Home > Kadri > James Clear: Atomske Navade; Drobne spremembe, izjemni rezultati

James Clear: Atomske Navade; Drobne spremembe, izjemni rezultati

Navada je rutina ali ravnanje, ki ga izvajamo redno – in v številnih primerih samodejno. Kakovost našega življenja je velikokrat odvisna od kakovosti naših navad.

Naval Ravikant je rekel:«Če hočeš napisati odlično knjigo, moraš najprej sam postati ta knjiga.«[1]

Moč navad in malih izboljšav se je pokazala v delu Dava Brailsforda, ki so ga Angleži najeli, da dvigne njihovo kolesarstvo. Njegova filozofija, ki jo je imenoval združitev neznatnih dosežkov, kar je bila filozofija iskanja majhnih področij izboljšanja pri vsem, kar počneš. Če se lahko vsak dan v letu dni izboljšate za en odstotek, boste ob koncu sedemintridesetkrat boljši. Če pa se boste vsak dan v letu poslabšali za en odstotek, boste na koncu skoraj na ničli. Navade so obrestne obresti osebnega napredka.

Preobrazba ponavadi poteka počasi, zato si slabe navade lažje odpuščamo. Uspeh je rezultat vsakodnevnih navad in ne preobrazb, ki se zgodijo enkrat v življenju. Vaši rezultati so kazalnik uspešnosti vaših navad. Vaše premoženje je kazalnik uspešnosti vaših finančnih navad. Vaša teža je kazalnik uspešnosti vaših prehranjevalnih navad. Vaše znanje je kazalnik uspešnosti vaših učnih navad. Vaša krama je kazalnik uspešnosti vaših pospravljalnih navad. Kar ponavljate, to dobite. Pri dobrih navadah je čas vasš zaveznik, pri slabih pa sovražnik. Trenutek, ko dosežemo napredek, je pogosto rezultat številnih predhodnih dejanj, ki ustvarijo možnosti, potrebne za izrazito spremembo. Najučinkovitejši rezultati se ponavadi pokažejo z zamikom. Za bistveno spremembo se moramo zato prebiti čez raven spečega potenciala. Zato zunanji opazovalci ponavadi vidijo le zadnje, veličastne dogodke, ne pa dela pred njimi. Velike stvari so na začetku majhne.

Večina meni, da je uspeh odvisen od zastavljenih ciljev. Vedno je dobro če si zastavimo izvedljive cilje. Toda še bolj pomemben je sistem. Kajti pri ciljih gre za rezultate, ki jih želite doseči. Pri sistemih pa gre za procese, ki do teh rezultatov vodijo. Cilji so koristni za določanje smeri, za doseganje napredka pa so najboljši sistemi. Težave ciljev lahko opišemo s temi primerjavami: zmagovalci in poraženci imajo enake cilje (velika napaka pri zastavljanju ciljev je poveličevanje preživelih), izpolnitev cilja je le trenutna sprememba (simptom ne vzrok), cilji omejujejo srečo (ko si postavite cilj je vaše zadovoljstvo vezano le na eno pot, če ljubite proces, vam ni treba čakati, da bi bili srečni), cilji so v nasprotju z dolgoročnim napredkom.

Atomska navada označuje drobno spremembo, majhen napredek, enoodstotno izboljšanje. Je drobna navada, ki je del večjega sistema. Prav tako kot so atomi osnovni elementi molekul, so atomske navade osnovno elementi izjemnih rezultatov. Redna dejavnost ali rutina, ki ni le neznatna in preprosto izvedljiva, temveč je tudi vir neverjetne moči, sestavni del sistema stopnjujočega se napredka.

Spreminjanje navad je zahtevno zaradi dveh razlogov. Prvi je ker poskušamo spremeniti napačno stvar, drugi pa ker jih poskušamo spremeniti na napačen način. Obstajajo tri plasti spremembe vedenja:

  • Prva je plast rezultatov – ta raven obravnava spremembo vaših rezultatov.
  • Druga je plast procesov – ta raven obravnava spremembo navad in sistemov.
  • Tretja in najglobja je sprememba identitete – ta raven obravnava spremembo vaših prepričanj.

