Home > Poslovno svetovanje > Management > Nassim Nicholas Taleb: Tvegati lastno kožo; Skrite asimetrije v vsakdanjem življenju

Nassim Nicholas Taleb: Tvegati lastno kožo; Skrite asimetrije v vsakdanjem življenju

Štiri področja, ki jih knjiga obdela so:

  • nedoločenost in zanesljivost znanja (tako praktičnega kot znanstvenega, če se razlikujeta) – zaznavanje blefiranja,
  • simetrijo pri človeških zadevah, torej pri poštenju, pravičnosti, odgovornosti in vzajemnosti,
  • deljenje in prenos informacij,
  • racionalnost in kompleksne sisteme v stvarnem svetu.

Ljudje, ki so zagovarjali intervencijo v Iraku in Libiji so intervencionisti. Njihove tri napake so: da razmišljajo statično, ne dinamično; da razmišljajo v okviru maloštevilnih razsežnosti in da razmišljajo o dejanjih in ne o sodelovanju. Vedno bi se morali izogibati ukrepom s potencialnimi resnimi negativnimi posledicami, če razpleta ne poznamo. Tisti, ki nič ne tvegajo, ne bi smeli biti vpleteni v odločanje.

Nekateri menijo, da smo na višji stopnji civilizacije, ker nam ne vladajo več bojevniki. Toda ali je res bolje, da nam vladajo ljudje, ki nič ne tvegajo. Mogoče je odgovor v decentralizaciji, ki temelji na pogledu, da je na nižji ravni težje prodajati meglo kot na višji. Decentralizacija potencialno tudi zmanjša velike strukturne asimetrije. Kupčija Roberta Rubina – bivšega finančnega ministra ZDA, je stanje, ko se udeleženci hvalijo, ko gre vse narobe, ko pa se zgodi kaj negativnega, se to skrije ali pa se sklicuje na “črnega laboda”.

Preklestvo sodobnosti je v tem, da je okoli nas vse več ljudi, ki bolje pojasnujejo kot razumejo in bolje pojasnujejo kot kaj storijo. Evolucija je možna le, če obstaja tveganje, da pride do izumrtja. V zgodovini poznamo Hamurabijev zakonik, kjer je osrednja tema postavljanje simetrije pri transakcijah med ljudmi, tako, da nihče ne bi mogel premagati skritega tveganja na repu porazdelitve. Če je rep izjemni dogodek z zelo majhno verjetnostjo, to izhaja iz Gaussove krivulje, kjer se nahaja na na skranji levi ali desni strani.

Razvoj moralne simetrije lahko postavimo v štiri faze:

  • Hamurabi – oko za oko, zob za zob.
  • Zakon svetosti in pravičnosti – ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.
  • Srebrno pravilo – ne stori drugim, kar ne želiš, da bi tebi.
  • Zlato pravilo – kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.
  • Formula splošnega zakona – deluj le glede na tisto maksimo, zaradi katere lahko hkrati hočeš, da naj postane obči zakon.

Univerzalizem je lahko poguben, ker smo krajevna in praktična bitja in smo močno dojemljivi za velikostni razred. Majhno ni isto kot veliko. Opremljivo ni isto kot abstraktno. Čustveno ni isto kot logično. Ključna misel Črnega laboda je ravno to, da spregledamo osrednje, a skrite elemente nečesa, ko to preoblikujemo v abstraktni konstrukt.

Tu se pojavi tudi problem zastopništva. Nikoli ne jemljite nasvetov od ljudi, ki jim je to poklic, razen če so lahko za njih kaznovani. Iščite človeka akcije. Tistega, ki pridobiva z dejanji, ne s prepričevanjem. Govorimo o razkritih preferencah. Cela ekonomija temelji na tem pojmu.

So določena tveganja, ki si jih ne moremo privoščiti, so pa nekatera, za katere si enostavno ne moremo privoščiti, da ne bi tvegali.

Imamo intelektualizem in scientizem. Drugi je uporaba znanosti tam kjer ni potrebno. Strokovnjak za teorijo iger Ariel Rubinstein je menil, da moramo oblikovati teorijo iger in matematične upodobitve, vendar naj ne bi govorili ljudem v stvarnem svetu govorili, kako naj se uporabijo. Naj tisti, ki tvegajo lastno kožo, izberejo tisto, kar potrebujejo. Ko stvari postajajo bolj tehnološke, postaja razmik med tvorcem in uporabnikom vse večji. Če stvari izvajajo ljudje, ki ne tvegajo lastne kože, jih ponavadi vedno bolj zapletajo.

Državljanje je mogoče na dva načina zaščititi pred velikmi plenilci: nadzor in uvedba tveganja v transakcije v obliki pravne odgovornosti. Osebna svoboda je naše najosnovnejše dobro. To pa pomeni tudi svobodo, da delamo napake (tiste, ki škodijo le nam samim). Tveganje lastne kože zadeva čast kot eksistencialno zavezanost.

