Home > Poslovno svetovanje > Boštjan Videmšek: Plan B

Ključna frontna črta človečnosti

Vstopili smo v postfaktično družbo. Živimo v času (a)socialnih omrežij in razmaha vehementnih, hitro prebavljivih mnenj na podlagi ničnega znanja in izkušenj, ki prinaša patološko razpršeno pozornost.

Spopadanje s podnebno krizo je ključna frontna črta našega časa. Toda prevečkrat so posledice podnebnih sprememb nekaj, kar se dogaja drugim. In zato ne reagiramo.

Pisec svojim bralcem ne dolguje upanja. Njegova edina dolžnost je iskrenost.

Frontna črta – primeri dobrih praks v boju s podnebno krizo

Grčija – Titos, prvi energetsko samooskrbni otok v Sredozemlju

Titos je prvi sredozemski otok, ki je postal energetsko samooskrben. Maria Kamma je županja Tilosa že osem let in je nadomestila Tasosa Aliferisa, ki je Tilos obudil od mrtvih. Preko vetra in sonca Tilos dobi toliko energije, da jo lahko celo izvaža. Njegova največja prednost pa je, da lahko baterijsko shranjuje energijo (BSS). Kar je inovativnega na baterijskem shranjevanju na Tilosu, niso sestavine kot natrij, nikelj in klor, temveč kombinacija baterije z električnim omrežjem prek inverterjev, ki jih je mogoče uporabiti le pri obnovljivih virih.

Škotska – plima, valovi in veter

Starinsko mesto Stromness, drugo največje mesto na Orkneyskih otokih, je videti kot muzej na prostem in je svetovno središče ene najbolj naprednih, kompleksnih in za prihodnost človeštva najbolj obetavnih tehnologij. Tehnologij za izkoriščanje energije valovanja in plimovanja.

Toda ker energije za razliko od Tilosa niso mogli izvažati, so sprejeli odločitev, da jo uporabijo za proizvodnjo vodika, ki je sama po sebi zelo energetsko potratna. Ta se dogaja v Kirkwall-u.

Obenem pa je področje še eno glavnih proizvodnih področij vetrne energije na svetu.

Plimovanje je bolj zanesljivo, vendar manj učinkovito za pridobivanje energije. Še vedno pa se plima premika s hitrostjo 8 milj na uro. Energija, pridobljena iz valovanja, naj bi bila komercialno pripravljena v roku dveh, treh let.

Islandija – geotermalna prihodnost

Ledenik Okjokull je bil prvi islandski ledenik, ki je (že leta 2014) izgubil svoj častni ledeniški zaliv. Islandski kmetje izkoriščajo moč geotermalne energije in izvirov tople vode, da postavljajo tople gredi.

Geotermalna energija je omogočila Islandiji, ki je bila še konec sedemdesetih letih, popolno odvisna od nafte, preobrazbo glede uporabe obnovljivih energetskih virov. Islandija proizvede in porabi največ električne energije na prebivalstva na svetu. Tudi zaradi tega, ker ima zelo močno industrijo proizvodnje aluminija (Rio Tinto, Alcoa).

Geotermalna elektrarna Hellisheidi, blizu Reykjavika, je ena največjih na svetu. Njena kapaciteta je 303 megavatne električne in 400 megavatne toplotne moči. Obenem pa Islandci svoje znanje črpanja geotermalne energije izvažajo tudi v tujino.

Projekt Carbfix je namenjen shranjevanju ogljikovega dioksida, zajetega v pari, v bazalne podzemne skale.

Thomas Gudbjartsson je neutrudni borec za Islandsko naravo. Bori se z postogljično družbo in neokrnjeno naravo, ki bi jo pokazal turistom.

Podjetje Icewind je podjetje, ki so ga ustanovili štirje mladi fantje in so začeli ustvarjati vetrne turbine, ki lahko kljubujejo tudi največjim sunkom vetra in tako omogočili, da Islandija lahko bolje izkorišča tudi ta obnovljivi vir.