Pri rezultatih je bistveno to, kar dobite, pri procesih to, kar počnete, pri identiteti pa to, kar verjamete. Vsak sistem dejanj poganja sistem prepričanj. Sistem oblikuje sklop prepričanj in domnev; navade pa oblikuje identiteta. Vedenje, ki je neskladno z našim bistvom, ne bo dolgo trajalo. Eno je reči, da si tip človeka, ki hoče to. Nekaj čisto drugega pa je reči, da si tip človeka, ki je to. Bolj ko ste ponosni na določen vidik svoje identitete, večjo motivacijo boste imeli za ohranjanje navad, ki so s tem povezane. Največja ovira do pozitivne spremembe na kateri koli ravni – posameznik, ekipa, družba – je konflikt identitete. V identiteto verjamete, ker imate zanjo dokaze. Dokaze najdete v svojem ravnanju. Navade nam oblikujejo identiteto, identiteta pa oblikuje navade.

Možgani razvijajo navade tako, da poskusimo, neuspemo, pridobimo izkušnjo in poskusimo drugače. Na tem temelji človeško vedenje. Navade so miselne bližnjice, naučene iz izkušenj. Oblikovanje navad je izredno koristno, saj je zavest ozko grlo možganov. Pozornost lahko posveča le eni težavi posebej. Navade ne omejujejo svobode. Ustvarjajo jo. Pridobivanje navad v sedanjosti vam omogoča, da v prihodnosti lahko počnete več stvari po lastnih željah.

Proces pridobivanja navade lahko razdelimo na štiri preproste stopnje:

  • Dražljaj – ta se pojavi prvo in spodbudi naše možgane, da sprožijo določeno vedenje. Ta podatek napoveduje nagrado.
  • Hrepenenje – je druga stopnja. To je motivacijska sila, ki poganja sleherno navado. Brez določene mere motivacije ali želje – brez hrepenenja po spremembi – nimamo nobenega razloga, da bi kaj storili.
  • Odziv – je tretja stopnja. Je pravzaprav navada, ki jo izvajate, lahko se kaže v obliki misli ali dejanja.
  • Nagrada – končna stopnja. Odziv prinaša nagrado. Nagrade so končni cilj vsake navade. Pri dražljaju gre za to, da opazimo nagrado, pri hrepenenju, da jo hočemo, pri odzivu, da jo dobimo. Nagrade nas zadovoljujejo in nas učijo.

Štirje zakoni sprememeb vedenja so povezani s stopnjami pridobivanja navad in so prilagojeni ali pridobivanju dobrih navad ali temu, da se odvadimo slabih.

  • Pri dražljaju – če želimo pridobiti dobro navado, naj bo ta opazna, če se želimo odvaditi slabe naj bo ta nevidna.
  • Pri hrepenenju – če želimo pridobiti dobro navado, naj bo ta neprivlačna, če se želimo odvaditi slabe naj bo ta privlačna.
  • Pri odzivu – če želimo pridobiti dobro navado, naj bo ta lahka, če se želimo odvaditi slabe naj bo ta zahtevna.
  • Pri nagradi – če želimo pridobiti dobro navado, naj te ta zadovolji, če se želimo odvaditi slabe naj te ta ne zadovolji.

Navada naj bo opazna

Preden si lahko dejansko pridobimo nove navade, moramo obvladati že obstoječe. Kot pravi Carl Jung: »Dokler ne ozavestite vednega, bo usmerjalo vaše življenje, vi pa ga boste imenovali usoda.«[2] Eden največjih izzivov pri spreminjanju navad je ohranjanje zavedanja, kaj pravzaprav počnemo. Sistem pokaži in povej potrebujemo tudi v privatnem življenju. Z njim kreiramo protokol, s katerim utrjujemo navade.

Ocenjevanje lastnih navad je lahko malce bolj zapleteno tudi zaradi tega, ker sta izraza dobra in slaba navada nekoliko netočna. Dobre in slabe navade ne obstajajo. Obstajajo le učinkovite navade. Namreč učinkovite pri reševanju težav.

