Home > Poslovno svetovanje > Področja dela > Finančno prestrukturiranje > Nicholas Shaxson: Otoki zakladov, Davčne oaze – požiralnice svetovnega bogastva

Nicholas Shaxson: Otoki zakladov, Davčne oaze – požiralnice svetovnega bogastva

Afera Elf je razkrila velikanski korupcijski sistem, ki je povezoval vodilno francosko naftno družbo Elf Aquitaine, francoske politične in obveščevalne strukture ter skorumpiranega gabonskega vladarja Omarja Bonga. Ta je postal leta 1967 predsednik in je ostal tam vse do leta 2009. Francija ga je branila pred državnimi udari, ta pa ji je v zameno nudil skoraj izključno pravico do izkoriščanja naravnih surovin pod izjemno ugodnimi pogoji. Iz tega bazena so se napajale vse francoske stranke. Družbo so po razkrinkanju škandala priključili k skupini Total, toda prakse niso povsem izkoreninjene.

Davčne oaze so vez med kriminalnim podzemljem in finančnimi elitami, diplomatskimi in obveščevalnimi službami in transnacionalnimi korporacijami. Offshore je bistvo današnjega delovanja sveta moči.

Offshore

Več kot polovica svetovne trgovine poteka, vsaj na papirju, preko davčnih oaz. Kakih 85 odstotkov mednarodnega bančništva in izdaj obveznic poteka preko offshore področja. Balance majhnih otoških držav, ki predstavljajo svetovne bančne oaze, skupaj znašajo kar 18 bilijonov dolarjev – kar je približno tretjina svetovnega BDP.

Davčne oaze razlikujejo med rezidenti in nerezidenti in velikokrat slednje sploh ne obdavčijo. Obenem pa je za njih značilen razkorak med velikostjo njihove finančne industrije in lokalnega gospodarstva.

Ameriški senator Carl Levin pravi, da transferne cene za korporacije predstavljajo tisto, kar za individualne utajevalce davkov predstavljajo tajni računi na offshore bankah. Uporabljajo jih zato, da premikajo dobičke v davčne oaze, stroške pa v države z visokimi davčnimi obremenitvami, kjer jih lahko odštevajo od davčne osnove. Samo zaradi transfernih cen države v razvoju izgubijo letno približno 160 milijard dolarjev. Davčne oaze pa omogočajo tudi tajnost. Ta je teoretično ravno v nasprotju s ekonomsko teorijo o preglednosti trga in ravnovesju informacij. Kapital in podjetja se torej selijo tja, kjer so deležna davčnih olajšav in ne tja kjer bi bili najbolj produktivni.

Imamo približno 60 tajnih jurisdikcij, ki se delijo na štiri območja:

  • Prva so evropske oaze.
  • Druga je britansko območje okoli londonskega Cityja, ki pa zajema vse izpostave po celem bivšem imperiju.
  • Tretja leži v ameriškem interesnem območju.
  • Četrta pa so izjeme kot Somalija in Urugvaj, ki pravzaprav ne spadajo nikamor.

Najbolj znane evropske so Švica (zakon o bančni tajnosti leta 1934), Luksemburg, Nizozemska (leta 2008 je šlo skozi njene offshore ustanove približno 18 bilijonov dolarjev), potem sta tu še Avstrija in Belgija, ki pa je leta 2009 omehčala svoj zakone, ter manjše države kot so Monako, Lihtenštajn, Madeira in Andora.

Britansko območje ima tri glavne plasti. Dva notranja kroga – ozemlja krone, Jersey, Guernsey in Isle of Man in čezmorska območja kot so Kajmanski otoki, Bermudski otoki, Britanski deviški otoki, Gibraltar in ostali. Zunanji krog je bolj raznovrsten na primer Hongkong, Singapur, Bahami, Dubaj, Irska

Tudi ameriški sistem deluje v treh plasteh. Američani že na zvezni ravni ponujajo številne ugodnosti, pravila o tajnosti poslovanja in zakone, s katerimi privabljajo tuj kapital v pravem offshore pomenu. Florida je na primer bančni raj za latinskoameriške elite. Manjše države kot Wyoming, Delaware in Nevada imajo prijazno zakonodajo. Tretja plast pa je mreža satelitskih oaz v tujini – Deviški otoki, Maršalovi otok, Liberija. Še posebej zadnji dve sta znani po svoji tajnosti ladijskih registrov in v njih je registrirano večina ameriških ladij. Največja oaza v ameriškem krogu je Panama.

Davčne oaze torej niso naključna zbirka nekih malih čudaških otoških držav, temveč interesna območja največjih sil. Največji oazi sta pravzaprav Manhattan in London.

Ko govorimo o davkih se nezakoniti del poslovanja imenuje davčni beg, medtem ko je davčno izogibanje v tehničnem smislu sicer legalna operacija. Seveda pa ni vse, kar je legalno tudi pravično. Tudi suženjstvo in apartheid sta bila v svojem času legalna. Davčne oaze pogosto ciljajo na velika sosednja gospodarstva. Nekatere jurisdikcije so specializirane kot prehodne oaze, vmesne postaje, na katerih se spremeni identiteta in narava denarja, preden ta odpotuje do svojega končnega cilja. Dober primer je tu Nizozemska.

Ocena TaxJusticeNetwork je, da so bogati posamezniki skrivali 11 in pol bilijonov kapitala leta 2005. Raymond Baker je razdelil tok denarja na tri kategorije: tretjina oziroma okoli 330-350 milijard izvira iz kriminalnega početja, tri odstotke predstavlja korupcijski denar (30 do 50 milijard), vse drugo pa so  komercialne transakcije. To je le nezakoniti del zgodbe.

