Home > Poslovno svetovanje > Management > Kriza vodenja ni krizno vodenje – je to res vse kar imamo?

Kriza vodenja ni krizno vodenje – je to res vse kar imamo?

Zapis znanca na LinkedIn-u o tem, da ne razume PR pristopa nove vlade, mi je dal misliti, da v časih, ko ljudje predvsem iščejo odgovore na to, kaj bo prinesla prihodnost, imamo v Sloveniji krizo vodenja. Matevž ima prav, nekdo bi moral naši vladi povedati, ne gre za vas. Pravzaprav bi morali vsem politikom to razložiti, da ne gre za njih. V trenutni situacija pa je ta lekcija absolutno nujna.

Buffett ima za direktorje podjetij, ki jih kupuje in obvladuje le tri pričakovanja:

  • Da bodo skrbeli za kondicijo podjetja.
  • Da bodo služili podjetjem in ne podjetje njim (v praksi to pomeni, da bodo PR uporabljali za dvig vrednosti podjetja in ne lastne).
  • Da so transparentni, obširni in pošteni v komunikaciji do javnosti, predvsem pa do lastnikov.

In če potegnemo alinejo z našo vlado, bi jim moral nekdo razložiti, da so v službi ljudi, ki so jih izvolili, da morajo skrbeti za primerno stanje v državi in da ne gre za njih. Morda bi bilo potrebno to razčistiti enkrat za vselej z vsemi politiki. Da ne bi vsakič, ko se menjajo, imeli debato o plačah in razlage o tem, zakaj verjamejo, da je prav, da imajo še kakšen euro več. Politika ni orodje za doseganje materialnih dosežkov. Bogastvo se pridobi s kreiranjem sredstev in njihovim plemenitenjem, v manjši meri pa se lahko unovči tudi lastno delo, vendar je vrednost le tega vedno višja v gospodarskem sektorju, ker ga je lažje povezati z ustvarjeno finančno vrednostjo. Prevzem vloge v politiki ima jasne parametre (višino nadomestila). Če ne moreš funkcionirati znotraj teh okvirov (ne zmoreš razmerja stroški-prihodki imeti pozitivnega), potem ne moreš v politiko. Pika. Ali to pomeni, da v politiki ne bomo imeli najboljših? Da. Ampak to je realnost, ki jo imamo. In politik, ki svoje vloge ne razume kot delo za dobrobit države v teh okvirih, je koruptivno tveganje.

Recimo, da razumemo, da ne gre za vlado, ampak za državo, dajmo potem razčistiti še eno terminologijo. Nismo v vojni, smo v visoko rizični situaciji. Razumem, da vojna terminologija lahko zveni privlačna generaciji, ki jo je izoblikoval sistem ene resnice in kjer so bila prehajanja med koncepti notranjih in zunanjih sovražnikov dnevna realnost, kot je bila dnevna realnost uporaba tega koncepta za vpeljevanje metod, ki so blizu vodenju v vojnih razmerah. Toda v dani družbi je ta pristop popolnoma neprimeren. Skratka nismo v vojni, niste generali in ne obstaja le vaša resnica, obstaja pa visoko rizično stanje, ki ga je potrebno obvladovati s kreiranjem zaupanja v vodenje. Zaupanje v dobi interneta in globalizacije, mora temeljiti na transparentnosti (socialni mediji ne oproščajo skrivalnic) in kredibilnosti. Kredibilnost bi morala temeljiti predvsem na zaupanju ljudi, da imate idejo o tem, kaj so trenutni izzivi; kako in katera orodja boste uporabili in da imate jasno postavljene prioritete delovanja. Če smo nekoliko iskreni, transparentnosti, v tej sestavi vlade, verjetno ni bilo pričakovati. Bolj je zanimiva reakcija na področju kredibilnosti, kjer so se podali v soočanje s situacijo visokega tveganja s komunikacijo, ne vemo čisto točno za kaj gre, nihče ne ve in zato bomo delovali tako, kot so tisti pred nami, ki so imeli bolj obširne probleme (čeprav tudi oni ne vedo točno kaj deluje). Če pa ob tem še govoriš o prioritetah, sam pa nanje pozabiš in se lotiš vzpostavljanja mehanizmov kontrole, ne dviga sposobnosti reagiranja na tveganje, potem si ljudje morajo postaviti vprašanje, kako kredibilna ta vlada pravzaprav je.