Drug način ob sistemu pokaži in povej je priprava namena uresničitve. To pomeni načrt, ki ga izdelate predhodno o času in kraju dejavnosti. Se pravi, kako nameravate uresničiti določeno navado. Pri ljudeh, ki si tak načrt izdelajo je veliko bolj verjetno, da bodo to zares izpolnili.

Nagnjenje, ko en nakup vodi k drugemu, se imenuje Diderotov učinek. Diderotov učinek pomeni, da pridobitev novega predmeta pogosto ustvari spiralo potrošnje, ki vodi v dodatne nakupe. Veliko oblik človeškega vedenja sledi takemu ciklusu. Pogosto se o naslednjem opravilu odločate na podlagi tega, kar ste pravkar opravili. Eden najboljših načinov za pridobivanje novih navad je ta, da prepoznate že obstoječo navado, ki se jih že posvečate vsak dan, nato pa jih dodate novo vedenje. To se imenuje nizane navad. Skrivnost oblikovanja učinkovitega niza navad je izbira pravega dražljaja, ki stvari požene v pogon. Dražljaj naj bo konkreten. Konkretnost je pomembna. Trdnejša kot je nova navada povezana s konkretnim dražljajem, večja je verjetnost, da boste opazili, ko bo napočil čas zanjo.

Ljudje si pogosto ne izberemo izdelkov zaradi njihove vsebine temveč zaradi njihove lokacije. Okolje je nevidna dlan, ki oblikuje človeško vedenje. Vsaka navada je odvisna od konteksta. Leta 1936 je psiholog Kurt Lewin napisal preprosto enačbo, ki ima mogočno sporočilo: vedenje je funkcija osebe v njenem okolju – B = ƒ (P,E).[3] Dejstvo je, da na veliko dejavnosti, ki jih opravimo vsak dan, ne vplivata namerna odločitev in izbira, temveč najopaznejša možnost. Če hočete, da bo določena navada zavzemala velik del vašega življenja, naj dražljaj zavzema velik del vašega okolja. Večina ljudi živi v svetu, ki so ga zanje ustvarili drugi. Bodite oblikovalec svojega sveta, ne le uporabnik. Lažje je novo navado povezati z novim kontekstom, kakor si pridobiti novo navado v prisotnosti med seboj nasprotujočih si dražljajev.

Ideja, da bi z malce samodiscipline rešili vse svoje težave, je globoko ukoreninjena v naši kulturi. V resnici si znajo disciplinirani ljudje le bolje organizirati življenje na način, da ne potrebujejo junaške volje in samoobvladovanja. Drugače povedano, manj časa preživijo v situacijah, kjer je prisotna skušnjava. Slabe navade so samposprožilne, proces poganja samega sebe. Raziskovalci ta pojav imenujejo hotenje, ki sproži dražljaj: zunanji sprožilec povzroči, da kompulzivno hrepenenje ponovi slabo navado. Ko nekaj opazite, si to začnete želeti. Lahko opustite navado, vendar je verjetno ne boste pozabili. Samoobladovanje je kratkoročna strategija, ne dolgoročna. Skrivnost samoobvladovanja je, da poskrbite, da bodo dražljaji dobrih navad vidni, slabih pa nevidni.

Navada naj bo privlačna

Niko Tinbergen je v štiridesetih letih dvajsetega stoletja naredil vrsto poskusov, ki so nam bolj razsvetlili področje motivacije. Na pticah je opazoval pojav, ko so neko svoje početje uporabljale za vse predmete, ki so imele podobne lastnosti, kot predmet njihovega početja. Tudi ljudje smo nagnjeni k temu, da nasedemo na pretirane različice resničnosti. Na primer pri hrani nas potegne močan okus. Pri predelani hrani nas okus vsakega grižljaja vabi k novem ugrizu. Pomislite pa kakšen je sedemnajsti ugriz brokolija, isto neokusen kot prvi. Sodobna prehrambena industrija in prenajedanje, ki ga je prva porodila, sta le en primer drugega zakona o spremembi vedenje, o tem da mora biti navada privlačna.