V sodobni družbi so podjetniki junaki. Neuspehe doživljajo za vse nas. Zaradi financiranja in sedanjih mehanizmov tveganega kapitala pa mnogi ljudje, ki veljajo za podjetnike, niso vpleteni v tveganje. Sposobnosti izdelovanja stvari se razlikujejo od sposobnosti, da jih prodajamo. Egocentričnost koristi proizvodu. Če pa ne zmorete biti egocentrični, zadostuje tudi aroganca. Ljudje si želijo kaj delati. Želijo si nekaj izdelovati, ker je to del njihove identitete.

Avtorja ne motijo normalni ljudje, motijo ga poklicni intelektualni prodajalci megle. Lindijev učinek loči stvari, ki s časom pridobivajo, od onih, ki s časom propadajo. Ko prejemaš nasvete, za katere nisi prosil, se vedno vprašaš ali je vse pošteno. Lahko svetujemo ali pa prodajamo (tako da oglašujemo odlike proizvoda), enega in drugega ne moremo tlačiti skupaj. Tu se pojavi še vprašanje transparentnosti. Koliko naj bi prodajalec razkril kupcu. Velikokrat do anomalij prihaja, ko delujemo na širokem trgu in so stranke anonimne. Vsak trenutek se namreč lahko rodi nova stranka. In tu pridemo do asimetrije. Do vprašanja kolikšna je lahko informacijska razlika med osebama pri transakciji. Nobena oseba pri transakciji ne bi smela biti povsem gotova glede izida, medtem ko bi druga živela v negotovosti. Judovska etika na primer predvideva, da bi morala obstajati tudi transparentnost glede prodajalčevih naklepov, ne le glede blaga.

Namen vsakega kluba ekskluzivnosti je omejevanje velikosti. Ko skupnost postane prevelika, stvari propadejo in vsakdo se začne boriti za lastne interese. Etika je nekaj temeljno krajevnega.

Elinor Ostrom je ugotovila, da obstaja določena velikost skupnosti, pod katero ljudje delujejo kolektivno in varujejo skupne dobrine, kakor da je celotna enota postala racionalna. Takšne skupnosti ne smejo biti prevelike, saj delujejo kot nekakšen klub.

V splošnem sta tveganje lastne kože in navzkrižje interesov povezana. Prvo je pomembnejše od drugega. Nič ni narobe z navzkrižjem interesov, če sovpada z negativnimi posledicami tveganja.

Glavna misel za kompleksnimi sistemi je v tem, da vedenje celote ni mogoče predvideti iz njenih sestavnih delov. Medsebojno delovanje med enotami je pomembnejše od njihove narave. To imenujemo »emergentno« ali porajajočo se« lastnost celote, po kateri se deli in celota razlikujejo zaradi velikega pomena interakcije med deli.

Pravilo manjšine je mogoče največja asimetrija med vsemi. Manjšine lahko jemljemo kot nepopustljive, večine pa kot prilagodljive. Njuno razmerje temelji na asimetriji izborov. Pošten človek nikoli ne zgreši zločinskega dejanja, zločinec pa mirne duše opravlja zakonita dejanja. Obenem pa je pomembna tudi razporeditev prostorov – ali so nepopustlijvci v svojem okolju in stroški. Nepopustljiva manjšina lahko spreminja večino. Tu uporabljamo analizo, ki se imenuje renormalizacijska grupa, ki nam kaže kako se stvari spreminjajo z velikostnimi razredi. Zadostuje če manjšina preseže določeno stopnjo, da njene izbire prevladajo. Ko to prenesemo v dimenzijo razvoja ljudi, lahko rečemo, da geni sledijo večinskemu, jeziki pa manjšinskemu pravilu. Jeziki potujejo, geni potujejo manj. Podobno lahko opazujemo tudi pri moralnih vrednotah in opazimo, da velikokrat najmanj strpne osebe s svojo nepopustljivostjo to vsili drugim. Ali naj bo družba, ki je strpna, strpna tudi do nestrpnih (Popper-Godlov paradoks).

Skupine so samostojne enote. Če se posvetimo skupnim točkam, na to zavede, a pri določenem velikostnem razredu pride do razlik. Čim večja je razsežnost, tem večje je število možnih interakcij in toliko nesorazmerno teže je razumeti makro iz mikra, splošno iz preprostih enot. To nesorazmerno povečanje računskih zmogljivosti imenujemo prekletstvo dimenzionalnosti. Tudi če razumemo, kako delujejo možgani (na primer nevroni), ne bomo nikoli mogli razumeti, kako delujejo možgani.

