Home > Digitalizacija > Podjetništvo – prodaja in sposobnost najti zunanjega izvajalca za delo

Podjetništvo – prodaja in sposobnost najti zunanjega izvajalca za delo

Trenutno se večina ukvarja z zdravstveno krizo, kateri vsi napovedujejo ekonomsko, ki bo ravno zaradi tega napovedovanja, imela še večji učinek. Vsaj to bi se lahko naučili iz prejšnje krize, ko se je učinek na potrošništvo poznal še kar nekaj časa po tem, ko so ekonomski razlogi za likvidnostne krče izginili, da se s krizo spopada z vnašanjem zaupanja in mirnosti, nekaj kar ti povedo na prvi uri vsakega treninga vodenja. Ampak ljudje smo bolj vodljivi v kriznem času in če je politika ocenila, da je to pravi način in so ji mediji pripravljeni slediti, saj zgodbe o uspehu se preberejo v minuti, zgodbe o krizi pa se prenašajo iz roda v rod, potem je to realnost, v kateri bo treba funkcionirati.

Toda kriza vedno prinese priložnosti za tiste, ki znajo upravljati s tveganjem, imajo jasno vrednost tistega, kar počnejo in so v boljši kondiciji (zgodbe o tem, da morajo biti firme likvidnostno močne, za tako situacijo, so vsi ponavljali že pet let, tako, da iskati razlog za neuspeh v trenutni situaciji je sicer človeško, toda neprimerno). Prinese pa seveda tudi težave. Kot pravi Buffet, ko pride plima, se bo videlo, kdo je plaval gol in plima prihaja, inercija je izginila, dolgovi ostajajo, produktivnost pa se bo ocenjevala glede na njeno potrebnost. In v takem trenutku, se mi je vtisnila misel, ki sem jo pred kratkim slišal, kot nasvet vsem nadobudnežem, ki bi se radi lotevali podjetništva in mislijo, da bodo prodali svoje delo in da je to podjetništvo (misel je bila izrečena v duhu rasti digitalne ekonomije in potencialnih uspehov posameznikov, ki izkoriščajo njeno moč, za kreiranje novih monetizacijskih praks[1]). Misel, da dokler prodajaš le svoj čas, nisi podjetnik. Podjetnik postaneš, ko obvladaš dva elementa poslovanja, prodajo in sposobnost, da delo, ki ga je potrebno opraviti znaš pravilno predati v zunanje izvajanje (po domače, ko drugi delajo zate). V Pikettyevem svetu to pomeni, da bogastvo izhaja iz sredstev in ne dela. In sredstva so v tem primeru, tvoja sposobnost, da kreiraš svoje prihodke s kreiranjem vrednosti na delu drugih ali drugega in ne zgolj z lastnim delom.

Ne morem se bolj strinjati s to mislijo in to ne samo v povezavi s podjetništvom. V bistvu verjamem, da je to glavni moment, ki ga mora vsako podjetje obvladati do potankosti, če želi uspeti. Seveda obstajajo tudi drugi elementi poslovanja – moč kapitala, transakcijski stroški, element inovacij, regulacija, stabilno poslovno okolje…toda vsi ti elementi so v veliki meri elementi tveganja, ki jih lahko z dobrimi praksami hitro obvladaš, če seveda na prihaja do »črnih labodov«, ki potem ločijo podjetja na tiste, ki so in tiste, ki niso in omogočajo zunanjim faktorjem, kot so politične odločitve, da pridobijo na vplivu. Element prodaje in element zunanjega izvajanja pa sta tista, ki sta srce delovanja podjetja. Tista, ki ju le-to mora od začetka postaviti na prave osnove in potem konstantno prilagajati, da pridobi ali obdrži konkurenčno prednost in da ostane relevanten. Če je prodaja sposobnost, da najdeš nekaj kar svet rabi in je za to pripravljen plačati, je sposobnost zunanjega izvajanja, organizacijska sposobnost, da razumeš kaj potrebuješ, kako lahko to najbolj učinkovito dobiš in v tem postopku kreiraš vrednost za celotno verigo.