Vse navade imajo biološki pečat, ki se imenuje dvig dopamina. Z njegovim merjenjem lahko znanstveniki natančno določijo, kdaj nastopi hrepenenje. Navade so zanka povratnih informacije, ki jo poganja dopamin. Dopamin pa se ne sprosti le takrat, ko občutite zadovoljstvo, temveč tudi, ko ga pričakujete. Ob vsakem dvigu dopamina se dvigne tudi motivacija za ukrepanje. Sistem za nagrajevanje v možganih, ki se aktivira kot dobimo nagrado je isti kot tisti, ki se aktivira ko nagrado pričakujemo. Pravzaprava je v naših možganih za hrepenenje namenjev veliko večji del nevronske mreže kot za uživanje v nagradah.  Centri za hrepenenje so: možgansko deblo, akombensovo jedro, ventralno tegmentalno območje, dorzalni striatum, amigdala in deli predčelne skorje. Na drugi strani so centri za užitek – hedonska žarišča – manjši. Želja je motor, ki poganja vedenje. Vsako dejanje storimo zaradi pričakovanja, ki se pojavi pred njim. Do odziva vodi hrepenenje.

Spajanje skušnjav deluje tako, da povežete dejanje, ki ga hočete izvesti, z dejanjem, ki ga morate izvesti. Podjetja so mojstri v spajanju skušnjav. Večja verjetnost je, da se vam bo določeno vedenje zdelo privlačno, če lahko hkrati počnete eno od svojih najljubših stvari. Spajanje skušnjav je eden od načinov uporabe psihološke teorije, znane pod imenom Premackovo načelo. Načelo, poimenovano po delu profesorja Davida Premacka, se glasi, da bodo »bolj verjetne« oblike vedenja utrdile manj verjetne oblike vedenja. Spajanje skušnjav je eden od načinov za ustvarjanje napihnjene različice katere koli navade, če jo povežete z nečim, kar hočete že tako ali tako storiti.

Okolje ima pomembno vlogo pri oblikovanju navad. To je dokazal Laszlo Polgar, ki je svoje tri hčere obdal s šahom in tako, dokazal, da jih lahko ob primerne okolju, dvigne do nivoja vrhunskih šahistk, kar so tudi postale. Šah je bil okoli njih vse dneve, punce so se celo šolale doma in tako so skozi konstantno učenje sprejele igranje šaha kot del njihovega življenja.

Charles Darwin: »V dolgi zgodovini človeštva so prevladali tisti, ki so se naučili najučinkovitejše sodelovati in se sproti znajti.«[4] Posledično si ljudje najbolj želimo pripadati. In to pradavno nagnjenje ima močan vpliv na naše sodobno vedenje. Najzgodnejših navad si ne izberemo, temveč jih posnemamo. Vedenje je privlačno, ko nam pomaga, da se nekam vklopimo. Še zlasti posnemamo navade treh skupin: bližnjih, množice in vplivnih. Ena najučinkovitejših stvari, ki jih lahko storite za pridobitev boljših navad, je ta, da se pridružite kulturi, kjer vaše želeno vedenje velja za normalno. Pridružite se kulturi, kjer vaše vedenje velja za normalno vedenje in že iamte nekaj skupnega z drugimi. Nič ne ohranja motivacije bolj kakor pripadnost plemenu. Osebno prizadevanje pretvori v skupinsko. Skupinska identitetaa začne utrjevati vašo osebno identiteto. Normalno vedenje plemena pogosto prevlada nad želenim vedenjem posameznika. Večinoma bi se raje motili v krogu skupine kot osamljeni imeli prav. Vedenje, ki nam prinese spoštovanje, odobravanje, občudovanje in položaj, nas privlači. Poskušamo posnemati vedenje uspešnih ljudi, saj si tudi sami želimo uspeha.

