Home > Poslovno svetovanje > Področja dela > Operativno prestrukturiranje > Edward DE BONO: Paralelno razmišljanje

V času sprememb in iskanja novih razvojnih potencialov je avtorjeva knjiga zanimiv in uporaben pregled in napotek kako reševati omejitve, ki nam jih ponuja tradicionalno razmišljanje, znotraj katerega so nas vse vzgajali. Prevajalka in edina certificirana učiteljica DeBonovih metod v Sloveniji Nastja Mulej vnaša nekaj tega alternativnega pogleda v Slovenijo že kar nekaj let in v času bitcoina, start-upov in managementa Z generacije bi vpogled v ta drugačni svet, marsikateremu predstavniku “ustaljenih” sistemov od šolstva do podjetij, lahko precej olajšal spopadanje z današnjim svetom.

Na spodnjem linku si lahko ogledate več o njej:

http://www.debono.si/nastja-mulej

Inteligentnost je potencial, s katerim uporabljamo možgane; razmišljanje pa je operacijska veščina, s katero izkoriščamo ta potencial.

Tradicionalno razmišljanje naj bi bila opredelitev za zahodno razmišljanje. Tradicionalno razmišljanje naj bi temeljilo na prepričanju, da so podatki in sodbe dovolj. Paralelno razmišljanje naj bi spodbujalo oblikovanje zamisli in konceptov. Temelje standardnega tradicionalnega zahodnega razmišljanja so postavili Sokrat, Platon in Aristotel. Sofisti, katerim je pripadal tudi Pitgora, so realnost videli skozi oči posameznika. Ta je bila invididualna in je pomenila kaos. Platon in Sokrat sta v kaos uvedla red in uvedla načelo absolutne resnice. Platon je bil fašist v svojih pogledih. Njegov svet naj bi temeljil na togih pravilih, sodba, vključevanju in izključevanju, kategorijah in visoki pravičnosti. Red je bilo potrebno vzpostaviti z domnevo, da se skriva kot absolutna “resnica”, ki jo je treba odkriti. V znanosti je bil ta pristop dober, ker se je hipoteza, umišljena resnica, lahko stalno raziskovala in po potrebi spreminjala, drugje pa je tak pristop pomenil manjše možnosti za odkrivanje drugih potencialnih opcij. Velik del kritičnega dogmatizma metod zahodnega razmišljanja se je prek Platona pojavil kot odziv na ohlapno subjektivnost sofistov.

O Platonu govorimo tudi, ko pravzaprav govorimo o “sokratski metodi”, kajti Sokrat sam ni pustil pisnih virov in njegovo metodo svet pozna skozi pisanje Platona. Sokratska metoda bi v širšem smislu lahko pomenilo brezkrajno iskanje resnice z zastavljanjem vprašanj. Metoda in vsi misleci, ki izhajajo iz nje, predpostavljajo da obstaja neka absolutna resnica, do katere lahko pridemo, medtem ko so sofisti verjeli, da je resnica le tisto, kar nekdo verjame. Sokrat je iskal nespremenjlive definicije, ki ne bi bile odvisne od sposobnosti predstavitve. V njegovem načinu spraševanja naj bi z vodenjem skozi vprašanja v duhu indukcijskega sklepanja iz primerov prišli na splošno pravilo. Skozi svojo vlogo nevednosti, ki naj bi bila njegova “vrlina” naj bi pripeljal učence do znanja. Glavni elementi metode naj bi bili torej vprašanja, iskanje resnice, inudkcija, kritika in dokazovanje.

Iskanje naj bi torej bilo glavno vodilo razvoja znanosti. V Sokratovem primeru iskanje resnic in znanja. Resnico lahko iščemo na dva načina: z odstranitvijo neresnic ali z neposrednim razumevanjem resnice. Zahodno razmišljanje teži k odstranjevanju neresnic, ki naj bi v končni fazi prineslo resnico. Kritika izhaja iz grške besede, ki pomeni zmožen presojati. Toda v današnjem svetu ima negative prizvok, ker v sebi nosi element napada. Tudi sokratska metoda temelji na odpravljanju napak in ni aktivna metoda iskanja resnice, resnica se prikaže sama, ko so ovire odstranjene.

Načini razmišljanja in njihova vrednost so velikokrat temelj nasprotovanj. Kritično razmišljanje ima visoko ceno v zahodnem svetu, toda kaj pa konstruktivno razmišljanje ali celo ustvarjalno razmišljanje. Toda kritično razmišljanje lahko odstrani potrebo po alterntivnih pogledih. Zato DeBono meni, da je potrebno biti previden pri uporabi kritičnega ramišljanja in dovoliti uporabo vzporednih alternativnih pogledov. Tako tudi prevladujoča metoda današnjega delovanja dokazovanje temelji na kritiki in odkrivanju napak nasprotne teze.

