Home > Športno svetovanje > Posamezniki > David Eagleman: Prikrito, Neznano življenje naših možganov

David Eagleman: Prikrito, Neznano življenje naših možganov

Naloga možganov je zbiranje informacij in krmiljenje obnašanja v skladu z njimi. Ni pomembno ali zavest pri tem sodeluje ali ne. Večino časa pravzaprav ne sodeluje. Večina delovanja možganov je brez sodelovanja zavesti. Naši možgani so plod evolucijskega razvoja in zavest je le delno koristna v njihove delovanju. Večina stvari, ki se odvijajo pod kontrolo možganov je enostavno prehitra, da bi zavest lahko pomagala. Če bi se vključevala bi to pomenilo le zatikanje. Zavest je metoda za pretvorbo vseh aktivnosti živčnega sistema v poenostavljeno podobo.

Verjamemo, da vidimo svet pravilno, vse dokler nas nekdo ne opozori, da to ni res.

Raziskovanje človeške notranjosti je zanimalo že Svetega Tomaža Akvinskega, ki je verjel, da naša dejanja poganja odločanje o tem, kaj je prav. Gottfried Wilhem Leibniz pa je konec 17 stoletja in začetek 18. med svojimi različnimi raziskovanji opisal tudi tezo, da naše obnašanje vodijo tudi nagnenja, ki se jih ljudje ne zavedamo. Toda šele ko so se preučevanja lotili drugi znanstveniki, tipično iz nekih drugih strok in so s svojim pristopi uspeli prikazati povezavo med percepcijami in dogajanjem v možgani. Charles Bell je že v 18. stoletju govoril o dveh vrstah živčevja, tisto ki prinaša signale v možgane in tisto, ki prinaša signale iz možganov. James Cattel pa je objavil raziskave o tem, koliko časa potrebujemo za različne možganske operacije in jasno pokazal, da razmislek potrebuje čas. Ko je s Freudom prišlo do jasnega stališča v znanosti, da obstaja nezavedni del našega delovanja so se pojavili temelji raziskovanja našega delovanja.

Možgani delujejo na način, da zbirajo informacije o svetu, vendar uporabijo le tisto informacijo, ki jo trenutno potrebujemo. Zato velikokrat vidimo nekaj šele takrat, ko nas nekdo usmeri na tisto, kljub temu, da smo ves čas gledali v isto smer. Ljudje ne zaznavamo tistega, kar je okoli nas, zaznamo tisto, kar nam rečejo možgani. Vendar poti do možganov niso le enosmerne, temveč poteka komunikacija v obe smeri. Pravzaprav, ko nekaj zaznamo, nam možgani pred tem sporočijo kaj pričakujejo da bomo zaznali in v primeru, da je razlika med pričakovanim in dejanskim, potem možgani dobijo le informacijo o razliki. In ker so ta pričakovanja grajena na podlagi predhodnih izkustev, je velikokrat mogoče, da tisto, kar začutimo, vidimo, ni tisto, kar v resnici je. Ta koncept kreiranja vidne predpostavke je vzpostavil Donald Mac-Kay leta 1956, ko je zapisal, da vidna skorja najprej zgradi interni koncept tistega, kar naj bi mrežnica videla.

Mnogo elementov vpliva na naše percepcije:

  • Eden od elementov je implicitni egoizem, kjer se raje odločamo za stvari, ki so nam podobne. To so dokazovali s tem, da radi izbiramo partnerje, katerih imena se začenjajo z isto črko kot naša.
  • Drug tak element je učinek bežne izpostavljenosti. Če smo bili nečemu izpostavljeni nam je to bližje kot ostale stvari.
  • Ko razmišljamo o stvareh, se nam zaradi vtisnjevanja, pojavijo asocijacije na že slišane, videne stvari, tudi če ne vemo od kje, kajti ti elementi so se nam vtisnili v možgane.
  • Učinek resnične iluzije – ko smo nekaj slišali, videli, bomo lažje verjeli, da je resnično, kljub temu, da nismo verificirali resničnosti.

