Home > Poslovno svetovanje > Management > Ryan Holiday: Ego je naš sovražnik; Obvladajmo svojega največjega nasprotnika

Ryan Holiday: Ego je naš sovražnik; Obvladajmo svojega največjega nasprotnika

Če ljudi opazujemo dovolj dolgo, se pokažejo vzorci. Demosten je nekoč rekel, da se krepost začne z razumevanjem in konča s pogumom. Ko se želiš spremeniti, moraš prvo razumeti kaj si in kako se boš spremenil in potem imeti pogum, da to narediš in v tem vztrajaš. Manj pomena kot pripisuješ svoji zgodbi, ki si jo dopoveduješ o svoji posebnosti, bolj razbremenjen si in tako pripravljen na izpolnjevanje pomembnih nalog, ki si si jih zastavil.

Najbrž se mnogi imajo za precej uravnovešene. Toda pri ljudeh z ambicijami, talentom, elanom in potencialom se ego ponavadi prikrade zraven. Freud pravi da je ego jezdec na konju našega nezavednega. Tisti ego, ki ga največkrat srečamo je nezdravo prepričanje o lastni pomembnosti, aroganca, samoljubna ambicija. Občutek superiornosti in zaveranost, ki sega onkraj samozavesti in talenta. Bill Walsh je dejal, ko samozavest postane arogantnost, odločnost postane trmoglavost, samozaupanje postane nepremišljenost.[1]

Uspešneži ne sprevidijo, kaj vse jim preprečuje ego, ker imajo pred očmi samo to, kaj vse so že dosegli. Današnja kultura še bolj omogoča hranjenje ega. Virtualni dosežki, všečki, kreiranje mrež, ki ne obstajajo, podjetij, kjer so vsi direktorji, vse to omogoča plodno okolje za razvoj ega.

Ego je naš sovražnik v treh stanjih, ki jih doživljamo v svojem življenju. Vzpenjanje, vrh in dno. Če želimo kvalitetno živeti moramo biti ponižni ob prizadevanjih, ljubeznivi v času uspeha in odporni ob neuspehih. Ko je ego potisnjen vstran, nam ostane samo tisto, kar je resnično. Na njegovo mesto stopita ponižnost in samozaupanje.

Vzpenjanje je faza, ko začenjamo z nekim opravilom ali projektom. Imamo cilj, poslanstvo in novo izhodišče. Koliko ljudi ste srečali, da bi bili amiciozni, pa vendarle bi zavrnili dodatno odgovornost, ker bi želeli biti nanjo res pripravljeni. Ponavadi se pehamo za vsem. Res je sicer, da vera v to, da lahko dosežemo vsak cilj, ki si ga zadamo, ponavadi nosi določene uspehe, toda to nam jemlje moč. Zmožnost realnega ovrednotenja lastnih sposobnosti je najpomembnejša veščina nasploh. V tej fazi se morate izuriti v gledanju nase z distance in si privzgojiti sposobnost nepristranskega ocenjevanja. Dejstva so boljša od sanj je rekel Churchill.

Tehnologija danes vabi k razpravljanju. To je prazen prostor, ki prosi, naj ga napolnimo s svojimi mislimi, fotografijami, zgodbami. S tistim, kar nameravamo narediti, kar bi lahko naredili, kar bi morali narediti, kar upamo, da se bo zgodilo. Tehnologija nas sprašuje, dreza v nas, izvablja besede.

Molk imamo danes za slabost, saj govorenje je vendarle lahko. Toda govorenje nas izčrpava. Govor in delo tekmujeta za iste resurse. Raziskave sicer potrjujejo, da je vizualizacija ciljev pomembna, vendar naš um po določenem času začne mešati vizije z dejanskim napredkom. Isto velja za verbalizacijo. Ko začnemo verjeti v lastne zgodbe in jih zamenjamo za realnost.

John Boyd je fantu, ki je bil zmeden razložil: » Nekega dne se boš znašel na razcepu poti. Moral se boš odločiti, po kateri poti boš nadaljeval. Moral se boš odločiti ali boš nekdo ali pa boš delal nekaj. Včasih se je v življenju treba odločiti.«[2] Biti ali delati? Katero pot boš izbral?

Videz vara. Imeti avtoriteto ni enako kot biti avtoriteta. Impresionirati ljudi je nekaj povsem drugega kot biti resnično impresiven. Will Durant je enkrat rekel, da se nacija rodi kot stoik in umre kot epikurejec. Moč pokvari vrednote.