Paralelno razmišljanje lahko služi kot alternativa kritičnemu dogmatičnemu zahodnemu načinu razmišljanja. Paralelno razmišljanje preprosto pomeni, da zamisli postavimo drugo ob drugo, brez prekrivanj, nasprotovanj in uvodnih presoj o njihovi resničnosti ali zmotnosti. Namesto tega se temeljito posvetimo preučevanju tematike in s procesom “snovanj” iz njega izluščimo sklepe in odločitve.

Gre za metodo šestih klobukov razmišljanja. Šest klobukov različne barve predstavlja šest različnih tipov razmišljanja in ko je v uporabi en klobuk vsi sledijo samo temu tipu razmišljanja.

  • Beli klobuk so podatki.
  • Rdeči klobuk so čustva, občutki, intuicija in slutnja.
  • Črni klobuk je za previdnost, ugotavljanje tveganja in kritiko.
  • Rumeni klobuk je logični pozitivizem. Z njim se išče prednosti in koristi.
  • Zeleni klobuk je ustvarjalno prizadevanje. Z njim iščemo alternative in nove ideje, povezan je z možnostmi. Možnosti omogočaju ugibanje in dovoljujejo vizijo.
  • Modri klobuk je namenjen razmišljanju o razmišljanju, gre za upravljanje samega miselnega procesa. Vsakdo lahko z njim daje predlog o postopku.

Ta metoda prinese določene prednosti:

  • Vzporedno razmišljanje
  • Nobene politike in iger moči
  • Prostor in čas za ustvarjalnost
  • Previdnost na mestu
  • Izražanje občutkov
  • Iskanje koristi
  • Razmišljanje o razmišljanju
  • Izražanje občutkov
  • Iskanje koristi
  • Odstranitev ega
  • Uporaba vse intelektualne moči
  • Korak za korakom
  • Skrajšani časi sestankovanja
  • Priložnosti za zamenjavo
  • Organiziranje razmišljanja
  • Svoboda

Možnost kot koncept in alternative so tiste, ki lahko premaknejo kritično razmišljanje k konstruktivnemu. Moderni svet verjame v evolucijo, dolgotrajne in majhne spremembe, ki prinesejo napredek, kajti za evolucijske napake težko najdemo krivca. Toda rešitve preteklosti lahko niso primerne za spremembe v današnjem času.

V vsakem sistemu, v katerem podatki pridejo postopoma in jih moramo v danem trenutku kar najbolje uporabiti, moramo nujno imeti možnost, da se vrnemo in sestavne dele vnovič preuredimo tako, da razpoložljive podatke kar najbolju uporabimo. Obenem pa moramo včasih tudi spremeniti osnovne ideje. Toda pluralizma ne maramo, ker so nas Sokrat in druščina prepričali, da je “resnica” samo ena.

Če preidemo iz iskanja resnice z odstranjevanjem neresnic k neposrednemu odkrivanju resnic, se obrnimo k Platonu, ki je v svoji teoriji prestavil “notranje oblike ali bistvo”, ki so absolutne in stalne in površinske stvari, odsevi, sence, ki se lahko spreminjajo. Absolutna resnica obstaja, tudi če je ne vidimo. In ker obstaja, bi jo morali iskati. Toda če gremo v iskanju resnice še naprej, pridemo do dileme ali resnica sploh lahko obstaja kot samostojna definicija. Ali ne obstaja več resnic.

  • Recimo resnica izkustva, torej to kar izkusimo.
  • Resnica igre, igre v katerih so pravila določena in igra po pravilih je resnica.
  • Resnica prepričanja, ko enkrat resnica vstopi v naš um in postane prepričanje in naša edina resnica, ne glede ali je s stvarnostjo neposredno povezana ali ne.

Resnica veliko bolj temelji na tem kaj je, kot kaj bi lahko bilo. V iskanju resnice je eno glavnih orodij koncept vprašanj. Kljub temu, da so sicer Sokratu pripisovali ta sistem iskanja resnice skozi vprašanja, pa je bil njegov sistem veliko bolj zaprt in je temeljil na trditvah, ki jih je preoblikoval s končnim vprašanje zaprtega tipa, na katerega je večinoma pričakoval učenčev odgovor da.