Offshore sistem bi lahko bil glavni razlog za prejšnjo krizo:

  • Finančnim korporacijam je omogočil beg pred regulativo in jim je omogočil eksplozivno rast.
  • Normalne finančne sisteme je prisilil v neusmiljeno tekmo vseh proti vsem in z vedno ohlapnejšimi pravili igre.
  • Velikanski čezmejni nezakoniti tok kapitala ustvarja velike neto prilive v države z največjimi proračunskimi primanjkljaji, zlasti v ZDA in UK.
  • Zaradi ugodnosti, ki jih obljublja, so se korporacije pripravljene čezmerno zadolževati.
  • Zaradi razporejanja finančnih zadev po različnih davčnih oazah, kar počno korporacije, nastaja za regulatorje trga nepregleden in nepredušen sistem.
  • Spodkopava zaupanje, ki je osnova za zdrav gospodarski sistem.

Davki so manjkajoči člen v razpravi o družbeni odgovornosti korporacij.

Tujina, ki ni tujina

V zimi 1934 je argentinska obalna straža zasegla britansko ladjo Norman Star in našla dokumente, ki s razkrivali poslovanje bratov Williama in Edmunda Vesteyja, ustanoviteljev takrat največje mesne veleprodaje na svetu. Bila sta pionirja globalnih korporacij. Uvažala sta meso iz Amerike v UK, imela farme perutnine v Rusiji in na Kitajskem, preselila pa sta se tudi v ladjarstvo in na Argentinske ranče, nato pa še v Venezuelo, Brazilijo in Avstralijo. Ključ njunega uspeha je bil, da sta v en kot stisnila proizvajalce, v drugi kot kupce, dobiček pa je ostal na sredini. Bila sta pionirja današnje globalne industrije izogibanja davkom.

Iz zavezništva med zemljiškimi posestniki in finančniki iz Cityja se je razvila britanska storitvena ekonomija. Iz zveze mede zemljiškim in storitvenim bogastvom pa je nastal novi gosposki kapitalistični razred.

Vesteyja sta odprla vprašanje kako reševati problem, če transnacionalne korporacije, ki so po svoji naravi integrirane globalne družbe, delujejo v družbi, kjer so davki nacionalni. Britanija je prva na svetu uvedla splošni davek, ki velja za vse dobičke, ki jih rezident Združenega kraljestva ustvari kjerkoli na svetu. V primeru poslovnih družb so sodniki odločili, da se štejejo za rezidente v tisti državi, v kateri družba na sestankih uprave sprejema najpomembnejše odločitve. Nemčija je na primer bolj poudarjala sedež menedžmenta. V ZDA so izhajali iz državljanstva.

Ker od Britanije Vesteyja nista dobila kar sta hotela, sta ustanovila družbo za skrbniški sklad.  Pogodbo o skladu sta podpisala v Parizu 1921. Bila je mnogo bolj enostavna kot so današnje kompleksne pogodbe. Tajnost v anglo-saksonskem skrbniškem skladu je še večja kot v švicarskih bankah. Koncept skrbništva izhaja iz srednjega veka, ko so vitezi pred odhodom v križarske vojne prepustili svoje premoženje v rokah zaupanja vrednih upraviteljev.

Skladi poskrbijo za dve pomembni zadevi: ustvarjajo pravne pregrade, s katerimi ločujejo različne sestavne dele premoženja in sposobni so oviti sredstva v popolno tajnost. Sklad na Jerseyju na primer ni vpisan v noben uradni register in upravitelji so velikokrat specializirani odvetniki, ki jih veže še odvetniška molčečnost. Skladi omogočajo tudi to, da se formalno odpoveš svojemu premoženju, zanj nisi več obdavčen, kljub temu, da sklad denar uporablja na način, ki si mu ga ti predpisal. Britanci so verjetno tudi kot odgovor na aktivnost bratov Vestey, zapisali v zakon, da je davčni zavezanec vsak, ki ima možnost uživati dohodke. Pariška davčna luknja se je zaprla leta 1991. Leta 1993, pa je davke začela plačevati tudi kraljica. Vestey se je na to odzval z besedami, da je sedaj ostal samo še on.

S prečrpavanjem dobičkov, pogosto skozi verigo posredniških družb, v holdinško družbo, registrirano v davčni oazi, namesto da bi jih pošiljali nazaj v matično družbo, se lahko transnacionalne družbe izognejo davku.

Švica

Obstaja razširjena zgodba o tem, da naj bi Švica uvedla bančno tajnost zato, da bi nemške Jude zaščitila pred nacisti. To je mit, ki se je prvič pojavil v biltenu švicarske banke Schweizerische Kreditanstalt (danes Credit Suisse) leta 1966. Zakon, ki je potrdil bančno tajnost in je kršenje le te kaznoval z zaporom, je bil potrjen leta 1934.

Švica je verjetno najstarejša in najmočnejša davčna oaza. Švica je s svojimi samozadostnimi gorskimi dolinami zelo razdeljena država. Svoje notranje delitve obvladujejo na dva načina. Prvi je z nevtralnostjo v tujih sporih in drugi z zelo zapletenim političnim sistemom neposredne demokracije, ki daje veliko moč lokalnim skupnostim.

Kantona Zug je najbolj znan po tem, da je tam registriranih kar 27.000 tujih korporacij, ena na vsake štiri prebivalce.

