Civilizacija je največja enota človeške organizacije, še višja in bolj amorfna od imperija. Civilizacija je v določeni meri praktična reakcija ljudi na njihovo okolje – na probleme prehrane, oskrbe z vodo, bivanja, obrambe – obenem pa ima tudi kulturni značaj. Braudel ji pravi “najdaljša zgodba od vseh…” Večina jih našteje le 12, od tega naj bi jih bilo večina že mrtvih, obstajalo naj bi jih le še pet – kitajska, japonska, indijska, islamska in zahodna), nekateri sem naštevajo še judovsko.
Prevlada zahodne civilizacije se je začela v poznem 15. stoletju, toda še kakšno stoletje prej, bi kaj takega težko napovedovali. Večina današnjega sveta je vpeta v zahodni ekonomski sistem, ki je v bistvu boj med idejama Adama Smitha in Johna Maynarda Keynesa, medtem ko so ideje Karla Marxa izgubile na moči. Odgovore na to, zakaj je prišlo do take prevlade lahko poenostavimo s trditvijo, da je za to kriv imperalizem in ekspanzija njegovih oblik v Zahodni Evropi. Toda tudi drugi deli sveta so imeli impozantne imperijske strukture. Nekateri so to prednost pripisovali znanju, kulturi, institucijam. Avtor ponudi šest elementov, ki naj bi prispevali k prevladi zahodne civilizacije:
- Konkurenca – decentralizacija političnega in ekonomskega življenja, ki je proizvedla odskočno desko za nacionalne države in kapitalizem.
- Znanost – način proučevanja, razumevanja in naposled spreminjanja naravnega sveta, ki je dal Zahodu (med drugim) veliko vojaško prednost pred drugimi.
- Lastnina – vladavina prava kot sredstvo za zaščito zasebne lastnine in miroljubno reševanje sporov, ki je zgradila temelj za najbolj stabilne oblike predstavniške oblasti.
- Medicina – znanstvena veja, ki je omogočila bistveno izboljšanje zdravja in podaljšanje življenske dobe, najprej v zahodnih državah, nato pa tudi v njihovih kolonijah.
- Potrošniška družba – način materialističnega življenja, v katerem imata osrednjo ekonomsko vlogo proizvodnja in kupovanje oblačil in drugih potrošniških dobrin, brez česar bi bila industrijska revolucija nevzdržna.
- Delovna etika – moralni okvir in način delovanja, ki izvira (med drugim) iz protestantskega krščanstva in ki povezuje potencialno nestabilno družbo, ustvarjeno s pomočjo aplikacij naštetih zgoraj.
Glede definicije Zahoda je veliko opisov, avtor se odloči za definicijo Samuela Huntingtona, ki naj bi bila najvplivnejša. Po njej Zahod obsega zahodno in srednjo Evropo (brez pravoslavnega vzhoda), Severno Ameriko (brez Mehike) in Avstralazijo. Zahod je več kot geografski pojem, to je zbirka pravil, vedenja in institucij brez natančno določenih pravil. Razvoj zahodne civilizacije je vprašljiv, saj je njena prva oblika Zahodna civilizacija 1.0, ki je temeljila na Rimskem imperiju propadla in tudi 2.0 verzija ima lahko svoj potencialni konec, toda njena trenutna prevlada in vzpon v drugi polovici drugega tisočletja sta pomembni temi, ki nam lahko prineseta veliko odgovorov, tudi o potencialnem razvoju naprej.
