Home > Poslovno svetovanje > Niall Ferguson: Trg in stolp; Omrežja, hierarhije in boj za globalni vpliv

Niall Ferguson: Trg in stolp; Omrežja, hierarhije in boj za globalni vpliv

Niall Ferguson je zgodovinar, ki s svojim raziskovanjem, različnih elementov družbenega življenja in opisovanjem le teh na zanimiv, bralcu prijazen način, približa razvoj družbe tudi širši publiki. V svoji knjigi Trg in stolp se loti dveh mehanizmov obvladovanja človeških množic, ki sta se prepletala skozi zgodovino. To je moč vladajočih takoimenovanih hierarhij, ki svojo avtoriteto nosijo v sami zasnovi, kjer je moč centralizirana in ponavadi delegirana iz vrha – primere lahko najdemo v kraljevski vladavini, vojski, podjetjih in še kje. Na drugi strani pa obstajajo strukture omrežij znotraj katerih je moč bolj porazdeljena, vendar velikokrat nič manjša in čeprav obstajajo znotraj omrežij določene točke, ki so bolj pomembne od ostalih, je omrežje prav zaradi svoje strukture lahko bolj trdoživo in velikokrat celo uspešnejše. Lepo alegorijo na razmerje med obema strukturama je našel v arhitekturni dvojici trga in stolpa v Sienni, kjer stolp (hierarhija) meče svojo senco na trg (omrežje) pod njim, kjer se odvija družbeno življenje in na ta način nakazuje prevlado, ki pa ni vedno enaka in vsemogoča.

Obstajajo vertikalni stolpi hierarhij in horizontalni trgi omrežij. Večina nas je članov več omrežij kot hierarhij. Lahko si del omrežij, vendar nimaš nobenega vpliva ali moči. Omrežja so vedno obstajala in so imela velik vpliv, danes se je spremenila le njihova hitrost rasti in obseg. Do 19. stoletja se beseda omrežja ni uporabljala, govorili so o mrežah. Sama uporaba besede omrežje pa se je razmahnila v 20. stoletju, izraz mreženje pa šele po 1980.

Človek je po svoji naravi bitje omrežij, vendar je večino svoje zgodovine deloval znotraj hierarhij. Ključna spodbuda za razmah hierarhičnega reda je v tem, da je uveljavljenje moči znotraj njega veliko bolj učinkovito.

Raziskovanje omrežij ni nova znanost, svoje začetke je doživela znotraj matematičnih znanosti, vendar danes tudi družboslovne znanosti vedno bolj pozorno spremljajo dinamiko omrežij. Vse skupaj se je začelo s teorijo grafov ali geometrijo položajev, ki se ukvarja z vozlišči in robovi (povezava med njimi). Začetnik je švicarski matematik iz 18. stoletja Leonhard Euler.

Glavni elementi raziskovanja omrežij so:

  • Glavna težnja za povezovanje:
    • Homfilija (asortativnost) je težnja, da gravitiramo k ljudem, ki so nam podobni. To bi lahko bil tudi prvi zakon delovanja socialnih omrežij. Homofilija lahko temelji na skupnem status (nekaj fiksnega) ali na skupnih vrednotah.
  • Kako pomembni so posamezniki v omrežju se izraza z mero središčnosti.
    • Ta se deli glede na:
      • mera središčnosti glede na stopnjo – število povezav določenega vozlišča – družabnost
      • mera središčnosti glede na vmestnost – opredelil Linton Freeman – količina informacij, ki gre skozi določeno vozlišče
      • mera središčnosti glede na dostopnost – število korakov posameznega vozlišča do vseh drugih. Eksperimenti naj bi pokazali, da naj bi v petih korakih (šestih robovih) prišli do vsakega vozlišča. Od tod izraz šest stopenj, ki se je uporabljal v različne namene.
  • Elementi omrežja so
    • vozlišča,
    • robovi,
    • stičišča,
    • omrežni osamelci in
    • gruče.
  • Hitrost širjenja omrežij
    • Granovetter  – sociolog s Stanforda je ugotovil, da so za majhnost sveta in hitrejše širjenje informacij pomembne šibke vezi, pojav je imenoval trdnost šibkih vezi, ki naj bi omogočala, da svet ni fragmentirana realnost ozkih gruč, ki bi temeljile zgolj na homolifičnih vezeh, temveč bolj dinamična enota, kjer skupno prepletenost omogočajo šibke vezi znancev.
  • Ugotovitve teorij omrežij v sedmih točkah:
    • Noben človek ni otok
    • Gliha vkup štriha
    • Šibke vezi so trdne
    • Struktura določa viralnost
    • Omrežje nikoli ne spi
    • Omrežja se mrežijo
    • Bogati postanejo bogatejši

Hierarhija ni nasprotje omrežja, temveč ena od njegovih pojavnih oblik. In vsa omrežja so do določene mere hierarhična, tudi če le v večjem pomenu določenih vozlišč.