Tako kot sodobne davčne oaze odprtih rok sprejemajo umazani denar iz držav v razvoju, je tudi Švica neposredno in aktivno sodelovala s Hitlerjevim skorumpiranim sistemom političnega klientelizma v Nemčiji. Britanski uradnik na ministrstvu za vojno gospodarstvo E.H. Bliss je menil, da za Švico pajdašenje z Nemci ni niti nezakonito niti neprimerno. Nevtralne države naj ne bi bile dolžne vračati nemškega premoženja, v kolikor ni dokazano, da je bilo ukradeno. Nevtralni naj bi nemški denar celo uporabili tudi za to, da si poplačajo svoje terjatve do Nemčije. Ob koncu vojne, so Britanci bili zelo popustljivi do Švice, kar je jezilo Američane, ki so verjeli, da to počno, ker so se borili za posojila, ki so jih potrebovali za obnovo. In tako je tudi bilo. Ob prvem pregledu so našli le za slabega pol milijona frankov premoženja nacističnih žrtev.

Švica je še vedno ostala eno največjih odlagališč umazanega denarja. Leta 2009 je bilo na računih njenih bank 2.1 bilijona sredstev nerezidentov, ki so veljali za offshore denar.

Nasprotje offshore sistema

Nastanek mednarodnega sistema, ki ga je pomagal oblikovati Keynes in ki je temeljil na tesnem sodelovanju med suverenimi državami ter na strogem nadzoru nad kapitalskimi tokovi med njimi je neposredno nasprotje današnjega razdrobljenega laissez-faire offshore sistema.

Keynes je trdil, da mora država prevzeti vlogo zasebnega sektorja, za čas, ko ta ni sposoben opravljati svoje vloge, kot se je to zgodilo med veliko krizo, ko so zasebne naložbe v večini primerov propadle. Kljub določenim pomislekom glede Keynesove usmeritve, je le ta dejal, da zagovarja toliko zasebne presoje, pobude in podjetništva, kot je le mogoče. Hotel  je rešiti kapitalizem. Zavedal pa se je, da se finančni del razlikuje od produkcijskega in da ko se trguje z denarjem, posojilodajalec in posojilojemalec nista enakovredna, kot naj bi bilo to v trgovskih transakcijah med kupcem in prodajalcem. Eno so naložbe v tovarne, znanje, raziskave, mezde in podobno ( v stvari, ki družbo bogatijo). Finančne naložbe in kapital pa so nekaj drugega. Ko so obveznice izdane prvič, se s tem mobilizira denar, ki gre v produktivne naložbe, ko pa se vzpostavi sekundarni trg za njihovo trgovanje, je to le trgovanje s papirjem.

Bretton Woods iz leta 1944 ni prinesel sistema, ki si ga je želel Keynes, vloge mednarodnih organizacija, ki so takrat nastale, niso sledile njegovim priporočilom. Američani so želeli jasno pokazati, kdo so pravi zmagovalci vojne in so Britanijo konstantno držali na aparatih za ohranjanje življenja, toda niso ji popuščali v ničemer. Toda če ne bi bilo Keynesa bi bil sistem še slabši. Sam si je sicer prizadeval za svobodno trgovino, toda denarni tokovi in finančna samostojnost je morala ostati v pristojnosti držav. Obstaja neka temeljna napetost med demokracijo na eni strani in svobodnim pretokom kapitala na drugi. Vlagatelji imajo večjo moč kot vlade držav. Keynes je verjel, da morajo biti finance v službi družbe in ne njen vladar.

Leta 1949 se je začelo četrt stoletno obdobje vsestranske veljave Keynesovih zamisli in to obdobje je danes znano kot zlata doba kapitalizma, obdobje razpršene, hitro rastoče in razmeroma neproblematične blaginje. V osemdesetih je nadzor začel popuščati, offshore sistem pa doživljati svoj pravi razcvet. Seveda je bila rast v zlatem obdobju vezana tudi na povojno obnovo, velikanska javna naročila, visoka produktivnost povezana predvsem z vojno industrijo.

Evrodolar

Nekje sredi petdesetih let se je v londonskem Cityju pojavila nova vrsta offshore ponudbe. Valutna razmerja so bila pretežno fiksirana in banke naj ne bi trgovale s tujimi valutami, če ni šlo za financiranje posebnih poslov njihovih strank. Midlandska banka je uvedla inovativno prakso, da je sprejemala dolarske depozite, ki naj bi bili vezani na konkretne komercialne transakcije. Eden od trikov izogibanja davkov je bilo tudi tako imenovano pranje obveznic, ko je davčni zavezanec z visoko davčno stopnjo obveznice prodal tik pred izplačilom kupona in to ponavadi tujcu, ki ni plačal davka, nato pa jih je nazaj odkupil po veliko nižji ceni.

V teh časih so bankirji bili pod kontrolo vlade, laburistični minister Hugh Dalton, je nacionaliziral centralno banko in bil na strani aktivnih proizvajalcev napram pasivnim rentnikom. V tem času je bila ustanovljena tudi Mont Pelerinova družba, ki je postala jedro novega intelektualnega odpora proti Keynesu. Hayek in Milton Friedman sta bila člana, ki sta prispevala svoje poglede. Friedman je navdihnil Thacherjevo in Regana. Od vsega začetka so družbo financirale tri švicarske banke in dve zavarovalnici in seveda švicarska centralna banka. Tudi angleška centralna banka je podpirala ideje družbe. Prav tako pa jo je podpirala še bolj pomembna nosilka liberalne misli v Britaniji, Corporation of London.

Imperij, ki je ob koncu vojne vladal 700 milijonom ljudi, se je skrčil na vseh pet milijonov podložnikov leta 1965, toda iz pepela in ognja, ki ju je prinašalo iz Sueza, kjer so nacionalizirali kanal, se je v Londonu dvignila nova zgodba, finančne prevlade, ki je dvignila vlogo Londonskega Cityja v finančnem globalnem svetu. Kljub nacionalizaciji centralne banke, pa vlada ni imela moči, da bi kreirala njihovo politiko in boj med politiki in bankirji se je nadaljeval. En takih bojev je bil na eni strani vladni boj za preprečevanje bega kapitala z omejevanjem posojil tujini in centralne banke na drugi strani, ki je želela z visokimi obrestmi privabiti tuj kapital. Banka je stisnila v kot vlado Macmillana in mu pokazala, da ne more kontrolirati njihove politike. Sicer je vlada omejila dajanje posojil v funtih, toda utež se je že premaknila proti dolarju, kot svetovni valuti.

