Home > Poslovno svetovanje > Daniel J. Levitin: Terenski vodič po lažeh; Kritično mišljenje v informacijski dobi

Daniel J. Levitin: Terenski vodič po lažeh; Kritično mišljenje v informacijski dobi

V težave nas ne spravi tisto, česar ne veste. Spravi vas tisto, kar zatrdno veste, pa ni res.

Ljudje lahko zavajajo na dva načina: s številkami in z besedami. Pri zavajanju s številkami veliko vlogo odigra statistika. Statistika so hladne številke in zato mnogi verjamejo, da je statistika trdo dejstvo. Toda številke zbirajo ljudje. Statistike niso dejstva, so interpretacije.

Tehnike, ki so lahko prisotne za predstavitve nerealne slike pri številkah so lahko:
• Povprečja:
o Aritmetična sredina
o Mediana (središčnica)
o Modus (gostiščnica)
• Vragolije z osmi pri grafikonih
o Osi brez naslovov
o Obrezana navpična os
o Diskontinuiteta na navpični ali vodoravni osi
o Izbira ustreznega merila in osi
o Strašna dvojna os y
• Prilagajanje predstavitve številk
o Prestavljanje kumulativnih podatkov, da skriješ parcialni podatek
o Izrisovanje podatkov, ki so nepovezani
o Zavajujoče ilustracije
o Interpretacija in izbira okvira
o Razlike, ki niso razlike
o Interpolacija in ekstrapolacija
o Primerjanje jabolk in hrušk (združevanje v kategorije)
o Varljive porazdelitve (porazdeljevanje)

Težave pa se lahko pojavijo tudi že pri zbiranju podatkov. Samo zato, ker je nekaj podprto s številko, to še ne pomeni, da je številka prava. Ko testiramo to področje se moramo vprašati »ali to lahko res vemo« in »kako to vedo«?

Področja, kjer lahko pride do težav so:
• Vzorčenje – pripraviti morate stratificiran naključen vzorec in poznati interval zaupanja in toleranco napake. Toda še vedno lahko pride do popačenja:
o Izkrivljenost vzorčenja
o Izkrivljenost udeležbe
o Izkrivljenost izpovedi
• Pomanjkljiva standardizacija
• Napake merjenja
• Definicije
• Stvari, ki jih je nemogoče vedeti ali potrditi

Verjetnostni izračuni so tisti, ki nam pomagajo številčno oceniti dogodke v prihodnosti. Imamo dve glavni vrsti verjetnosti. Klasična, ki je omejena na dobro definirane predmete. Druga vrsta, pa ocenjuje kolikšna je možnost, da se pripeti nek dogodek. V tem primeru vnaprej ne vemo parametre sistema. Pri tej vrsti gre za opazovanje dogodkov in se imenuje frekvenistična verjetnost. Tretja vrsta verjetnosti pa se od prvih dveh razlikuje, saj ni pridobljena z eksperimentom ali ponovljivim dogodkom – izraža le mnenje ali stopnjo prepričanja. Temu pravimo subjektivna verjetnost (ena od različic je znamenita bayesovska verjetnost).

Pri izračunavanju verjetnosti obstajajo določena pravila in če želimo delati relevantne ocene je dobro, da jih poznamo:
• Kombiniranje verjetnosti – če sta dogodka neodvisna lahko njuni verjetnosti množimo.
• Odvisni dogodki – ne moremo množiti, velikokrat je za našo oceno relevantna podskupina, ki jo opazujemo.
• Pogojna verjetnost – ne deluje vzvratno (veliko napak je narejenih na tem področju)

Te pravila in pristop k verjetnosti lahko uporabimo na več načinov. Lahko jo vizualiziramo s tabelo, ki vključuje oba pogoja in vpišemo vrednosti, tako v presečna polja, kot izven tabele, da dobimo skupne številke in končno številko vseh dogodkov.

»V mnogih od nas številke vzbujajo strah, zato slepo sprejemamo razlago, ki nam je podana. To lahko vodi v slabe odločitve in napačne sklepe. Nagnjeni smo tudi k temu, da začnemo kritično razmišljati šele ob stvareh, s katerimi se ne strinjamo. V današnji informacijski dobi se psevdodejstva predstavljajo kot dejstva, dezinformacije je nemogoče ločiti od informacij, pogosto pa so v jedru vsake pomembne trditve ali odločitve številke.«

Igranje z besedami je še bolj zanimivo. Informacije lahko pridobimo na več načinov: pridobimo jih sami, pridobimo jih implicitno ali pa na jih eksplicitno povedo. Velikokrat zaupamo virom, če jih definiramo kot strokovnjake. Ko ocenjujemo trditev avtoritete je prvo dobro vedeti, kdo jim je podelil avtoriteto. Strokovnjaki imajo dva pristopa. Pri enem pretehtajo dejstva in dokaze, jih sintetizirajo in pridejo do sklepa, ki temelji na dokazih. Pri drugem preprosto povedo svoje mnenje.

