“Design thinking” je prvič omenil Herbert A. Simon leta 1969. Šlo naj bi za način reševanja kompleksnih problemov na način, da poskušaš čim bolj razumeti problem in biti čim bolj fleksibilen v svojem delovanju. V bistvu gre za metodologijo kreiranja rešitev za kompleksne probleme. Kasneje se je iz tega razvil pet fazni model, ki naj bi bil predvsem uporaben v razvoju programske opreme za naročnike na način, da se čim bolj približaš idealni uporabniški izkušnji.
Faze so:
- Empatija – raziskovanje potreb uporabnika
- Definicija – zapis uporabniških zahtev
- Ideja – testiranje predpostavk, kreiranje idej o potencialnih rešitvah
- Prototip – kreiranje rešitev
- Testiranje – testiranje rešitev
Proces nikoli ni linearen, temveč lahko skače iz faze v fazo, odvisno od rezultatov in zahtev stranke.