Ko razmišljamo o hrepenenju se moramo zavedati, kaj so naši temeljni motivi. Nekaj takih je: varčuj z energijo, priskrbi si hrano in vodo, najdi ljubezen in se razmnožuj, vzpostavi stike z drugimi in spleti odnose z njimi, dosezi, da te bo družba sprejemala in odobravala, zmanjšaj negotovost in si pridobi položaj in ugled. Hrepenenje je le konkreten izraz globjega temeljnega motiva. Pri navadah se vse vrti okrog asociacij. Opazite dražljaj, ga opredelite glede na izkušnje in določite primeren odziv. Zdi se, da se v življenju odzivamo, v resnici pa predvidevamo. Predvidevamo večinoma na podlagi prejšnih izkušenj. Predvidevanja vodijo do občutij, kot jih po navadi opisujemo pri hrepenenju – občutek, želja, potreba. Hrepenenje je občutek, da nekaj manjka. Razkorak med trenutnim in željenim stanjem tvori razlog za ukrepanje. Želja predstavlja razliko med tem, kje ste zdaj in kje hočete biti v prihodnosti. Občutki in čustva nam povedo, ali naj vztrajamo v trenutnem stanju ali naj nekaj spremenimo.

Zahtevne navade lahko postanejo privlačnejše, če se jih naučite povezovati s pozitivnim doživetjem. Recimo da spremenimo samo malenkost, namesto »morate«, uporabite »imate priložnost«. S preprosto zamenjavo besed spremenite pogled na sleherni dogodek. Če bi želeli iti še korak dlje, si ustvarite motivacijski obred. Preprosto povežite navade z nečim, v čemer uživate, nato pa lahko ta dražljaj uporabite vsakič, ko potrebujete malce motivacije. Skrivnost odkrivanja in odpravljanje vzrokov vaših slabih navad je v tem, da morate spremeniti asociacije, ki jih imate o njih.

Navada naj bo lahka

Hodite počasi, vendar nikoli nazaj. Včasih se tako osredotočamo na to, da bi odkrili najboljši pristop, da nikoli ne preidemo na dejanja. Kot je nekoč zapisal Voltaire: »Najboljše je sovražnik dobrega.«[5] Morate se zavedati razlike med premikanjem in delovanjem. Kadar ste v procesu premikanja, načrtujete, delate strategije in se učite. Nasprotno pa je delovanje vrsta vedenja, ki prinaša rezultate. Premikanje vam daje občutek, da ste nekaj konkretnega opravili. V resnici pa se le pripravljate na to.

Bolj ko ponavljate neko dejavnost, bolj se zgradba vaših možganov spreminja, da bo pri tej dejavnosti postala učinkovita. Nevroznanstveniki to imenujejo dolgročno potenciranje, kar označuje utrjevanje povezav med nevroni v možganih na podlagi nedavnih vzorcev v dejavnosti. Ta pojav je leta 1949 opisal Donald Hebb in je znan kot Hebbovo pravilo. Govori o tem, da se nevroni, ki so sočasno aktivni, medsebojno bolj povežejo. Podobno kot pri mišicah, ko jih uporabljamo se krepijo, ko ne krnijo. Tudi možganske povezave delujejo na isti način. Vse navade gredo po poti od napornega izvajanja do samodejnega vedenja. Ta proces se imenuje samodejnost. Če hočete oblikovati navado, jo morate redno izvajati.

Naša težnja k temu, da naredimo največ z najmanj energije, eden glavnih temeljev človeškega vedenja se kaže tudi na primeru, ki ga je opisal Jared Diamond, da se je kmetijstvo lažje širilo na osi vzhod-zahod, kot sever-jug. To zato, ker imajo kraji ob isti zemljepisni širini po navadi podobno podnebje, količine sonca in dežja ter letne čase. V resnici nočete navade same. Hočete rezultat, ki ga navada prinaša. Večja kot je ovira (težja kot je navada), več upora je med vami in želenim končnim stanjem. Ključno je poskrbeti, da bodo vaše navade tako lahke, ki jih boste izvajali tudi takrat, ko se vam ne bo ljubilo. Toda pozor, navodilo da naj bo navada lahka, ne pomeni, da počnite samo lahko stvari. Japonska podjetja so bila znana po uvajanju pristopa vitka proizvodnja. To strategijo avtor imenuje dodajanje z odvzemanjem. Posel je primer, kako si prizadevati, da bi na lažji način prišli do istih rezultatov. Pri večjem delu bojevanja za pridobitev boljših navad gre v bistvu za iskanje načinov za zmanjšanje upora, povezanega z našimi dobrimi navadami, in povečanjem upora, povezanega s slabimi navadami. Življenje si preuredite tako, da bodo dejavnosti, ki vam največ pomenijo, tudi najlažje izvedljive.

