Home > Digitalizacija > Daron Acemoglu, Simon Johnson: Moč in napredek, Tisočletni boj med tehnologijo in blaginjo

Daron Acemoglu, Simon Johnson: Moč in napredek, Tisočletni boj med tehnologijo in blaginjo

Tehnologija in blaginja

Boljša tehnologija omogoča boljše življenje za mnoge ljudi vendar le, če ustvari dovolj novih delovnih mest, ki zahtevajo človeško strokovno znanje, in če imajo delavci dovolj moči, da zahtevajo ustrezno povečanje plačila.

Kaj je napredek?

Večini ljudi na svetu gre danes bolje kot v preteklosti, ker so se državljani in delavci v zgodnjih industrijskih družbah organizirali, se zoperstavili odločitvam o tehnologiji in delovnih pogojih, ki so jih postavljale elite, ter izsilili pravičnejšo delitev koristi tehnoloških izboljšav. Zdaj se kaže nuja po podobnih spremembah.

Nova, bolj vključujoča vizija tehnologije se lahko pojavi le, če se spremenijo temelji družbene moči.

Nadzor tehnologije

Francis Bacon je v knjigi Novum Organum leta 1620 trdil, da bo človek z znanostjo zagospodoval naravi.

Tehnološki optimizem temelji na resničnih dosežkih. Toda napredek ima tudi nevarnosti. Stroji bi se lahko obrnili proti ljudem. Leta 1930 je John Maynard Keynes skoval izraz tehnološka brezposelnost. Tudi David Ricardo je imel pomisleke glede tega.

Nove tehnologije na prinesejo samodejno blaginje.

Če tehnologija ne prinaša višje plače ali višje zaposlenosti, imajo od njenega povečanega donosa, več samo lastniki.

Uporaba znanja in znanosti je odvisna od vizije – od dojemanja, kako lahko znanje spremenimo v postopke in metode, namenjene reševanju določenih vprašanj.

Pri uporabi tehnologije ne gre le za obvladovanje narave, kakor je menil Francis Bacon, temveč pogosto tudi ljudi, kar je H. G. Wells 275 let pozneje dobro razumel.

Googlov Sundar Pichai je dejal, da je umetna inteligence najpomembnejše kar je ustvaril človek in da bo verjetno pomembnejša od ognja ali elektrike.

Danes nismo priča neizprosnemu napredku k skupnemu dobremu, temveč vplivni skupni viziji najmočnejših tehnoloških voditeljev.

Namesto osredotočanja na strojno inteligenco si je bolj koristno prizadevati za strojno uporabnost, torej kako doseči, da bi bili stroji čim bolj uporabni za ljudi.

Vizija prekopa

Grof Henri de Saint-Simon je bil socialni reformator, ki je verjel, da je napredek posledica znanstvenih izumov in uporabe novih zamisli v industriji. Po njegovi smrti, je njegovo razmišljanje populariziral Barhelemy Prosper Enfantin.

Enfantin pa ni uspel pri prepričevanju Mohameda Alija, ki je imel oblast v Egiptu v njegovem času.

Leta 1832 je Lesseps prebral poročilo Napoleonove geodetske ekipe o prekopu med Rdečim in Sredozemskim morjem.

Dobil je koncesijo od Egipčanskega vladarja in leta 1857 je imel že dobro izdelan načrt kako bo Sueški prekop skrajšal čas plovbe in preoblikoval svetovno trgovino.

Lesseps je po uspehu v Egiptu poskusil na isti način tudi s prekopom v srednji Ameriki, kjer je izbral Panamo kot lokacijo prekopa. Američani so preferirali Nikaragvo.

Američani so projekt prevzeli leta 1904.

Moč prepričevanja

Moč se nanaša na sposobnost posameznika ali skupine, da uresniči eksplicitne ali implicitne namere.

Nekateri predlogi, zlasti če so podani v pravih okoliščinah in z močnim prepričevanjem, so lahko močno prepričljivi.

Za uspeh je velikokrat pomembna moč zamisli in določanje ciljev.

Ena od naših najmočnejših hevristik je učenje od drugih. Opazujemo in posnemamo.

Osebe z visokim družbenim položajem in močjo imajo večje možnosti, da določajo cilje. Tako lahko pride do začaranega kroga, čim več moči in čim večji status ima oseba, tem lažje določa cilje in ukrepe, ko jih določi, pa dobi še večji status in več moči.