V danem trenutku smo v visoko rizični situaciji in ta zahteva krizno vodenje, ki mora prvo oceniti tveganja, s katerimi se spopada. Sam vidim tri vrste tveganja, dve povezani z zdravstvenim izzivom in eno s posledicami spremenjene realnosti, ki že obstaja in bo obstajala kot posledica trenutnega stanja.

  • Izziv širjenja
  • Izziv zdravljenja
  • Izziv ekonomskih posledic

Pri izzivu širjenja, gre za to, da kljub komunikaciji o tem, da je stopnja tveganja tu visoka, se zelo malo aktivnosti namenja temu, da se bolj natančno definira parametre vpliva (bližina, načini prenosa, okolje, količina,..) in predvsem njihovo teže. Celotna komunikacija je tu obremenjena z ideološkimi frazami o odgovornosti in uporabi ali ne uporabi represivnih ukrepov. V dobi napredne analitike bi pričakoval vsaj poskus komunikacije o uporabi algoritmov, ki bi zelo jasno pokazali korelacijo med parametri in pojavom, omogočali simulacijo rasti okuženosti, izračunavali težo vpliva določenih faktorjev, določali nivo tveganja določenih področij in simulirali predvidene smeri širitve. Predvsem pa bi pričakoval, da bi se odločitve o sprejemu ukrepov, ki imajo velike in potencialno dolgoročne posledice, sprejemale na podlagi preračunov o tem, kakšen je potencial brez ukrepa in kakšen potencial ima ukrep. In da bi se to transparentno komuniciralo. Ne pričakujem, da bo vlada imela sposobnost kreiranja teh praks, toda pričakujem, da bo sposobna vsaj (kot je rekel svetovalec Obame, je imel le-ta neverjetno sposobnost, da se ni počutil manjvrednega v sobi ljudi, ki so bil veliko pametnejši od njega) poslušati in se pravilno odločiti, ne na podlagi svojih prepričanj, temveč na podlagi kredibilnih analiz.

Pri izzivu smrtnosti je največja težava »homo-centričnost« naše družbe. Vlada ne more biti odgovorna za vsakega posameznika, mora pa ustvariti okvir, v katerem bo država pripravljena na zagotavljanje ravni, ki smo jo kot sistem še sposobni, brez da bi totalno podrli ravnovesje med različnimi sistemi v družbi. Skratka država naj v največji meri poskrbi za infrastrukturo, ki bo omogočila, da bo delovanje zdravniške službe na nivoju, ki bo omogočal zagotavljanje storitve do določenih pogojev. Če bodo ti pogoji preseženi in se bo sistem porušil, potem bo izplen za družbo kot celoto slabši, kar se teoretično dogaja Italijanom, ko zdravijo vse in nikogar. Če vlada razume vojno terminologijo, ji bo izraz triaža verjetno blizu. Je pa res, za ta nivo komunikacije, moraš imeti tudi politični pogum.

Izziv posledic. Ta element je verjetno tisti, ki v danem trenutku triažno ni uvrščen na vrh, bi pa njegovi učinki lahko imeli največje posledice – nekaj v stilu ozdravili smo gripo, umrli pa za rakom. Toda tudi v tem elementu, je potrebno prvo kreirati scenarije, definirati prava področja problemov, odgovoriti na vprašanja kot – bo to le likvidnostni krč, bo to sprememba potrošništva, bo to težava, ki jo bo povzročila potencialna izolacijska politika, ki jo bodo države uvedle zaradi nedefiniranosti končnega datuma in kriterija zmage proti virusu in tako naprej. Ob tehnologiji in znanju, ki ga premoremo, verjamem, da ima tudi vlada službe, ki so sposobne kreiranja različnih scenarijev in simulacij. Upam, da so jih sposobni tudi poslušati. Vsekakor pa z uvajanjem ukrepov zaradi ukrepov samih, vsaj meni ne zbujajo preveč sigurnosti v to, da bodo ukrepi odpravljali prave probleme. Ta izziv čaka tudi podjetja. Le-ta bodo morala oceniti ali so sposobna likvidnostno prebroditi situacijo, ali so njihove stranke na drugi strani dovolj gotov vir prihodkov (ali imajo potencial, da obstoječa sredstva usmerijo v kakšen drug vir prihodkov, ki bo imel večjo gotovost), kakšen procent variabilnih stroškov lahko dinamično prilagajajo nivoju prihodkov in koliko jih bodo bremenili fiksni stroški (koliko časa lahko to trpijo in ali lahko naredijo kaj, da jih transformirajo v variabilne).