Niall v svoji knjigi kronološko opiše razvoj omrežij in njihovo vlogo v podiranju hierarhične ureditve po svetu.

  • V 15 stoletju so omrežja raziskovalcev trčila v dve veliki hierarhiji  – na zahodu  v ameriško Inkov in Aztekov, ter na vzhodu v Kitajsko. Kasneje v 16, 17 in 18 stoletju so pomembno vlogo v razvoju omrežij igrali razvoj tiska, reformacija, ki je podirala hierarhične ureditve po Evropi in rast različnih omrežij, ki so imele pomembno vlogo v revolucijah 18. stoletja in razvoju renesanse in razsvetljenstva. Eno od takih je bilo prostozidarstvo in njegov vpliv na ameriško revolucijo. Omrežja, ki so bila pomembna za revolucije 18. stoletja – reformacija, razsvetljenstvo in znanstvena revolucija.
  • Po dunajskem kongresu je prišlo do dobe poskusa restavriranja hierarhij. Pet glavnih držav je vzpostavilo svojevrstno hierarhijo v tem, da so se postavile kot pomembna vozlišča – Anglija, Francija, Avstroogrska, Rusija in Prusija. Toda omrežja so še vedno živela od trgovskih, verskih do različnih bratovščin, pojavljat pa so se začela še različna nacionalna, industrijska, interesna vendar so jih hierahije obvladovale in jih uporabljale za lastne potrebe.
  • Ko se je ta hierarhija podrla, je prišlo do prve svetovne vojne, ker Anglija ni uspela odigrati svoje mediatorske vloge med dvojcema Francija-Rusija, Nemčija-Avstro-Ogrska. Teh pet imperijev  je črpalo svojo moč iz rent iz mednarodnih trgovskih, migracijskih, investicijskih in informacijskih omrežij. Obenem pa so prepustili določena področja zasebnemu sektorju – finance, določena trgovina in mediji.
  • V vojni je Nemčija poskusila odigrati tako vlogo razbijanja Rusije z uvozom komunistične revolucije kot s poskusom prebuditve islamskega fundamentalizma proti predvsem Angliji in Franciji v njunih kolonijah. Ter z vključitvijo Turčije na strani centralnih sil.
  • Hierarhične ureditve, ki so bile uspešne v vojnem stanju so začele izgubljati moč v 70.-ih letih 20. Stoletja, kajti ko kompleksnost zahtev do kolektivnih človeških sistemov preraste zmogljivost posameznega človeka, hierarhija ne more več vzpostavljati nujno potrebne koordinacije med posamezniki. To je bilo tudi obdobje, ko se je pojavil razmah globalnih mrež in ko nacionalne države, niso več težile k razvoju znotraj meja. V praksi starih hierarhij niso nadomestili trgi s prosto konkurenco, temveč omrežja poznanstev in zvez.
  • Sproščanje centraliziranega nadzora po letu 1970 je omogočilo revolucijo v informacijski tehnologiji.
    • Internet, ni bil namensko načrtovan, pač pa je nastal več ali manj spontano, po naravni poti. Leta 1969 je bilo preko ARPANET-a poslano prvo sporočilo, dve leti kasneje pa je bilo vanj vključenih že več kot 40 vozlišč. Najpomembnejši element razvoja je bila teza Vinta Cerfa in Roberta Kahna, da omrežje omrežij ne sme imeti centralnega nadzora in da ne sme biti optimizirano za nobeno konkretno aplikacijo ali obliko podatkovnih paketov. Njun komunikacijski protocol TPC/IP naj bi omogočil komunikacijo med vsemi omrežji – ARPANET ga je sprejel 1983. WWW kot glavna pojavna oblika podatkovnega prometa po internetu je nastal v 90-ih letih 20. stoletja. Tim Bernersom-Lee je postavil temelje HTML, HTTP in URL.