Konkurenca – Adam Smith verjame, da kljub temu, da je bila Kitajska v 13 stoletju pod dinastijo Ming večja in mogočnejša kot katerakoli druga država na svetu, pa ni prevladala, ker je ni poganjala zunanja trgovina. Kot govorimo o izumih je Kitajska poznala tako uro, tiskarski stroj, plavž, plug, prej kot Evropa. Kitajska mornarica pod vodstvom Zheng Heja je v letih 1405-1424 v šestih potovanjih odkrila skoraj celotno obalo Vzhodne poloble. Njegove ladje so bile 120 metrske, tehnološko dovršene, za razliko od veliko manjših v Evropi. Toda po letu 1424 je prišlo do preobrata in obrata navznoter in nova potovanja so bila po letu 1500 popolnoma prepovedana. Medtem pa se je v Evropi začela bitka za začimbe in odkrivanje novih prostranstev. Evropa je bila razdrobljena na 1000 držav v tistem času in nenehno bojevanje je imelo pozitiven učinek v razvoju vojaških tehnologij, v zbiranju denarja za vojaške podvige, to sposobnost so potem prenesli tudi na financiranje potovanj v neznane kraje, dodeljevanja monopolov in večja partnerska združenja. Razdrobljenost je Evropejce silila v iskanje priložnosti. Razdrobljenost, ki ni vplivala samo na države. London je na primer že v 12. stoletju pridobil samostojnost od kralja in City je v nekem smislu predhodnik današnjih korporacij in delno same demokracije. Na drugi strani pa monolitnost Kitajskega velikana ni ponujala konkrence, predvsem ne konkurence v inovativnosti, v iskanju novih rešitev. Spodbujala je ustvarjanje velikih stvaritev (Kitajski zid in Prepovedano mesto), toda ker je nevarnost prihajala samo od severa – Mongolija ali vzhoda – Japonska je bil napor za obrambo fokusiran in ni iskal raznovrstnih rešitev. Obrat navznoter je spremenil Kitajsko v statično državo in obrat primata, ki se je premaknil na Zahod je svoj vrh dosegel leta 1842 v Opijskih vojnah in vplutju angleške ladje skozi Jangce v Veliki Kanal.
Znanost – Tudi pri znanosti, ki je omogočila Zahodu, da je premagal muslimane v bojih od 13. do 17. stoletja, ni bil Zahod tisti, ki je sprva imel premoč na tem področju. Abasidski kalifate je bil središče znanost od 9. stoletja naprej. Arabci so prevajali Aristotelova besedila, ustanovili prvo bolnišnico (leta 707 je Abdel Malek v Damasku ustanovil bimaristan), leta 859 naj bi v Fezu ustanovili tudi prvo univerzo. Razvili so tudi algebro kot disciplino ločeno od aritmetike in geometrije. Zahod dolguje zahvalo srednjeveškemu muslimanskemu svetu, tudi zaradi ohranjanja klasične modrosti in zaradi ustvarjanja novega znanja v kartografiji, medicine, filozofiji, pa tudi v matematiki in optiki. Prelomni dogodek v ravnovesju med močjo Zahoda in otomanskim imperijem je bil leta 1683 in poraz muslimanov pri Dunaju. Evropa je v v sedemnajstem stoletju že aktivno sprejemala nove ugotovitve znanosti in racionalnega pristopa k vladanju. 1687 je Newton objavil Principe in John Locke tri leta kasneje Drugo razpravo o oblasti. Razvoj znanosti v Evropi je nastal v času (15., 16. stoletje), ko se je začela kazati ločnica med posvetnim in duhovnimi in je cerkev izgubljala moč. Obenem je prišlo do še enege ključnega izuma – tiskarski stroj, ki je omogočil množično širjenje idej. Z dvigom protestantizma, pa so te ideje začele krožiti v lokalnih jezikih in tako dosegle še večjo množico. Z inovacijami na področju znanosti se je spreminjal način preučevanje sveta. Odkritje mikroskopa je pripeljalo do natančnega preučevanja, ki je postalo osnova za sistematično preučevanje, ki je potekalo od Galileja naprej. Zaporedje znanstvenih inovacij je rodilo sodobno anatomijo, astronomijo, biologijo, kemijo, geologijo, geometrijo, matematiko, mehaniko in