In v tem delu ne razumem odpora proti spremembam, ki jih prinaša tehnologija. Na nivoju podjetij me ideja, da trenutek ni pravi in da njihova industrija tega ne rabi, vsakič znova preseneti. Nepripravljenost, da bi poiskali znotraj svojih procesov področja, kjer človeško delo absolutno ne prinaša nobenih prednosti in bi za ta področja poiskali primerne tehnološke rešitve in jih uvedli čim hitreje, mi ni razumljiva. Vrednost ljudi ne more in ne sme biti le v tem, da so sposobni delati. Trenutna situacija bo lepo pokazala, kaj je res potrebno (če seveda ne bo prišlo do paradoksa, ko bo zaradi pomankanja usmeritve na konkretne aktivnosti spet prišlo do iskanja opravkov, ki bodo opravičevali eksistenco določenemu sloju in se bo fokus digitalne komunikacije in dela usmeril na ocenjevanje in poročila o dogodkih, na katere nihče od akterjev nima nobenega vpliva, imajo pa vsi mnenje). In kaj vse se da reševati z avtomatizacijo ali drugačnim, bolj učinkovitim pristopom. Uporaba novih pristopov je pot k obvladovanju sposobnosti zunanjega izvajanja, pot k kreiranju konkurenčnosti, pot k kreiranju poslovne uspešnosti. Če tega ne počneš v dobrih časih, potem prideš ob plimi ven brez kopalk. In nekateri bodo prišli. Disrupcija po Christensenu se nikoli ne zgodi na vrhu, temveč tisti, ki so pripravljeni narediti male spremembe zrastejo do točke, ko jih veliki ne morejo več spregledati, toda tudi težko odgovorijo na novo realnost.

Sam sem pred par leti razmišljal o tem, da bi se spustil v industrijo športnega trenerstva, da bi naredil posel iz svojega hobija. Če sem v svoji samozavesti verjel, da znam kaj prodati in da bi znal najti področje, ki bi ga ljudje ocenili kot dovolj pomembnega, da bi bili pripravljeni to tudi finančno podpreti, pa nikakor nisem našel odgovora na vprašanje, kako bi lahko razvil poslovni model, brez da bi bil vložek in tveganje previsoko, da model ne bi bil omejen na vložek mojega dela. Dan ima vseeno samo 24 ur in donos na uro mojega dela, bom težko povečeval, na področju, kjer so vstopni stroški zelo nizki. Nisem ga našel in zato nisem izbral te poti.

V vseh poslovnih situacijah, kjer sem bil, sem iskal iste odgovore in če jih ne vidim, težko verjamem v poslovno zgodbo. Nekoč sem prebral, da moraš biti za podjetnika dovolj naiven, da verjameš, da ti bo uspelo (original je bolj krut – dovolj neumen, da verjameš), ker le tako si se pripravljen spustiti v to tveganje. Takrat sem tudi ugotovil, da kljub temu, da sem sam samostojen že par let in da sem bil vključen v nekaj podjetniških zgodb, sem še vedno človek velikih sistemov, ker moja moč ni veri, temveč v optimizaciji obstoječih sistemov in v fokusu na prave stvari. Ugotovil sem, da je iskanje pravih ravnovesij med zgodbami in strukturo, področje, kjer se počutim najbolj domače. Včasih je to, da odkriješ svojo vrednost težje, kot ostajati v isti zgodbi, kjer tega ne vidiš, pa vendar ti je zgodba poznana ali slediti sanjam, ki temeljijo ne na talentih, temveč na željah in verjeti, da se bo svet zavrtel v tvojo smer. Cilji, brez izvedbenih načrtov, so le sanje. Če izvedbeni načrti danes ne vključujejo uporabo tehnologije za prenos delovnih nalog iz ljudi na orodja in definirajo naloge ljudi, na način, da izrabljajo njihove potenciale za kreiranje vrednost, ne le sposobnost dela, potem bo pot do sanj ne le težavna, temveč celo nemogoča.

V časih, ko nam vlade dajo čas, je ta čas smiselno uporabiti tudi za pripravo na jutri, ki bo definitivno zahtevnejši, kot bi lahko bil, če bi nas virus zaobšel. In v tem razmisleku ne pozabite tudi na svoje stranke in pomislite, kako dobro jih res poznate (njihovo poslovanje). Ni važno, da preživite vi, dobro bi bilo, da preživijo tudi one.


[1] Scott Galloway pravi, da se ljudje, ki verjamejo, da je denar v digitalnem marketingu, motijo, kajti prave zaslužke od njega imajo platforme, kot so Amazon, Google, Alibaba in ne agencije in kreatorji vsebin. Kar lepo potrjuje tezo, da je denar pri tistih, ki znajo prodajati in najdejo druge, da prevzemajo operativo. Tu se kaže vsa lepota poslovnega pristopa platform.

You may also like
Delloite Digital maturity model – okvir za izdelavo mnenja, kje podjetje je?
Ali je to kar imamo res zlato? Kako uvajati prodajne spremembe v digitalnem svetu?

Leave a Reply