Na Islandiji je bilo leta 2019 četrtina vseh prodanih avtomobilov električnih.

Avstrija – modelna skupnost Gussing

Gussing je bil na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja skoraj mrtvo mesto. Večina mestnega proračuna je šla za ogrevanje in to za fosilna goriva.

Takratni župan Peter Vadasz in bivši košarkar Reinhold Koch sta rada hodila po okoliških gozdovih in prišla na idejo, da bi odpadli in bolan les uporabila za pridobivanje energije iz biomase. Timing je bil pravi, saj je Avstrija lahko začela izkoriščati finančne vire Evrope.

Leta 2001 so odprli prvo bioplinarno. Energije je bilo dovolj. Gussing je postal energetsko samooskrben. Leta 2012 jih je obiskal celo Terminator. Leta 2008 so odprli Evropski center za obnovljivo energijo. Gussing je postal modelna skupnost.

Toda po letu 2012 se je posel začel sesuvati, tako kot se to velikokrat zgodi v energetskem poslu. Biomasa je šla iz mode. Lokalno podjetje, ki se je ukvarjalo s proizvodnjo solarnih panelov, ni zdržalo konkurence Kitajcev.

Vetrna in sončna energija sta postali glavni vir energije obnovljivih virov, ker je elektrika iz biomase dražja. Toda domačini se ne vdajo v Gussingu in bližnjem Stremu se bodo še vedno borili, da ostanejo model in središče razvoja. Iz modelne skupnosti bi radi postali modelna regija.

Norveška – zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida

V toplarni in sežigalnici odpadkov v Klemetstrudu je 2019 stekel pilotni projekt zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida iz ozračja.

Aminska formula, s katero odstranjujejo ogljikov dioksid in ga iz plinskega stanja spreminjajo v utekočinjeno stanje, je patentirana. Lastnik patenta je Shell.

Utekočinjen ogljikov dioksid potem s tankerji odvažajo na odprto morje do ploščad in ga vračajo nazaj v podmorske geološke jame. To počne konzorcij treh naftnih družb.

Zajemanje ogljikovega dioksida je dokaj mlada tehnologija in potrebna dodatnega razvoja.

Najboljše lokacije za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida so elektrarne in velike industrijske tovarne, denimo rafinerije, cementarne, jeklarne in tovarne, ki izdelujejo gnojila.

Projekt Klementsrud je smiseln, saj so sežigalnice smeti velike proizvajalke ogljikovega dioksida. Ključno za ta projekt in druge podobne projekte, bo državno financiranje.

Modeli shranjevanje ogljikovega dioksida (CSS) so dragi in zahtevajo veliko električne energije, zato si jih za sedaj lahko privoščijo le najbogatejše države.

Švica – lovljenje ogljikovega dioksida neposredno iz zraka

V mestu Hinwil v bližin Zuricha je sežigalnica odpadkov. Na njeni strehi so naprave, ki spominjajo na snežen topove. Turbine lovijo ogljikov dioksid iz zraka in ga filtrirajo s pomočjo posebnega materiala (amini). Naprave je naredilo švicarsko podjetje Climeworks.

Sedaj zajemajo iz ozračja že več tisoč ton letno ogljikovega dioksida. Toda če bi hoteli iz ozračja posesati vse emisije, bi moralo po svetu stati 300.000 takih naprav. Do sedaj so jih zgradili 180.

Stroški zajetja tone izpustov se trenutno gibljejo nad petsto evri. Da bi se posel zares izplačal, bi morali pasti pod sto evrov.

Climeworks ponuja od junija 2019 možnost odkupa osebnega ogljičnega odtis, za sedem evrov mesečno nalovijo 85 kg ogljikovega dioksida letno v vašem imenu. Za 49 evrov mesečno, pa spremenijo 600 kg vaših izpustov v karbonatna skalo na Islandiji.