fiziko. Obenem pa imelo velik vpliv tudi na filozofijo. V otomanskem svetu pa je muslimanska duhovščina zatrla ves znanstveni napredek, saj ga je imela za vmešavanje v nebeške skrivnosti. Na Zahodu sta bila oblast in znanost partnerja. Razliko med vzhodom, ki ga je prevevala korupcija in propad in zahodom, kjer so dosežke znanosti uporabljali za razvoj vojaških tehnologij in kjer je vzpon razsvetljenstva prinesel dodatna zahteve tudi na področju politične svobode, lahko vidimo v stilu vladanja dveh vladarjev Osmana III. In Friderika Velikega, ki je s svojim odprtim pristopom, metodično administracijo in učinkovito vojsko, popeljal Prusijo med vodilne sile takratne Evrope. Eden od takratnih vojakov Prusije je izjavil: “Pruska monarhija ni država, ki ima vojsko, temveč vojska, ki ima državo, v kateri je stacionirana.” Glavni element vojske, kjer je do izraza prišel napredek v znanosti, je bilo topništvo, ki je omogočilo tako zmage Frideriku, kot kasneje Napoleonu. Tudi otomanski imperij se je začel zavedati svojega zaostanka za Evropejci in je že v devetnajstem stoletju pod vodstvom reformnih sultanov začel sprejemati določene novosti pri oblačenju, ustroju vojske, načinu bojevanja. Ukinjeni so bili janičarji. Toda šele Kemal Ataturk je dokončno popeljal imperij v moderno Turčijo, tudi pod nemškim vplivom. Galipoli 1915 mu je dal potrditev, da je na pravi poti. Angleži so, v svojem boju s Turki, hoteli pritegniti v ta boj tudi Arabce in Jude, z obljubami o samostojnih državah po vojni. Toda Izrael, ki je ostal kot prvi branik Zahoda proti muslimanskemu vdoru, se mora danes braniti kot Dunaj leta 1683, oblegan z vseh strani od muslimanov in danes Izrael slovi, kot eden od centrov inovacij, vprašanje pa je, koliko časa lahko Zahod še brani svojo prevlado v znanstveni sferi.
Lastnina – Ključna razlika med ibersko in britansko Ameriko je pomenila neka ideja – ideja o tem, kako naj bi ljudstvo upravljalo samo sebe. Nekateri se motijo, ko to idejo imenujejo demokracija in si predstavljajo, da jo lahko vsaka država prevzame samo z volitvami. Dejansko je bila demokracija šele zaključni zidak stavbe, katere temelj je pravna država – natančneje rečeno nedotakljivost osebne svobode in varnost zasebne lastnine, ki ju zagotavlja predstavniška ustavna oblast. Španci so v Ameriko prišli kot konkvistadorji, osvajalci. Gnala jih je želja po zlatu in bogastvu. Medtem pa so Angleži prišli kot pogodbeni služabniki, ljudje, ki so zbežali od revščine in nadlog starega sveta in so bili z garanjem pripravljeni na novo priložnost, v novem svetu. Španci so premagali staroselce, zgradili imperij, ki ga je vodila bogata španska elita, ki je izkoriščala obsežno lokalno prebivalstvo. Cerkev je imela pomembno vlogo, krona pa je bila lastnica vsega. Ko se pogovarjamo o uspehu kolonij in spremljamo dolgoročno boljši model britanske kolonizacije, lahko ugotovimo, da so bile s seboj prinešene institucije, ki so podpirale delitev oblasti in dajale prednost zahtevam ljudi pred voljo absolutnih vladarjev, tiste, ki so pomenile razliko. Moderne institucije, ki so se v Angliji razvile v boju med močjo kralja in plemstva in so se pokazale tudi v razpravah dveh pomembnih mislecev tistega časa Thomasa Hobbesa (človek je človeku volk), ki je zagovarjal moč vladarja in Johnom Lockom, ki je videl monarhovo vlogo v služenju ljudstvu. Lock je videl svobodo v posameznikovem razpolaganju in upravljanju po lastni volji s svojim telesom, dejanji, posestjo in vso lastnino znotraj omejitev zakonov, ki ga obvezujejo, in zato ni podložen samovolji drugih. Podeljevanje zemlje je bilo v britanski Ameriki vezano na pomankanje ljudi in na