Biti ali delati? Če nas zanimamo le mi sami – torej ugled, položaj ali blaginja, potem moramo ljudem govoriti, kar želijo slišati. Če pa želimo nekaj doseči, potem smo odgovorni le samemu sebi. To je obenem preprosto in težavno. Preprosto, ker vemo kaj je pomembno za nas in kaj moramo narediti. Ker nam ni treba sklepati kompromisov. Težavno pa zato, ker je treba vsako priložnost ovrednotiti z vprašanji. Ali mi bo to pomagalo opraviti, kar sem si zastavil? Ali mi bo to omogočilo storiti, kar moram? Biti ali delati? Življenje nas nenehno vrača k temu vprašanju.

Načini kako lahko delamo na sebi so različni. Eden od njih je nenehno biti učenec. Biti učenec ni pomembno le zaradi podaljšanja učne dobe, pač pa je bistvo v tem, da položimo svoj ego in svoje ambicije v roke nekoga drugega. Hlinjenje znanja je nevarna zmota, saj nam preprečuje postati boljši. Kritično samoocenjevanje je zdravilo za to zmoto. Vsakdo potrebuje nekoga, ki je boljši, da se od njega uči, nekoga slabšega, da ga poučuje, in nekoga, ki mu je enak in mu zato pomeni izziv. Ves čas se je treba učiti. Vsak od nas mora postati svoj učitelj, inštruktor in kritik. Ne moreš se učiti, če misliš, da že vse znaš. Umetnost učenja iz povratnih informacij je ključna življenjska veščina, zlasti kadar gre za kritične odzive, ki opozarjajo na pomankljivosti. Ne samo, da moramo odzive sprejemati, moramo jih tudi aktivno iskati. Ego ne mara resničnosti in vztraja pri svojem pogledu. Egu ni mar za postopen razvoj.

Ostati hladokrven je ravno tako pomembno. Strast. Vse se vrti okoli strasti. Poiščite svojo strast. Živite strastno. Naj vaša strast navdihuje svet. Gorečnež je olepševalni izraz za norca. Eleanor Roosevelt je na primer bila primer ženske, ki je imela namen, poznala je smer, ni je gnala strast, temveč razum. Za vnemo se ponavadi skriva šibkost. Vihravost, naglica in zasoplost niso dobra nadomestila za disciplino, mojstrstvo, moč, usmerjenost in neomajnost. Čeprav je vir vneme iskren in tehten, so njeni učinki lahko komični in tudi katastrofalni. Strast krha ključne kognitivne sposobnosti. Pri vzpenjanju potrebujemo namen in realizem. Namen je zamejena strast, realizem pa je odmaknjenost in perspektiva. Strast postavlja obliko nad funkcionalnost, namen pa govori izključno o funkcionalnosti oziroma delovanju.

Ko se vzpenjate, boste morali tudi kdaj čistiti pot drugim. Prevzeti svojo vlogo v hierarhiji. Vzemite to kot strategijo platna, ki ga pripravite, da bodo lahko slikali vaši sodelavci. Oseba, ki čisti pot, dejansko nadzira smer gibanja, prav tako kot platno daje podlago sliki.

Potrpljenje in obvladovanje veliko štejeta. Nekateri cilji so tako pomembni, da se splača potrpeti, da jih dosežemo. Nihče se ne obvladuje do neskončnosti, toda moramo se potruditi.

Preveč razmišljanja škodi. Naša domišljija nam je večino časa v korist, če pa zbezlja je nevarna. Svoje percepcije moramo nadzorovati.

Prehitro zadovoljstvo kreira lažen občutek uspeha. Kristijani verjamejo, da je napuh greh, ker je laž, ki človeka prepričuje, da je boljši kot v resnici – da je boljši kot ga je napravil Bog. Ponos nam otopi prav tisto orodje, ki ga moramo imeti, da bi uspeli – naš um. Premalo smo zadržani do ljudi, ki nas hvalijo.

Delo šteje. Profesionalec se od diletanta razlikuje po tem, da ve da imeti idejo ni dovolj. Ugleda si ne moremo zgraditi, samo z napovedmi, kaj bomo storili. Investitor Ben Horowitz: »Ni si težko zamisliti veličastnega in drznega cilja. Težko je odpuščati ljudi, potem ko cilja nismo dosegli.«[3]

Pretvarjaj se vse dokler ti ne uspe. Ni čudno, da je tak napotek priljubljen v današnjem času trapastih računalniških igric. Kadar je težko ločiti resničnega prizadevneža od spretnega nastopača, si seveda nekateri pomagajo s pretvarjanjem.

V resnici pa rpava ambicioznost pomeni sprijazniti se z resničnim življenjem ter nadaljevati s tiho odločenostjo in brez oziranja na motnje.