V nekem drugem zapisu o solidarnosti in zapornikovi dilemi, sem sicer zapisal, da je pričakovanje, da bo družba kot celota delovala solidarno, na nivoju vsakega posameznika, nekoliko naivno. Toda uvajanje avtoritativnih praks v družbo transparentnosti in avtoritete, ki naj bi vsaj teoretično temeljila na kredibilnosti, verjetno tudi ne bo prineslo najbolj optimalnih rezultatov. Sposobnost kriznega vodenja je tudi to, da deluje v okvirih, ki jih ima in z orodji, ki jih ima. Ali je to kar imamo od naše vlade, vse kar imamo? Upam da ne. Ker si težko razložim, da je to zlato, kot sem zapisal v nekem drugem članku. Dejstvo je, da imamo neko drugo realnost in da se ji moramo prilagoditi, toda tudi znotraj te realnosti, se lahko vlada odloči za:

  • Transparentnost – odprto komunicira svoja dejanja in osnovo za njih.
  • Kredibilnost – postavi neke cilje, datume, številke, aktivnosti, ki bodo dali ljudem večja zaupanja in občutek, da imamo določeno kontrolo. Seveda se lahko stvari spreminjajo, toda tudi tu je potrebna jasna komunikacija, zakaj prihaja do sprememb in kako se nanje odgovori. Tudi cilji in aktivnosti ne bodo sprejemljivi za vse (vsi se strinjamo, da lahko kdo tudi umre, dokler ta nekdo, ni nekdo, ki nam je blizu). Kar vlada lahko tu naredi je, da ostane odprta za kritike in sposobna prilagajanja, če bo le-to prineslo boljše rešitve za družbo kot celoto. Kot rečeno, vlada ne more reševati vsakega vojaka Ryana, lahko pa poskrbi za okvir, znotraj katerega jih bo rešila največ.
  • Relevantnost – če si kot družba postavimo prioritete, potem naj aktivnosti sledijo komunikaciji. In ko si postavljamo prioritete, moramo kriterije za postavitev jasno komunicirati. Nikoli ne bodo vsi srečni, končne odločitve mora sprejeti vlada, vendar obstajajo tudi druge resnice in negotovost se rešuje s povečevanjem verjetnosti pozitivnih rešitev, ne z zanikanjem obstoja negotovosti. Drevo če pade v gozdu in ga nihče ne sliši, je še vedno padlo. Lahko posadiš novo drevo ali pa čakaš, da ga kdo najde in potem rečeš, da si šele sedaj izvedel, da je padlo.

Glede na to, da pravi izzivi šele prihajajo, upam, da ta vlada zbere pogum za spremembe ali pa da se v politiko podajo ljudje, ki bodo imeli pogum in znanje početi stvari na način, kot sem ga opisal zgoraj. Pa da ne bo ta zapis razumljen kot kritika vlade, vsi sprejemamo svoje odločitve in živimo s posledicami teh odločitev. Ta zapis je bolj zapis drugih možnosti, tistih, ki so mi bližje, kar še ne pomeni, da so prave. Vsak od nas lahko samo izkoristi obstoječi okvir, ki ga imamo, na način, da si ustvarimo najvišjo možno kontrolo našega mikrokozmosa. In ta naš mikrokozmos Slovenije je res lep, ne glede na vlado (in višino davkov) – kot kaže slikica. In če je to to, kar imamo, potem je to zlato.

Leave a Reply