obilje zemlje in je tako vsak dobil svoj delež, obenem pa so potem lastniki zemlje lahko sodelovali pri odločanjo o pomembnih stvareh. V iberski Ameriki je bila zemlja last krone, krona je podelila le redkim pravico do uporabo delavcev na določenih ozemljih. Neke vrste dajatev. Kasneje se je sistem izrodil do te mere, da so tudi posestva postala takoimenovana dedna posestva in razvil se je zelo ozek sloj elite, ki je odločala o vsem. V severni Ameriki so Indijanci izgubili svojo zemljo, v južni so jo obdelovali. Ustava iz leta 1787 je poenotila severne kolonije in opredelila enoten trg, enotno vojsko, valuto, zakonodajo, trgovinsko politico. Bistvo vsega je bila lastnina. Simon Bolivar bi moral biti južnoameriški Washington, toda kljub določenim vojaškim uspehom, mu nikoli ni uspel politični podvig, da bi osvojene države, ki so bile znane kot Grand Colombia, upravljal na način, kot so to naredili severni sosedje. Južna Amerika ni imela demokratične tradicije. Bolivar je težil k centralizaciji in ni verjel v federativni koncept. Bil je diktator. Drugi razlog, zakaj ni razvoj šel v smer kot na severu, je razdeljenost zemlje. Veleposestniki med njimi tudi Bolivar si nikakor niso želeli večje razpršenosti lastništva. V bistvu je model, ki je veljal v ZDA drugačen kot povsod drugje v kolonijah, tudi Kanadi, Avstraliji in delih britanske Afrike. Tretji razlog je bila večja heterogenost prebivalstva v južni Ameriki. Kreoli kot je bil Bolivar so močno sovražili ostale. V severni Ameriki je le ena ustava, ki varuje zakone pred ljudmi. V južni Ameriki je imela vsaka država več deset ustav, ki so zakone izrabljale za potrebe ljudi. Rasna segregarcija, ki je bila v severni Ameriki prisotna še globoko v dvajseto stoletje, naj bi bila ena od pomembnih razlik vzpona tega dela sveta naspram svojim južnim sosedom, toda v današnjem času se podoba spreminja in ZDA postajajo vse bolj mešane, medtem ko se je v južni Ameriki s postopno privatizacijo začel razvijat tudi ekonomski sektor in tako se razlika s severnimi sosedi vse bolj manjša.
Medicina – Leta 1913 so v svetu prevladovali zahodni imperiji. Enajst držav, ki je imelo oblast nad več kot polovico prebivalstva in ozemlja. Največji od njih je bil britanski. Imperij je pomenil “življenjski prostor” za presežno prebivalstvo. Pomenil je zanesljiva izvozna tržišča, ki jih tekmec ne more zapreti s carino. Pomenil je višjo donostnost investicij, kot je bila v domovini. Lahko je imel tudi politično funkcijo, gradnje domoljubne enotnosti in pomirjevanje notranjih trenj. V določenem pomenu je pomenil tudi širjenje krščanstva in zahodnih institucij: tržno gospodarstvo, znanstvena revolucija in pravna država v povezavi z zasebno lastnino. Vstop medicine na politično prizorišče se pokaže kot podaljševanje življenjske dobe in je bilo izrazit od sedemdesetih let 18. stoletja do devetdesetih let 19. stoletja. Bil je posledica izboljšanja javnega zdravstva in higiene. Vplivi so se čutili tudi v kolonijah. Razvoj Evrope v tistem času je bil pod velikim vplivom francoske revolucije, ki je sprožila ogromne vojne napore, saj je, kot je napisal Clausewitz, vojna po letu 1793 spet postala stvar ljudstva in ne več igranje vladarjev in ta nova energija je prinesla večje in obsežnejše žrtve. Francozi so postavili enakost nad zakoni, zgledujoč se po Rousseauju in njegovi Družbeni pogodbi iz leta 1762, ki je promovirala plemenitega divjaka, ki se upira avtoriteti. Edmund Burke je že leta 1790 opozoril na potencialno nevarnost te “diktature” svobodne volje, toda posledice revolucije je čutila Evropa globoko v devetnajsto stoletje. Revolucionarni duh je zaznamoval tudi