Socialni psiholog Dacher Keltner je s svojimi poskusi dokazoval, da posamezniki z visokim družbenim statusom z večjo verjetnostjo goljufajo, tako da si neupravičeno kaj prilastijo ali kaj trdijo. To naj bi storili zaradi lastnega prepričanja, da si vzamejo samo to, kar jim pripada.

Družbena moč igra pomembno vlogo v vseh vidikih našega življenja. Še posebej pomembna je pri usmeritvi napredka. Nove tehnologije ne koristijo samodejno vsem, tudi če je spremljajo trditve o skupnem dobrem. Pogosto imajo največjo korist tisti, katerih vizija prevlada pri usmeritvi inovacij.

Ljudje imajo možnosti vplivanja na prevlado vizij o tehnološkem razvoju, ki jih želijo uveljaviti družbeno močni posamezniki. Tehnologija je zelo prilagodljiva, zato je vedno veliko alternativ. Prav tako si navadni ljudje lahko prizadevajo za vzpostavitev demokratičnih ustanov, da bi si razširili pristojnosti za določanje razvoja.

Gojenje bede

Po nekaterih ocena so v Franciji med letoma 1100 in 1250 za gradnjo cerkvenih stavb porabili kar 20 odstotkov državnega dohodka. To pomeni, da so porabili bolj ali manj ves obseg proizvodnje, ki ni bil potreben za prehrano prebivalstva.

Vprašanje, ali je duhovniška oblast nadrejena posvetni, je ostalo sporno ves srednji vek.

V širšem pogledu v srednjeveškem gospodarstvu ni manjkalo tehnološkega napredka in večjih reorganizacij. Za angleške kmete pa je bilo to temno obdobje, saj je normanski fevdalni sistem zagotovil, da je višja produktivnost pripadala plemstvu in verski eliti.

Družbeno pristransko odločanje glede rabe tehnologije ni bilo omejeno na srednjeveško Evropo in je bilo značilno za predindustrijsko zgodovino.

Žita so pomenila velik napredek v razvoju človeka. Toda ta napredek je omogočil nastanek mest. V mestih, pa je elita živela bolje. Kmetovalci so ponekod živeli slabše kot lovci in nabiralci. Delali dlje in bolj trdo.

Arthur Young, kmet in vpliven pisatelj v Angliji je dejal, da če govorimo o interesih trgovstva in proizvodnje, le idiotu ni jasno, da morajo nižji sloji ostati revni, sicer ne bodo nikoli delovni. Toda, ko je Anglija sprejela zakon proti skupni uporabi zemlje, se je obrnil v drugo smer. Tehnologija, ki je povečala produktivnost, naj bi najbolje delovala, če zemlja ne bi bila razdeljena. Tako kmet ni imel nič od dviga produktivnost z uporabo nove tehnologije.

Tudi v Ameriki 19. stoletja vidimo ta paradox. Ko je Eli Whitney izdelal boljši stroj za čiščenje bombaža, je to povečalo potrebo po sužnjih na jugu.

Ne glede na alternativne poti v dolgi zgodovini kmetijske tehnologije vidimo jasno pristranskost do elit, zlasti če so te lahko uporabile prisilo in versko prepričanje. Ta zgodovina kaže, da bi morali vedno natančno preučiti vprašanja, kaj je sploh napredek, zlasti kadar nam vplivni ljudje želijo prodati določeno vizijo.

Revolucija srednjih

Britansko industrijsko revolucijo sta povzročila predvsem vzpon in krepitev novega razreda podjetnikov in izumiteljev.

Britanija se je od drugih držav razlikovala po dolgotrajnih družbenih spremembah, s katerimi se je porodil narod povzpetnikov. Sredi 19. stoletja je na deset tisoč Britancev srednjega sloja začelo razmišljati, da bi si lahko s podjetništvom in obvladovanjem tehnologija znatno izboljšalo položaj.

V tem živahnem okolju so se začeli pojavljati inovatorji na področju, ki ga danes imenujemo industrijskih procesi. Ti izumitelji so bili praktični ljudje brez resne formalne izobrazbe. Od 226 ljudi, ki so v tem obdobju ustanovili velika industrijska podjetja, sta bila le dva iz plemstva.

Po letu 1066 in Normanski osvojitvi se je vzpostavil fevdalni sistem z močnim kraljem. Ta sistem se je krhal že okoli leta 1300. Ob koncu vladavine Henrika VIII, pa so se zrušili številni temelji srednjeveške stanovske družbe.

