in zahteva svoj niz veščin. Če se torej želimo dobro sporazumevati, moramo vedeti, kako zaznati trenutno vrsto komunikacije, in razumeti, kako deluje.

Tri vrste komunikacije:

Zakaj pravzaprav gre? (Miselni pristop sprejemanja odločitev)
Kako se počutimo? (Čustveni miselni pristop)
Kdo smo? (Družbeni miselni pristop)

Imamo praktične pogovore, pri katerih se kaj odločamo – zakaj. Imamo čustvene pogovore, pri katerih se sprašujemo o počutju – kako. Imamo še družbene pogovore – kdo.

Vsak tehten pogovor sestavlja nešteto drobnih izbir.

Tri vrste pogovorov

Načelo ujemanja

Nekateri ljudje se nikoli ne sinhronizirajo z drugimi, tudi če se pogovarjajo z dobrimi prijatelji. Drugi – tem bi lahko rekli superkomunikatorji – se zlahka sinhronizirajo bolj ali manj s komer koli.

Če želimo postati superkomunikatorji, moramo le pozorno poslušati, kaj drugi govorijo in česa ne, postavljati prava vprašanja, prepoznati razpoloženje drugih in se uskladiti z njim, da druga lažje zaznajo naša čustva.

Vsaka od treh vrst komunikacije (zakaj, kako ali kdo) aktivira drugi del možganov.

Do nesporazumov pride, ko sogovorniki uporabljajo različne vrste pogovorov.

Načelo ujemanja pravi, da moramo za učinkovito sporazumevanje dojeti, kakšna vrsta pogovora se odvija, potem pa poskrbeti za ujemanje s sogovornikom.

Ko se ujamemo z miselnimi pristopi druge osebe, dobimo privoljenje, da »vstopimo« v njeno glavo, vidimo svet z njenimi očmi, ter dojamemo, kaj ji veliko pomeni in kaj potrebuje. V zameno ji damo privoljenje, da razume – in sliši – nas. Pogovarjanje je najmočnejša sila na svetu.

Agenti CIE, ki novačijo tuje vire, se naučijo, kako se sinhronizirati.

Vodnik za uporabo teh zamisli – I del

Štiri osnovna pravila, ki ustvarjajo učni pogovor:

Bodite pozorni na vrsto pogovora.
Delite svoje cilje z drugimi in jih vprašajte po njihovih željah.
Druge povprašajte po njihovih čustvih in z njimi podelite svoje.
Ugotovite, ali so identitete pomembe pri tem pogovoru.

Prvo pravilo: bodite pozorni na vrsto pogovora.

Preden najučinkovitejši komunikatorji spregovorijo, se vprašajo: Zakaj bom odprl usta? Nato skušajo ugotoviti, kaj želi sogovornik.

Različne vrste pogovori zahtevajo tudi različne vrste interakcij:

Pomoč – praktičen pogovor v slogu, za kaj pravzaprav gre.
Objem – čustven pogovor v slogu, kako se počutimo.
Poslušanje – družben pogovor v slogu, kdo smo.

Pogovor v slogu za kaj pravzaprav gre

Vsak pogovor je pogajanje

Kako začeti pogovor. Kako se dogovoriti o temah pogovora in pravilih pogovora. Nekateri to imenujejo tiho pogajanje. Ponavadi je prisotno na začetku pogovora. Na začetku pogovora se moramo dogovoriti kaj si vsi želimo in kako bomo sprejemali odločitve.

Direktno vprašanje kaj si sogovorniki želijo včasih spodleti. Ker sogovorniki ali ne vedo ali ne želijo to deliti. Zato lahko postavimo splošno vprašanje, ki spodbudi k pogovoru o vrednotah in življenju.

Pomembno je, da vprašamo, kaj si želijo. To je povabilo ljudem, da nam povedo, kdo so.

Kako ugotoviti za kaj pravzaprav gre:

Najprej dojemite, da gre za pogajanje.
Potem spoznajte, kaj si vsakdo želi.
Potem se dogovorite, kako bomo skupaj sprejemali odločitev.

Razprave v slogu »Za kaj pravzaprav gre?« se običajno uvršajo v eno od dveh skupin. Včasih ljudje iščejo praktične koristi. Tu uporabljajo logiko stroškov in koristi. Drugič pa želijo sprejemati skupne odločitve, ki morda niso v skladu z logiko stroškov in koristi, ki presegajo hladno racionalnost. Želijo se opreti na svoje izkušnje, na vrednote in sočutje. Sledijo logiki podobnosti.

Če gre za praktičen pogovor, poudarite podatke in sklepanje. Če gre za empatičen pogovor, poudarite pripovedi in sočutnost. Pri tem se zlahka zmotimo.

Vodnik za uporabo teh zamisli – II del

Velikokrat sogovorniki dajejo namige, da želijo spremeniti temo pogovora, pa jih ne zaznamo.

Drugo pravilo učnega pogovora: delite svoje cilje in jih pobarajte po njihovih željah.

To dosežemo na štiri načine:

S postavljanjem vprašanj.
Z zaznavanjem namigov med pogovorom.
Z eksperimentiranjem.
Z dodajanjem predmetov pogovora.

Ko se pripravljate za pogovor si zapišite: o katerih temah bi lahko razpravljali, kaj si želite povedati, kakšno vprašanje boste zastavili.

Pogajanje ima enotno obliko. Nekdo poda povabilo, sogovornik ga sprejme ali poda nasprotno povabilo.