George Bolton je kot vodja valutnega oddelka centralne banke bil zadolžen, da spravi v življenje novo, neregulirano dolarsko tržišče. Rojeno je bilo novo tržišče imenovano euromarket, ki je bil regulatorni vakum in dejansko je šlo za offshore finančni trg. Euromarket ni bil nič drugega kot računovodsko orodje. Trg je postal pomembni element političnih bojev in leta 1957 je zaživel z depozitom banke Narodny Bank, ki je bila neformalno pod kontrolo Moskve, ki je prenesla dolarje iz Amerike v Britanijo zaradi političnih interesov. Ko je ladja dobrega starega britanskega funta nasedla, so v Cityju uspeli splaviti še veliko okretnejše plovilo, eurodolar. Tudi ameriški bankirji so hitro ugotovili, da nenavadni novi trg v Londonu ni pod ameriškim političnim nadzorom.

V šestdesetih letih se je začel napihovati ameriški proračunski primanjkljaj in dolarji so odhajali na služenje v Evropo, na Euromarket. Novo spodbudo je trg doživel z izdajo evroobveznic leta 1963. To je bila neregulirana offshore prinosniška obveznica. Leta 1980 je bil trg vreden 500 milijard dolarjev, 1988 2,6 bilijona in leta 1997 skoraj 90 % vseh mednarodnih posojil.

Finančni offshore sistem ima še eno močno motivacijo, ni podrejen pravilom rezerv na depozite (ponavadi je to 10% pravilo). V offshore svetu teh regulacij ni bilo. Če ustvariš velikanski prostor, v katerem neregulirano nastajajo nova posojila, bo ta trg rasel in izpodrival druge, bolj nadzorovane bančne operacije, glede na povečano ponudbo pa bo raslo tudi povpraševanje. Posojila se bodo začela širiti tudi na področja, kjer jih prej ni bilo in kjer jih pogosto tudi ne bi smelo biti.

Ko je Kennedy leta 1963 poskušal zajeziti odtekanje kapitala je obdavčil obresti na tuje obveznice, je s tem dosegel ravno nasproten učinek in je povzročil nov pritok denarja na neregulirani londonski offshore trg.

Danes je dolar glavna svetovna rezervna valuta. Medtem ko se manj privilegirane države občasno znajdejo v položaju, ko so omejene zaradi pomanjkanja deviz, si ZDA izposojajo lastno valuto. Lahko si tiskajo denar za tekoče potrebe in na dolgi rok živijo preko svojih možnosti. Evrodolar je predstavljal idealno oporo imperialni vlogi ameriške valute. Euromarket se je širil izven Londona navzven po valovih od bližnjih do oddaljenih britanskih jurisdikcijah.

Britanska pajkova mreža

Kot rečeno je britanska pajkova mreža sestavljena iz treh krogov – notranjega iz bližnjih otokov, karibskih jurisdikcij, ki jih sestavlja 14 čezmorskih ozemelj in oddaljenih enot kot je Hongkong, ki ji omogočajo globalni domet.

Prve zametke offshore sistema na karibskih otokih najdemo v obdobju, ko se je za davčni sistem v ZDA začel zanimati organizirani kriminal. Meyer Lansky je po tem, ko je bil za davčno utajo obsojen Al Capone iskal način za pranje mafijskega denarja. Leta 1937 je začel z igralniškimi posli na Kubi, ko je leta 1959 oblast prevzel Castro se je Lansky preselil v Miami in začel iskati nadomestek za Kubo. Našel je Bahame. Te so takrat obvladovali Bay Street Boys, oligarhija skorumpiranih belih trgovcev. Ko je leta 1973 Pindling (temnopolti politik) popeljal Bahame v polno neodvisnost, so offshore igralci začeli bežati. Varno pribežališče so našli na Kajmanskih otokih. Kajmanski otoki so svoj prvi zakon o finančnih skladih uveljavili leta 1967. osnutek je napisal Milton Grundy.

Britanska centralna banka in finančna elita je želel obdržati visoko stopnjo nadzora nad dogajanji na teh območjih, vendar so želeli prikriti vidnost tega nadzora. Če bi Kajmanci prevzeli popolni nadzor, bi kapital zanesljivo bežal.

Jersey je veljal za eno najpomembnejših kronskih ozemlji in je že dolgo koval dobičke z offshore posli. Podobno kot na Karibih je offshore bančništvo tudi tukaj vzcvetelo v šestdesetih letih, ko so podružnice na otoku odprle velike komercialne banke. Tu zbirajo depozite do bogataševa iz vsega sveta in jih preusmerijo v London.

Hongkongu so namenili vlogo novega azijskega offshore dragulja, ki naj bi kot davčna oaza privabljal kapital na vrata Kitajske in širšega azijskega območja. Ko je Kitajska prevzela Hongkong nazaj leta 1997, je ohranila njegov offshore status in visoko stopnjo neodvisnosti. Kitajske elite so želele dobiti svoje offshore središče, vključno s političnim nadzorom in pravno avtonomijo. Interesi Londonskega Cityja pa so še vedno dobro zastopani, ne nazadnje preko banke HSBC (Hong Kong & Shanghai Banking Corporation).

Singapur je svoje finančno središče vzpostavil leta 1968, ko je bil še del valutnega območja britanskega funta. Njegov uspeh temelji predvsem na pranju denarja skorumpiranih indonezijskih poslovnežev in vladnih uradnikov.