Toda tudi ta nov sloj inovatorjev, ni delil prednosti napredka s svojimi delavci temveč si je trudil dvigniti lastni položaj in bogastvo.

Žrtve napredka

Če tehnologija ne koristi delovnim ljudem, gre vedno za posledice odločitve in ne za neizogiben stranski učinek napredka.

Vizija napredka za vse je osnova tudi za stališča Jeremyja Benthama. Podobno je veljalo za stališča Saint-Simona, Enfantina in Lessepsa. Poleg trdnega zaupanja v tehnologijo in napredek so privrženci Benthama zagovarjali dve osrednji načeli. Država naj bi se ne vmešavala v soglasna razmerja med odraslimi osebami. Vrednost vsakega ukrepa naj bi bilo mogoče ugotoviti z oceno, koliko so vpleteni posamezniki pridobili ali izgubili.

Zgolj tehnološke spremembe nikoli ne zadostujejo za dvig plač. Delavci morajo pridobiti tudi večjo pogajalsko moč v odnosih do delodajalcev, kar so v drugi polovici 19. stoletja tudi dosegli.

S širitvijo industrije so podjetja tekmovala za tržni delež in delovno silo. Delavci so se kolektivni pogajanji začeli dosegati višje plače. Do tega je prišlo po dolgotrajnem procesu, ki se je začel na začetku stoletja in je obrodil sadove šele leta 1871.

Prvo fazo britanske industrijske revolucije je oblikovala vizija, ki je usmerjala tehnologijo in določila, kako naj bi se delile, če sploh, koristi od novih industrijskih strojev. Drugačna pot za tehnologijo in porazdelitev koristi, ki jih prinaša večja produktivnost, je neizbežno pomenila tudi drugačno vizijo.

V Britaniji sta čartizem in vzpon sindikatov razširila politično zastopanost in spremenila obseg delovanja državnih oblasti. Večja demokratičnost je močno pripomogla k delitvi dobička iz proizvodnje, saj je olajšala kolektivna pogajanja za boljše delovne pogoje in višje plače. Z boljšo politično zastopanostjo so večjo težo dobile tudi zahteve prebivalstva po manjšem onesnaženju in boljšem javnem zdravju v mestih.

Sporna pot

Svet napredka je doživel nazadovanje med svetovnima vojnama, nato pa po drugi spet rast.

Če naj večja produktivnost  koristi širši družbi, se morajo pojaviti nova opravila in priložnosti za delavce, potreben pa je tudi institucionalni okvir, ki jim omogoča, da so deležni nekaj dobička od produktivnosti.

Po krizi v 30 letih 20. stoletja so na površje prišle nove stranke, ponekod desne, na Švedskem pa SAP. Ta je iskala rešitev v povezovanju vlade, sindikatov in podjetij. Znameniti sestanek o soglasju se je zgodil leta 1938 v letoviškem mestu Saltsjbaden. Najpomembnejši elementi so bili določanje plač na ravni panoge, zagotavljanje delitev dobička za delavci, znatno povečanje porazdelitvenih programov in programov socialnega zavarovanja ter ustrezni vladni predpisi.

Korporativistični model, ki so ga SAP in sindikati sestavili na Švedskem, je vseboval nekatere želje vizije kapitalizma blaginje, ki so jo Združenih državah predlagali J.R. Commons in drugi.

Tudi Roosevelt je poskušal v ZDA dati več moči delavcem.

Neenakost se je med drugo svetovno vojno in po njej hitro zmanjšala. Večino tehnologij, ki so bile ključne za obdobje skupne blaginje, so izumili že desetletja pred tem, širše so se začele uporabljati v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Delavsko gibanje se je takoj po vojni resno uveljavilo.

Odločitev o razvoju in uporabi tehnologij pa nikakor niso bile enotne. Vsaka država si je gospodarstvo organizirala na edinstven način in te odločitve so seveda vplivale na uporabo in nadaljnji razvoj novega industrijskega znanja. Kot temelj za skupno blaginjo sta bili enako pomembni moč delavskega gibanja in splošna institucionalna ureditev.

Digitalna škoda

Dobra lastnost računalnikov je v tem, da naredijo to, kar jim naročimo. Slaba lastnost računalnikov je v tem, da naredijo to, kar jim naročimo. – Izjava, ki jo pripisujejo Tedu Nelsonu.

Digitalne tehnologije so pokopale skupno blaginjo. Digitalne tehnologije so avtomatizirale delo in ga razvrednotile v primerjavi s kapitalom.