Če pod dobro strukturo pustimo ljudi pri miru, bodo za vse lepo poskrbeli. Organizirana religija nikakor ne mara gledati popolne svobode. Tudi ko si želimo voditi podjetje, je popolna svoboda zaposlenih neka zelo, zelo slabega. Vsaka organizacija si želi, da je določeno število z njo povezanih ljudi prikrajšano za določen del svobode. Kako si te ljudje lahko lastijo? Z vzgojo in psihološko manipulacijo ali da sprejemejo tveganje, da lahko izgubijo nekaj pomembnega, če se uprejo avtoriteti. Zato z zaposlitvijo delavcev, podjetja v bistvu kupujejo zanesljivost. Toda sedaj se dogaja še nekaj hujšega. Sedaj zaposleni niso več v lasti podjetij, namesto tega so se podredili še nečemu hujšemu: nuji, da so zaposljivi. Zaposleni je vreden več znotraj podjetja kot zunaj njega.

Svobode ni brez tveganja, nikoli ni brezplačna. Karkoli že storite, ne bodite pes, ki se pretvarja, da je volk. Ljudje, ki tvegajo, so družbeno nepredvidljivi. Prodajalci, ki prinašajo denar, so lahko tako moteči, da jih je potrebno držati stran od drugih zaposlenih – profitni centri. Pomembno ni to, kar imamo ali česar nimamo; pomembno je tisto, kar se bojimo izgubiti. Čim več lahko izgubimo, tem manj smo gotovi. Zato imajo korporacije rade družinske ljudi, po možnosti z visokimi krediti.

Ko razmišljamo o orodjih kontrole posameznika, se pojavi tudi vprašanje ali lahko kaznujemo družino za zločine posameznika.

Če pri dogodivšini ne tvegamo dejanskih negativnih posledic, ki so lahko tudi nepopravljive, ne gre za nikakršno dogodivščino. Bebavi intelektualec je proizvod sodobnosti in se širi že vsaj od sredine dvajsetega stoletja, danes pa doživljamo pravi prevzem družbe s strani ljudi, ki nase ne sprejemajo tveganja.

Resnična enakost je enakost v verjetnosti. Dinamična (ergodična) neenakost upošteva celotno prihodnje in preteklo življenje. Družbo lahko napravimo bolj enako, če premožne prisilimo v tveganje, da izpadejo iz vrhnjega odstotka. Popolna ergodičnost pomeni, da bi vsakdo od nas, ko bi živeli večno, delež časa prebil v ekonomskih razmerah celotnega prereza. Nasprotje popolne ergodičnosti je absorbirajoče stanje. Absorbirajoča pregrada deluje kot nekakšna past: ko je nekaj notri, ne more več ven, pa naj je dobro ali slabo. Če trdiš, da se je neenakost iz leta v letod dva spremenila, moraš seveda pokazati, da so na vrhu ostali isti ljudje, Piketty pa tega ne stori.

Ljudje empiričnost zamenjujejo s poplavo podatkov. Ko borzni trgovci napravijo dobičel, o tem poročajo na kratko. Ko pa izgubljajo, vas zasujejo s podrobnostmi, teorijami in diagrami.

Dinamika in zaporedje sta pomembna pri analizi pojavov.

Lindyev učinek je hevristika, ki je nastala v delikatesi Lindy v New Yorku, govori pa o tem, da so igralci tam kramljali o tem, da če ima predstava 100 dni predvajanja, da jih bo doživela še 100, če pa 200, pa še 200. teorija krhkosti neposredno vodi k Lindyevemu učinku. Krhkost je občutljivost za nered. Pri verjetnosti sta nestabilnost in čas eno in isto. Čas namreč deluje s tveganjem lastne kože. Tu govorimo o preživetju. Stvari čas preživijo na dva načina: staranje in pokvarljivost ter hazard in pogostost nezgod. Kar je »Lindy« se stara v nasprotni smeri – njegova pričakovana življenjska doba se s časom daljša, seveda pod pogojem, da preživi.

Sodobnega človeka lahko definiramo kot prav tistega, čigar usoda ni odvisna od presoje vrstnikov. Dokler vsebina presega bahavost, je vse v redu. Ostanite človeški, vzemite si, koliko si lahko, vendar pod pogojem, da dajete več, kot jemljete.

Znanost deluje zato, ker so znanstvene zamisli dovzetne za Lindyja, podvržene so lastni naravni krhkosti. Zamisli morajo zoreti s tveganjem lastne kože. Tudi če tvegajo lastno kožo, pa morajo znanstvene zamisli biti sposobne ne umreti.