Vsak dan vsebuje nekaj trenutkov z izjemno velikim učinkom. Te drobne odločitve imenuje avtor odločilni trenutki. Vaše možnosti po navadi omejuje to, kar je na voljo. Nanje vpliva prva odločitev. To kamor nas vodijo navade, nas omejuje. Zato je tako pomembno, da skozi ves dan obvladujete odločilne trenutke. Drevo, ki vodi do tega ali je dan dober ali slab se začne s prvo odločitvijo, in se nato odvija v eno ali drugo smer. Dvominutno pravilo govori o tem, da ko uvedete novo navado, jo morate opraviti prej kot v dveh minutah. Ne smete že na začetku težiti k idealni navadi. V začetku mora biti lahko izvedljiva. Nato pa lahko stopnujete težavnost. Primer navade teka lahko razdelimo na to, da prvo samo obujemo tekaške čevlje, nato hodimo deset minut, nato prehodimo desettisoč korakov, nato tečemo pet kilometrov in na koncu lahko pretečemo celo maraton. Včasih je treba stvari prekiniti, da ostanejo obvladljive. Kot je rekel Hemingway, potrebno je oditi, ko je najlepše.

Včasih je za uspeh morda bolj pomembo, da si otežimo izvajanje slabih navad, kot da si olajšamo izvajanje dobrih. Strategija zaveze je odločitev, ki jo sprejmete v sedanjosti in usmerja vaša dejanja v prihodnosti. Strategije zaveze so koristne, ker vam omogočajo, da izkoristite dobre namene, preden dobite priložnost podleči skušnjavi.

Zelo dober način kako avtomatizirati dobre navade je uporaba tehnologije, ki dela v vašo korist. En tak primer, ki je vodil do izjemnega poslovnega uspeha je bil izziv, ki ga imel John Henry Patterson, ustanovitelj podjetja NCR, ko je hotel preprečiti zaposlenim v svoji trgovini da bi kradli iz blagajne, ki je to omogočala. Ko je naletel na izum Jamesa Rittyja, avtomatsko blagajno, ki se je zaklenila po vsaki transakicij in ga uvedel v poslovanje, se je početje nehalo. Ko je to opazil je kupil patent za Rittyjev izum in ustanovil NCR.

Z uporabo strategije zaveze, strateških enkratnih odločitev in tehnologije lahko zasnujete okolje neizogibnosti (prostor, kjer dobre navade niso le zaželen, temveč tako rekoč zagotovoljen rezultat).

Navada naj me zadovolji

Bolj verjetno je, da bomo vedenje ponovili, če nam doživetje vzbuja zadovoljstvo. Wrigley je navado žvečenja dvignil na nivo globalne industrije, ko so masi dodali okuse poprove mete in sadja, s čimer je izdelek postal slasten in zabaven za žvečenje.

Če opaznost, privlačnost in enostavnost navade povečajo verjetnost, da se boste dejavnosti lotili, pa to, da vas navada zadovolji, poveča verjetnost, da boste dejavnost ponovili.

Težava, ki se lahko pojavi je razkorak med okoljem takojšnih koristi in okoljem odloženih koristi. Človeška družba se ni razvijala v okolju odloženih koristi, to se je zgodilo šele v zadnjih petsto letih. Naši možgani so zato razvili funkcijo časovne nedoslednosti. Nagrada, ki je v tem trenutku zagotovljena, je običajno vredna več kot tista, ki je v prihodnosti zgolj mogoča. Toda to nagnjenje nam občasno lahko povzroča težave. Ceno dobrih navad plačamo v sedanjosti, ceno slabih pa v prihodnosti. Toda lahko se naučimo odlaganja zadovoljitve. Najboljši način za to je, da navadam, ki so dolgoročno koristne, dodamo malce takojšne zadovoljitve, tistim, ki niso pa malce takojšnega neugodja.

