Amy Cuddy: Prisotnost

Prisotnost

Prisotnost izhaja iz tega, da verjamemo in zaupamo sami vase – v svoje resnične, pristne občutke, vrednote in sposobnosti.

Anatole France je nekoč zapisal: »Vsaka sprememba … je po svoje otožna; kar puščamo za seboj, je del nas; umreti moramo eno življenje, preden vstopimo v drugega.«

Stvar je v tem, da se večina ljudi vsak dan sooča s stresnimi izzivi.

Kaj je prisotnost?

Ko občutimo resnično prisotnost, nam je jasno, za kaj gre, vendar jo je težko definirati. Po drugi strani pa zelo dobro vemo, kdaj nam je primanjkuje.

Ravno tedaj, ko bi morali biti najbolj prisotni, je najbolj verjetno, da nam to ne bo uspelo.

Najbolj verjamemo ljudem, ki izžarevajo gorečnost in samozavest; pri teh lastnostih se ni lahko pretvarjati.

Prisotnost je naslednjih pet minut.

Prisotnost je stanje, v katerem smo povsem osredotočeni na svoje resnične misli, občutke, vrednote in potenciale ter jih lahko tudi izrazimo. To je vse. Ni trajno, transcendentno stanje bivanje. Prihaja in odhaja.

Prisotnost se kaže na dva načina. Prvič, ko smo prisotni izžarevamo lastnosti kot so gorečnost, samozavest in sproščeno navdušenje. Drugič, prisotnost se pokaže skozi nekaj, kar imenujemo sinhronija.

Prisotnost izhaja iz tega, da v svoje občutke, prepričanja, vrednote in sposobnosti verjamemo in jim zaupamo.

Manj se posvečajte temu, kakšen vtis naredite na druge, in bolj temu, kakšnega napravite nase.

Prisotnost se izraža kot samozavest brez vzvišenosti.

Carl Jung je menil, da je pri razvoju človeka najpomembnejša integracija različnih delov jaza – zavestnega in nezavednega, nravstvenega in izkustvenega, skladnega in neskladnega. Ta vseživljenjski proces je imenoval individuacija.

Stroka govori o devetih čustvih, ki so bolj ali manj univerzalna po vsem svetu: jeza, strah, gnus, radost, žalost, presenečenje, odpor, sram in ponos. Neiskrenost se kaže v neusklajenosti različnih komunikacijskih kanalov: obrazni izrazi, položaj telesa, gibi, barva glasu in govor. Laganje ali neiskrenost je naporna.

Kako verjeti lastni zgodbi in jo sprejeti

Kaj je pristni jaz? Kaj je jaz?

Jaz je večplasten, izraža se z mislimi, občutki, vrednotami in vedenjem, prav tako pa je dinamičen in prožen. Pristni jaz je izkušnja, stanje in ne lastnost.

Trenutki, ki ogrožajo jaz, so praviloma povezani z družbenim neodobravanjem ali zavrnitvijo.

S tem, ko se zavemo, kdo smo, si povečamo samozavest in izboljšamo rezultate. Izboljša pa se nam lahko tudi občutek za smisel življenja.

Pri pogovorih o življenjskih zgodbah so se izluščile štiri pripovedne teme: samostojnost, zveze, odrešitev – te so pozitivne in okužba.

Je prisotnost le drugi izraz za moč?

Ko s svojo prisotnostjo izvabiš prisotnost drugih -, povzdigneš vse.

Nehaj pridigati, začni poslušati: kako iz prisotnosti vznikne prisotnost

Ko žarimo z notranjo svetlobo … drugim dajemo privoljenje, da storijo enako. M. Williamson.

Pri prisotnosti z drugimi se je naprej treba prikazati. Fizično. Pomembno je tudi kako se prikažemo.

Ko nekoga spoznamo se vprašamo. »Mu lahko zaupam?« »Ga lahko spoštujem?« Toplina in sposobnost. Imamo tudi prijetne bedake in sposobne barabe, kot jih je imenovala Tiziana Casciaro. Toplina nam pomeni več kot sposobnosti zato, ker je z evolucijske perspektive za preživetje pomembnejše, da vemo, ali lahko nekomu zaupamo. Sposobnost je lažje izmeriti. Od drugih si želimo, da bi bili topli in zaupanja vredni, hkrati pa si želimo, da nas drugi vidijo kot sposobne in močne.