Primeri delovanja offshore sistema iz tistih časov so zelo zgovorni. Eden takih je bil sklad IOS (Investor Overseas Services, ki ga je ustanovil Bernie Cornfeld. Ključ do uspeha IOS je bila dvojna identiteta – družba je bila registrirana v Panami, sedež pa je imela v Švici.

Na Kajmanskih otokih je bil eden od prvih praktikov offshore sistem Casey Gill. Ta je povedal, da Britanci nikoli niso nasprotovali nobenemu zakonu. Tako je bilo tudi, ko so sprejeli zakon o bančni tajnosti, ki je grozil z zaporno kaznijo ne le tistemu, ki je izdal informacijo, temveč tudi tistemu, ki je po njej spraševal. V začetku osemdesetih so bili Karibi glavno offshore križišče za trgovce z mamili.

Padec Amerike

Michael Hudson se je v Chase Manhatan naučil večino tistega, kar je vedel o mednarodnem gospodarstvu. Tam je tudi odpustil »majhno nespodobno nadlogo« Alana Greenspana. Chase je bila banka velikih naftnih služb. Ko so mu dali nalogo, da analizira, kje te družbe ustvarjajo dobiček, je dobil od Jacka Bennetta, glavnega finančnika Standard Oil-a, da dobički nastajajo tam, kamor jih on umesti. Govoril je o transfernih cenah. Hudson je dobil v roke memorandum, ki je nakazoval, da si tudi Američani želijo svojih offshore okolij in da ne želijo več tega dela prepuščati Britancem. Hudson bi moral ugotoviti, koliko tujega kapitala bi lahko Američani privabili.

Miami je Wall Street Latinosov, njihovo trgovinsko, potovalno in komunikacijsko stičišče 21. stoletja, neke vrste ameriški Hongkong. V osemdesetih letih so ocenjevali, da je 40 odstotkov vseh bančnih depozitov v Miamiju izviralo iz tujine, predvsem iz Latinske Amerike.

Koncept odloženih davčnih obveznosti, ki je ključni element offshore sistema je omogočal korporacijam, da so denar legalno vlagale v tujini in je ostal bolj ali manj neobdavčen, dokler ga niso vrnile domov. Leta 2009 naj bi samo ameriške korporacije imele v tujini za cca bilijon dolarjev neobdavčenih dobičkov. Ko se je sistem offshore širil po planetu, je to pomenilo tudi erozijo ZDA. V davčnih oazah so se interesi velikega kriminala, obveščevalnih služb, korporacij in najbogatejših Američanov, še toliko bolj križali.

Leta 1981 je Amerika potrdila novo možnost offshore poslovanja, International Banking Facility (IBF). Ta je omogočala ameriškim bankirjem, da tujcem posojajo denar brez obremenjevanja svojih obveznih rezerv in brez lokalnih in nacionalnih davkov. Tudi Japonci so dobili svoj IBF leta 1986. Ko se je offshore finančni model preselil na notranje trge, je postalo razločevanje med enim in drugim še toliko težje.

Ameriška podjetja, so pri izdajanju obveznic tekmovala z vlado, če so hotele do svežega denarja. Zato so rastle obrestne mere. Če bi hotele to narediti v tujini, bi jih tam čakala davčna past. 30 procentni davek. Zato so našli kompromisno rešitev. Ameriškim korporacijam so dovolili, da si naredijo »holandski sendvič«, ustanovijo offshore finančno hčerinsko družbo na Nizozemskih Antilih, preko nje izdajo neobdavčene evroobveznice, iztržek pa pošljejo matični ameriški družbi. Strukture na Antilih so bile slamnate. Ko se je začelo okoli Antilov kuhati v času Carterja, so postale korporacije nestrpne. Američani so to rešili na način, da so lahko začele izdajati obveznice v Ameriki, tujim vlagateljem pa ni bilo potrebno plačevati davka. Seveda so fantje iz Wall Streeta takoj zagrabili priložnost, denar se je selil na offshore račune v tujini in od tam nazaj v ameriške obveznice.

Naslednji korak v gradnji offshore pristopa je bil izveden za časa Clintona, ko je Robert Rubin spodbudil program Qualified Intermediary (QI). Ko so Američani hoteli dobiti podatke o Američanih, ki so imeli račune v tujih finančnih ustanovah, ki so delovale na ameriških tleh, toda niso smele dobiti vseh podatkov, le določene, želele so dobiti le ameriške utajevalce, tujcev pa ne. Tako so ustvarili sistem, da so lahko pooblaščeni zunanji izvajalci, brskali po računih in davčnim oblastem povedali le tisto, kar o Američani hoteli.

ZDA prodajajo finančno tajnost tako na zvezni ravni, kot tudi na ravni posameznih držav. Delaware, Nevada in Wyoming so taki primeri. V Švici na primer obstajajo podatki, toda zaradi tajnosti se jih ne deli. V državi kot je Wyoming, podatkov sploh ni.

V pribežališče korporacij so se posamezne zvezne države spremenile predvsem zaradi naslednjih dveh ugodnosti: oderuštvo in korporativno upravljanje. Pri obeh je svetilnik Delaware. Ta je druga najmanjša država v ZDA in dom številnih korporacij. Delaware naj bi slovel po prijaznosti. Bili so prva zvezna država, ki je potrdila ustavo. Zakoni Delawara omogočajo managementu, da počne kar hoče v razmerju do delničarjev. Delawarski pristop je gospodarsko sodišče povzelo s tako imenovanim »pravilom o poslovni presoji« – po katerem sodišča niso upravičena podvomiti v korporacijske menedžerje, če ne gre pri tem za očitno kršitev kakšnega zelo pomembnega pravila ravnanja in če je njihove odločitve potrdil nevtralni organ odločanja.