Ena od nezavednih reakcij, ki posledično vplivajo na naše zavestne odločitve, je reakcija telesa na pričakovan dogodek. Temu lahko rečemo tudi slutnja. Telo se prej kot možgani odzove na nek potek dogodkov, spet na podlagi vpliva prejšnih dogodkov. Zavest pravzaprav ni dober zaveznik pri izvajanje stvari. Zavest je tista, ki postavlja cilje, ostali del sistema, pa se mora naučiti dosegati te cilje. Ko torej učimo nezavedni sistem, da najde optimalni način izvršitve nalog zavesti, se potem ta rešitev zapiše v živčevje in se kreira stalna povezava, ki nam potem omogoča avtomatizacijo v izvajanju aktivnosti. To je pomembno zaradi hitrosti in energijske učinkovitosti delovanja človeške sistema.

Možganska vezja so narejena tako, da omogočajo vedenje, ki je potrebno za naše preživetje. Tako na primer del našega vidnega spektra, vidna svetloba predstavlja le desetino biljoninke celotnega spektra. Biolog Jakob von Uexkull je razvil koncept dveh realnosti: zaznavne okolice in soseščine, torej tisto kar zaznamo in je za nas vsa objektivna realnost in tisto ostalo. Vsak posameznik verjame svoji verziji resničnosti.

Nekateri vzorci so že vpisani v naše možgane, tako tudi novorojenčki že imajo neke vzorce, ki jih vodijo pri zaznavanju zunanjega sveta. Zato veliko lažje rešujemo evolucijske probleme, kot pa imaginarne. Marvin Minsky pravi v svoji Society of Mind, da se na splošno najmanj zavedamo tistega, v čemer smo najboljši. Če govorimo na primer o instinktih, govorimo o vedenjih, ki se nam jih ni potrebno naučiti. Namesto tega smo jih podedovali. Razvili so se skozi človeško evolucijo. Skupno poimenovanje za naše instinkte je človeška narava. Ljudje smo uspešnejši od živali ne zaradi pomankanja instinktov, ki naj bi bili nasprotje od razuma in razmišljanja, temveč ker jih imamo toliko, da lahko z njihovo raznoliko uporabo, rešujemo bolj kompleksne situacije, hitreje in učinkoviteje. Ti avtomatski programi: spolna privlačnost, strah pred temo, sočutje, prepiranje, ljubosumje, težnja po pravičnosti, iskanje rešitev, izogibanje incest, razpoznavanje izrazov na obrazu, so tako uglašena z našim telesom, da jih ne moremo razumsko opredeliti. Mehanizmi, ki delujejo v ozadju, da so samoumevne reakcija, tako enostavne, so najbolj kompleksni. Zato včasih najbolj prvinske človeške lastnosti predstavljajo največji izziv za računalniško modeliranje umetne intelligence.

Eden od takih programov, ki je zelo zanimiv je program spolne privlačnosti. Na mehanizme, ki uravnavajo kaj nam je privlačno, nimamo nobenega vpliva. Bežni pogledi naj bi prinašali oceno večje privlačnosti, kot bolj podrobni. Potencialno bi ta lastnost lahko izvirala iz evolucijske potrebe po reprodukciji z najboljšimi primerki. Kajti če napačno oceniš, da je nekaj bolj privlačno, lahko to napako popraviš, ko jo odkriješ. Če pa si privlačno ocenil za neprivlačno, potem si zamudil potencial za reprodukcijo s privlačnim primerkom. Nezvestoba je ena od kategorij tega področja, kjer naj bi veljala razumska pravila, naj bi bila odvisna od našega značaja. Toda kaj sploh je značaj. Znanstveniki so pri živalih odkrili, da na monogamost vpliva hormone vazopresin, ki naj bi se izločal ob parjenju in naj bi se vezal na določeno področje v možganih, kar naj bi povzročilo zadovoljstvo, ki je potem vezano na vez s to partnerko. Ko so pri ljudeh iskali delovanje tega hormona, so odkrili da izsek gena z imenom RS3 334 lahko nastopa pri ljudeh v več kopijah: nič, eni ali dveh. Več kot je kopij tega izseka, manjši učinek ima hormone vazopresin v krvi na možgane. Ko so znanstveniki raziskovali intenzivnost čustev med partnerjema, so odkrili da obdobje intenzivnosti, ki je ocenjeno na 2, 3 leta izhaja iz dobe, ki je potrebno za vzgojo otroka, ki naj bi bila maksimalno 4 leta.