Ko komu prisluhnete, je to najglobje dejanje človeškega spoštovanja. William Ury.

Zakaj spregovorimo prvi. Ker želimo obdržati kontrolo nad pogovorom. Ker želimo pokazati kaj vemo. Ker želimo, da nas jemljejo resno.

Ko umolknete, nehate pridigati in začnete poslušati, se zgodi naslednje:

Ljudje vam lahko zaupajo.
Pridobite koristne informacije.
Na druge začnete gledati kot na posameznike – morda celo zaveznike.
Razvijete rešitve, ki so jih drugi pripravljeni sprejeti ali celo posvojiti.
Ko imajo ljudje občutek, da jih slišijo, tudi sami raje prisluhnejo.

Ne zaslužim si, da bi bila tukaj

Vsakdo si želi biti Cary Grant. Celo jaz. Cary Grant.

Vsi imamo občutek prevarantstva. Zaradi njega preveč razmišljamo in skušamo predvidevati, kaj se bo zgodilo. Občutek prevarantstva nam jemlje moč in duši prisotnost.

Kdo se najbolj boji neuspeha? Ljudje, ki so kaj dosegli – torej ljudje, ki zanesljivo niso prevaranti. Uspehi občutke prevarantstva lahko celo okrepijo.

Ko se počutimo kot prevaranti, ne moremo reagirati na dani trenutek – ne odzivamo se na svet, kakršen je v resnici.

Kako nemoč nadene jazu okove (in kako ga moč osvobodi)

Ko smo močni pristopamo, ko smo nemočni, se izogibamo.

Dve vrsti moči; družbena in osebna. Za družbeno je značilno, da lahko izvaja oblast ter vpliva na vedenje drugih in ga obvladuje. Oseba, ki ima dostop do dobrin, ki jih drugi potrebujejo, ima veliko moč. Za osebno moč je značilna neodvisnost od nadvlade drugih. Neskončna je, pri njej pa gre za dostop do notranjih virov, na primer naših spretnosti in sposobnosti, prepričanj, naše resnične osebnosti in našega najdrznejšega jaza, ter njihovo obvladovanje.

Nemoč in iz nje izhajajoča tesnoba spodkopljeta tako imenovane izvršne funkcije.

Pamela Smith trdi, da močni informacijo obdelajo bolj abstraktno, jo povezujejo, da izluščijo bistvo, zaznajo vzorce in zveze.

Močni ljudje ukrepajo. Odločnost moči temelji na zavedanju, da imamo vedno dostop do sredstev, ki jih potrebujemo. To v nas vzbudi močnejši občutek, da obvladujemo.

Raziskavam hormonov pripisujejo neverjetno velik pomen, morda zato, ker so hormoni konkretnejši od misli in občutkov; imamo jih nekako za bolj »stvarne«. Dejansko pa dandanes strokovnjaki za behaviorizem verjetno vedo več o razmišljanju in občutkih kakor o tem, kako hormoni vplivajo na vedenje.

Testosteron in kortizol sta dva hormona, ki vplivata na moč. Prvi je hormon samozavesti, drugi stresa. Pranjal Mehta in Robert Josephs, sta postavila tako imenovano hipotezo dvojnega hormona, v kateri trdita, da je testosteron povezan z močjo le ob nizki koncentraciji kortizola.

V nekih raziskavah se je pokazalo da največ goljufajo osebe z visoko koncentracijo testosterona in kortizola. Testosteron nas ohrabri da lažje goljufamo, povišan kortizol pa podaja razlog za goljufanje.

Sključenost, stikanje prstov in govorica telesa

Moč ne razširi le duha, temveč tudi telo. Ko se počutimo močne, se praviloma napravimo večje.

Nebesedno vedenje deluje po mnogih poteh – z izrazi na obrazu, premikom oči in pogledom, položajem in držo telesa, hojo, višino glasu in glasnostjo ter drugimi izraznimi možnostmi. Celo dlani in prsti lahko izražajo moč. Staknjene konice prstov, tako da dlani tvorijo nekakšen »šotor«, nakazujejo samozavest.