Stavba v Delawaru, pisarna na ulici North Orange 1209 ima pod streho rekordnih 217.000 družb. Ta pisarna je v lasti družbe Corporation Trust, podružnice nizozemske firme Wolters Kluwer.

Tax Justice Network je novembra 2009 začela objavljati indeks finančne tajnosti. Na prvem mestu so ZDA, druga Luksemburg, tretja Švica, četrti so Kajmanski otoki in peta je Velika Britanija.

Izčrpavanje revnih

Nadnacionalne korporacije brez davčnih oaz nikoli ne bi bile to, kar so danes. Goldman Sachs je produkt davčnih oaz. Za propad industrijske proizvodnje v razvitih državah je bilo veliko razlogov, toda tudi v tej zgodbi so se odločilne stvari dogajale na offshore prizoriščih.

Eden od primerov kako je offshore sistem ukrivljal globalni finančni sistem je zgodba BCCI. Banko je ustanovil v Indiji rojen bankir Agha Hassan Abedi, imel je podporo saudskega dvora. V Washingtonu je veliko ljudi govorilo kako super banka je to. Šele vztrajanje okrožnega tožilca na Manhattnu, Roberta Morgenthaua, je banko spravilo na kolena leta 1991 in je imelo za posledico, da so jo obtožili »največje goljufije v vsej svetovni zgodovini bančništva«. BCCI  je nekaterim strankam dajala posojila, ki so bila trikrat večja od njenega celotnega kapitala. Svoj kapital so na primer povečevali tako, da so dajali posojila »prijateljem«, ki so jih potem vlagali nazaj v kapital. Celotno poročilo o BCCI je še vedno zaupno.

Naslednji primer je škandal v Angoli leta 1992. Arkadi Gajdamak je zbral denar za nakup orožja (800 milijonov dolarjev) in hotel obiti embargo. V Moskvi je postal angolski zaupnik. Po koncu hladne vojne je Angola dolgovala Rusiji približno 6 milijard dolarjev in Gajdamak se je leta 1996 vrinili v načrte prestrukturiranja dolga. Obveznosti so oklestili na 1.5 milijarde dolarjev in jih razdelili na enaintrideset zadolžnic, ki naj bi jih Angola poplačala z nafto preko zasebne družbe Abalone, ki sta jo ustanovila Gajdamak in njegov partner Pierre Falcone.

Od 1970 do 2008 je Afrika izgubila cca 854 milijard dolarjev zaradi ilegalnih finančnih transakcij. Skupni nezakonitih odlivov pa naj bi bilo celo do 1.8 bilijonov dolarjev.

Primer filipinske centralne banke je znan po tem, da 5 milijard denarja, ki naj bi ga Filipini prejeli kot posojilo, sploh ni prišlo v državo. Kot je to ugotovil Jim Henry iz McKinseya. Filipini še vedno odplačujejo celotno posojilo, ki ga je najela njihova centralna banka. 3.6 milijarde naj bi končale na računih predsednika Ferdinanda Marcosa.

Danes ima odstotek najbogatejših ljudi nerazvitega sveta v lasti približno 70 do 90 odstotkov vsega zasebnega finančnega in nepremičninskega bogastva teh držav. Tudi za Latinskoameriko so ugotavljali, da njen problem ni, da ne bi imela denarja. Njen problem je bil, da je bilo večino njenega denarja skritega v Miamiju.

Dolarski dolg Argentine na začetku devetdesetih let so imeli v lasti večinoma Argentinci, ki so delovali iz offshore središč. Triki, ki jih uporabljajo oderuški skladi, ko odkupujejo problematične dolgove držav za velike popuste, tudi do 90 odstotne, pa imajo pomembno komponento, Velikokrat je zadaj denar lokalnih vplivnežev, ki poskrbijo, da je dolg res plačan. Tako te elite, nimajo interesa, da bi vlada res delovala, kajti če bi imele denar na lokalnih bankah, bi se močno trudile za vladavino zakona.

Na svetu je v veljavi približno 2.500 davčnih sporazumov. OECD in Združeni narodi, postavljata standarde na tem področju. OECD, je pod močnim vplivom razvitih držav in zato so sporazumi seveda bolj v korist razvitim. Samo preko Nizozemske je bilo v letu 2008 kanaliziranih 18 bilijonov dolarjev. To so povsem zakoniti posli. Največji vir tujih naložb na Kitajskem leta 2007 je bil Hongkong in ob njemu Deviški otoki. V Indiji je to Mavricij. Mavricij ima sporazume z vsemi večjimi gospodarstvi Azije, Evrope in Amerike. Mavricij pa je tudi dober za operacije »krožnega toka«. Bogati Indijec pošlje denar na Mavricij, tam ga ovijejo v tančico skrivnosti in vrnejo nazaj v Indijo.

Na dereguliranih trgih najvišjo ceno plačajo najbolj ranljivi in revni. 400 % letne obrestne mere ali tudi višje niso nič nenavadnega.

Razvoj oaz

Zgodba o delawarskem Zakonu o razvoju finančnega središča iz leta 1981 je zgodba 10-15 vplivnežev, ki so se povezali, da bi spravili skozi sistem ta kos zakonodaje, ki je njim in prijateljem prinesel ogromno bogastvo. Tedanji guverner je bil Pierre S. du Pont. Prednost Delawara je razlagal du Pont je, da je to majhna država in da imajo vsi vplivneži iste ideje. Ko so hoteli uvesti deregulacijo bančnih obresti so se hitro dogovorili. Pod vplivom Wall Streeta in njihovih bank, so pripravili predlog. Da pa bi zaščitili tudi lokalne banke, so se veliki bankirji zavezali, da ne bodo posegali v bančne posle z lokalnimi komitenti. Delaware je ponudil bankirjem klasičen offshore meni: regresivno davčno lestvico – bogatejši si, nižja je tvoja davčna stopnja. Bančnim franšizam so za prihodke pod 20 milijonov dolarjev določili 8 % davčno stopnjo, 6 % za prihodke med 20 in 25 milijonu in tako naprej. Največje banke so končale pri 1.7 % stopnji. Zakon je bil podpisan februarja 1981.