Toda tudi ta proces je energetsko poraben. Za vsak milijon ton zajetega ogljikovega dioksida, bi potrebovali elektrarno z zmogljivostjo 200 megavatov.

Climeworks pa se na drugi strani ukvarja tudi z uporabo sintetičnih obnovljivih goriv kot je recimo metan.

Litijeva avtocesta – prihodnost električne mobilnosti

Bolivija – Litij, nafta 21. stoletja

Salar de Uyuni je ena največjih naravnih znamenitosti na svetu. Največje slanišče na svetu, ki leži v Bolivijskih Andih pa je tudi eno največjih nahajališč litija na svetu.

Projekt pridobivanja litija je strateški projekt za Bolivijo. Bivši predsednik Morales je govoril o upanju, ki naj bi ga prinašal. Toda leta 2019 so ga odstavili.

Pilotska tovarna litija v mestu Llipe blizu presihajoče reke Rio Grande. Toda v tovarni Bolivijci večinoma opravljajo fizično delo. Bolivija nima znanja in izobraženih ljudi, da bi lahko v polnosti izkoristila porast zahteve po litiju, predvsem iz naslova rasti električnih avtomobilov, ki jih poganjajo litijske baterije.

Litijev karbonat, ki je osnova za pridobivanje litija naj bi bil trikrat bolj iskan do leta 2025 kot je danes. Za baterijo Tesle je potrebno 63 kg litijevega karbonata. Toliko kot za 10.000 baterij za mobilne telefone.

Edini tujci, ki so jih Bolivijci spustili v svoj strateški projekt so bili Kitajci. Septembra 2016 je bila prva izvozna pošiljka, 15 ton litijevega karbonata namenjena Kitajcem. Obenem pa so Kitajci zgradili tudi pilotno tovarno litijevih baterij v Potosije.

Na drugi strani pa lokalno prebivalstvo, ki živi večinoma od prodaje kvinoje in lam, ne dobi skoraj nič od litijeve zgodbe, še več, uničujejo jim naravo in ker pridelava litija iz litijevega karbonata zahteva veliko vode, obstaja celo možnost, da ostanejo brez vode iz reke Rio Grande.

Boliviji je na njeni poti v predelavo litija svetovalo nemško podjetje K-UTEC, to je izurjeno za predelavo litija in izkopavanje litijevega karbonata. Trenutno so prisotni v šestdesetih državah in bodo nadaljevali s svojim delom, ne glede na to kaj se bo dogajalo v Boliviji.

Združene države Amerike – litijska mrzlica

Kljub temu, da je tradicionalna fosilna Amerika, dolgo zatiskala oči, pa se sedaj resno obrača proti litiju. Nevada, ki je bila tradicionalno rudarsko središče, doživlja prehod strokovnjakov za nafto v polje litija.

Kanadski geolog Vincent Ramirez je eden teh in sedaj pospešeno išče investitorje.

V Nevadi pa so tudi že Kitajski lovci na litij.

Na splošno obstajajo tri vrste najdišč litija. Eno je v slanih jezerih, kjer ga pridobivajo z evaporacijo, ki pa je počasna. Drugo je v določenih skalah, pri katerih pa sta potrebna rudarjenje in kemijski proces. Tretje pa je v določenih usedlinah, nekatere so glinene in v teh je litij.

Bernard Rowe predvideva, da bo svetovni trg litija že v petih letih presegel milijon ton. Do leta 2025 pa naj bi trg dosegel dva milijona ton.

V naslednjih letih bodo rastle tako imenovane giga factories, velikanske tovarne baterij kot je Teslina v Nevadi. Na Kitajskem jih je že danes več kot 20. ZDA in Kitajski bodo sledile tudi Evropa na čelu z Nemčijo, ter Brazilija in Mehika.