Ali je govorica telesa priučena ali prirojena?

Ponos prevzame celotno telo. Ko čutimo moč, govorimo počasneje in si za to vzamemo več časa. Ko čutimo moč se držimo bolj široko.

Zelo pomenljiva kretnja nemoči pa je ovijanje roke okoli vratu. Ko se počutimo nemočne, se na vse mogoče načine skušamo pomanjšati.

Status in moč sicer nista sopomenki, sta pa pomensko močno sorodni besedi.

Pretirano dolgo zrenje v oči ni primerno za poslovno okolje, ker se lahko interpretira kot poskus nadvlade.

Z deskanjem, smehljanjem in prepevanjem do zadovoljstva

Odločitve porajajo samozavest.

Nadvse močno izkustvo je, ko v telesnem izražanju občutimo svoj značaj in ga vsi naši čuti dojamejo. Naše telo, naši možgani in naš duh so povezani.

William James, prvi pedagog, ki je v ZDA vpeljal študij psihologije na univerzitetni ravni je dejal, da ne pojemo, ker smo veseli, temveč smo veseli, ker pojemo. Telesne izkušnje povzročajo občutke in ne obratno.

Čustva so posledica … čustvenega vedenja in telesnega odziva. Kamor gre telo, duh in čustva sledijo.

Dihanje je odličen način za zmanjšanje fiziološke aktivacije.

Telo oblikuje duha (zato bodite kot morska zvezda)

Na Harvardovi poslovni šoli sodelovanje prispeva polovico h končni oceni, nikakor pa ni dovolj, da je študent fizično prisoten, temveč mora postavljati zanimiva vprašanja in dajati pripombe, ki sprožijo razpravo.

Širjenje telesa širi duha, to pa vam omogoča, da ste prisotni. Posledice te prisotnosti pa so lahko daljnosežne.

Močne drže so široke in odprte.

Vzhodni Azijci telesno širjenje izražajo praviloma v navpični smeri, zahodnjaki pa v vodoravni.

Novozelandski psihoterapevt Steve August preučuje nekaj, kar imenuje iGrba (iHunch). Če se lahko zravnamo je to le sključenost, če pa se ne moremo, je to grba. Glava tehta povprečno 5.4 kilograma, s to težo pa je obremenjen vrat, ko glava stoji navpično nad rameni. Ko pa jo nagnemo do približno šestdeset stopinj, ko uporabljamo telefon, se breme zveča na 27.2. kilograma.

Vojaki morajo pogosto ‘stati v pozoru’, kar pravilom pomeni, da morajo držati glavo pokonci, prsi ven, ramena nazaj in trebuh noter. Ko stojijo v pozoru, so prisotni.

Kako izbrati držo za prisotnost

Zelo močne drže odlično delujejo, ko se pripravljate na zahtevno srečanje, med samim sestankom pa niti ne.

Pri javnem govorjenju. Če vam prostor dopušča, med govorjenjem napravite nekaj korakov, se ustavite in tam stoje nadaljujte. Gibanje ne sme biti niti odsekano, niti stalno. Biti mora jasno in določeno. Izogibajte se pingvinskim rokam. To se zgodi, ko ljudje pritiskajo gornji del roke – od pazduhe do komolca – ob telo, premikajo pa le spodnji del.

Spodbujanje samega sebe: kako že majhni popravki povzročijo velike spremembe

Upočasnitev je ukrep moči.

Če nič ne storiš, nekaj storiš. Občutek ogroženosti se je polegel.

Vedenje je lažje spreminjati z nežnim, komaj opaznim spodbujanjem, potiskanjem ljudi v ustrezno smer, ne pa z zahtevanjem, da močno spremenijo poglede in vrednote.

Stališče sledi vedenju. Arhitektura izbire. Vse to so elementi vedenjske ekonomije. Vedenje ljudi se spreminja zaradi normativnega vpliva – kaj je družbeno primerno – ne pa zaradi informacijskega vpliva (glede na oceno stvarne resničnosti).

Ko se posvetimo postopku in ne rezultatu, dosežemo več.

Alison Wood Brooks pravi da ne moremo pogasiti vzburjenja, lahko pa spremenimo njegov predznak.