Home > Kadri > Sreča ni motivacijski element

Sreča ni motivacijski element in če ni, je potem sploh pomembna. Ljudje velikokrat uporabljajo srečo kot opis svojega ciljnega vedenja. Toda sreča je le razlika med pričakovanji in realnostjo. In je v obratnem sorazmerju s to razliko. Večja kot je razlika, manj je sreče. Če sreča nima nikakršne motivacijske moči, kako si jo potem ljudje lahko postavljajo kot cilj?

Compeling reason to act

V moji poslovni poti tako v prodaji, kot vodenju, je bilo osnovno vprašanje vedno, najdi razlog, da bodo ljudje nekaj naredili, naj si bo to stranka ali zaposleni. V angleščini imajo tako lep izraz za to – “compeling reason to act”. V bistvu gre za motivacijo, ki ima aktivnostni potencial. In bolj ko se ukvarjam s tem, zakaj kljub temu, da v večini primerov poznamo naše pomankljivosti, pravzaprav v večini primerov poznamo tudi načine za odpravo te pomankljivosti, nismo pripravljeni vložiti dovolj truda, da jih odpravimo. Razlog je enostaven, bolečina ni dovolj velika. Bolečina je glavni, če ne edini motivacijski element ljudi. Če te bolečine ni, potem se aktivacija nikoli ne zgodi in ostane zavedanje neugodja, ki pa ni dovolj veliko, da bi sprožilo akcijo. Sreča torej ne more biti ne cilj, ne element motivacije. Odpravljanje neugodja je gonilo človeške aktivnosti.

Odpravljanje neugodja je lahko motivacijski element, toda to še ne pomeni, da bomo izbrali najboljši možni način delovanja za odpravo. Kajti, če nimamo jasno postavljenih ciljev, predvsem pa določenega načina, ki nas bo pripeljal do ciljev, ki bodo posledica odprave neugodja, potem lahko hitro zapademo v distrakcije, ki prav tako prinesejo trenutno odpravo neugodja (dobra hrana, kozarček ali dva, čvek, uporaba tehnologije, pobeg v naravo). Ok, boste rekli, toda ali ni to smisel življenja, tako imenovano “dobro življenje ali dobro počutje”.

Lahko je, če je to dovolj, toda ali ni cilj vsakega od nas, da napredujemo, da se razvijamo, ni to osnovi cilj glavnega mehanizma življenja – evolucije.

Napredek

Tole moje razmišljanje je posledica stalnih debat, ki jih imam o tem ali je pomembno biti srečen, ki se ponavadi začnejo z vprašanjem ali sem srečen. Vprašanje, ki si ga sam nikoli nisem zastavil, ki pa mi je bilo zastavljeno ničkolikokrat. Zadnja leta sem, kot odgovor na to ali na vprašanje o tem kako sem, večinoma odgovoril z mislijo iz filma: “Na dober dan sem ok, na slab dan sem ok, kje je razlika.” In resnično, v čem je razlika.

Varovalka proti impulzivnosti je planiranje. Uspešne izvedbe so odvisne od tega, da izpelješ do konca, to kar si si zastavil. Napake so dovoljene, izgubiš šele ko odnehaš. Ob predpostavki, da če vidiš, da smer ni prava in da je cena previsoka, da znaš tudi upoštevati nove momente in temu primerno korgiriati svoje delovanje. In v vsem skupaj napreduješ. In napredek je dokončanje zastavljenih ciljev, učenje in boljše opravljanje enakih dejavnosti, definiranje in načrtovanje novih, identifikacija napak in njihovo neponavljanje…skratka biti boljši vsak naslednji dan, tudi če le za en mali korak, kajti ko na koncu sestaviš vse te male korake, predstavljajo le-ti tvojo pot, ki si jo prehodil.

In napredek, razvoj ali kakorkoli drugače to želite poimenovati, je tisti cilj, ki je vreden več kot sreča, ki ima lahko motivacijski element, ki je izven območja odpravljanja neugodja, ki lahko prinese razliko tako v poslu kot drugje. Ki ni le trenutno stanje, temveč vseživljenska težnja.

Želja po iskanju

V življenju so baje samo davki in smrt sigurni in edina prava odgovornost, ki jo imamo, je odgovornost do naših otrok, kajti nas si niso izbrali, bili smo jim dodeljeni. In velikokrat razmišljam o tem, kako pripraviti Lano, da bo uživala v izzivih življenja in bo znala bolečino prepoznati, kot priložnost za napredek.

No ja, nisem še tam. Pravzaprav vem da, ker jo imam preveč rad in ker imam priložnost, da ji lahko odpravim večino te bolečine, ne bom dal najboljše podlage za življenjske izzive. Lahko pa upam, da ji ostanejo navade, ki ji bodo prinesle motivacijski potencial ne v odpravi bolečine, temveč v želji po lastnem napredku. In da ji bom uspel na drugi strani pokazati načine, da se bo znala spoprijemati z napakami in ne odnehala. Ne vem, če bo srečna, upam pa, da ji bo ostala ta želja za iskanjem, iskanjem novega, želja, ki jo vsi otroci nosijo v sebi…

You may also like
Jutrišnji jaz bi se rad pogovoril z današnjim – just do it!
Pot do boljšega sebe – cilji rekreativnega treninga

Leave a Reply