Delawarski zakon so zdaj lahko izvozili tudi v vse druge ameriške zvezne države. Dvesto let stara zakonodaja, ki je omejevala višino obrestnih mer, je postala mrtva črka na papirju. Pred letom 1980 je Delaware dobil iz obdavčitve bančnih poslovalnic komaj 3 milijone dolarjev, leta 2007 pa že 127.

Sredi leta 2007 so bili ameriški potrošniki samo na svojih kreditnih karticah zadolženi za skoraj tri tisoč milijard dolarjev.

Zadolževanje s kreditnimi karticami, denarni skladi in še kopica drugih instrumentov je podžigala potrošniško orgijo in krizo. Delaware je postal tudi pomemben igralcev v industriji listinjenja – procesa preoblikovanja in preprodaje hipotekarnih in drugih posojil, vključno z dolgovi na kreditnih karticah.

Leta 1986 je nastal zakon o razvoju mednarodnega poslovanja, ki je franšizam tujih bank omogočil izkoriščati progresivno davčno lestvico. Leta 1989 je nov zakon omogočil bankam, da so se začele ukvarjati tudi z zavarovalništvom. Zakon o skladih je omogočil skladom varovati premoženje pred kreditodajalci. Leta 2000 je bil sprejet še zakon o družbah z omejeno odgovornostjo, kar je vse vodilo v to, da je bilo bankam omogočeno, da so se ukvarjale z različnimi posli, prenašale svojo odgovornost izven bank in regulatornega območja in neomejeno poslovanje.

Jersey nima političnih strank. Volitve niso časovno določene in nikoli nimajo splošnih volitev in zamenjave oblasti. Skupina ljudi, ki ga vodi, sicer predstavlja politično in družbeno elito, toda večinoma so to majhni kmetje in obrtniki, ki so se nenadoma znašli v vlogi nadzornikov industrije globalnih razsežnosti in milijardnih poslov. To je ugrabljena država. Ko so bili pravi zakoni sprejeti na Jerseyju (predvsem tisti za družbe z omejeno odgovornostjo), so z njim kot grožnjo, da bodo denar prenesli tja, mahali pred očmi britanske vlade, da je tudi ta popustila in je 2001 sprejela svojo različico zakonov.

Offshore ni zgolj prostor, ideja, način delovanja ali celo orožje finančne industrije. Je tudi proces: je dirka proti samemu dnu, postopno razkrajanje vseh pravil, zakonov in zank demokracije. Tajne jurisdikcije so kraji, ki poskušajo privabljati posle z nudenjem politično stabilnega okolja, v katerem so posamezniki in organizacije varni pred običaji, zakoni in pravili drugih jurisdikcij.

Na Irskem je sklad registriran že do naslednjega dne, če regulator prejme potrebne dokumente do 15. ure. V Luksemburgu lahko sklad po novem zakonu dobi začasno dovoljenje, če njegov upravitelj obvesti regulatorja mesec dni pred začetkom delovanja. Učinkovitost v resnici pomeni prilagodljivost; ugrabitev političnih struktur in procesov s strani finančnega kapitala.

Kajmanski otoki in Deviški otoki so bili uporabni zaradi: davkov, regulative in prednosti pravne ureditve. Tam imajo finančne ustanove res veliko svobode.

Vsota posojil, ki so jih najeli zasebni skladi, se je od leta 2003 do 2997 povečala za šestkrat. Njihov delež v M&A v ZDA je bil 30 %. Več kot polovica podjetij, ki so bankrotirala v letu 2009 je bila v lasti družb zasebnih naložbenih skladov.

Keynes je videl oddaljenost med lastništvom in vodenjem kot zlo v medčloveških odnosih in kot škodljivo za finančne posle. Ko so finance dobile svobodo, je bila ljudem in demokratičnim nacionalnim državam odvzeta svoboda sprejemanja in uveljavljanja zakonov in pravil po lastni volji. To svobodo so svetovnim finančnikom izročili v zameno za obljubo: koristi od svobodnih finančnih tokov bodo tako velike, da bodo dostojno nadomestile izgubo svobode. Davčne oaze so pripomogle, da je obljuba splavala po vodi.

Boj proti oazam

OECD je leta 1998 prvič poskušala v svojem poročilu opozoriti na škodljivost davčnih oaz. Poročilo je obravnavalo večinoma male karibske državice in je vlogo članic OECD zelo omililo. V poročilo leta 2000 so že govorili o potencialni črni listi 35 držav.

Konkurenca med podjetji je nekaj povsem drugega, kot davčna konkurence med državami. Kaj se zgodi, če konkurenčnega boja ni sposobna država. Konkurenčnost države po Ženevskem Svetovnem gospodarskem forumu naj bi bila zbir ustanov, politik, dejavnikov, ki določajo produktivnost države. Med dvanajstimi stebri konkurenčnosti naj bi bili infrastruktura, ustanove države, makroekonomska stabilnost, izobrazba in učinkovitost blagovnih trgov. Večina stebrov zahteva primeren dvig davčnih obremenitev.