francoski imperij, ki je bil za razliko od britanskega (konzervativnega), veliko bolj dinamičen in fleksibilen. Toda na največje izzive je naletel v Zahodni Afriki, kjer je naletel na številne zdravstvene težave in ravno zaradi njih je Afrika postala eden glavnih poligonov za naslednji pomemben element v moči imperijev, to je uporabi sodobne medicine. Afrika in Azija sta postali velikanski laboratorij zahodne medicine. Čim bolj uspešne so bile raziskave – čim več zdravil je bilo iznajdenih, tem dlje so se lahko širili evropski imperiji in z njimi njihova glavna korist: daljše človeško življenje. Francozi so v Afriki obvladali koze, malarijo, rumeno mrzlico. Vsi evropski kolonizatorji so začeli postavljati inštitute za tropske bolezni, toda večinoma so iskali zdravila za bolezni, ki so napadale belce. Na drugi strani so Nemci, ki so v prvih destletjih 20. stoletja imeli močno znanost na področju kemije in biologije, prav tako imeli svoje ambicije v Afriki. Obenem pa se je pri vseh evropskih narodih porajala tudi ideja evgenike, rasne superiornosti. Afrika je bila v nevarnosti, da postane tudi rasni laboratorij. Nemci so svoje ideje izvajali predvsem v Namibiji. Ko sta se ljudstvi Herero in Nama uprli, so jih Nemci, pod vodstvom generala Von Trotha, skoraj iztrebili. V taboriščih jugozahodne Afrike so Nemci izvajali prve genocidne poskuse in ideja se je kmalu preselila tudi v Evropo. Vojna (prva) je terjala enorme žrtve, prinesla pa je določene napredke v medicini, predvsem v kirurgiji in psihiatriji. Uporabljena je bila transplantacija kože in poskrbeli so za izpiranje ran. Preizkušali so prve transfuzije in vojaki so dobivali inekcije proti tetanus. Razvoj medicine, ki je ponujal odgovore na iskanje daljše življenske dobe, se je na koncu razvil v rasno nestrpnost in evgeniko. Nemci so v svojem početju šli najdlje, na koncu pa so ob vseh težnjah po “življenskem prostoru” in etični čistosti nemške rase prišli do tega, da so za svojo industrijsko rast potrebovali delavce, sprva sužnje, kasneje turške in jugoslovanske gasterbajterje. Po letu 1945 se je imperialnemu osvajanju čas iztekal in prišel je čas potrošnje, čas kavbojk in televizije.
Potrošnja – Popularna kultura s seboj nosi subtilno sporočilo. Gre za svobodbo – pravico, da se oblačite, kot vam je drago, da pijete in jeste, kar hočete. Gre za demokracijo – kajti proizvaja se le tisto, kar je ljudem res všeč. In gre za kapitalizem – korporacije morajo delati dobiček s prodajo blaga. Potrošniška družba ima značaj nezaustavljive vabljivosti, ki jo želi prevzeti vsak družba. Če so bili drugi elementi zahodne civilizacije včasih ostalim vsiljeni, pa je potrošniška družba tista, ki si jo ponavadi ostali želijo. Začetke razvoja potrošniške družbe lahko vlečemo do začetkov industrijske revolucije in njenemu boju za učinkovitost. Sprva se je ta boj poznal le na tekstilnem področju. Industrijska revolucija ne bi bila tako pomembna, če bi za seboj potegnila le dvig v izdelavi stvari. Prinašala pa je tudi dvig potrošnje, ki je zahtevala vedno večje količine vsega. Britanija je bila zaradi svojih instititucij, ki so temeljili na “common law” in zaradi drage delovne sile ter velikih količin premoga, tista ki je prva krenila na pot industrializacije, ki se je potem širila po Evropi in severozahodu Amerike. Kapitalizem 19. stoletja je bil pravi “evolucijski boj”, kjer se je v igri Schumpeterjeve “kreativne destrukcije” dogajal boj za prevlado in uspešnost. Oscar Wilde je zapisal: “Toda dejstvo je, da civilizacija potrebuje sužnje. Grki so imeli pri tem prav. Če ni sužnjev, ki opravljajo umazano, odvratno in nezanimivo delo, postaneta kultura in kontemplacija skoraj nemogoči. Človeško suženjstvo je napačno, nezanesljivo in demoralizirajoče. Prihodnost človeštva temelji na mehanskem suženjstvu, na suženjstvu strojev.”