Vrh pride, če je vzpenjanje uspešno. Treznost, pozornost, organiziranost in zasledovanje cilja so dobri stabilizatorji, ki lahko uravnotežijo ego in ponos, ki se na prizorišču pojavita skupaj z dosežki in priznanji. Brez pravih vrednot je uspeh le kratkotrajen. Če želimo biti kaj več kot utrinek, če želimo obdržati, moramo razumeti, kako se spoprijeti z egom in katere vrednote in načela potrebujemo, da bomo zmagali v tem boju. Uspeh je omamna reč, vendar pa moramo ostati trezni, da se obdržimo na vrhu.

Džingiskan se ni rodil kot genij, pač pa je bila njegova genialnost v vztrajnem ciklu pragmatičnega učenja, eksperimentalne adaptacije in neprestanega revidiranja pod vplivom njegove železne in fokusirane vojske. Za mongolski imperij je bila značilna verska svoboda in konvergenca idej in kultur.

Ko napredujemo se soočamo z novimi problemi. Potrebna je posebna ponižnost, da se zavedamo, da kljub napredovanju vemo (relativno) manj kot prej. Teorija disrupcije pravi, da bo v nekem trenutku vsako gospodarsko panogo pretresla inovacija, na katero se obstoječi igralci ne bodo zmogli odzvati. V veliki meri je to zato, ker so izgubili sposobnost učenja. Le želja po učenju ni dovolj. Ob napredovanju morajo ljudje zgraditi sistem učenja.

Spletanje pravljic iz preteklih dogodkov je zelo značilno človeško vedenje. Vendar pa ni resnicoljubno in za nameček je še nevarno. Pravljičarstvo vodi v aroganco.

Ko si na vrhu si vsi prizadevajo, da bi te spodnesli. Zato je prostora za egocentričnost ravno tam najmanj, kajti takrat moraš poslušati, poslušati odzive, iskati izboljšave in napredovati, kot nikoli prej.

Nikoli nismo zadovoljni s tistim, kar imamo; hočemo še tisto, kar imajo drugi. Radi bi imeli več kot kdorkoli drug. Vsi zapravljamo dragoceni čas z delom, ki ga ne maramo, da bi se dokazali ljudem, ki jih ne spoštujemo, in da bi si prislužili stvari, ki jih nočemo. Tekmovalnost je pomembna sila v življenju, na ravni posameznika pa je dobro vedeti, s kom tekmuješ in zakaj. Euthymia je zmožnost ostati na svoji poti, ne glede na to, kaj ali kdo jo prečka. Spokojnost ali pomirjenost.

Nujnost in pomembnost nista sopomenki. Ko smo še nizko, lahko dezorganiziranost kompenziramo s trdim delom in z nekaj sreče. Na visokem položaju pa se ne bomo mogli več zanašati na to. Mikromenedžerji so egocentriki, ki ne znajo voditi drugih in jih hitro doleti preobremenjenost. Enako velja za karizmatične vizionarje, ki jih mine zanimanje takoj, ko je treba izpeljati zadevo. Še slabši so tisti, ki se obdajajo s kimavci in se tako osamijo, da niti ne vedo, kako odmaknjeni so od resničnosti. Odgovorni položaji zahtevajo prilagajanje in povečano jasnost usmeritve.

Ego je tisti, ki potrebuje izkaze časti, da dobi samopotrditev. Samozavest pa je, po drugi strani, zmožna čakati in se osrediniti na naloge, ki jih je treba opraviti, ne oziraje se na zunanjo politiko. Največja težava uspeha je lahko ta, da nas spremeni v človeka, kakršen ne bi želeli biti. Samoljubje lahko izpridi vsako nedolžno vzpenjanje.

Če želimo uspeti sami, lahko uspemo tudi skozi uspeh naše okolice. Tony Adams, nogometni trener je to lepo opisal na način: »Igrajte za ime, ki ga nosite na prsih športnega dresa (ime ekipe), pa si bodo zapomnili ime, ki ga nosite na hrbtu (priimek igralca).«[4]

Ponižnosti se lahko privadimo tudi na način, da relativiziramo lasten obstoj in njegovo majhnost v primerjavi z vesoljem. Francoski filozof Pierre Hadot govori o »oceanskem občutku«. Biti del nečesa večjega, spoznati, da je človeštvo le neskončno majhen drobec v brezmejnosti. Realnost življenja je, da je bilo v preteklosti veliko monumentov in se jih je le malo ohranilo do danes.

Stabilnost in treznost sta dobri vrlini. Največkrat mislimo, da se ljudje dokopljejo do uspehov z energijo in zavzetostjo. Mogoče je nekaj tega res potrebno. Toda vprašajmo se: je res mogoče to ohranjati naslednjih nekaj desetletij? Angela Merkel je čvrsta, jasna in potrpežljiva. Pripravljena sklepati kompromise, razen ko gre za glavna načela – kar pa je prav tisto, kar mnogi drugi radi izgubijo izpred oči. Drugi politiki so drzni in karizmatični. Toda, kot je domnevno izjavila Angela Merkel, »nalog se ne da izvajati s karizmo«. Ona je racionalna. Analizira. Posveča se okoliščinam, ne pa sami sebi, kot pogosto to počno vplivni ljudje. Treznost je potrebna protiutež uspehu. Še posebno če se nam položaj kar naprej izboljšuje.