Skupne blaginje ni uničila avtomatizacija sama po sebi, temveč dejanje prednosti avtomatizacij, ki ni ustvarjala novih opravil za delavce.

Leta 1953 je predsednik Dwight Eisenhower za obrambnega ministra imenoval Charlesa Wilsona, tedanjega predsednika podjetja General Motors. Med senatnim zaslišanjem pred potrditvijo je moral zagovarjati svojo odločitev, da bo obdržal veliko delnic GM, in je ob tej priložnosti dejal, da kar je bilo dobra za državo, je bilo dobro za General Motors in obratno.

Friderik Hayek je bil velik kritik povojnega političnega konsenza. Ekonomisti Čikaške univerze so naredili še korak naprej. Milton Friedman je na primer dejal, da morajo podjetje skrbeti le za ustvarjanje dobička in visokih donosov za delničarje, da je družbena odgovornost podjetij povečanje dobičkov.

Friedmanova doktrina je prevesila razmerje med vodilnimi in delavci. Število izobraženih vodilnih delavcev je rastlo.

V ekonomiji je dobro poznan Arrowov nadomestni učinek, ki je dobil ime po Nobelovem nagrajencu Kennethu Arrowu, pozneje pa ga je Clayton Christensen populariziral kot »inovatorjevo dilemo«.

Velike korporacije so včasih povečevale zaslužek svojih zaposlenih, tako da so z njimi delili dobiček. Zaradi zatona delavske moči v zadnjih desetletjih pa se to verjetno ne bo zgodilo.

Naraščajoča koncentracija industrije in zmanjševanje delitve koristi večje proizvodnje sta bila prvi udarec proti modelu skupne blaginje iz v petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja, vendar sama po sebi ne bi povzročila izjemnega preobrata, ki smo mu bili priča. Tudi tehnologija se je morala usmeriti proti delavstvu. Pri tem so imele glavno vlogo digitalne tehnologije.

S širjenjem teh tehnologij so začela upadati številna razmeroma dobro plačana delovna mesta.

Krčenje delovnih mest zaradi robotske tehnologije je bilo podobno hitro kot pri avtomatizaciji pisarniških delovnih mest s programsko opremo.

Digitalne tehnologije so splošno namenske, še bolj kot elektrika.

Najpomembnejši dejavnik poveča neenakosti za večino ameriških delavcev je nova družbena pristranskost tehnologije. Ne bi se smeli zanašati na to, da bo tehnologija zanesljivo koristila vsem. Širjenje koristi večje produktivnosti deluje le v posebnih okoliščinah. Ne deluje, če ni zadostne konkurence med delodajalci, če je moč delavcev majhna ali je sploh ni.

Pri pristranskosti tehnologije je šlo v veliki meri za družbeno pogojene odločitve. Potem pa so tehnološki vizionarji naši novo orodje za preoblikovanje družbe. Umetno inteligenco. Vse skupaj se je začelo gospodarsko, politično in družbeno še slabšati.

Umetni boj

vizija skoraj nepojmljivih koristi nove tehnologije, vključno z inteligentnimi stroji, pod vodstvom nadarjenih podjetnikov, je le iluzija, iluzija umetne inteligence. Digitalne tehnologije so splošno  namenske in jih je mogoče razvijati na veliko različnih načinov. Pri njihovem usmerjanju bi se morali osredotočiti na njihovo koristnost za človeške cilje. To bomo imenovali strojna uporabnost.

Čeprav UI ne uresničuje večine tega, kar obljublja, ji vendarle uspeva zmanjševati potrebo po delavcih.

Sodobno področje umetne inteligence je sledilo Turingovim stopinjam In se osredotočilo na umetno inteligenco, ki je opredeljena kot stroj, ki deluje samostojno, doseže sposobnost človeka in ga nato prekaša.

Pri elitistični viziji ima avtomatizacija osrednji pomen. Po mnenju zagovornikov tega pogleda večina ljudi dela napake in opravil ne izvaja pretirano dobro. Nadomeščanje ljudi so stroji in algoritmi postane sprejemljivo, prav tako zbiranje velike količine podatkov o ljudeh.

Človeška inteligence je močna, ker je situacijska in družbena.

