Home > Digitalizacija > Corona virus, globalno onesnaževanje, deležniški kapitalizem – zapornikove dileme moderne družbe

Corona virus, globalno onesnaževanje, deležniški kapitalizem – zapornikove dileme moderne družbe

Nekateri corono primerjajo s Talebovim »črnim labodom«, eni jo imajo za zaroto, spet drugi za pogubo človeštva. Resnica je vedno nekje vmes. In tole ni razmišljanje o tem, kaj res je. Tudi ni razmišljanje o tem, kakšen je pravi način delovanja vseh deležnikov v takih situacijah, saj ne verjamem, da ima kdorkoli dovolj informacij, da lahko vidi celo sliko, še posebej ne jaz. Je pa pojav corone sprožil neko drugo reakcijo, ki me zanima. Reakcijo, ki jo opazujem v vseh večjih dilemah, kjer se srečata pravica do posameznikove svobodne izbire in najboljša rešitev za družbo kot celoto. Reakcijo, ki jo lahko opazujem v manjši obliki v laboratoriju, ki ga imenujem prodaja, ko ljudje sprejemajo odločitve na podlagi lastnih preferenc in ugodja in ne vedno za najbolj optimalno rešitev. Reakcijo, ki jo opazujem v še enem laboratorijskem okolju, ki se imenuje poslovno okolje, kjer kljub vsem floskulam o kulturi podjetij, še vedno na koncu pride do tehtnice med odločitvijo zaposlenega in višjimi cilji podjetja in ta tehnica se večinoma nagne v levo, k posamezniku.

Globalni izzivi se trenutno manifestirajo skozi dogajanja okoli corone, ki je, zaradi svoje medijske moči, pridobila največ popularnosti v zadnjem času. Toda osnovno vprašanje, kako vzpostaviti sistem, ki bo maksimalno varoval družbo kot celoto, ob tem pa ne posegel v pravice posameznika, ki se nam pojavlja ob izbruhu virusa, si lahko postavimo tudi v pristopu do:

  • globalnega segrevanja,
  • vzpostavitve kapitalističnega sistema, ki bo bolj naklonjen vsem deležnikom poslovanja (družbena odgovornost, skrb za zaposlene,…),
  • vzpostavitve pravičnega sistema dostopa do omejenih virov ali
  • modernega izziva, kako vzpostaviti etični pristop do dela z umetno inteligenco (brez da vpletemo Papeža v to).

Vsa ta vprašanja trčijo ob fundamentalno oviro imenovano globalni doseg in globalna razširjenost. Kako prenesti na globalno družbo, ki temelji na heterogenosti, model družbene kohezivnosti, ki so jo manjše družbe, kjer je posameznikovo preživetje bilo velikokrat odvisno od preživetja njegovega plemena, imele. Sam temu pravim »zapornikova dilema moderne družbe«. Kako prepričati ljudi, da zaupajo v primerno delovanje vseh, ko pa je nezaupanje primarni odziv. Kako naučiti posameznike, da če vsi sprejmejo pravo odločitev za družbo kot celoto (v zapornikovi dilemi je to odločitev, da oba ne spregovorita, v družbenih vprašanjih je to odločitev, da upoštevaš karanteno, deluješ preventivno, paziš na okolje, sprejemaš svoj del odgovornosti, ne glede na delovanje ostalih, uvajaš transparentnost v svoje poslovanje,…) je to najbolj optimalen rezultat za najširši krog ljudi. Kako, če pa na drugi strani obstaja možnost, da za zaupanje plačam višjo ceno ali da če izrabim zaupanjem lahko potencialno pridobim. Če sva oba goljufala in potencialno plačala višjo ceno, to lažje emocionalno opravičim sebi, kot če bi sam plačal višjo ceno, ker sem ti zaupal.

Ne verjamem, da ljudje lahko odpravimo to dilemo, čeprav tehnologija z uvajanjem sistemov kot so blockchain (s svojo infrastrukturo distribuirane avtorizacije in razpršenega zaupanja) in uvajanjem platform, ki vzpostavljajo javne registre zapisov o kredibilnosti, poskuša narediti korak naprej tudi tukaj. Ljudje smo nezanesljiva bitja in nagnjeni k pristranskostim in kljub temu, da smo sposobni abstrakcij, kar nas loči od živali, so naše abstrakcije velikokrat kratkoročne in ozke. Če ne bi bile, bi težave z debelostjo in zasvojenostmi bile pravljice, tako pa so še kako realni izziv moderne družbe.

In tu spet pridemo do tehnologije, ne le za boj proti coroni z uvajanjem virtualnih delovnih okolij, modernih komunikacijskih kanalov in potencialno tudi dvigom digitalne ekonomije, če nam realna res nekoliko zašepa, temveč predvsem kot potencial v razvoju bolj dolgoročno vzdržne družbe. Ker tehnologija, če ji je vgrajen dolgoročen cilj, da najde optimalno opcijo, z upoštevanjem vseh akterjev, lahko izbere najboljše odločitve za najširši krog človeštva in jih tudi izpelje po vnaprej dogovorjenih protokolih. Seveda ob predpostavki, da zaupamo programerjem, da bodo res vnesli dogovorjene cilje in ljudem, da ne bodo posegali v izvajanje dogovorov. Velik če, se strinjam.

Do takrat pa se bo človeštvo še vedno načelno ukvarjalo s skupnimi rešitvami in bo vsak živel samo zase.

You may also like
Stakeholder capitalism – who does what?

Leave a Reply