Home > Poslovno svetovanje > Geroge Soros: Kriza globalnega kapitalizma

Karl Popper je avtor ideje o odprti družbi. Družbi, ki je nepopolna, ker popolne družbe ni mogoče doseči in ker je ni mogoče doseči, se moramo zadovoljiti z najboljšo alterntivo, to pa je nepopolna družba, ki pa je vendarle sposobna neskončnega izboljševanja.

Ključna razlika med družboslovjem in naravoslovjem je ta, da je v družboslovnih znanostih mnenje del predmeta samega, v naravoslovnih pa proučujejo pojave, ki so neodvisni od tega, kaj kdo misli. Soros je na tej osnovi razvil pojem povratnosti, dvosmernega mehanizma med mišljenjem in stvarnostjo. Soros tudi finančne trge interpretira z vidika povratnosti in ne ravnovesja, kot večina ekonomistov. Finančni trgi skušajo napovedati prihodnost, ki je odvisna od odločitev, ki jih ljudje sprejemajo danes. Finančni trgi niso samo pasivni odraz stvarnosti, ampak dejavno ustvarjajo stvarnost, ki jo odražajo. UDeleženci trgov ne izhajajo iz znanja, temveč iz pristranosti. Soros verjame, da je tržni fundamentalizem večja grožnja za odprto družbo kot karkoli drugega. Kapitalizem in demokracija nista isto usmerjeni maksimi, v bistvu sta si potrebna kot protiuteži – kapitalizem namreč ne teži k demokraciji, temveč k maksimizaciji profita in demokracija je tista, ki mu postavlja okvire.

Vlogi, ki ju ima Soros sta dve, udeleženec trgov in državljan. Sam pravi, da je potrebno razlikovati med postavljanjem pravil in igranjem po pravilih. Postavljanje pravil je naloga politike, igranje po pravilih je odločitev posameznika.

Glavni trije koncepti Sorosevega miselnega okvirja so:

  • Zmotnost – naše razumevanje sveta, v katerem živimo je že po svoji naravi zmotno. Nihče nima v lastni dokončne resnice.
  • Povratnost – pomeni, da naše mišljenje aktivno vpliva na dogodke, v katerih sodelujemo in o katerih razmišljamo.
  • Odprta družba

Teorija povratnosti – naše sedanje misli lahko vplivajo na prihodnje dejanje, prihodnje dejanje pa ne more vplivati na sedanje misli, šele ko v prihodnosti postanejo dejanja izkušnje, imajo vpliv na mišljenje tistega trenutka. Ljudje imamo v svoji dejavnosti poskusa razumevanja sveta tako kognitivno, pasivno funkcijo kot participativno funkcijo. Kadar delujeta obe skupaj se lahko druga v drugo vmešata.

Element nedoločenosti ne nastane zgolj zaradi povratnosti. Nedoločenost je element nepopolnosti znanja vseh udeležencev. Vse situacije, ki vključujejo misleče posameznike, vsebujejo element nedoločenosti.

Povratnost ni bil pojem, ki ga je odkril Soros. V zgodovini idej je imela pomembno vlogo v razumevanju paradoksa resnice. Resnica naj bi bila prepoznana kot ujemanje trditve z zunanjimi dejstvi. Bertrand Russel je ločeval med dvema razredoma trditev:

  • Razred, ki vključuje nase se nanašajoče trditve
  • Razred, ki izključuje trditve, ki se nanašajo same nase

Samo drug razred trditev je tisti, ki se lahko štejejo kot dobro oblikovane trditve z določenimi resničnostmi vrednostmi. Samonanašanje je lastnost trditev in v celoti pripada področju mišljenja. Povratnost pa povezuje mišljenje s stvarnostjo in pripada obema področjema. Povratnost naj bi vodila v ponovno presojanje pojma resnice, ne pa v njeno popolno zavračanje. Za obeležje resnice dandanes priznavamo skladnost. Toda do skladnosti lahko pridemo na dva načina: bodisi s podajanjem resničnih trditev ali pa z učinkovanjem na sama dejstva. Skladnost ni zagotovilo za resnico.

Stvarnost je, četudi je nepredvidljiva in nerazložljiva. Proces povratnosti se ne bi nikoli zaključil, če ga ne bi namerno zaključili. Ponavadi to naredimo tako, da ostanemo pri enem vzorcu in ostalo potisnemo v ozadje. Ponavadi ti vzorci niti niso najboljši odraz občutenj, temveč so najbolj razumljivi in jasni. Od tu lahko potegnemo alinejo zmotljivosti. Avtor ponuja dve vrsti zmotljivosti:

  • Zmernejša, ki spremlja pojem povratnosti in ki pomeni, da se mišljenje udeležencev in dejansko stanje stvari ujemata. Kar ni popolno je možno izboljšati zato zmotljivost nudi tudi priložnost.
  • Radikalna – idiosinkratična različica. Potencialno imajo vse človeške stvaritve hibe. Avtor je to obliko uporabil pri investiranju v okoliščine, kjer je bila njegova hipoteza zelo oddaljena od prevladujoče modrosti. Optimalnost se vedno nanaša le na določen trenutek. Vse miselne stvaritve so pomankljive, vendar se nekatere izmed njih plodne. Če želimo razumeti stvarnost potem radikalna verzija zmotljivosti ponuja pomoč, če pa želimo manipulirati s stvarnostjo, potem je boljša karizma.