Če želimo, da bo navada trajala, mora biti prijetna. Če pa želimo dolgoročno obdržati dobre navade, je dobro imeti tudi merilec navad. Najučinkovitejša oblika motivacije je napredek. Dobra mantra je tudi mantra ne pretrgajte verige. To pomeni, da vzdržujte konsistentnost. Tudi če kdaj izpustite dejavnost, tega ne storite dvakrat.  Spremljanje navad nudi opomnik, je motiacija sama po sebi in nudi zadovoljstvo ob vsaki zabeležbi.

Nikoli ne igrajte na vse ali nič pri navadah in bodite sigurni, da merite prave stvari. Pri merjenju je pomembno da fokus ni samo na rezultatih. Godhartov zakon, načelo, ki je ime dobilo po ekonomistu Charlesu Goodhartu pravi, da ko merilo postane cilj, ni več dobro merilo. Merjenje je koristno če nas usmerja in so številke le ena povratna informacija v celotne sistemu.

Bolj neposredna ko je bolečina, manj je verjetno vedenje. Pogodba o navadi je način, kako lahko svoje zaveze naredimo trdnejše. Pogodba o navadi je ustni ali pisni dogovor, v katerem navedete, kateri navadi se zavezujete, in kazen, ki vas bo doletela, če se je ne boste držali. To sklenimo s pravim partnerjem. Če vemo, da nas nekdo spremlja, nam je to lahko v močno spodbudo.

Kako napredovati

Navade je lažje izvajati in se jih je prijetneje držati, če se ujemajo z vašimi prirojenimi najgnjenji in sposobnostmi. Geni vam ne krojijo usode. Določajo vam področja priložnosti.

Vaša osebnost je sklop značilnosti, ki ne glede na situacijo ostaja nespremenljiv. Ena od analiz osebnosti, le te kategorizira v pet velikih, glede na dejavnike vedenja:

  • Odprtost do spoznanja
  • Vestnost
  • Ekstravertiranost
  • Prijetnost
  • Nevroticizem

Ključno za občutek uspešnosti in ohranjanje motivacije je, da se naučite igrati igro, kjer imate največ možnosti za uspeh. Ko se sprašujemo kako izbrati prave navade, se poslužujemo poskušanja. Toda ne smemo pozabiti na ravnovesje raziskovanja in izkoriščanja. Po začetnem obdobju raziskovanja se osredotočite na najboljšo rešitev, do katere ste prišli – toda občasno še vedno preizkušajte druge stvari.

Potencialni elementi raziskovanja so lahko vprašanja:

  • Kaj se meni zdi prijetno, drugim pa naporno?
  • Med katerim opravilom pozabim na čas?
  • Kje dosegam boljše rezultate v primerjavi s povprečnimi ljudmi?
  • Kaj mi gre dobro brez truda?

Če ne najdete igre, v kateri imate največ možnosti za uspeh, jo iznajdite. Dober tekmovalec gara, da zmaga v igri, ki jo igrajo vsi drugi. Vrhunski tekmovalec pa iznajde novo igro, ki daje prednost njegovim vrlinam in zaobide njegove pomankljivosti.

Človeški možgani imajo radi izzive, toda le, če so znotraj optimalne stopnje zahtevnosti. Zlatolaskino pravilo se glasi, da ljudje doživimo vrhunec motivacije takrat, ko se posvečamo opravilom, ki so prav na meji naših trenutnih zmogljivosti. Ne pretežkim. Ne prelahkim. Ravno pravšnjim. Za napredek je potrebno občutljivo ravnovesje. Stalno morate iskati izzive, ki vas ženejo do lastnih meja, obenem pa dosegati napredek, da ohranjate motivacijo. Če smo uspešni pademo v stanje zanosa, ko doživimo, da smo popolnoma osredotočeni in je naša pozornost usmerjena v izvajanje določene psihične ali fizične dejavnosti.