Ko ocenjujemo verodostojnost bodimo pozorni na:
• Strokovnost je ponavadi ozko zamejena
• Hierarhijo virov
• Kakšna je spletna domena
• Kdo je zadaj
• Izkrivljanja institucij
• Katere povezave vodijo do spletne strani
• Recenzirane revije
• Regulirani nadzor
• Aktualnost informacije
• Kopirano, prilepljeno, preposlano, spremenjeno
• Terminološke zadrege
• Podporni dokazi

Izjemno pomemben pristop pri ocenjevanju posamezne trditve ali argumenta je razmislek o morebitni alternativni razlagi za določene sklepe. Pri alternativnih razlagah moramo biti pozorni na prebiranje dokazov, na oceno kontrolnih skupin, na selektivno majhne vzorce, na statistično pismenost, saj smo ljudje narejeni tako, da si radi govorimo zgodbe in pri tem zanemarimo potencialne alternative ali znake nekonsistentnosti, ki smo jih opisali zgoraj.

Antiznanje je izraz, ki ga je skoval britanski publicist Damian Thompson. Je dezinformacija, zapakirana, da bi bila videti kot dejstvo in v katero je določena kritična množica ljudi začela verjeti. Antiznanje je sestavljeno iz trditev, za katere manjka dokazov in trditev, za katere obstajajo dokazi, ki so očitno v nasprotju z njimi.

Antiznanje se lahko producira na različne načine:
• Zavedejo nas lahko poročevalci
• Dojemanje tveganj je drugačno
• Prepričevanje z asociacijo

Narava nam omogoča, da izračunavamo le verjetnosti. A kljub temu znanost ni propadla. Dva mita o delovanju znanosti sta, da je znanost sistematična in urejena in da v znanosti en eksperiment pove vse o posameznem pojavu in da znanost po objavi eksperimenta napreduje v skokih. Toda realno znanost napreduje postopoma in se vedno znova vrača in ponavlja določene elemente. Predno znanstveniki dosežejo soglasje morajo ponavadi opraviti metaanalizo, povezovanje različnih vrst dokazov v prid hipotezi ali proti njej.

Načini delovanja so:
• Dedukcija in indukcija (verjetnost je deduktivna, statistika induktivna). Napredek znanosti je kombinacija dedukcije in indukcije. Brez indukcije ne bi mogli imeti hipotez o svetu.
o Silogizmi so deduktivna argumentacija v besedah. Logične izjave ne delujejo kot znaki za minus in plus v enačbah. Ne moreš uporabiti negacijo ene strani za negacijo druge.
o Abdukcija – uporabil jo je Sherlock. Iz ene vrste posamičnosti sklepa na drugo posamičnost.
• Argumentacija je sestavljena iz dokazov in sklepov
• Dedukcijska argumentacija

Naši možgani so neznanski detektor vzorcev, zato si tako želimo odkriti red in strukturo v vsem kar dojemamo kot naključno razpršenost.

Napake v logiki, ki jih lahko pri tem počnemo so:
• Varljiva povezava
• Izbira okvira za izračun verjetnosti
• Izbira okvira pri tveganjih
• Vztrajnost prepričanj

So stvari, ki jih vemo, stvari, za katere vemo, da jih ne vemo in stvari, za katere se nam niti ne sanja, da jih ne vemo. Seveda pa obstaja še četrta možnost – stvari, ki jih vemo, pa se nam niti ne sanja, da jih vemo. Najnevarnejše je neznano neznanje.

Bayesovska verjetnost – svoje prepričanje lahko spremenite ali posodobite na osnovni novih podatkov ali na osnovi predhodne verjetnosti, da je nekaj res. Pri tem pristopu hipotezi dodelimo subjektivno verjetnost (predhodna verjetnost), potem pa to verjetnost prilagajamo v luči zbranih podatkov (naknadne verjetnosti). Malo verjetne trditve torej v skladu z bayesovsko perspektivo potrebujejo trdnejše dokaze kot verjetne.

Znanost nam ne ponuja gotovosti le verjetnost. Standardni pristop pri kritičnem mišljenju je natančno proučevanje. To kar se naučimo potem prenesemo v praktično uporabo. Transfer je najučinkovitejši način, da utrdimo znanje. Znanstvena metoda je temelj, iz katere izhaja najboljše kritično razmišljanje. To ni enkraten dogodek, temveč dejaven in nenehen proces. Od nas terja, da razmišljamo kot bayesovci, da posodabljamo svoje znanje, ko prejemamo nove informacije.

Bolje je vedeti zmerno število stvari z veliko gotovostjo, kot veliko morda celo neresničnih.

You may also like
Sposobnost zastavljanja pravih vprašanj
Niall Ferguson: Civilizacija, Kako so vrednote Zahoda osvojile svet