Minsky v svoji knjigi The Society of Mind pride do ugotovitve, da človeški možgani delujejo podobno kot so rešili problem pri umetni inteligenci, ko so kompleksni problem začeli reševati tako, da so problem razkosali na manjše delce in je vsak element reševal le en del. Skupaj so rešili celoten problem, ker so imeli centralno kordiniranje, ki je sestavil posamezne rešitve v končno. Toda ta opis ni zajemal elementa konflikta. Do konflikta pride ker se določena področja prekirvajo in se bojujejo za svojo način obnašanja. Ta konflikt naj bi se realiziral skozi dva možganska sistema: podzaveden in zavesten. Freud jih je videl tri – id (instinktiven), ego (realističen in organiziran) in superego (kritičen in moralizatorski). Pomembna skupna točka vseh opisov je, da so možgani sestavljeni iz podsistemov, ki med seboj tekmujejo. Posplošen opis bi bil lahko racionalni sistem, ki se ukvarja z zunanjostjo in zunanjimi dražljaji in emocionalni sistem, ki se ukvarja z internimi stanji. Emocionalni sistem je tisti, ki ima motivacijsko vlogo v našem delovanju. Element tekmovanja med čustvenim in razumskim delom je glavni motivacijski konflikt delovanja človeka. Poznamo tudi časovni konflikt, ko se ljudje raje odločamo za zadovoljstvo takoj, kot možnost nagrade kasneje. Zato je zelo težko se razumsko odpovedati takojšnim užitkom za potencialno nagrado v prihodnosti. Dvojnost možganov pa je morda najbolj vidna v dveh različnih poloblah, ki fizično tvorita možgane.

Delovanja množice podsistemov in procesov v možganih lahko vidimo pri pomnjenju (spomin se na primer lahko shrani v hipokampusu ali pa v amigdali). Prav tako naj bi možgani dojeli gibanje skozi različne postopke v možganih. Glavna razlika med umetnimi in biološkimi sistemi naj bi bila ravno ta, da umetni sistemi, ko najdejo rešitev jo sprejmejo in potem stalno uporabljajo, medtem ko se biološki sistemi ne ustavijo, ko najdejo rešitev, temveč še naprej poskušajo in morda se pojavi kakšen nov način reševanja kasneje in se le ta uveljavi z mutacijo. V možganih torej ni stalnih oblik, kljub temu, da danes s slikanjem možganov lahko določamo centre aktivnosti. Toda ker so možgani živ mehanizem in ker v njih konstantno potekajo konflikti prekrivajočih področij, ki rešujejo enake probleme, morajo možgani skozi aktiven proces kontrolirati delovanje vseh podsistemov na način, da je njihova aktivnost usklajena. Eden od načinov delovanja možganov je iskanje vzorcev. Možgani iščejo vzorce in strukture v zaznavah, ki jih dobijo. Vloga zavesti je ravno to koordiniranje in šele ko pride do konfliktov v reševanju zavest poseže in določi pot. Eno takih početij je varovanje skrivnosti, ki ni nič drugega kot konflikt med kratkoročno željo po deljenju in s tem razbremenitvijo ter dolgoročnim razumskim obvarovanjem nekoga ali nečesa pred posledicami delitve. Evolucijski razvoj iskanja vedno boljših rešitev in ne konče rešitve za vse probleme je model razvoja človeških možgan in zavest je bila potrebna šele v obdobju, ko je struktura podsistemov, ki so se ukvarjali s parcialnimi problemi postala prekompleksna, da bi lahko delovala sama od sebe. Realnost je ta, da je večina tistega, kar opisujemo z besedo mišljenje izven našega kognitivnega nadzora.