DeBono vprašanje opredeljuje kot usmerjevalce pozornosti (toda kdo vam pove kako usmeriti vprašanje) in v svojem delu uporablja namesto vprašanja koncept “posledice in nadaljevanje”, ki ga preprosto uvede s kratico P&N. Ostali elementi, ki jih uporablja za usmerjanje pozornosti so: UVD – upoštevaj vse dejavnike; PPP – prve pomembne prioritete; NCD – nameni, cilji, dosežki; AMI – alternative, možnosti in izbire; SDL – stališča drugih ljudi.

Sokrat je v iskanju absolutne resnice hotel imeti univerzalna merila, oblike, definicije in načela. Aristotel je menil, da sta Sokratova največja prispevka k znanosti induktivni argument in splošne opredelitve. Toda koncept splošnih opredelitev nosi s seboj klasifikacije in kategorizacije. Definicija je združevanje nujnih značilnosti. In predlačkanje lahko vodi v svoji skrajni obliki tudi do Prokrustove postelje, kjer je velikost postelje le ena in prilagoditve vseh na “one size fit all” koncept lahko poteka preko rezanja in nategovanja udov.

Kategorije in definicije vplivajo na učinkovitost, toda če bi bili možgani učinkovitejši, bi bilo naše razmišljanje veliko manj učinkovito. Ker delujejo na podlagi konceptov, se pojavi vprašanje od kje pridejo ti koncepti. Ali res pridejo iz prekrivajočih se izkušenj. Namen definicij, kategorij in predalov je razumevanje sveta, da bi tako postal preprostejši. Toda ostrorobni pogledi lahko nosijo problem ozkoglednosti. Kaj bi bilo če bi namesto vedno in nikoli, uporabljali ponavadi, večkrat in redko.

Pri tradicionalnem razmišljanju zaznavi vedno sledi sodba, ki zadevo postavi v neki predal. Ta predal določa ukrepanje. To je model skale, ki vedno “je”. Ključna miselna operacija je sodba.

Pri paralelnem razmišljanju zaznavo okrepijo okviri za usmerjanje pozornosti. Rezultat je več paralelnih obravnav. Obliko premikanja določijo prav te. To je model vode, ki vedno išče lahko bi. Ključna miselna operacija je raziskovanje.

V nekaterih primerih notranja resnica obstaja. Ponavadi so to organizirajoča načela. Toda ne morem iz določenih primerov to preliti na vse primere. Model posploševanja deluje tako:

  • Oblikujemo predale.
  • Obravnavamo jih kot resnične oziroma absolutne.
  • Presodimo, da nekaj spada v določen predal.
  • Ukrepamo v skladu s tem, kar narekuje ta predal.

Ta zaporedni način razmišljanja potrebuje za svoje delovanje gotovost. Paralelni način razmišljanja na drugi strani dovoljuje možnosti. Zaporedno razmišljanje uporablja razčlembo, medtem ko paralelni način zasleduje snovanje.

Pomemben element razmišljanja so informacije, toda preveč informacij lahko zamegli razmišljanje o njih. Toda samo razumevanje informacij še ne sproža zamisli. Zamisli so organizirajoče strukture, ki vrednosti in informacije povezujejo na nove načine.

Kreiranje novih zamisli potrebuje več kot le sodbe. Potrebujemo ustvarjanje namesto odkrivanja. Toda koncept ustvarjanja vključuje spremembo. Zato lahko cilj dosežemo tudi na drugačne načine, recimo s tvorjenjem ali snovanjem. Zdi se kot da zahodni svet nima dovolj samozavesti, da bi začel ustvarjat nove koncepte ampak čaka, da se razvijejo skozi čas in jih nato “odkrije”.

Imamo notranji svet zaznav in zunanji svet realnosti. Če želimo da svet deluje se mora notranji svet prilagoditi pravilom zunanjega sveta. Toda tudi notranji svet ima svojo vrednost. Navsezadnje je notranji svet tisto, zaradi česar se splača živeti. Pravi namen zunanjega svet je, da nas ohranja žive in da napaja sanje notranjega sveta. K

Koncepti obstajajo samo v notranjem svetu. V notranjem svetu obstajajo elementi, ki so manj kot gotovi. To so prepričanja. DeBono sicer raje uporablja koncept možnosti. Ko sledimo prepričanj delujemo na način, da postavimo hipoteze in potem iščemo potrditve hipotez v zunanjem svetu. Tu gre za krožno delovanje, saj iščemo le potrditvene informacije in ko jih najdemo, te dodatno podkrepijo hipotezo. DeBono se igra s terminologijo, ki naj bi opisala trenuten pogled na svet in ideja besede popic – possible picture je ideja, ki se mu je porodila.