Ko si na vrhu, ljudje ne bodo s teboj. Množice navijajo za outsiderje in proti favoritom. Aristotel je zagovarjal zlato sredino pri ravnanju z vsem. Zmernost. Pogum je lahko nekje med strahopetnostjo in lahkomiselnostjo. Treba je najti ravnotežje. Tudi pri željah za dosežkom in delu z egom.

Preobrati so tudi del življenja in pot iz vrha lahko vodi tudi na dno. Da lahko premagamo težave in se znova povzpnemo, sta potrebna ponovna orientacija in povečano samozavedanje. Ne potrebujemo pomilovanja – niti lastnega, niti kogarkoli drugega – potrebujemo cilj, hladokrvnost in potrpljenje.

Neuspeh je vedno nepovabljen gost. Naš prevelik ego pa mu dopusti, da se predolgo zadržuje okoli nas. Goethe je rekel, da je velika napaka, v sebi videti več, kot imamo in ceniti manj, kot smo resnično vredni.

Važno je kako se prebijemo skozi težave. Robert Green pravi, da obstajata dve vrsti časa: mrtvi in živi. Mrtev je tisti, ko smo samo pasivni in čakamo, živ pa tisti, ko delujemo, se učimo in izkoriščamo vsako sekudno. Vsak človek se odloči za vsak trenutek, kakšen bo njegov trenutek.

Mogoče ne boste nikoli impresionirali svojih staršev. Mogoče se vaše dekle ne bo zmenilo za vaš dosežek. Mogoče investitorji ne bodo videli računice v vašem projektu. Mogoče vam občinstvo ne bo zaploskalo. Pa vendar moramo biti zmožni prenesti vse to. Ne smemo si dopustiti, da bi bila priznanja naša motivacija. Košarkaški trener John Wooden pravi: »Uspeh je mir v duši, ki je neposredna posledica zadovoljstva ob zavedanju, da ste dali vse od sebe, da postanete tisto, česar ste zmožni.«

Ego pogosto povzroči polom, potem pa nam še prepreči korekcijo. Svet vam lahko pokaže resnico, nihče pa vas ne more prisiliti, da jo sprejmete. Ker nas skrbi podoba neuspeha, imamo strah pred prevzemanjem odgovornosti, pred priznavanjem, da smo ga polomili. Ego uniči vse, kar imamo radi. Včasih ne manjka veliko da ne uniči tudi nas samih. V življenju boste izgubljali. To je dejstvo. Ne gre drugače. Kdor se za vsako ceno izogiba neuspeha, bo skoraj zagotovo napravil nekaj, kar bo vodilo v neuspeh. Edini resnični neuspeh je odpovedovanje lastnim načelom.

Vaše zmožnosti, najboljše, kar zmorete, so merilo, ki ga morate uporabljati. To je vaš standard. Samo zmagati ni dovolj. Človek lahko ima srečo in zmaga. Človek je lahko tepec, pa vseeno zmaga. Vsakdo lahko zmaga. Niso pa vsi v svoji najboljši izvedbi. Človek, ki se presoja po lastnih standardih, ne išče pozornosti tako kot tisti, ki mu uspešnost določa količina prejetega aplavza.

Poskus uničenja nekega predmeta zaradi ega in sovraštva se pogosto konča s tem, da bo predmet še bolj rapečevan, kot bi bil sicer. V različnih življenjskih obdobjih imamo različno sposobnost odpuščanja in razumevanja. Toda moramo težiti k temu, da ne odreagiramo na vsako neprijetnost.

Prizadevanje vodi do uspeha (in do nevšečnosti). Uspeh rojeva nasprotnike in težave (potem pa, če gre po sreči, nove ambicije). Težave vodijo do novega prizadevanja in še več uspeha. Gre za cikel brez konca.

Vsak nosi v sebi potencial. Vsi imamo cilje, za katere vemo, da jih lahko dosežemo – naj gre za ustanovitev podjetja, dokončanje ustvarjalnega dela, osvojitev prvenstva ali vzpon na vrh v svojem poklicu. Vse to so spoštovanja vredni cilji, toda zlomljen človek se ne bo dokopal do njih.


[1] V knjigi na strani 22

[2] V knjigi na strani 53

[3] V knjigi na strani 104

[4] V knjigi na strani 162