Včasih se nam lahko ob bioloških spremembah v možganih pojavijo odkloni v obnašanju, takrat lahko v ospredje pridejo odtujeni programi, ki so bili do takrat kontrolirani s strani zavesti. Vse to nam kaže na to, da niso vsi v poziciji, ko lahko zavestno kontrolirajo svoje vedenje. Geni so pomemben element v tej loteriji. Kdo smo določajo plasti izven nadzora naše zavesti. Kdo lahko postanemo je zapisano v molekulah. Vprašanje svobodne volje je torej veliko bolj kompleksno kot bi lahko ocenili na prvi pogled. Vemo, da obstajajo dejanja, ki jasno kažejo na delovanje človeka brez njegovih odločitev – tiki, mesečniki, psihogene motnje. Toda ne obstaja fiziološki pokazatelja, da naj bi obstajal nek samostojni element – svobodna volja, ki naj bi vplival na delovanje možganov, saj vemo, da so vsi elementi v možganih povezani med seboj in da vsa območja delujejo na način, da vplivajo eno na drugo. Nimamo pa dokaza da nematerialni svet – svobodna volja, vpliva na materialni – snov. Eagleman tako ne verjame v koncept svobodne volje temveč zagovarja princip zadostnega avtomatizma. Bolj ko bomo lahko raziskovali reakcije v naši bio-kemični realnosti, bolj bomo odkrivali biološke determinante našega vedenja. Bioloških značilnosti človeka ne moremo ločiti od njegovega sprejemanja odločitev. Ob pripoznanju naših bioloških danosti lahko spremenimo poglede na soočanje s težavami, ki izhajajo iz izgubljenih bitk, ki jih imajo kratkoročne struje, ki se vdajajo impulzom, nad dolgoročno zmernostjo. Vse to se dogaja v predčelnem režnju in dozorevanje je pravzaprav trening predčelnega režnja, da uravnoteži borbo med kratkoročnim zadovoljstvom in dolgoročni pozitivnim učinkom.

Eno glavnih področij, ki bi se lahko drastično spremenilo pod novimi odkritji o biološki determiniranosti naših dejanj in širjenju poznavanja področij, ki vplivajo na avtomatizirano človeško delovanje izven sfere zavestnega, je pravo. Koncept krivdne odgovornosti bi lahko postal zastarel zaradi novih odkritij o kontroli lastnih dejanj. Pravna veda, ki bo utemeljena na bioloških dokazih in ne na intuciji, bi lahko postala temelj pravnega sistema.

Od leta 1610 ko je Galileo odkril Jupitrove lune in so mu verski fanatiki očitali, da je vrgel človeka iz središča vesolja, so tudi na drugih področjih znanstveni preboji poskrbeli za znanstveno razlago človeške realnosti in tako zmanjševali njegovo mistično vlogo. Vse to je vodilo k vse večji brezsmiselnosti človeškega obstoja, njegovi brezupni borbi proti absurdnosti življenja. Toda prav ta padec s prestola je vplival na možnost postavljanja novih vprašanj in napredka skozi pridobivanje novih odgovorov.

Spremembe, ki so povezane s poškodbami možganov, nam pokažejo, da je stanje naših možganov pomembno za obstoj tistega, kar ostali vidijo kot naš jaz. Saj sprememba stanja vpliva na spremembo obnašanja, ki jo ponavadi opišejo z besedami, da si nekdo ni več podoben. Ideje, da smo samo skupek molekul, dobijo še večjo potrditev, ko opazujemo vpliv drugih molekul, recimo narkotikov na naše delovanje, našo zavest. Enako velja za delovanje nevrotransmitorjev, hormonov, virusov in bakterij. Vsi delujejo na naše centre za nagrajevanje in vplivajo na to kaj smo. Ideja redukcionizma, torej da smo ljudje le skupek delcev, izhaja iz znanstvenega pristopa, ki je bil gonilo razvoja od renesanse naprej, ko so znanstveniki težili k temu, da odkrivanjo delovanje vse manjših delcev in s tem delovanje celote. Toda redukcionizem ni primeren povsod. Ko sestavimo celoto Iz delcev je ta nekaj več. Temu pravimo porajanje.

Ko torej govorimo o sebi lahko rečemo, da so možgani najbolj zgoščena verzija našega jaza, toda so le vrh gore in ne vsa gora. Naše znanje o njihove delovanju je močno omejeno. Če bi bili možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem mi ne bi bili dovolj pametni, da bi jih razumeli.

You may also like
Vzorci in podatki – koncept učinkovitosti v svetu umetne inteligence in boljši poslovni model

Leave a Reply