Največja nevarnost za uspeh ni neuspeh, temveč dolgčas. Navad se naveličamo, ker nas nehajo veseliti. Kot je dejal Machiavelli: »Ljudje si tako močno želijo novosti, da si tisti, ki jim gre dobro, prav toliko želijo sprememb kot tisti, ki jim gre slabo.« optimalna raven želje se nahaja na meji med uspehom in neuspehom. Variabilne nagrade gor ali dol, nobena navada vam ne bo večno zanimiva. Na določeni točki se na poti do osebnega napredka vsakdo sooči z istim izzivom: zaljubiti se morate v dolgčas. Ko ustanovite podjetje, bodo dnevi, ko se vam ne bo ljubilo priti pripravljen na resno delo. Profesionalci se držijo načrta, amaterji pa pustijo, da vmes poseže življenje.

Navade so potrebne, vendar ne zadoščajo za mojstrstvo.

Navade + osredotočeno vadenje = mojstrstvo.

Če hočete postati odlični, določene veščine morajo postati samodejne. Pri izboljševanju ni pomembno le učenje navad, temveč tudi izpopolnevanje. Premislek lahko pripomore, da stvari vidimo v pravi luči. Včasih je zato potrebno pisati poročila, predvsem da opazujemo svoje navade v luči lastne identitete. Premislek in pregled omogočata idealno priložnost za ponovno presojanje enega najpomembnejših vidikov spremembe vedenja: identiteto.

Na začetku je ponavljanje navade nujno, da si naberete dokaze o željeni identiteti. Toda, ko jo enkrat sprejmete, vas lahko prepričanja ovirajo pri napredku. Zato je smiselno ohranjati majhno identiteto, bodite sposobni prilagajanja in se ne predajte le enemu prepričanju. Kadar si učinkovito izberete identiteto, je lahko prožna namesto krhka. Vse je začasno, življenje se stalno spreminja, zato morate redno preverjati ali vam stare navade in prepričanja še vedno služijo.

Sveti gral spremembe navad ni ena sama enoodstotna izboljšava, temveč na tisoče teh. Gre za skupek naraščajočih atomskih navad, med katerimi je sleherna temeljna enota celotnega sistema. Uspeh ni cilj, ki ga je treba doseči, ali ciljna črta, ki jo je treba preteči. Je sistem za izboljševanje, neskončen proces izpopolnjevanja. Skrivnost doseganja trajnih rezultatov je v tem, da nikoli ne nehate uvajati izboljšav.

Še nekaj naukov:

  • Zavedanje nastopi pred željo.
  • Sreča je le odsotnost želja – sreča je stanje, ki nastopi, ko si nič več ne želite spreminjati stanja. Toda sreča je minljiva, kajti vedno se pojavi nova želja. Caed Budris pravi, da je sreča premor med željo, ki se izpolnuje, in željo, ki se poraja.
  • Ženemo se za predstavo o zadovoljstvu – Viktor Frankl pravi, da mora biti sreča posledica, ne cilj, za katerim se ženemo.
  • Mir nastopi, ko opažanj ne pretvorite v težave.
  • Z močno motivacijo lahko premagate vse ovire.
  • Radovednost je boljša od pameti.
  • Čustva poganjajo vedenje.
  • Najprej se ravnamo po čustvih, šele potem upoštevamo razum in logiko.
  • Vaš odziv po navadi sledi vašim čustvom.
  • Trpljenje poganja napredek.
  • Vaša dejanja razkrivajo, kako močno si nečesa želite.
  • Nagrada je drugi pol žrtvovanja.
  • Samoobvladanje je težko, ker nas ne zadovolji.
  • Pričakovanja pogojujejo naše zadovoljstvo – zadovoljstvo = užitek – hotenje.
  • Prizadetost ob neuspehu je soodvisna z obsegom pričakovanja.
  • Čustva nastopijo tako pred vedenjem kot po njem.
  • Želja omogoča pobudo. Zadovoljstvo omogoča trajnost.
  • Upanje upade z izkušnjami, nadomesti ga sprijaznenje – na začetku je vse kar imate, le upanje.

[1] V knjigi na strani 15

[2] V knjigi na strani 63

[3] V knjigi na strani 81

[4] V knjigi na strani 112

[5] V knjigi na strani 136

Leave a Reply