[1]Kljub težkim razmeram delavcev, pa so se razmere počasi izboljševale, tako da tudi različna gibanja, ki so temeljila na Marxovih idejah niso imela nekih večjih uspehov. Leta 1842 je sir Robert Peel celo uvedel prvi mirodobni davek na dohodek. Vsi prejšni davki so bili večinoma posredni. Internacionalnost delavskega gibanja pa je naletela še na eno oviro in to je bil naraščujoči vpliv nacionalnih držav. Marx je religijo razglasil za “opij množic”, toda nacionalizem je bil kokain za srednji sloj. Nacionalne spremembe, kreiranje novih držav in stalni boji za nacionalne samostojnosti so zaznamovali 19. stoletje. Kljub rasti moči množic, pa so nacionalne projekte ponavadi izpeljali aristokrati in njihovi podporniki. Združevanje ni potekalo na področju množic, temveč pod hierarhičnim vodstvom najmočnejšega vladarja. “Če želimo, da vse ostane kot je, se bo moralo vse spremeniti.” To je znameniti stavek iz zgodovinskega romana Gepard (1958) Giuseppeja Tomasija di Lampeduse. Vzpon nacionalizma je sovpadal s standardizacijo v oblačenju. SIngerjev šivalni stroj je bil izumljen leta 1950 in je postal eden najpomembnejših izumov množične potrošnje. V dvajsetem stoletju je Zahod (kjer so primat prevzele ZDA) skrčil svet – železnice, parniki, telegrafi so spremenili dimenzije in omogočili hitrejši pretok blaga, ljudi in informacij. Vdiranje vpliva zahoda se je poznal v Aziji. Japonska je bila tako močno pod vplivom zahodnih običajev, da se je del tradicionalno usmerjenih, ki so sledili kodeksu samurajev, uprl. Toda ne samo, da je bil upor zatrt, Japonska je želela postati enako močan igralec kot zahodne demokracije in tako se je rodila ideja po gradnji imperija, ki se je vojaško razvijala v prvi polovici 20. stoletja. Obenem pa je dvig produktivnosti omogočil tudi njen gospodarski razvoj. Zahod je v tem času bil priča boju med socialno in nacionalno idejo, kjer je kapitalistični sistem, temelječ na nacionalnih demokracijah, dobil boj povsod razen v Rusiji. In to navkljub veliki depresiji, krizi, ki naj bi bila posledica finančne sfere in ne realne, kajti inovacije na potrošniškem delu so še vedno cvetele in razvoj je šel naprej, toda kriza je odnesla tako veliko večino bank, kot igralcev na finančnem področju, ki jih je Keyness imenoval hazarderji. Na prvi pogled je druga svetovna vojna potekala med štiri družbenimi idejami, štirimi verzijami zahodne civilizacije: nacionalnim socializmom, sovjetskim komunizmom, evropskim imperalizmom (ki so ga prevzeli tudi Japonci) in ameriškim kapitalizmom. Vojna se je nadaljevala naprej v hladno, toda ameriški model kapitalizma, ki je uspeval z zadovoljevanjem in pospeševanjem potrošniških zahtev, je iz vojne prišel kot nedvomni zmagovalec. Ta uskladitev množičnega potrošništva, ki temelji na standardizaciji, z nebrzdanim individualizmom je bila eden od najbolj bistroumnih trikov zahodne civilizacije. Uspeh potrošniške mentalitete je temeljil na podpori dveh ključnih industrij druge polovice dvajsetega stoletja – filmih in marketingu. S padcem berlinskega zidu je prišlo tudi do simbolične zmage zahodnega potrošništva nad sovjetsko različico kolektivnega socializma. Dve obdobji skokovitega gospodarskega napredka – industrijska revolucija in potrošniška družba – sta se vrteli okoli vprašanja, kako se oblačimo. Današnji strah pred nošenjem burk, morda odkriva del te nesigurnosti, kjer lastno identiteto ogroža element, ki je na prvi pogled tako minimalen, vendar nosi močan pomen.