Kljub temu, da so bogate države svoje skupne davčne prihodke ohranile na enaki ravni, pa je prispevek korporacij in bogatejših posameznikov manjši. 400 najbogatejših Američanov je leta 1992 knjižilo 26 % svojih prihodkov na račun plače in 36% na račun kapitalskih donosov. Leta 2007 je to razmerje 6% proti 66%. davčne stopnje pa so še hitreje padale v nerazvitem svetu. Kljub temu, da so davki in ne pomoč, najboljši trajnostni vir financiranja, pa se v nerazvitih državah to ne dogaja. Uganda na primer zbere le 11 % BDP-ja z davki. Bogate države so si zagotovile večji delež davkov na dobičke, ki nastajajo v mednarodni trgovini.

Ko pride do dileme ali so davki kraja zasebne lastnine, je zanimiv pogled filozofa Martin O’Neill-a, ki pravi, da izhaja lastninska pravica iz sistem pravil in zakonov, katerega del je tudi zakon o obdavčenju. Joel Bakan na primer govori o tem, da življenje korporaciji lahko vdahne le država in kot taka ima pravice do davkov. Korporacija brez države ni nič.

Offshore sistem neposredno spodkopava monetarizem; vlade morajo količino denarja obvladovati v svetu, v katerem kapital neovirano šviga sem in tja po nereguliranih jurisdikcijah in v katerem lahko banke povsem brezbrižno same ustvarjajo denar. Leta 2003 je moral Friedman končno tudi sam priznati: »Uporaba mehanizma količine denarja kot instrumenta ni bila uspešna.«[1]

Napadalnega pristopa OECD je bilo kmalu konec in davčne oaze so postale sodelujoče partnerice, če so obljubile sodelovanje, če bodo sodelovali tudi drugi.

Ideja, da bi bogati prispevali k javnim izdatkom ne le sorazmerno s svojimi prihodki, temveč celo nekaj več, je za avtorja sprejemljiva. Toda leta 2009 so imeli bogati Američani 50 % vsega imetja in so prispevali le 40% vseh davkov.

Finančni kapital ni edina oblika kapitala, tudi družbeni kapital šteje. Davki niso pomembni le zaradi prihodkov. Štirje davčni P-ji so: prihodki, prerazporeditev bogastva, prezentacija (oblast mora državljane prepričati) in prevrednotenje (sprememba cen).

Velika večina ekonomistov ne oporeka temu, da se rente visoko obdavčijo, tudi Adam Smith ni.

Offshore strukture ne služijo domačim prebivalcev, vedno so do ugodnosti upravičeni tisti zunaj. In ker je sistem izmenjave informacij slab: namesto da bi bil avtomatičen, se večinoma uporablja transparentnost na zahtevo, kar sedaj spodbuja tudi OECD, sistem živi naprej.

Življenje v davčni oazi

Po terorističnih napadih leta 2001 so se ZDA odločile za zakonsko regulacijo navideznih bank. Vsaka banka na Bahamih na bi imela zaposlena vsaj dva izkušena bančnika in urejene knjige. Toda pregledi klientov so še vedno omogočali določene luknje. Še posebej so bili pregledi ohlapni, če so bankirji poznali stranke. Obenem je v bahamski zakonodaji tudi luknja, če je komitent prihajal iz jurisdikcije, katere zakonodaja je veljala za ustrezno.

Življenje v oazah je bilo za bankirja super, če je sodeloval, takoj ko pa je začel kazati znake dvoma, so se pojavile težave. Če pa si slučajno postal žvižgač, potem na zaščito na otokih nisi mogel več računati. Kar nekaj skrivnostnih smrti bankirjeva je povezano tudi s tem delom poslovanja. Na Jerseyju imajo tri pravila: ne peri umazanega perila v javnosti, ne nagibaj čolna in če ti ni kaj všeč, te vsako jutro v pristanišču čaka ladja.

Značilnost offshore sistema je tudi ta, da njegovi ključni predstavniki prihajajo iz vrst tradicionalne evropske in ameriške elite.

Potem ko so davčne oaze kolonizirale gospodarstva in politične sisteme, velikih nacionalnih gospodarstev, so zdaj na zelo dobri poti, da si podredijo tudi naša stališča in navade.

Boj proti offshoru

Offshore sistem je verjetno najodločilnejši dejavnik politične in gospodarske moči v današnjem svetu. Davčne oaze so prizorišče spopada bogatih proti revnim, korporacijam proti vam osebno, finančnih ustanov proti demokratičnim državam.

Predlogi avtorja za boj proti oazam so:

  • Finančne reforme – seznami davčnih oaz bi morali biti javni.
  • Prizadevanje za transparentnost – avtomatična in ne na zahtevo.
  • Reforme bi moral dajati prednost potrebam manj razvitih držav.
  • Spopad z britansko pajkovo mrežo kot najpomembnejšim delom globalnega offshore sistema je nujen.
  • Davčne reforme po državah – davek na vrednost zemljišča je ena možnost, tudi davek na surovine, bi prinesel veliko olajšanje za revne, a s surovinami bogate države.
  • Vodenje in enostransko ukrepanje.
  • Spoprijem s posredniki in zasebnimi uporabniki offshore sistema.
  • Na novo lahko premislimo o korporativni odgovornosti. Družba je korporacijam podelila izjemne privilegije, na primer načelo omejene odgovornosti. Offshore sistem je ta temeljni dogovor med družbo in korporacijo spodkopal. Davek ni strošek delničarjev, temveč način vračanja družbi. Vračanje naložb, ki jih družbe in njihove vlade izvajajo na področjih infrastrukture, šolstva, zakonodaje in reda in vseh drugih temeljnih predpogojev korporativnega poslovanja. Ko korporacije govorijo o socialni odgovornosti, jih lahko vprašamo, ali so imeli v mislih plačevanje davkov.
  • Na novo ovrednotimo korupcijo.
  • Sprememba kulture.

[1] V knjigi na strani 335

Leave a Reply