Do vprašanj odprtega tipa zlahka pridete, če se osredotočite na naslednje: vprašajte sogovornika o njegovih prepričanjih ali vrednotah, prosite sogovornika, da nekaj presodi in poda mnenje, sogovornika vprašajte o njegovih doživetjih.

Pogovor v slogu kako se počutimo

Poslušanje kot zdravilo

V mnogih dialogih pride do trenutka, ko se morate odločiti: Bom dopustil, da pogovor postane čustven? Ali pa bom ostal zadržan?

Ne glede na odločitev, so čustva vedno prisotna v pogovoru.

Vprašanja, pri katerih so morali udeleženci opisati svoja prepričanja, vrednote ali pomembna doživetja, so pravilom sledili čustveni odgovori, tudi če sama vprašanja niso bili čustvena.

Če želimo vzpostaviti globoko povezavo, moramo izpostaviti svojo ranljivost.

Čustvena povezava se sproži ob postavljanju globokih vprašanj in razkrivanju lastne občutljivosti.

Čustva je včasih težko ubesediti, zato občutkov ne izražamo z besedami, temveč s telesom, glasom, vzdihi in smehom.

Kako lahko slišimo čustva, ki jih nihče ne pove na glas?

Večinoma je v človeških odnosih prisotno neverbalno izražanje čustev.

Čustveno inteligenco izkazujemo tako, da drugim pokažemo, da smo slišali njihova čustva. To storimo tako, da zaznamo njihovo razpoloženje in energijo ter se z njima ujamemo. Razpoloženje in energija sta neverbalni orodji ustvarjanje čustvene povezanosti.

Namesto da poskušamo razvozlati določena čustva, moramo biti pozorni na razpoloženje (pozitivno ali negativno) in raven energije (visoko ali nizko).

Povezovanje med sporom

Dorothy Thomas: »Mir ne pomeni odsotnost nesoglasij, temveč sposobnost, da se z njimi spoprimemo.«[2]

Pri vsakem nesoglasju gre za dva tipa nesoglasja. Za površinsko vprašanje, zaradi katerega se ne strinjamo z drugim in za čustva.

Pri nesporazumu do vzrokov za spor pridemo tako, da se pogovarjamo o čustvih.

Da pokažemo, da smo nekaj slišali, moramo to narediti po tem, ko drugi človek neha govoriti. Najlažje je to storiti s povzemanjem in ponovitvijo, kaj je oseba rekla, ter preverbo ali smo dobro dojeli. Postavite vprašanja, povzemite kar ste slišali in vprašajte ali ste pravilno razumeli.

Vodnik za uporabo teh zamisli III. del

Tretje pravilo. Druge povprašajte po njihovih čustvih in z njimi podelite svoje.

Na občutljivost se odzovemo z:

Zanko za razumevanje (postavljanje vprašanj, ponavljanje/povzemanje, vprašanje ali ste pravilno razumeli, strinjanje da vsi razumemo).
Ugotavljanjem, kaj drugi potrebuje.
Prošnjo za dovoljenje.
Dajanjem nečesa v zameno.

Pri nesporazumih ima lahko dokazovanje, da poslušamo in delitev občutljivosti se posebej pomembno vlogo. Med nesoglasjem:

Najprej potrdite razumevanje.
Potem poiščite določene točke strinjanja.
Nazadnje umirite svoje trditve. Iz splošnega v konkretno.

Pogovor v slogu kdo smo

Družbena identiteta oblikuje naš svet

Družbena identiteta je tisti del naše samopodobe, ki izhaja iz pripadnost družbenim skupinam, vrednosti, ki jo pripisujemo tej pripadnosti, in čustvenega pomena, ki nam ga to predstavlja.

Vsi imamo družbene identitete, ki določajo, kako govorimo in kaj slišimo. In vsi imamo več identitet.

Želja po pripadnosti je v jedru pogovora na temo kdo smo. Tovrstni pogovori pogosto pripomorejo k povezovanju.

Pogovarjanje o tem kdo smo:

Izpostavite več identitet.
Nihče naj nima začetne prednosti.
Na osnovi obstoječih identitet vzpostavite nove skupine.

Kako lahko najtežje pogovore napravimo varnejše?

Ko sprejmemo poglede drugih na svet in njihove identitete v njem, ko prisluhnemo njihovim posebnim zgodbam in se zavemo njihovih čustev, začnemo dojemati, zakaj različni ljudje, ki se sicer glede marsičesa strinjajo, nekatere vidike življenja lahko vidijo različno. Začnemo spoznavati, kako močno na naš svetovni nazor vplivajo vzgoja, rasna in etična pripadnost, spol in druge identitete. Začnemo dojemati, koliko nam lahko razkrije razpravljanje v slogu Kdo smo? Začnemo se povezovati.

Pri težkih pogovorih določite smernice in poskrbite, da jih vsi razumejo.

Ko ustvarimo okolje za razpravo o nasprotnih prepričanjih, okrepimo možnost povezovanja.

Vodnik za uporabo teh zamisli IV. del

Četrto pravilo: Ugotovite, ali so identitete pomembne pri tem pogovoru.

Pred pogovorom ugotovite: kaj želite doseči, kako se bo pogovor začel, katere ovire se lahko pojavijo, kakšen je načrt, ko se te ovire pojavijo, kakšne so koristi pogovora.

Pogovor: določite smernice, moderator vključuje vse, vsi naj povedo svoje cilje, vedno se zavedajte, da je nelagodje naravno in koristno.

Med pogovorom: razkrijte različne identitete, prizadevajte si za isto izhodišče za vse, poiščite podobnosti, da ustvarite notranje skupine, upravljajte okolje.