Glavni razmah vpliva omrežij je prišel po 1970, nekateri primeri, kjer se je moč omrežij naspram hierarhičnim ureditvam nacionalnih držav pokazalo v največji luči, so se odvijali na političnem, finančnem, družbenem področju:

  • Henry Kissinger je dober primer, kako je politično moč gradil na omrežnem delovanju in ne na hierarhičnem, katerega je imel za neprimernega v reševanju kompleksnih situacij modernega sveta. Status takratnega političnega sveta je poimenoval “soodvisnost”, ki se je prijela kot dober opis takratnega stanja hladne vojne glavnih protagonistov in njunih satelitov.
  • Moč novih tehnologij, predvsem pa njihova uporaba v globalni finančni industriji, je bila glavni element razpada hierarhičnih struktur in širitev mednarodnih omrežij. Tako na politične nivoju – Evropska unija, kot na finančnem, kjer je pomembno vlogo igralo omrežje, ki je imelo svoje glavno vozlišče v Davosu. WEF je ustanovil leta 1971 na Harvardu izobražen nemški professor Klaus Schwab.
  • Moč omrežij tudi naspram nacionalnim državam je dokazal tudi George Soros, ki je uspel skupaj z drugimi upravljalci skladov (Robert Johnson – Banke Trust in Stand Druckenmiller) v svoji stavi proti britanskemu funtu. Soros je svoj pristop temeljil na pristopu, ki ga je imenoval “refleksivnost na finančnih trgih”. Refleksivnost je dvosmerni mehanizem odzivanja, v katerem realnost oblikuje mišljenjen udeležencev in mišljenje udeležencev  oblikuje realnost.
  • Naslednja primera, ki sta pokazala rast omrežij sta bila napad 11. septembra in kriza 2008. Prvi je za cilj vzel vozlišča globalnega finančnega in letalskega prometa, vendar Al-Kaida ni bila dovolj močno omrežje, da bi učinki bili večji. Medtem, ko je v krizi leta 2008, padec ene od bank Lehman Brothers, sprožila daljnosežne učinke, ravno zaradi svoje vloge v globalnem omrežju finančnega sistema, ki je pokaza svojo šibkost, ravno zaradi visoke povezanosti svojih elementov in tako so težave Lehmana, postale težave ostalih, s katerimi je bila banka povezana.

Problem birokratizacije po 70-ih letih je odraz problemov iz preteklosti. “To nenehno prelivanje besed na papir je posledica tega, da politike bolj zanima kreiranje javnega mnenja kot pa vsebina, da “mediji zahtevajo ukrepanje “ po vsakem spodrsljaju; da lobisti služijo svojim naročnikom z vstavljanjem drobnega tiska in da v tej žalostni zmedi pravniki služijo velike denarje.” (str. 427) Država paragrafov je zadnja faza politične hierarhije.

Naslednja faza v razvoju omrežij je splet 2.0. Glavni protagonisti so podjetja kot Microsoft, Apple, Google, Amazon, E-Bay, Facebook. Google pomaga  ljudem najti stvari, za katere so se že odločili, da jih bodo kupili, Facebook pa naj bi jim pomagal pri odločitvah, kaj kupiti. (Kirkpatrick David– The Facebook effect).

Današnja kombinacija tehnoloških inovacij in mednarodne gospodarske integracije je ustvarila povsem nove oblike omrežij – ki segajo od kriminalnega podzemlja do nebeške druščine iz Davosa.

Niall vidi današnjo situacijo kot boj za prevlado dveh sicer nacionalnih držav, ki pa maksimalno izkoriščata pristop omrežij za širjenje svojega načina. Kitajska je prevladi ZDA v razvoju novih tehnologij in obvladovanju aktivnosti na internetu preko glavnih akterjev, ki jih nekateri omenjajo s kratico FANG – (Facebook, Amazon, Netflix, Google) postavila svoje igralce, ki jih lahko opišemo s kratico BAT – to so Baidu (brskalnik), Alibabab (e-trgovina) in Tencent – socialno omrežje (glavni element WeChat).

Zanimivo bo spremljati, kako se bo ta boj odvil in katera omrežja bodo prevladala in ali se bo nadaljevalo sobivanje omrežij z nacionalnimi državami ali pa se bo splošna svetovna ureditev približala mrežni logiki.

Leave a Reply