Delo – Če ste bili konec devetnajstega stoletja bogat industrialec, ste bili po vsej verjetnosti protestant. Odgovor na to uspešnost je ponudil Max Weber z opisom pojava imenovanega “protestantska etika”. Medtem ko so druge religije svoje cilje povezovale z odpovedovanjem posvetnosti, je protestantizem gradil na dokazovanju izbranosti skozi doseganje posvetnih uspehov. Kot je dejal Weber, neumorno delo je najzanesljivejši znak, da pripadate Božjiim izbrancem. Kljub temu, da je Weber posploševal in operiral le s podatki, ki so mu ustrezali, pa ima njegova ideja določeno vrednost. Toda protestantizem ni pozival samo k delu, temveč tudi k branju in varčevanju. In gradnja človeškega kapitala skozi branje je morda celo močnejši vzvod kot sama akumulacija bogastva. Evropa je bila nekoč temelj krščanstva in religioznosti, toda danes je najbolj nereligiozno območje na svetu. Kdo je kriv za to bi lahko iskali v različnih okoljih – socializem, potrošnja, Freud – ali pa kar v vsem skupaj. Medtem ko je v Evropi in celotnem Zahodu vpadal vpliv varčevanja in religioznosti in so mu grozile krize ena za drugo, je na Kitajskem dvig varčevanja sovpadal z rastjo krščanstva – protestantizma in katolištva. V povprečju Kitajci prihranijo več kot petino svojega zaslužka. Tudi pod vplivom religije in vzbujanja delovne vneme se je kitajski centralni komite odločil, da to energijo uporabi. Navodila, ki jih je sprejel za vzdržno gospodarsko rast so: lastninska pravica kot njen temelj, zakonitost kot njena zaščita in morala kot njena podpora. Na drugi strani pa Zahodu grozi, da bo ostal le s potrošniško družbo in kulturo relativizma – kulturo, ki pravi, da je vsako mnenje, ne glede na to kako nazadnjaško je, prav tako dobro, kot tisto, v kar smo verjeli prej. Ko ljudje ne verjamejo v nič, verjamejo v karkoli – to je nevarnost ateizma.
Ideja, da imajo civilizacije ciklično življenje, kot je to primer z mnogimi elementi v naravi in družbi, ni novo. Ena od razlag ciklov civilizacij vključuje sedem obdobij: mešanje, nastajanje, širjenje, spopad, vseobsegajoči imperij, razpadanje in invazija. Toda vedno se pojavi vprašanje, kaj če razvoj in propad nista ciklična in počasna procesa. Kaj če je propad neritimičen, elastičen pojav, ki se odvije hitro in nepričakovano. Civilizacije vseh vrst in velikosti izkazujejo značilnosti, kot jih imajo kompleskni sistemi v naravi – vključno z nagnjenjem, da se nenadoma premaknejo iz stabilnosti v nestabilnost. Če je Zahod uspel zaradi uporabe šestih aplikacij, ki jih avtor opisuje v delu, danes lahko vidimo poskuse kopiranja teh aplikacij tudi na Vzhodu. Mnogi menijo da je to stoletje, stoletje Vzhoda, saj naj bi Zahod že kazal znake potencialnega zatona, ki je vedno nastopil kot posledica vojaških ali finančnih težav. Finančne krize, ki jih Zahod zaenkrat še rešuje, znajo biti en tak kazalnik. Ali se obeta tud vojaški spopad? Samuel Huntington je napovedal “trk civilizacij”. Kot kaže se boj vendarle odvija nekje drugje. Kitajski način prevzemanja vodilne vloge – najprej v srednje azijskem delu – temelji na štirih elementih:
- Več uporabiti
- Več uvoziti
- Več investirati v tujini
- Več inovirati
Ovire na tej poti so lahko družbene (razlike med sloji bodo rastle), demografske (pritisk politike enega otroka in staranja prebivalstva), večje zahteve rastočega srednjega sloja in potencialni strah sosed pred prevelikim vplivom, ki bo le-te pognal v naročje zahodnih zavezništev.
Toda ne glede na vse avtor še vedno verjame, da zahodni paket ponuja najboljši razpoložljiv niz ekonomskih, družbenih in političnih institucij – ta naj bi bil najbolj primeren za spodbujanje človekove ustvarjalnosti, ki je potrebna za reševanje problemov, s katerimi se sooča svet v 21. stoletju.
[1]O. Wilde: De Profundis, str 21,23,33