Resnični namen paralelnega razmišljanja je oblikovanje celotnega spektra dejavnikov, ne pa neorganizirano podajanje idej v upanju, da se bo ena obnesla. To lahko tudi ponazorimo z primerjavo vzporednic in alternative. Alternative so usmerjenje k eni točki in služijo istemu namenu. Toda alternative niso dobrodošle v tradicionalnem razmišljanju, saj podaljšujejo postopek in zmanjšujejo gotovost. Tradicionalno razmišljanje rabi gotovost in zato želi podati sodbo o vsaki izjavi in jo potrditi ali ovreči, medtem ko paralelno ponuja možnosti in dovoljujej protislovja – vsaj na začetku, kajti trenutek potrditve je prestavljen na zaključek. Pri paralelnem razmišljanju ne gre za zaporedje dogodkov, temveč za vzporedno polaganje možnosti. Paralelno razmišljanje ne temelji na sodbi in “resnici”, temveč je njegov namen, da se iz “polja”, obogatenega z možnostmi, “organizira” izzid oziroma se zavestno “zasnuje”. Možnost bi lahko ocenili kot vsak položaj, v katerem lahko rečemo morda je tako. Paralelni način razmišljanja lahko vključuje protislovja, vendar jih ne poskuša razreševati, temveč poišče največjo vrednost obeh delov protislovja.

Razlika med “brainstormingom” viharjenjem in paralelnim razmišljanjem je po DeBonu to, da paralelno razmišljanje išče vse vrste možnosti od stvarnih, oddaljenih, domišljijskih in tudi provokacij, medtem, ko viharjenje večino časa nameni področju domišljijskih možnosti.

Iz polja možnosti se je potrebno premakniti k izzidu in tu se pojavi snovanje. Snovanje je za DeBona uresničevanje nečesa, kar bo služilo nekemu namenu. V tej fazi se izzid načrtno zasnuje, organizira in postane očiten. Proces snovanja se ne fokusira na podrobnosti, temveč na koncepte. Koncepti so skupine in organizacije izkušenj, ki nam omogočajo, da vidimo stvari v določeni luči in iščemo določene vrste delovanja. Temeljni vidik procesa snovanja je izluščiti korist vpletenih strani.

Moč paralelnega razmišljanja naj bi bila v tem, da ni skoncentrirano samo na bistrost, fokusirano sposobnost reševanja določenih izzivov, temveč tudi na modrost, širok pogled na sposobnost ne le reševanja, temveč tudi ustvarjanja. Zaradi večje zaloge vzorcev (kot enega od elementov modrosti), vidimo svet na različne načine.

Paralelno razmišljanje naj bi temeljilo na akciji, torej ne na opisu tistega kar je, temveč tisto, kar bi lahko bilo. To je razlika med njo in opisom. Akcija lahko temelji na načrtu, ki temelji na znanju. Lahko začrtamo tudi rutinske akcije in se jih naučimo. Na eni strani akcijskega spektra je načrt, na drugi odziv. Tradicionalno razmišljanje s kreiranjem akcij na podlagi analize tistega, kar je, se dobro obnese v stabilnih okoljih. Paralelno razmišljanje, ki snuje akcijo na podlagi tistega, kar bi lahko bilo, je boljši v dinamičnih situacijah.

Prav tako paralelno razmišljanje bolje deluje pri ocenjevanju vrednosti, kot tradicionalno. Kajti vrednost je relativna glede na okvire, v katerih se pojavlja in koncept možnosti in vzporednic je zato boljše orodje za oceno vrednosti, kot koncept sodb in predalov.

Paralelno razmišljanje uporablja logiko vode, ki išče cilje in smeri, medtem ko tradicionalno razmišljanje uporablja logiko dialektike in temelji na definicijah.

Tradicionalno razmišljanje verjame v evolucijske spremembe in v presojo kot element, ki bo poskrbela, da se razvijejo prave ideje. Toda spremembe so včasih potrebne, da sprožijo spremembe. Paralelno razmišljanje, kjer koncept možnosti in vzporednic dovoljuje razmišljanje o konceptu spremembe, še predno se te zgodijo, je boljši generator sprememb. Včasih zaradi drugačne narave pristopa k konceptom tudi obstoječi jezik ne zadostuje več za razlago novih elementov.

V času hitrih sprememb bodo pod vprašaj postavljeni mnogi absolutni koncepti na področju ekonomije, izobraževanja in vladanja. Paralelno razmišljanje ponuja možnost soočanja s temi spremembami.

You may also like
Edward de Bono: Surpetition; The business formula to help you stay ahead of competition

Leave a Reply