Kratek pregled modrosti starih staršev:

  • Kognitivna dissonance – pretvarjanje, da nam do nečesa, česar ne moremo imeti, sploh ni.
  • Odpor proti izgubi – izguba je bolj boleče od zadovoljstva ob koristi.
  • Negativen nasvet – dobro ni tako dobro kot odsotnost slabega.
  • Tveganje lastne kože.
  • Protikrhkost.
  • Časovno diskontiranje – ptič v roki je bolje kod desetih na drevesu.
  • Norost množic – Nietzsche: Blaznost pri posameznikih je nekaj redkega, pri skupinah, strankah, ljudstvih, časih pa pravilo.
  • Manj je več.
  • Pretirana samozavest.
  • Paradoks napredka in paradoks izbire.

Pravi intelekt ne bi smel biti videti intelektualen. Kdor z videzem ne naredi vtisa, se je moral bolj potruditi, da je uspel. Nikoli ne plačujte za zapletenost prezentacije, če potrebujete le rešitev.

Kdor obogati, odvrže mehanizem doživljanja s tveganjem lastne kože. Izbire premožnih določajo drugi, ki imajo od njih koristi, pri prodaji pa se jim ni treba bati stranskih učinkov. Poleg tega premožneži uporabljajo »strokovnjake« in »svetovalce«. Slepari jih celotna industrija, ki obstaja le zato, da slepari: finančni svetovalci, prehranski svetovalci, strokovnjaki za telesne vaje, strokovnjaki za življenjski slog, svetovalci za spanje, strokovnjaki za dihanje, itd.

Zahvaljujoč fotoaparatu nam ni več treba polagati konjskih glav v postelje, da bi si ljudi podredili. Sedaj lahko s fotografiranjem spremnimo vedenje neetičnih in brezobzirnih ljudi. Zasramovanje po spletu je veliko vplivnejše od madežev na ugledu v preteklosti.

Ljudi ni mogoče naplahtati več kot dvakrat. Novinarji trenutno pripadajo najmanj zanesljivemu poklicu, kar si jih lahko mislimo: večina živi iz rok v usta; če jih prijatelji izločijo, je to dokončno. Zato so lahek plen za lobiste.

Vrlina je početje, ko nas nihče ne gleda. Nemoralno je sklicevati se na vrline in ne živeti z njihovimi neposrednimi posledicami. Če je naše zasebno življenje v nasprotju z našimi intelektualnim prepričanjem, potem to izniči naše intelektualne zamisli, ne našega zasebnega življenja. Pogum je edina vrlina, ki je ni mogoče potvoriti. Poguma (tveganje) je najvišja vrlina. Potrebujemo podjetneže. Ne razglašajte svojih vrlin, ne prizadevajte si za rento, tvegajte.

Če je dogodek močno viden in naredi moča čustven vtis, si predstavljamo, da je pogostejši, kot je v resnici. Pitajo nas z zgodovino vojn, le malo pa je pisanja o zgodovini miru.

Matematiki razmišljajo z natančno določenimi predmeti in razmerji, pravniki s konstrukti, logiki z abstraktnimi operatorji, bedaki pa z besedami.

Na prvem mestu je preživetje; resnica, razumevanje in znanost so manj pomembni. Herbert Simon je oblikoval pojem, ki ga danes imenujemo omejena racionalnost: nikakor ne moremo vsega izmeriti in oceniti, zato smo razvili nekaj bližnjic in popačitev. Neznanstveno je, če ljudi presojamo po njihovih prepričanjih. Nikakršne racionalnosti prepričanja ni, je le racionalnost dejanj. Racionalnost dejanj lahko presojamo le v evolucijskih okvirjih. Racionalnost je upravljanje tveganja. Vse, kar se zgodi, se ne zgodi iz določenega razloga, vse kar preživi, pa preživi iz določenega razloga.

Verjetnost uspeha pri skupini ljudi ne velja pri enem samem človeku. Prvo imenujemo skupinska, drugo pa časovna verjetnost. Noben posameznik ne more pridelati takšenga donosa kot celotni trg, razen če ima neomejeno količino sredstev in nima točke predaje. To je mešanje skupinske in časovne verjetnosti. Če ne tvegamo lastne kože, moramo biti precej inteligentni, da dojamemo verjetnostne zadeve. Situacija velja za neerdogično, ko pretekle verjetnosti ne vplivajo na prihodnje procese. Če, skupina ljudi igra rusko ruleto enkrat ima 83,33 procentno verjetnost dobitka. Če pa vztrajno igramo rusko ruleto, končamo na pokopališču.

Propad posameznika ni nikoli tako pomemben kot propad skupnosti. Največ, kar nas lahko skrbi je sevedo ekocid, uničenje lastnega okolja. Pri meni je rok trajanja končen, pri človeštvu bi moral biti neskončen.

Če opišemo piramido pomembnosti je na dnu posameznik, nato družina, nato pleme, nato razširjeno pleme, nato človeštvo in na vrhu ekosistem. Pogum pomeni žrtvovanje sebe za preživetje višje plasti.