Strojna uporabnost je izraz, ki izhaja iz razmišljanja Norberta Wienerja. Temelji na tem, da imamo strojno inteligenco, ki je uporabna za človeške cilje. Druga dva avtorja, ki sta razvijala njegove ideje sta bila J. C. R. Licklider in Douglas Engelbart. Njihova alternativna vizija je postavila temelje nekaterim najbolj plodnim dosežkom digitalne tehnologije, čeprav danes to vizijo zasenčuje iluzija umetne inteligence.

Štirje načini kako lahko digitalne tehnologije usmerjamo v strojno uporabnost:

  • Stroji in algoritmi lahko povečajo produktivnost ljudi pri delih, ki že opravljajo.
  • Ustvarjanje novih pravil za delavce.
  • Sprejemanje odločitev na podlagi filtriranih in uporabnih informacij kreiranih s pomočjo digitalnih tehnologij.
  • Uporaba novih tehnologij za ustvarjanje novih platform in trgov.

Sodobna umetna inteligenca krepi orodja v rokah tehnoloških elit in jim omogoča še več načinov za avtomatizacijo dela, pri čemer odrivajo človeka, medtem ko naj bi dosegala veliko koristnega.

Že davno pred zadnjim desetletjem smo bili na poti nazaj v dvoslojno družbo, s poudarjeno vlogo iluzije umetne inteligence pa doživljamo še dodatno pospešitev procesa.

Zlom demokracije

Škodljivi učinki digitalnih tehnologij in UI na politiko in družbeni diskurz niso bili neizogibni in so posledica konkretnega razvoja teh tehnologij.

 Umetna inteligenca je znatno povečala zmožnost kitajskih oblasti, da zatirajo nasprotovanje ter preprečijo politično razpravo in informacije, zlasti v okviru večpredstavnostnih vsebin in klepetov v živo.

Družbeni kritik Neil Postman je v primerjavi Orwell-a in Huxley-a napisal, da se je Orwell bal sveta, v katerem bi prepovedali knjige, medtem ko se je Huxley bal, da ne bo razloga za prepoved knjig, saj si jih nihče sploh ne bo želel brati.

Demokracija umre v temi. Vendar ima težave tudi pod svetlobo, ki ja zagotavlja sodobna umetna inteligenca.

Spletna demokracija ni v skladu s poslovnimi modeli vodilnih tehnoloških podjetij in iluzijo UI.

Preusmeritev tehnologije

ZDA bi bile danes povsem drugačne, če bi se ohranile gospodarske in družbene razmere pozlačene dobe. Vendar se je oblikovalo široko progresivno gibanje, ki se je uprlo moči trustov in zahtevalo institucionalne spremembe.

Progresivno gibanje ponuja zgodovinski pogled na tri stebre kritične formule, ki je potrebna za izhod iz sedanje stiske.

  • Prvo je spreminjanje pogleda in norm. Progresivno gibanje je omogočilo informiranje javnosti.
  • Drugi je krepitev izravnalnih sil.
  • Tretji so politične rešitve, na podlagi novih pogledov, raziskav in strokovnega znanja.

Družba in njeni voditelji se morajo nehati navduševati nad tehnološkimi milijarderji in njihovim programom.

Izravnalne sile se lahko vzpostavijo le s skupnim delovanjem. Toda ob skupnem delovanju za skupne cilje se vedno pojavijo zastonjkarji. Izbira potrošnika, to nekoordinirano individualno dejanje, močno trpi zaradi dileme kolektivne akcije. Organizacije civilne družbe so tu zelo pomembne.

Izravnalne sile same po sebi pa niso dovolj. Potrebni so konkretni programi.

Država ni gonilna sila inovacij, vendar lahko ima osrednjo vlogo pri preusmerjanju tehnoloških sprememb z davki, subvencijami, predpisi in določanjem programov.

Potencialne izboljšave trenutne smeri razvoja digitalnih tehnologij, bi se lahko fokusirale na spremembe 230. člena o odgovornosti komunikacijskih ponudnikov, spremembe v davkih – davek na digitalno oglaševanje ali davek na premoženje, prav tako bi verjetno pozitiven učinek imelo dodatno izobraževanje. Ena od nevarnosti bi bilo sprejeti idejo o UTD, ki bi kompenziral razkroj trenutnih socialnih varovalk. Saj ta ideja služi tehnološki eliti, da je ona tisti odločevalec o razdelitvi in kontroli na ta način.

You may also like
Power and progress
Daron Acemoglu, Simon Johnson: Power and Progress; Our thousand-year struggle over technology and prosperity
Daron Acemoglu, James A. Robinson: Ožina svoboščin; Ravnotežje moči med državo in družbo