Kitajska – prihodnost je zdaj

Kitajska je z naskokom največji avtomobilski trg na svetu. Seveda tudi za električne avtomobile. Trenutno na Kitajskem izdelajo in prodajo približno polovico vseh električnih avtomobilov. Kitajska je izdala odlok, da mora biti do leta 2025 vsak peti avtomobil hibrid ali električni.

Kitajski trg in infrastruktura sta nared za eksplozijo električne mobilnosti. Podpira jo tudi država. Eno od večjih podjetij, ki se ukvarja z izdelavo avtomobilov na Kitajskem je podjetje Geely. Toda tam ne razvijajo samo električnih avtomobilov, temveč tudi pogone na metanol in na tekoči naravni plin. V igri pa je tudi vodik.

Kitajska ni le največja svetovna proizvajalka električnih avtomobilov in litijevih baterij, temveč tudi skoraj vseh ostalih sestavnih delov avtomobila.

V kitajskih podjetjih je bilo potrebno za tono litijevega karbonata sredi leta 2020 odšteti okoli 13.500 evrov. Do leta 2025 naj bi svet potreboval 785.000 ton te kovine. Leta 2017 pa naj bi jo bilo na voljo 227.000 ton. Kitajska trenutno porabi 40 % vsega litijevega karbonata, ki ga je na voljo.

Kitajska pa se ne ukvarja le z iskanjem litijevega karbonata, do leta 2025 naj bi uspeli tudi že reciklirali 2/3 litij-ionski baterij.

Podjetje Contemporary Amperex Technology (CATL) je podjetje, ki gradi velike tovarne baterij na Kitajskem.

Toda kitajska zelena iniciativa še vedno temelji na črno-sivi energiji, kajti potrebe so res velike. Toda možnost za razvoj je zaradi manjše regulacije izjemno dobra. Kitajska bo predvsem v veliki prednosti, ko bo avtomobilska industrija skočila v naslednjo stopnjo, iz fosilne preko električne v avtonomno vožnjo. Prihodnost pa je mogoče celo solarna.

Norveška – električna (r)evolucija

Septembra 2018 je bilo na Norveškem prodanih več električnih avtomobilov kot dizelskih. Zato je v veliki meri zaslužna tudi država, saj na Norveškem elektrifikacija poteka od zgoraj navzdol. Leta 2025 bodo predvidoma prodali zadnji električni avtomobil. Vlada pa močno obdavči »umazano« energijo. Lastniki električnih avtomobilov imajo veliko ugodnosti.

V ozračju te električne revolucije pa je čista energija, saj ima Norveška večino elektrike iz obnovljivih virov, na čelu z vetrom in vodo. Kljub temu, da so svoje bogastvo zgradili na plinu in nafti, pa sedaj to vračajo nazaj z izjemnimi premiki nazaj k obnovljivim virom. Velik investitor v ta preobrat je tudi državno podjetje Statoil, ki je se je 2018 preimenovalo v Equinor. Zanimivo je to, da je večino Norveške nafte in plina sedaj prodano v tujino. Podarjeno od boga, prodano in zasvinjano daleč stran, kapitalizirano doma.

Še pomembnejši premik kot avtomobili je elektrifikacija pomorskega prometa. Do leta 2026 naj ne bi bilo več dizelskih trajektov v norveških fjordih. To so izkoristili tudi v ladjedelnici v Fjellstrandu, ki je ena vodilnih v proizvodnji električnih plovil. Baterije jim dobavlja podjetje Corvus Energy.

Tudi druga veja javnega prevoza avtobusna hitro prehaja v električno fazo. Pri načrtovanju tega prehoda ima pomembno vlogo tudi podjetje Ruter. V tej zgodbi so močno prisotni električni avtobusi izdelani na Kitajskem (BYD).

Na Norveške obstaja konsenz o zeleni prihodnosti. Politika je postavila pravila igre za industrijo, industrija pa je sedaj že začela prehitevati državo s svojimi pobudami.

Norveška je s svojo nafto problem, vendar je tudi rešitev.

Leave a Reply