Znanost je že sama družben pojav in kot taka je potencialno povratna. Popperjev znanstvena metoda ima tri elemente – specifični začetni pogoji, specifični končni pogoji in posplošitev hipotetičnega značaja in tri operacije – napovedovanje, pojasnevanje in preverjanje. Na področju naravnih pojavov je znanstvena metoda učinkovita le, če so teorije veljavne; toda v družbenih, političnih in ekonomskih zadevah so lahko teorije učinkovite, ne da bi bile veljavne. Zato je potrebno družbenim znanostim priznati omejitve, da nekaterih vidikov človekovega vedenja ne obvladujejo večno veljavne zakonitosti. Iskanje resnice nas sili k priznanju, da lahko na družbene pojave vplivajo teorije, ki so nastale, da bi jih razložile.

Ekonomska teorija je najbolj uspešen poskus posnemanja naravoslovnih znanosti v družboslovju. Njen cilj je oblikovnje univerzalno veljavnih zakonitosti, ki naj bi jih uporabili za napovedovanje in razlago ekonomskega vedenja, z opiranjem na pojema ravnovesja. Toda v težnjo o ravnovesju se vmešavajo različni dejavniki. Eden od teh je povratnost (ta se izraža v spremembah vrednot in pričakovanj pri ljudeh). Drugi so iznajdbe. Teorija tržnega fundamentalizma, da je za skupne interese najbolje poskrbljeno z neoviranim sledenjem osebnim interesom, zapostavlja kolektivne potrebe.

Če upoštevamo element pristranosti v delovanju in ocenjevanju tržnih gibanj potem lahko bolje ocenjujemo prihodnost. Toda pristranost je težko izmeriti, ker ni nek absoluten factor, temveč je kategorija, ki je vezana na nosilca kategorije. Če to opišemo na primeru rasti koncernov, ki so svojo vrednost delinc gradili z nakupi podcenjenih podjetij in tako povečevali donos svojih delnic in ker se je vrednost njihovih delnic gradila na pričakovanju rasti donosa, se nihče ni spraševal od kje ta donos prihaja, torej ali so osnovni elementi – finančni tokovi, izkazi uspeha, dividende, bilance stanja usklajeni s pričakovanimi donosi. Soros opiše zaporedje razcvet/zlom skozi prizmo pristranosti s temi stopnjami:

  • trend še ni prepoznan
  • obdobje pospeševanja, ko je trend prepoznan
  • obdobje preizkušnje, ko cene doživijo padec
  • če se trend obdrži, je rast še močnejša
  • obdobje, ko stvarnost ne more več podpirati pretiranih pričakovanj
  • obdobje somraka, ko se igra še igra, vendar nihče več ne verjame vanjo
  • točka preloma, ko se trend usmeri navzdol
  • razpad, ko se padec pospešuje

Danes se kreira transakcijska družba, ki nadomešča družbo odnosov. Razlika med obema je dobro opisana z zapornikovo dilemo. Kajti v primeru posamezne transakcije je morda prevara racionalna, v primeru trajnega odnosa se splača biti zvest. Transakcijska družba spodjeda družbene vrednote in rahlja moralne omejitve. Kljub temu, da imamo vrednote za element, ki je stalen in ni odvisen od razmer, temu ni tako, tudi one so povratne, nanje vplivajo družbene razmere in tudi same imajo vlogo pri oblikovanju družbenih razmer. Dve vrsti vrednot naj bi bili: temeljne vrednote, za katere se ljudje zavzemajo ne glede na posledice in preračunljivost, kjer ljudi v celoti vodijo pričakovane posledice njihovih dejanj. Pri temeljnih načelih je pomemben kritičen premislek in priznanje, da nihče nima v lasti končne resnice. Če pa se kot družbena norma uveljavi preračunljivost, postane družba nestabilna.

Družbene vrednote je mogoče ponotranjiti, vendar niso utemeljene na nevezanem posamezniku, obdarjenem z razumom; ukoreninjene so v skupnosti, ki ji posameznik pripada.

Okviri odprte družbe so grajeni na predpostavkama o zmotljivosti in o vpetem posamezniku. Odprta družba ne ponuja večnih resnic, temveč priznava, da so vrednote povratne in da se s tokom zgodovine spreminjajo.

Umestitev odprte družbe med državo in družbo v okolju, ki ga zaznamujeta demokracija in globalni kapitalizem, ki s svojim prostim pretokom denarja ponuja dokaj nestabilno strukturo, je zahtevna naloga. Enotno načelo globalnega kapitalističnega sistema je denar. Ta ima lahko vlogo menjalnega sredstva, obračunske enote ali zaklada (ohranjevalca vrednosti). Toda denar kot vrhovna vrednota je vprašljiv, toda to je dejstvo za današnji globalni kapitalistični sistem. Denar ima določene lastnosti, ki jih pristne vrednote nimajo in je kot tak primeren kot sredstvo menjave, ne pa kot končni cilj. Potrebno je razlikovati med tržnimi vrednotami, ki usmerjajo posamezne udeležence trgov in družbenimi vrednotami, ki naj bi usmerjale postavljanje pravil. Njuno razmerje pa je pomemben element celotne družbe.

Največji izziv današnjega časa je vzpostaviti unverzalno veljaven kodeks ravnanja za našo globalno družbo. Niz temeljnih vrednot, primernih za pretežno transakcijsko, globalno družbo. Soros ne verjame v državo, ker ta ne ščiti načel, temveč interese. Po njem bi morala mobilizirana družba vsiliti načela odprte družbe državi. Država naj bi služila družbi.

Leave a Reply